Slovenija in Rusija s Putinom, ki se ne upogiba

Vladimir Vladimirovič Putin / foto: arhiv Časnik
Vladimir Vladimirovič Putin / foto: arhiv Časnik

Z daljno Rusijo nas druži marsikatera podobnost. Seveda ne v velikosti in številu prebivalstva. Pustimo veliko politiko ob strani, ozrimo se zgolj na drobce iz medijske scene. V Putinovi deželi velika večina podpira vladajoči režim, opozicija pa ima šibek glas, ki seže komaj čez moskovska ali petersburška predmestja. V globinah ruskih ravnin pa vlada državna TV in še kak provincialni časopis. Torej lahko razumemo miselnost tistih milijonov, ki životarijo v za nas nepredstavljivo skromnih razmerah tamkajšnjih provinc.

A Slovenija je majhna, v eni uri ali malo več je bila že v času komunizma dosegljiva zahodna meja. Že zdavnaj je lahko vsakdo sledil TV programe sosednih dežel ali srečeval tuje turiste na vsakem vogalu. A glej čudo, še danes vladajo večinski mediji in temu ustrezno je javno mnenje slovenske provincialnosti. Kako je to mogoče? Slovenija središče sveta?

Poglejmo si le navidezno obroben, rahlo komičen dogodek, ki ga navaja ruski filozof in pisec Igor Borisovič Čubajs* v moskovskem “Echo.msk. ru”(9. februar 2019).

Pred kratkim se je prvič v življenju mudil v znanem češkem zdravilišču Karlovy vary. Naletel je na veliko množico turistov iz vseh koncev sveta, še posebej Rusov. Spomnil se je, da je to letovišče nekoč obiskal tudi ruski car Peter Veliki, pozneje še Goethe, Freud, K. Marx itd.

Sprehodil se je po mestu in ob srečanju z rojaki je zabeležil dva pogovora, ki sta se mu se mu zdela vredna zapisa: “… nekaj besed o mnenjih in občutkih ljudi ali za uspehe naše zombi televizije”. Sprašujem žensko štiridesetih let, doma iz Rusije, na Češkem živi že tri leta, poročena s Čehom – “Zakaj tukaj ne marajo Rusov?” Ženska mu pove, da jim tukaj sploh ni za tujce, še več, “leta 1968 so nas poklicali na pomoč, mi smo pomagali, a zdaj so nezadovoljni?” Čubajs zapiše, da se zatem ni bilo več mogoče o ničemer pogovarjati.

Na letališču si je zapomnil pogovor upokojenke iz mesta ob Volgi … “vidite, kakšen malopridnež je Trump, povsod leze – v Severno Korejo, Sirijo, Venezuelo …, a naš predsednik je korenjak, za nas se zavzema in se ne upogiba!”

“Na Češkem perejo posode, pri nas pa možgane” je zaključil ti dve pripovedni anekdoti Čubajs.

Mi pa lahko dodamo, da pri nas mencamo s priznanjem Venezuele, medtem, ko je Evropa s tem opravila v enem dnevu (v svetovnih prestolnicah pa menda s trepetom in zaskrbljenostjo pričakujejo odločitev Ljubljane, je bilo slišati nekega šaljivca).

Opomba:

*Igor Čubajs je starejši brat bolj znanega politika Anatolija Čubajsa iz zgodnjih 90h let, takoj po razpadu Sovjetske zveze. V tistih časih je bil Anatolij med drugim podpredsednik vlade in tesno povezan s slovenskim ekonomistom, nekoč obsojenim kot angleškim špijonom Ljubom Sircem. Z njim je leta 1992 obiskal tudi Slovenijo.

Oba brata sta demokrata in vidna predstavnika opozicije, a rojena v družini polkovnika Rdeče armade, ki je bil po vojni stacioniran v Vzhodni Nemčiji. Zato je bil starejši sin Igor rojen 1947 še v Berlinu, pozneje član partije, 1989 izključen zaradi “dejavnosti, ki je stremela v razkol, disident in danes v opoziciji. Je tudi tu kaka vzporednica s slovenskimi razmerami?