Lustracija ni bila možna, ker ni imela vrednostne podpore večine

5
Lustracija ni bila možna, ker ni imela vrednostne podpore večine. Foto: Nace Bizilj

Trenutno smo priče vrenju konceptov med idejnimi nosilci in potencialnimi voditelji bodoče usmeritve Slovenije o tem, kaj je prav, res in dobro. Da bi morala pri tem biti v ospredju korist državljanov, je komaj slutiti. Iz nasprotujočih si stališč predvsem veje vprašanje, kdo in kako bo obvladoval državljane. Z osamosvojitvijo smo sicer zastavili razhod s preteklim avtoritarnim načinom vladanja in se odločili za demokratičnega in spremembo gospodarskega sistema iz socialističnega v kapitalističnega. O kakšni tranziciji miselnih vzorcev prebivalstva ni bilo govora.

Konservativni politiki radi poudarjajo, da po osamosvojitvi nismo izpeljali tranzicije, in pri tem mislijo predvsem na oblastne strukture. Menim, da pojem tranzicije ni omejen na oblast, ampak je vezan na izpolnitev pričakovanj, kakršne imajo državljani v svojih miselnih vzorcih. Miselnih vzorcev pa ne moremo spreminjati hitro in s prisilno, ker je to generacijski proces sprejemanja za svoje novih vzorcev vrednot tako posameznikov kot družbe. Nasilno so miselne vzorce spreminjali komunisti in tako pohabili tradicionalne narodne vrednote z vsiljevanjem nam tujih, komunističnih, ki so se z razpadom Sovjetske zveze v bivših komunističnih državah marsikje samo transformirale v nebrzdani kapitalizem in kvazidemokracijo (tudi pri nas).

Lustracija ni bila možna, ker ni imela vrednostne podpore večine

Z osamosvojitvijo smo se šli demokracijo razvitih tradicionalnih demokracij, vendar so bili odločevalci v miselnosti in načinu ravnanja še vedno ujetniki prejšnjega režima, četudi so mu formalno nasprotovali predvsem kot bivši disidenti. Jedro dejanskih akterjev oblasti, kot razkrivata Rado Pezdir v knjigi Vzporedni mehanizem globoke države in Jože Možina v Slovenskem razkolu, so bili dobro povezani posamezniki, ki so pravočasno zaznali in vedeli, kako zaščititi svoje interese in si prikrito zagotoviti trdno finančno podporo, obvladovanje medijev in sodstva za svoje preživetje ter tudi kako v ohraniti v tajnosti (arhivi …) in z lažmi prikriti svoje zločinske rabote preteklosti.

O tem se idealistom(?) osamosvajanja Slovenije še sanjalo ni, čeprav so bili večinoma sami dediči prejšnje oblasti.

Ko sem v Skupščini RS prvega sklica govoril in pisal (večkrat) o kameleonih, ki spreminjajo barvo, ostanejo pa kameleoni, in vlagal amandmaje, da je treba v zakonih, ustavi in … zagovarjati vrednostne spremembe, takoj zamenjati sodni in informacijski aparat RTV, Delo …, so se mi oboji posmehovali, namenoma zamolčevali dejstva ter me v marsičem povozili, ker se niso zavedali, da je bistvo tranzicije sprememba miselnosti in vrednot, ne zgolj odcepitev od Jugoslavije.

Končno vem, da je večina njih bila med sabo sprta že tedaj, v spreobrnjenje kameleonov pa nisem verjel, ker je to redka izjema. Če pa se je kdo poskušal spreobrniti, je postal smrtni sovražnik prejšnjih struktur, katerim je pripadal. Takšen primer izključevanja je živ še danes. Za primer: odpor do sodelovanja z Janšo, ne pa tudi do Pučnika, ki ni bil konvertit, ampak iluzionistični socialist komunističnega tipa. Iz tega razloga tudi lustracija ni bila možna, ker ni imela vrednostne podpore večine, ampak se je takoj začel boj za oblast in razpust zakonito izvoljene heterogene Skupščine.

