Pravzaprav niti ni pomembno, ali je teza, ki jo je pred dnevi pogrel časnik Delo, namreč, da je pravzaprav Jože Pučnik idejni oče izbrisa, že eden uvodnih manevrov predvolilne kampanje ali pa gre samo za neizogiben davek časopisne sezone kislih kumaric. Jasno je samo, da je ideja, da naj bi za izbrisom iz registra stalnega prebivalstva stal Pučnik, na meji absurda. Še zlasti, če naj bi bil kronski dokaz za to par fragmentiranih citatov, izrečenih decembra 1990 v Ljutomeru. Javno mnenje seveda pozlati marsikakšno pisanje, toda tudi časopisni mastni tisk ne more spremeniti dejstva, da bosta slovenska demokracija in državnost vedno stvar Jožeta Pučnika.
Stvar Jožeta Pučnika. V tej zgoščeni Jančarjevi frazi se skriva veliko: najprej Pučnikov nezaslišan pogum, potem njegova brezkompromisna privrženost postulatom evropske civilizacije in kulture. Pa njegova privrženost slovenstvu. Pučnik je bil s svojo kolosalno pojavo od samega začetka tarča tistih miselnih in kulturnih refleksov, ki Slovenijo vlečejo stran od odprte družbe v domačijsko samozadostnost in v ekonomski in vsakršni šovinizem.
Leta 1988 je ugotavljal, da bo “uveljavljanje civilnosti dolgotrajen proces”. Spoznanje, da je od takrat minilo že slabih petindvajset let in da v tem obdobju nismo prišli zelo daleč, zlasti ne, ko gre za pravno, politično in tudi medijsko kulturo, je depresivno.
Pučnik je položaj vedno mislil daleč zunaj referenčnih okvirov svojih sodobnikov in je v tem smislu veliki outsider slovenske zgodovine. Kot tak je v dolini šentflorjanski bil in ostal tujec. Cena, ki jo je plačal za ta status, je morda najbolj razvidna iz njegove kratke skice z naslovom Brez naveze (1985), ki je sploh eno najbolj pretresljivih besedil, kar jih je bilo napisanih v slovenskem jeziku. “Čutil sem se tujca in morda sem bil občuten kot tujec ali kot kreten”, opisuje Pučnik ozračje po vrnitvi iz zapora leta 1966 in ob odločitvi za emigracijo. Tekst, ki se bere deloma kot Kiševa Grobnica za Borisa Davidoviča, deloma kot Kafkov Proces, konča s trpko ugotovitvijo, da se je v tujini izgubil.
Zato Pučnikov greh ni izbris iz registra stalnega prebivalstva. Njegova izvorna krivda je v tem, da je pokazal, da je možna še drugačna Slovenija, ne provincialna, ampak evropska. Tega mu del establishmenta nikoli ni mogel odpustiti. S svojo usodo je pokazal, da so spremembe možne tudi v najtežjih okoliščinah, vendar niso nikoli zastonj, in da stojijo in padejo z osebno integriteto vsakega posameznika. Ne samo, da se je Pučnik v tujini izgubil, skoraj 10 let po njegovi smrti je jasno, da je za Slovenijo vedno bolj izgubljena tudi njegova duhovna dediščina.
Foto: Wikipedia
Opomba: kolumna je objavljena v prilogi Družine Slovenski čas
