Lustracija ni bila možna, ker ni imela vrednostne podpore večine

Lustracija ni bila možna, ker ni imela vrednostne podpore večine. Foto: Nace Bizilj

Trenutno smo priče vrenju konceptov med idejnimi nosilci in potencialnimi voditelji bodoče usmeritve Slovenije o tem, kaj je prav, res in dobro. Da bi morala pri tem biti v ospredju korist državljanov, je komaj slutiti. Iz nasprotujočih si stališč predvsem veje vprašanje, kdo in kako bo obvladoval državljane. Z osamosvojitvijo smo sicer zastavili razhod s preteklim avtoritarnim načinom vladanja in se odločili za demokratičnega in spremembo gospodarskega sistema iz socialističnega v kapitalističnega. O kakšni tranziciji miselnih vzorcev prebivalstva ni bilo govora.

Konservativni politiki radi poudarjajo, da po osamosvojitvi nismo izpeljali tranzicije, in pri tem mislijo predvsem na oblastne strukture. Menim, da pojem tranzicije ni omejen na oblast, ampak je vezan na izpolnitev pričakovanj, kakršne imajo državljani v svojih miselnih vzorcih. Miselnih vzorcev pa ne moremo spreminjati hitro in s prisilno, ker je to generacijski proces sprejemanja za svoje novih vzorcev vrednot tako posameznikov kot družbe. Nasilno so miselne vzorce spreminjali komunisti in tako pohabili tradicionalne narodne vrednote z vsiljevanjem nam tujih, komunističnih, ki so se z razpadom Sovjetske zveze v bivših komunističnih državah marsikje samo transformirale v nebrzdani kapitalizem in kvazidemokracijo (tudi pri nas).

Lustracija ni bila možna, ker ni imela vrednostne podpore večine

Z osamosvojitvijo smo se šli demokracijo razvitih tradicionalnih demokracij, vendar so bili odločevalci v miselnosti in načinu ravnanja še vedno ujetniki prejšnjega režima, četudi so mu formalno nasprotovali predvsem kot bivši disidenti. Jedro dejanskih akterjev oblasti, kot razkrivata Rado Pezdir v knjigi Vzporedni mehanizem globoke države in Jože Možina v Slovenskem razkolu, so bili dobro povezani posamezniki, ki so pravočasno zaznali in vedeli, kako zaščititi svoje interese in si prikrito zagotoviti trdno finančno podporo, obvladovanje medijev in sodstva za svoje preživetje ter tudi kako v ohraniti v tajnosti (arhivi …) in z lažmi prikriti svoje zločinske rabote preteklosti.

O tem se idealistom(?) osamosvajanja Slovenije še sanjalo ni, čeprav so bili večinoma sami dediči prejšnje oblasti.

Ko sem v Skupščini RS prvega sklica govoril in pisal (večkrat) o kameleonih, ki spreminjajo barvo, ostanejo pa kameleoni, in vlagal amandmaje, da je treba v zakonih, ustavi in … zagovarjati vrednostne spremembe, takoj zamenjati sodni in informacijski aparat RTV, Delo …, so se mi oboji posmehovali, namenoma zamolčevali dejstva ter me v marsičem povozili, ker se niso zavedali, da je bistvo tranzicije sprememba miselnosti in vrednot, ne zgolj odcepitev od Jugoslavije.

Končno vem, da je večina njih bila med sabo sprta že tedaj, v spreobrnjenje kameleonov pa nisem verjel, ker je to redka izjema. Če pa se je kdo poskušal spreobrniti, je postal smrtni sovražnik prejšnjih struktur, katerim je pripadal. Takšen primer izključevanja je živ še danes. Za primer: odpor do sodelovanja z Janšo, ne pa tudi do Pučnika, ki ni bil konvertit, ampak iluzionistični socialist komunističnega tipa. Iz tega razloga tudi lustracija ni bila možna, ker ni imela vrednostne podpore večine, ampak se je takoj začel boj za oblast in razpust zakonito izvoljene heterogene Skupščine.

Ostaja pa upanje na zdrav razum volivcev in pogum, da ne nasedejo novim obrazom

In danes? Pred letošnjimi volitvami ne opažam prave zavzetosti in odkrite agitacije za miselne in vrednostne spremembe. Že res, da se vrednostne sodbe in miselni vzorci spreminjajo počasi, generacijsko. Treba pa jih je začeti že z medgeneracijskim ozaveščanjem, učnimi programi, pluralnim in uravnoteženimi informacijskimi sistemi, zamenjavami neustreznih posameznikov oblastnih struktur (v sodstvu, civilni družbi …), kar vse pa uspešno ovirajo in zavirajo bivši, ki še trideset let po osamosvojitvi vpijejo po shodih svoj (lažnivi) prav in res, kot tudi mladi, predvsem potomci bivših, ki trdijo, da jih »preteklost ne zanima«, saj po zaslugi občasnih desno usmerjenih vlad lagodno živijo. Zato ne verjamem v končanje tranzicije po letošnjih volitvah.

Za te volitve letos bi bilo javno zavzemanje za vrednostne spremembe miselnosti gotovo neproduktivno, ostaja pa upanje na zdrav razum volivcev in pogum, da ne nasedejo novim obrazom, ki obljubljajo, da bo vse drugače (Golob, Nina Kovač, Fajon …), ali notoričnim levim jugonostalgikom s KUL na čelu.

Kljub temu bi konzervativno usmerjene stranke morale v svoje koalicijske programe vključiti kratko- in dolgoročne cilje za ozaveščanje o tradicionalnih vrednotah z izobraževanjem ter v politični kulturi komuniciranja brez sovraštva, laži in prostaštva, biti pa hvaležni in razumevajoči do vsega, kar prispeva k strpnemu sožitju in koristi večini volivcev, ki so naši državljani, davkoplačevalci.

Nič novega nisem zapisal, vse je že bilo povedano. Se pa bojim, da bodo agresivni brezvestneži, za katere laž, sovraštvo in prostaštvo niso greh, iz egoističnih razlogov skušali z obljubami pretentati volivce, morda celo nasilno, naj volijo goloba na strehi in iz rok spustijo vrabca: pridobljene koristi v denarnici, ne vedoč, da so to bivši, ki jih dane obljube nikoli niso zavezovale.