Ostaja pa upanje na zdrav razum volivcev in pogum, da ne nasedejo novim obrazom

In danes? Pred letošnjimi volitvami ne opažam prave zavzetosti in odkrite agitacije za miselne in vrednostne spremembe. Že res, da se vrednostne sodbe in miselni vzorci spreminjajo počasi, generacijsko. Treba pa jih je začeti že z medgeneracijskim ozaveščanjem, učnimi programi, pluralnim in uravnoteženimi informacijskimi sistemi, zamenjavami neustreznih posameznikov oblastnih struktur (v sodstvu, civilni družbi …), kar vse pa uspešno ovirajo in zavirajo bivši, ki še trideset let po osamosvojitvi vpijejo po shodih svoj (lažnivi) prav in res, kot tudi mladi, predvsem potomci bivših, ki trdijo, da jih »preteklost ne zanima«, saj po zaslugi občasnih desno usmerjenih vlad lagodno živijo. Zato ne verjamem v končanje tranzicije po letošnjih volitvah.

Za te volitve letos bi bilo javno zavzemanje za vrednostne spremembe miselnosti gotovo neproduktivno, ostaja pa upanje na zdrav razum volivcev in pogum, da ne nasedejo novim obrazom, ki obljubljajo, da bo vse drugače (Golob, Nina Kovač, Fajon …), ali notoričnim levim jugonostalgikom s KUL na čelu.

Kljub temu bi konzervativno usmerjene stranke morale v svoje koalicijske programe vključiti kratko- in dolgoročne cilje za ozaveščanje o tradicionalnih vrednotah z izobraževanjem ter v politični kulturi komuniciranja brez sovraštva, laži in prostaštva, biti pa hvaležni in razumevajoči do vsega, kar prispeva k strpnemu sožitju in koristi večini volivcev, ki so naši državljani, davkoplačevalci.

Nič novega nisem zapisal, vse je že bilo povedano. Se pa bojim, da bodo agresivni brezvestneži, za katere laž, sovraštvo in prostaštvo niso greh, iz egoističnih razlogov skušali z obljubami pretentati volivce, morda celo nasilno, naj volijo goloba na strehi in iz rok spustijo vrabca: pridobljene koristi v denarnici, ne vedoč, da so to bivši, ki jih dane obljube nikoli niso zavezovale.

5 KOMENTARJI

  1. Če že ne uspe lustracija oseb, pa naj uspe lustracija protiustavnih teženj, ki izničujejo slovensko demokracijo, nedomoljubje, nerazvojno naravnanost…

  2. Lustracije v demokraciji ne more in ne sme biti. Če se vendarle izvede, potem ne gre več za demokracijo.

    Nekateri so mnenja, da bi po prihodnjih volitvah kar na počez morali lustrirati vse Janše kadre, ki so zaradi klientelizma prišli na svoje položaje. Sam sem proti temu. Preveriti je treba njihovo kompetentnost pa potem ukrepati, če se izkaže, da kompetenc nimajo.

  3. Čedalje bolj je jasno, katera dejanja kličejo po lustraciji.

    Zato dajmo ta negativna dejanja na pranger, pa bo tudi izvedena lustracija.

