Slovenija in Rusija s Putinom, ki se ne upogiba

9
783
Vladimir Vladimirovič Putin / foto: arhiv Časnik
Vladimir Vladimirovič Putin / foto: arhiv Časnik

Z daljno Rusijo nas druži marsikatera podobnost. Seveda ne v velikosti in številu prebivalstva. Pustimo veliko politiko ob strani, ozrimo se zgolj na drobce iz medijske scene. V Putinovi deželi velika večina podpira vladajoči režim, opozicija pa ima šibek glas, ki seže komaj čez moskovska ali petersburška predmestja. V globinah ruskih ravnin pa vlada državna TV in še kak provincialni časopis. Torej lahko razumemo miselnost tistih milijonov, ki životarijo v za nas nepredstavljivo skromnih razmerah tamkajšnjih provinc.

A Slovenija je majhna, v eni uri ali malo več je bila že v času komunizma dosegljiva zahodna meja. Že zdavnaj je lahko vsakdo sledil TV programe sosednih dežel ali srečeval tuje turiste na vsakem vogalu. A glej čudo, še danes vladajo večinski mediji in temu ustrezno je javno mnenje slovenske provincialnosti. Kako je to mogoče? Slovenija središče sveta?

Poglejmo si le navidezno obroben, rahlo komičen dogodek, ki ga navaja ruski filozof in pisec Igor Borisovič Čubajs* v moskovskem “Echo.msk. ru”(9. februar 2019).

Pred kratkim se je prvič v življenju mudil v znanem češkem zdravilišču Karlovy vary. Naletel je na veliko množico turistov iz vseh koncev sveta, še posebej Rusov. Spomnil se je, da je to letovišče nekoč obiskal tudi ruski car Peter Veliki, pozneje še Goethe, Freud, K. Marx itd.

Sprehodil se je po mestu in ob srečanju z rojaki je zabeležil dva pogovora, ki sta se mu se mu zdela vredna zapisa: “… nekaj besed o mnenjih in občutkih ljudi ali za uspehe naše zombi televizije”. Sprašujem žensko štiridesetih let, doma iz Rusije, na Češkem živi že tri leta, poročena s Čehom – “Zakaj tukaj ne marajo Rusov?” Ženska mu pove, da jim tukaj sploh ni za tujce, še več, “leta 1968 so nas poklicali na pomoč, mi smo pomagali, a zdaj so nezadovoljni?” Čubajs zapiše, da se zatem ni bilo več mogoče o ničemer pogovarjati.

Na letališču si je zapomnil pogovor upokojenke iz mesta ob Volgi … “vidite, kakšen malopridnež je Trump, povsod leze – v Severno Korejo, Sirijo, Venezuelo …, a naš predsednik je korenjak, za nas se zavzema in se ne upogiba!”

“Na Češkem perejo posode, pri nas pa možgane” je zaključil ti dve pripovedni anekdoti Čubajs.

Mi pa lahko dodamo, da pri nas mencamo s priznanjem Venezuele, medtem, ko je Evropa s tem opravila v enem dnevu (v svetovnih prestolnicah pa menda s trepetom in zaskrbljenostjo pričakujejo odločitev Ljubljane, je bilo slišati nekega šaljivca).

Opomba:

*Igor Čubajs je starejši brat bolj znanega politika Anatolija Čubajsa iz zgodnjih 90h let, takoj po razpadu Sovjetske zveze. V tistih časih je bil Anatolij med drugim podpredsednik vlade in tesno povezan s slovenskim ekonomistom, nekoč obsojenim kot angleškim špijonom Ljubom Sircem. Z njim je leta 1992 obiskal tudi Slovenijo.

Oba brata sta demokrata in vidna predstavnika opozicije, a rojena v družini polkovnika Rdeče armade, ki je bil po vojni stacioniran v Vzhodni Nemčiji. Zato je bil starejši sin Igor rojen 1947 še v Berlinu, pozneje član partije, 1989 izključen zaradi “dejavnosti, ki je stremela v razkol, disident in danes v opoziciji. Je tudi tu kaka vzporednica s slovenskimi razmerami?

9 KOMENTARJI

  1. “Pred kratkim se je prvič v življenju mudil v znanem češkem zdravilišču Karlovy vary.”
    ===========
    To se piše z veliko zaćetnico: Karlovy Vary

    “Zakaj tukaj ne marajo Rusov?” Ženska mu pove, da jim tukaj sploh ni za tujce, še več, “leta 1968 so nas poklicali na pomoč, mi smo pomagali, a zdaj so nezadovoljni?”
    ===============

    Kako so Rusi leta 1968 “pomagali” Čehom?
    Že itak okupirane so jih Rusi, s pomočjo Varšavskega pakta, okupirali še enkrat, nad njih so poslali več tankov kot jih je Hitler poslal nad Francijo v svojem Blitzkrieg-u.