  4. Drugovi, nema problema!
    Kdaj se bodo Slovenci streznili, opiti od “zmage” Demosa oz. slovenske pomladi na prvih svobodnih volitvah, ki so “pomlad” preskromno podprli, a se še vedno obtožuje prvega premiera Lojzeta Peterleta i.d., da njegova vlada ni izvedla “lustracije” in da jo je dr. Bučar preprečil, čeprav ima on samo en glas, manjkali pa so glasovi slovenskih volivcev. Lustracijo Slovenci niso izvolili, saj so naslednikom socializma SFRJ bolj zaupali kot nasprotnikom komunizma. Slovenci so za predsednika samostojne RS izvolili g. Milana Kučana, zagovornika revolucije, bratomorne državljanske vojne in vodjo KPS, zavrnili pa Jožeta Pučnika, žrtev komunizma, ki leži v tuji zemlji. Enako kot oče naroda Primož Trubar! To bi se ponovilo tudi danes, kar pomeni, da Slovenci, večina, niso zreli za demokracijo, ko na svobodnih volitvah nagradijo revolucionarja, ne zaupajo dr. Pučniku, ki je bil žrtev komunistov, da je moral v tujino in je tam pokopan. Dejstvo je, da bi slovenska pomlad že na prvih svobodnih volitvah pogorela , ko ne bi bila v Demosu tudi SDZ in je Demos tako zmagal s pičlimi 5% naskoka. Brez glasov SDZ, tudi dr. Bučarja, dr. S. Hribarjeve, pa bi Demos pogorel in pomlad bi izginila na pogorišču…. Ker je Demos le zmagal, je potem lahko izvolil dr. Franceta Bučarja za predsednika DZ RS. Demos oz. SKD zmagovalna stranka znotraj Demosa, pa je imel(a) pravico do mandatarja. To je postal predsednik SKD, g. Lojze Peterle, ki mu je ves Demos zaupal in ga je izvolil za premiera vlade slovenske pomladi, ki je sestavil vlado velike koalicije, katera je izpeljala plebiscit in osamosvojitev in ukinila enopartijski režim. Slovenci niso volili za lustracijo, saj so dejansko več glasov podelili, zagovornikom revolucije, ne pa zagovornikom demokracije. Že petič je DZ RS zavrnil podpis resolucije Evropskega parlamenta o obsodbi vseh treh režimov, komunizma, fašizma, nacizma, ki so morili v drugi svetovni vojni in revoluciji. Slovenija edina v EU, pa še vedno zavrača podpis resolucije EU parlamenta, ker še vedno trdi, da je revolucija bila koristna za narod. Celo to, da slovenska demokracija temelji na vrednotah NOB, katere glavni dosežek pa je revolucija…. Dr. France Bučar, partizan, disident, član Demosa, kristjan, je kot prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta Slovenije, 9. maja 1990 v skupščini izrekel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«
    Enopartijski sistem je bil preživet!
    ONA, 25.11.2014
    V nedavnem intervjuju je bivši predsednik republiške skupščine republike Slovenije v SFRJ, upokojeni poslanec SD, g. Miran Potrč, povedal, da so on, Milan Kučan in dr. Janez Drnovšek ob osamosvajanju imeli še tako oblastno moč in možnost, da bi lahko s silo ustavili začeti proces osamosvojitve in spremembe enopartijskega družbenega sistema, kar bi zopet pomenili nasilje. Vendar so vedeli, da je enopartijski sistem “preživet« in so dopustili nadaljnji tok osamosvajanja Slovenije. Brez komentarja! V opomin in spomin!
    Franc Mihič

    Brez komentarja! V opomin in spomin!
    SFRJ in njen enopartijski režim in ekonomski, samoupravni družbeni sistem, s skupno družbeno lastnino, je propadla ob100 odstotni mesečni inflaciji pravi ga. Vera Mejak Djoković, pravnica, ki je v SFRJ oz. RS delala kot tožilka, bila vodilna direktorica na Banki Slovenije, bila svetovalka na Ustavnem sodišču in nekaj časa tudi direktorica SDK.
    Kdo je ukinil Službo družbenega knjigovodstva, SDK? Berem: »Z zakonom 25. 7. 1994 (Ur. l. RS, št. 48/94) se je SDK Republike Slovenije preimenovala v Agencijo Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje.« Kdo je bil tedaj na oblasti? Predsednik republike je bil Milan Kučan, predsednik vlade je bil dr. Janez Drnovšek, minister za finance je bil mag. Mitja Gaspari. Vodilna stranka je bila LDS. Slovenci pa še vedno bolj zaupajo levici, ki ljudem za lepše življenje dovoljuje, kot je rekel Tito v Splitu: “Druže snađi se!” Našim “naprednim”, ki so največkrat na vladi ali vsaj v vladi, to stanje ustreza, ustvarili so državo, kjer je pravna država služi bogatim, po vezah in poznanstvih, ki skrbijo, da so, npr. tožilci brez nadzora ljudstva, ne pa da bi poskrbeli, da bi tožilci lovili velike lopove, ki nekaznovano kradejo celo prispevke za pokojnino, to je, tatovom dohodkov državljanov, ki živijo od dela, ob skromni plači, pokojnini, da jim preostane le Titov nasvet: “Tovariš znajdi se!”
    Pravna država tako ostaja za večino ljudstva utopija, privid! Velja pa tudi, ljudstvo ima takšno oblast ko si jo zasluži in elita naroda zataji njeno odgovornost do naroda, ljudstva, ki je po njihovo nosilec oblasti in pravne države, ki sodi v imenu ljudstva, ki vso to elito vzdržuje, a ljudstvu bolj pomaga nasvet maršala Tita, nepozabnega voditelja ljudstva, ko pa ljudstvo za vse odgovarja in velja: “Drugovi, nema problema!”

Comments are closed.