    To si lahko vsi pogledate danes na 2. programu RTV:

    ČEŠKO STOLETJE: 1968 – MORAMO SE DOGOVORITI, ČEŠKA NADALJEVANKA, 6/9, PONOVITEV
    Začetek predvajanja: 21.50
    “Enaindvajsetega avgusta 1968 so Češkoslovaško zasedle vojske držav Varšavskega pakta pod vodstvom Sovjetske zveze. S tem se je začel konec praške pomladi. Čez nekaj dni strahu, zmede in upanja se je češkoslovaška politična delegacija odpravila na pogajanja v Moskvo, nekateri so šli prostovoljno, nekateri na silo. Predsednik republike Svoboda, šef partije Dubček in drugi so bili pred težko odločitvijo. Na začetku so pogumno in častno zavrnili nespodobne sovjetske zahteve, navsezadnje pa so vsi – z eno izjemo – popustili in podpisali t. i. moskovske zapisnike.”

    • Ne vem zakaj to, Riki, skusas ocitat avtorju. Avtor slika zaplankanost ljudi, ki se vedno razmisljajo znotraj stereotipov sovjetske propagande. In Putinu tako stanje ocitno ustreza in ga izrablja za lahke volilne zmage.

      • IF: “Ne vem zakaj to, Riki, skusas ocitat avtorju. …”
        ===============
        Misli si kar si hočeš, komentiral sem citat, ki ga je citiral avtor članka.

  2. Sami ugotavljate, da slovensko mnenje nima neke teže, zakaj bi ga torej sploh morali imeti? Pa tu ne govorim o mnenju o globalnih klimatskih spremembah pač pa o Venezueli.
    Tu se je enostavno bolje niti ne informirati. V slovenskem tisku (torej levem, če tako hočete) sem pred nekaj dnevi bral, kako je v neki bolnišnici umrlo 14 otrok. Zakaj nas takšno enostransko poročanje zavaja? Ja pred Hugom Chavezom so otroci umirali daleč od bolnic. Bila je nepopisna revščina, nepismenost, niso vedeli, kaj je elektrika. Dobili so socializem, ki ve, kako rešiti takšna vprašanja. Dobili so tudi kubanske zdravnike. Zdaj imajo že svoje. Torej napredujejo. Od kod nam je ta zgodba že znana? Aha, sliši se kot povojna obnova SFR Jugoslavije. Le da je v Venezueli revščina bila še neprimerno hujša, hujša od albanske.
    In kaj nam ta primerjava pove? Da so najbrž tudi v Venezueli vodilni izgubili kompas. Namesto reševanja problemov ljudi so se zapletli v “čistost” svoje revolucije. Namesto notranjih problemov se je predsednik osredotočal na kljubovanje Združenim Državam.
    Kako se bo torej zgodba razpletla (z ali brez slovenskega blagoslova)? Socializem v državi bo tako ali drugače padel, kar bo praktično v hipu rešilo veliko problemov oziroma presekalo gordijske vozle. A že kmalu se jim bo začelo kolcati “za starimi dobrimi časi”, ko bo tudi njihova tranzicija povsem spri(h)vatizirana. Skratka, ne bodo dobili ameriške demokracije.
    Je smiselno, da v tej zgodbi Slovenija napenja mišice? Po moje ne. Drugi kontinent je kljub internetu še vedno zelo daleč. Sodelovali smo z Venezuelo pod socialistično oblastjo in sodelovali bomo tudi z novo bodočo.

    • “Tu se je enostavno bolje niti ne informirati.”

      Ja, res bi lahko priznali, da nimamo dovolj kvalitetnih informacij za odločanje.

  3. Veliko sem bil v stikih z Rusi, zato neskromno ugotavljam, da poznam njihovo dušo. kot velja za Ameriko velja tudi za Rusijo: ima tisoče obrazov in tudi pri njih stvari niso črno-bele. Tudi Rusija je dalo množico velikih ljudi, književnikov, umetnikov, znanstvenikov, kar za tako velik narod ni nič presenetljivega. Sta pa dve stvari, ki mi pri njih nista všeč: nagnjenost k površnosti (mnogi to prepotentno imenujejo kar “slovanska zanikrnost”), zlasti pri industrijskih izdelkih in gradnji infrastrukture in stanovanj. Druga, zelo splošna lastnost Rusov pa je ljubezen do uniforme; do uniformiranih ljudi so naravnost zaljubljeni. Verjetno je kar veliko zgodovinskih razlogov za to. Pa še nekaj drži: demokracija zahodnega tipa se pri njih nikoli ne bo prijela. Rusi preprosto potrebujejo avtoritarnega vodjo, pa naj bo to Putin ali kdor koli že.

  4. ..”Je tudi tu kaka vzporednica s slovenskimi razmerami?”..

    Kot kaže niti ne. Kaj si potem lahko mislimo?

  5. Ne spreglejmo stavka o ruski ženski, ki še po petdesetih letih ne razume dejstva in posledic okupacije Češkoslovaške. Dokler ljudje nimajo dostopa do drugih medijev, kot so namenski, se to pogosto pojavlja.
    Petdeset let pozneje pa dostop imamo vsi. Tudi Rusi.
    Vprašanje je, zakaj tudi danes nismo zdravo radovedni in ne beremo medijev vseh sosednjih držav. Njihove jezike poznamo. S primerjavo poročil se nam ne bo zgodilo, da bi petdeset let ponavljali isto mantro.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite