Puckov sindrom in metafizika

71
205

Vaclav Havel je v svojem znanem eseju Moč nemočnih iz leta 1978 navedel primer prodajalca zelenjave v komunistični državi, ki nastavi na svojo trgovino napis »Delavci sveta, združite se!«. To dejanje je seveda tragikomično, ker najverjetneje ne izraža pristnega prepričanja prodajalca, pač pa le njegovo prestrašeno podrejenost režimu, ugotavlja dalje Havel. Prodajalec ne izpostavi napisa, ki bi izražal njegovo resnično prepričanje (na njem bi denimo pisalo »Strah me je in zato sem poslušen«) iz dveh razlogov: prvič zato, ker ga je ravno strah in bi bil zaradi takega napisa verjetno kaznovan iz strani režima; drugič pa zato (in to je ključno), ker ga je sram priznati si, da je bojazljivec in zato prekrije ta strah z navideznim navdušenjem nad ideali komunizma izpostavljajoč napis »Delavci sveta, združite se«.

Havel je želel s tem primerom pokazati, kaj se dogaja v duši povprečnega človeka, ki živi v totalitarnem režimu. Francis Fukuyama, v svojem prav tako znanem delu o koncu zgodovine iz leta 1992, pokaže na tej Havlovi primeri, kako pomemben politični dejavnik v naši duševnosti je občutek sramu, ki izvira iz občutka za lastno dostojanstvo, ko je le to poteptano. Gre torej za tisti gon v nas, ki mu rečemo ponos in je tesno povezan s pogumom, saj nas je sram zlasti tedaj, ko ne znamo premagati strahu zase, čeprav nas dolžnost (do resnice, do Boga, do sočloveka itd.) kliče k temu.

Slovenec je tu očitno precej drugačen od Čeha. Zadnje čase namreč prebiram slovensko poezijo iz časa komunizma in začudeno ugotavljam, da v njej ni zaslediti veliko te igre sramu, ponosa in poguma v odnosu do totalitarizma, o kateri govorita Havel in Fukuyama. V tem smislu je denimo nazoren Menartov Celuloidni pajac, v kateri se pesnik identificira z gugajočim pajackom, ki je povsem na voljo zunanjosti (saj »ga stre mezinec«) in ki dolguje (paradoksno) vso svojo problematično pokončnost prav temu padanju, saj »nosi v nogah svinec«. Opisan je torej subjekt, čigar ideniteta in edino prepričanje je to, da ni subjekt, da je torej brez hrbtenice, suženj. Seveda, nekomu, ki želi biti suženj, ki je pač prepričan v to, ko se vnovič suženjsko podredi režimu, ne moremo očitati, da ni načelen. Je pa taka načelnost kaj sramotna stvar. A zgleda, da ta očitek veselo gugajočega se celuloidnega pajaca ne moti. To čudno bitje nima poguma, nima ponosa, nima sramu.

O taki popolni in radovoljni notranji sesutosti slovenskega človeka v času totalitarizma govori več podobnih pesmi: zlasti izrazito Menartov Jaz, Zajčev Isti, Tauferjev Orfej ter Ogledalo Makarovičeve. Tudi Kocbekova pesem Kdo sem spada v ta žanr. Na sploh slovensko pesništvo iz tega časa ne premore močne subjektivitete, ki bi se sramovala svojega zlomljenega stanja in se mu uprla, kakor denimo Havel v svojih pismih ženi Olgi, pisanih iz štiriletnega zapora.

Verjetno prav zaradi te zlomljenosti Slovenci nismo imeli leta 1968 kakega Jana Palacha, pač pa partijsko vodeno združbo študentov, ki ne le, da se za razliko od vsega ostalega študentskega gibanja po svetu ni upirala obstoječemu družbenemu sistemu, pač pa je v bistvu vpila: »še več komunizma«, zoper poskuse liberalizacije iz Kavčičeve strani. Ni torej čudno, da se iz generacije takšnih »upornikov zoper sistem« pri nas ni razvila intelektualna elita, ki bi se bila zmožna upreti komunizmu. Zato smo namesto intelektualcev kot sta Jan Patočka in Vaclav Havel imeli Dušana Pirjevca in Tineta Hribarja. Izmerimo vso razdaljo med tema dvema tipoma intelektualcev, če pomislimo na Hribarjevo izjavo iz februarja 2012, da je Ciril Pucko »junak slovenske parlamentarne demokracije«. Izjava je bila žal mišljena resno. Spominja pa na plakat, ki ga je Havlov prodajalec zelenjave nameščal na svojo trgovino, le da Hribar (kar poveča tragikomičnost prizora) ni povedal te izjave pod pritiskom režima.

Razlog za tolikšno brezensko razliko med idejnimi voditelji našega odpora zoper totalitarizem (čigar piškavost vsak dan bolj izkušamo) in češkimi, je preprosto v tem, da se je pri nas ta odpor dogajal ravno na osnovi filozofije sesutja subjektivnosti in substancialnosti nasploh. Na filozofiji Pirjevčeve oštarijske anti-metafizike, kateri je pripadala vsa, prav vsa naša proti-režimska intelektualna elita, zbrana v glavnem v krogu Nove revije. Vključno s Pučnikom. S svojo osebno pokončnostjo je seveda daleč presegal okolico, a njegovo kantovstvo ga je le zavezovalo njeni notranji zlomljenosti, kar se je prehitro poznalo v njegovem zaupljivem odnosu do Drnovškove vlade.

Prav drugačna intelektualna klima se je dihala na Češkem. Jan Patočka, ki je sicer tudi izhajal iz fenomenologije, a na vse bolj poglobljen in izbran način, saj se je formiral pod osebnim Husserlovim, Heideggrovim in Finkovim mentorstvom. Njegova fenomenološko-hermenevtična usmeritev ni posmehljivo zamahnila čez metafiziko, kot naša, pač pa se je spoštljivo obračala k njenemu viru: Sokratu. Osnovno sporočilo Patočkovega sokratizma je lepo ubesedil njegov učenec in nadaljevalec Havel: živeti v resnici. To pomeni: vnašati v naše konkretno, zgodovinsko in tudi politično bivanje absolutno, metafizično resnico, ki presega to bivanje samo in se ji mora to bivanje podrediti, če želi biti uresničeno in s tem polno. Patočka je vztrajal na Sokratovi drži tudi v smislu nasprotovanja Platonu, ki je, kot vemo, raje poučeval v svoji Akademiji, odmaknjen od sveta in zazrt v ideje. Sokrat pa je ponašal idealno razsežnost v polis, tako da je poučeval na ulicah in v ljudeh prebujal žejo po resnici. Zato sta tako Sokrat kot Patočka morala plačati z življenjem.

Žal naš narod ni premogel metafizike in njene (smrtno nevarne) žeje po resnici takrat, ko bi jo najbolj potreboval in je ne premore niti zdaj. Žal je tudi naša Cerkev na Slovenskem in njena intelektualna elita, zbrana na teološki fakulteti in v kakšnem KUD-u, raje sledila trušču novorevijaške antimetafizike, kot da bi ostala na čvrstem temelju Tomaževe metafizike; kakor denimo Janez Pavel II., drugi veliki upornik zoper komunizem s svojo tomistično metafiziko osebe. Žal se tudi katoliška inteligenca, namesto da bi mučeniško-pogumno utrjevala svojo katoliško identiteto (ki je Kristus) in s tem svojo hrbtenico, raje prepušča d/Drugemu (ki očitno ni Kristus) v stilu Menartovega Celuloidnega pajaca.

Ni torej čudno, če v tem našem od antimetafizike zlomljenem občutku za lastno dostojanstvo, brez vere v resnično bivanje, nemo in z rastočim začudenjem opazujemo, kako tone tudi naša katoliška politična opcija, nadevajoč si brezsramno v izložbo partijske plakate. Ni torej niti čudno, da pri nas denimo ni množičnih pro-life shodov kot nedavno v Washingtonu. Prav tako ni čudno, da pri nas ob sprejetju poročila Lunacek ni takih shodov za družino, kot nedavno v Franciji. In dalje ni potemtakem niti čudno, da se po naših šolah izdeluje trenutno nevemkoliko papirnatih ladjic za komemoracijo poboja Judov v koncentracijskih taboriščih (s čimer Slovenci menda res nimamo nič opraviti) na komemoraciji Hude Jame pa bo verjetno (žal) le malo pogumnih ljudi.

Foto: Jože Šenk


71 KOMENTARJI

  1. Veliko dela nas čaka, zlasti še, ker so evropski menedžerji ugotovili, da je Slovenija najbolj skorumpirana država v Evropi, kar je grozovita ugotovitev.

    Da stori moralni preporod Slovenije, niso dovolj le sodni postopki.

    Ampak mnogo, mnogo več.

    Potreben je akcijski program in vsesplošna aktivnost vseh družbenih nosilcev

  2. Kdo bo tisti, ki bo prvi sprejel in začel izvajati
    protikorupcijski akcijski program:

    vlada, cerkev, stranke, gospodarska zbornica, mediji, pravosodje, javna uprava, šolstvo,..

  3. Resnično:zelo natančno ogledalo nam vsem je nastavil Ivo Kerže.A zelo si želim izvedeti ali morda vsaj on sam sploh še vidi koga,ki ta čas v tem rodu izstopa iz opisanega vzorca?…

    • Po mojem izstopajo tisti, ki jemljejo Kristusa zares: pri nas denimo kar je tradicionalističnega (blog ad Dominum npr.), do neke mere Prenova v Duhu. Ne vidim drugih kandidatov, ki bi jemali zares metafiziko pri nas. Vidim pa nove generacije, ki jih mika jemati Kristusa zares (če ne drugega iz upora, da dosedanjih generacij, ki ga ne in ne in ne jemljejo zares, če ga že direktno ne zavračajo). Seznam ni prav dolg, ot vidite, je pa (do neke mere) obetaven glede prihodnosti.

      • (če ne drugega iz upora, da dosedanjih generacij, ki ga ne in ne in ne jemljejo zares, če ga že direktno ne zavračajo).
        =======================
        Žalostno je geldati te upornike. Ja, se bojim da so res, se bojim da je njihov upor še bolj prazen, kot je prazno zavračanje teh drugih.
        Žalostno je gledati zadovoljstvo naše gospode ob teh upornikih. Kajti vidim, da jih bodo pustili na cedilu ob prvi stiski. In vidim, kako veliko bo razočaranje teh upornikov tedaj. In v tem ni nič obetavnega glede prihodnosti.
        Jaz bi rad videl da bi v Cerkvi jemali Kristusa zares, če hočete. Ne pa da životarimo v ruševinah komunizma v čakanju na boljše čase.

  4. Havel piše o “posttotalitarizmu” in ravno njegova kritika “normalizacije” kot “posttotalitarnega stanja” je ključna.

    “Raketa z imenom Palach je premerila zgodovino od stropa do dna, še črna očala so prebrala dimasto sporočilo” (Kocbek, Raketa, 1969; citiram po spominu). Ali pa “Mikrofon v zidu”, isto obdobje. Ali pa Zajčeve “Vse ptice”. Da ne govorim o Rožancu. Ali celo Smoletu.

    Sicer pa: Češka dejansko ni imela vplivne organizirane opozicije, temveč precej iizolirane skupine disidentov. Slovenija pač. Slovenska pomlad izbruhne leto in pol (!) pred padcem komunizma v vzhodnem bloku in ni rojena iz nič, temveč je vkoreninjena v skoraj desetletju izjemno živahnega civilnodružbenega življenja in demokratizacije “od spodaj”, ki doseže vrhunec l. 1987, s 57. št. Nove revije itd. To je, mimogrede, obdobje, ko je Češka (podobno kot Vzhodna Nemčija) še vedno popolnoma potopljena v brezupni posttotalitarni konformizem, ki ga je opisoval Havel.

    Zato se z vašo oceno ne morem strinjati.

  5. Sicer pa se tudi glede Patočke in Pirjevca ne strinjam. Trajektorija je zelo podobna pri obeh: afrimacija osebe in etike onkraj subjektivnosti, utemeljene na metafiziki. Patočka se bolj kot k Sokratu vrača k Heraklitu – Krivoverski eseji so povsem “postmetafizična” knjiga.

    Glede Pirjevčeve oštarijskosti vam predlagam v branje monografijo Martina Breclja o Pirjevčevi filozofiji, ki je izšla v italijanščini.

  6. Problem slovenske pomladi je njena destruktivnost. Podkurjena od komunizma, se niso niti zavedali v kaj so jih porinili. Zlobe slovenskih komunistov nihče ne dohaja.
    Tako smo bili pahnjeni v absolutni propad Jugoslavije, in Slovenija je nastala kot produkt te destrukcije. Ne pa kot produkt želje po demokraciji, svobodi in neodvisnosti.
    Nihče ni znal ugovarjati komunistom. Dali so nam v samostojno Slovenijo zapakirano maščevanje komunistične revolucije za družbeni poraz.

  7. Vsi smo verjeli Kučanu v njegovi zmernosti do Janše in JBTZ. Vsi smo verjeli, da nam Kučan želi dobro. Vse nas je prinesel naokoli. Danes se lahko ozremo nazaj in vidmo, da je Slovenska pomlad propadla v trenutku, ko je bil Kučan spet izvoljen za predsednika.

    • slovenska pomlad je propadla zato, ker se je, tako kot vse ostale politične opcije oz. stranke, prepustila korupciji. 🙂 kučan pa na to ni imel nobenega vpliva, kvečjemi je vpliva na korupcijo na levici. 🙂

  8. v prvem odstavku, ko je govora o prodajalcu, ki izpostavlja napis ali slogan, v katerega ne verjame, je po moje izpuščena bistvena poanta. sicer ne vem, ali je to poanto izpustil havel sam ali pa jo je morda pozabil navesti zgolj avtor članka, ker havlovega eseja nisem prebral, ampak zame je v tej zgodbi bistveno to, da dejansko implicira oportunizem. v razmerah totalitarnega režima je namreč oportunizem tista vodilna sila, ki človeku dejansko omogoča neko korist, nek nadstandard, ne le golo preživetje. ker v totalitarnih komunističnih režimih človeka v osnovi ni smelo biti nič strah, razen če je seveda režimu odprto nasprotoval. nasprotno pa si je od režima lahko vsak, ki je režim hvalil, obetal neko korist. in to so ljudje počeli masovno. v partijo se tako ljudje niso uključevali zato, ker bi dejansko v komunizem verjeli, ampak ker so imeli od tega koristi, npr. dobro službo. to je bistveno.

    torej, vprašati se je torej potrebno, kaj pa če je ta prodajalec ta napis obesil ne zato, ker bi ga bilo posebej strah (česa pa naj bi ga bilo strah), ampak zato, ker si je na tak način obetal od oblasti neko korist, v smislu, da je morda predvideval, da ko bo oblast ta napis videla, potem si bo mislila, aha, ta je pa naš, zaradi česar bo od tega imel neke koristi, ugodnosti. ker me verjamem, da je bilo v totalitarnih režimih nujno, da prodajalci na svoje trgovine obešajo take napise, zagotovo pa so imeli neko korist, da so jih obešali. to je poanta.

    in to lahko potem apliciramo na slovenijo. kaj se je dejansko dogajalo ob osamosvojitvi? ja to, da so se kar naenkrat goreči komunisti prelevili v demokrate. 🙂 in spet ne zato, ker bi v demokracijo verjeli, ampak ker so si od tega obetali korist. 🙂

    preprosto povedano je tako komunistično jugoslavijo kot demokratično slovenijo pokopal oportunizem. tako kot komunistična partija ni verjela v komunizem, ampak ji je šlo le za lastno korist (vsi partijski funkcionarji so dejansko bili kapitalistični bogataši), tako imamo danes v sloveniji stranke, ki ne verjamejo v parlamentarno demokracijo, ampak jim gre le za lastno korist. gre se torej za to, da smo v sloveniji sicer res spremenili politični sistem in državno ureditev, ampak mentaliteta je ostala ista. tako kot v komunizmu, nam tudi danes v sloveniji vlada oportunizem. 🙂

          • strahu pred komunisti se leta 2014 pravi paranoja. oz. z drugimi besedami pomeni tak strah duševno bolezen z blodnjami pri sicer nemoteni osebnosti. 🙂

          • Vprašati bo treba starejše ljudi, ki pomnijo leta 1945-46, od kod jim ta strah, oziroma duševna bolezen z blodnjami?
            Vprašati bo treba tudi tiste ljudi, ki so se izpostavljali za resnico, ne le v Jugoslaviji (Angela Vode,Pučnik), ampak tudi že v samostojni Sloveniji, kaj vsega je zmožna komunistična druščina, da ohrani oblast?

            Sicer pa piše nekje, da kdor marsičesa ne doživi, ta tudi marsičesa ne more vedeti.

          • Aladar, spet si zamešal. Strah pred Janšo je paranoja oz. blodnja.

            Strah pred komunajzerji je pa upravičen.

  9. Ali pripadnost določenim filozofskim smerem res lahko pomeni posledično odsotnost sramu v človeku? Ne verjamem. Prej bi rekla, da pa si človek lahko prilagodi mišljenje tako, da deluje kot obrambni mehanizem proti obstoječemu sramu. Kot npr. starš, ki na vse pretege zagovarja trdo vzojo in udarce kot koristne, ne prizna pa si, da je vsak udarec pravzaprav starševski poraz, ki rani odnose in daje slabe zglede. Tudi revolucija je bila mišljena kot koristna, napredna za človeštvo, pa je bilo treba ob njenih “krasnih” rezultatih to trobiti in preprič(ev)ati ljudi do današnjih dni. In ker se nasilnega “fotra” človek boji, temu kima (tako ali drugače je pri tem ponižan in smešen pajac – pogosto skupaj s “fotrom”!).
    Konec koncev pa čestitke za članek, ker se mi zdi, da odlično odpira temo, ki se tiče naših temeljnih anomalij.

    • Ne vsak udarec. Udarec je vzgojni, če je pravičen. Revolucija pa ni bila. Revolucija je pomenila samo zlo vsem.

  10. ………daleč, daleč najbolj žalostno je, da je na ”drugo stran” prestopila celo NSi, to je tista stranka, ki je v svojih vrtah združevala nemalo slovenskih ”Judov”.
    Zaradi arhivov, ki bi morali že zdavnaj razkriti imena tistih, ki so odgovorni za poboje in udbovske zločine, se je- bogve zakaj- spajdašila z levico in onemogočila, da slovenski narod- končno že- razišče na normalen način svojo preteklost.
    žalostno, da bolj ne more biti.

  11. ..res zla in sprevrženosti komunistov , zlasti slovenskih je težko dohajati in se ji racionalno upreti..

  12. Premalo poznam to zanimivo temo, da bi si upal kaj pokomentirati. Ampak s prebiranjem takih člankov se pa tudi marsikaj meni doslej manjkajočega naučim. Ste pa zanimivi tudi vsi ostali v svojih mnenjih in komentarjih, ki so doslej res na nivoju.

  13. Da se Hribar o Puckotu ni izrekel brez določenega pritiska? Po nekaj desetletjih pranja možganov je marsikaj nemogočega mogoče in nerazumljivega razumljivo. A ne brez osebne krivde. Pritrjevati kriminalu pomeni postajati sokriv novim kriminalom, katerih navdih ima isi izvor.

  14. PS
    glede na to, da se je NSi preimenovala v krščanske demokrate, se bojim, da je (bo) tudi Cerkev kot taka prešla na stran levice….

    🙁

    🙁

    To, kar počne Nsi, je huje kot žled.
    Dosti huje.-

  15. Iz Dela:
    Ljudmila Novak je v intervjuju za Mladino Janeza Janšo razglasila za manipulanta in destruktivnega politika. »Moti me agresiven, destruktiven, ideološki način vodenja politike, motijo me diskreditacije vseh po vrsti, moti me to, da nekateri ne držijo besede. S takšnimi ljudmi je težko sodelovati,« je dejala.

    O polemiki s SDS o dostopu do arhivov je dejala, da tisti, ki govorijo, da NSi »podpira Udbo, sami uporabljajo udbovske prijeme«.

    Moj komentar za Novakovo:
    In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.
    Resno premišljujem, da bi se včlanil v Nsi, mogoče kdo ve, če imajo še kakšnega ateista notri?:)

      • Kar je itak karakteristika vseh slovenskih strank. S menjavo pogleda na stvari nimam problema, sovražim pa hipokrizijo. Bom pa dal za njih glas na volitvah, če že ne drugega vsaj zato, ker bi dober rezultat kakšne druge desničarske stranke mogoče dovolj šokiral SDS, da se znebijo mrtve teže Janše in mogoče mogoče dobimo normalno desnico.

        • Mahnič: “…, da se znebijo mrtve teže Janše in mogoče mogoče dobimo normalno desnico.”
          =============

          To vašo t.i. normalno desnico smo imeli od leta 1945 do leta 1990.

      • Enega ali dva gotovo imajo, zadnjič sem bral intervju s Toninom in je človek takšne pobožne izjavljal…

  16. Saj morda Novakovi delamo krivico. Ona res verjame, da zakon “odpira arhive”. Je pa tudi res, da bi do sedaj lahko spoznala zmoto in podprla referendum. Ne pa da je užaljena zaradi Janše. Saj morda res ni bil takten, ampak, gospa Ljudmila, ne bit kura, dajte razmislit malo!

  17. Me res zanima, kaj je v obdobju socializma počel g. Kerže, ki ima zdaj vedno polna usta besed o potrebi upora zoper zlo, enoumje (razen, če ni to katoliško, se razume), o nujnosti poguma in odločnosti ipd.?

    Predvidevam, da je oportunistično držal jezik za zobmi, morda celo javno pel hvalo Titu in Partiji, tako kot je tedaj počela velikanska večina sedanjih Janševih oboževalcev …

    • Dule, če so to počeli sedanji Janševi oboževalci, kako in koliko so to šele počeli Janševi sedanji nasprotniki. Tako da, razen če sami ne sodite med Janševe oboževalce, nekdanje oportuniste, bodite raje tiho. Bolj verjetno pa je, da ste sami še danes na strani komunizma in revolucije.

  18. Strah je vedno le v tistih ljudeh, ki vedo za resnico in njen najvišji pomen, vendar ne najdejo dovolj moči ali poguma, da bi se ji v danih razmerah približali.
    V razmerah, ko pomeni iskanje resnice, tudi fizično izničenje in nečloveško trpljenje, se ji lahko približajo le najmočnejši. Torej le tisti, ki povsem zanesljivo vedo da obstaja in da tiči edini pravi smisel življenja le v hoji za njo.

    Občutek sramu, po mojem izvira iz zavedanja lastne nemoči in šibkosti, da bi zmogel resnici slediti v vsakih okoliščinah ali razmerah. Zaradi tega menim, da kdor ne pozna resnice, ne more poznati niti sramu.

    Avtor sprašuje po tem, ali premore Slovenija še kaj mučeniško- katoliške identitete s Kristusom ? Sam mislim da še, vendar veliko manj, kot jo je premogla pred genskim pustošenjem boljševikov med in po vojni.

  19. Jaz vedno pravim: Ljudje smo polni (človeških) napak! Tudi Janša in Ljudmila Novak sta jih.
    Politika pa je neka druga dimenzija. Tu se napake razumejo in obravnavajo drugače. NSi je v zadnjem obdobju delovala čudno. Namesto, da bi iskala “svoja” področja, kjer bi se jasneje profilirala, je preko Tonina in drugih vlekla razdiralne poteze.
    Kot pomladna stranka bi se morala dosledno postavljati v prvo vrsto borcev za demokracijo, očiščenje slovenske zgodovine in na tej podlagi spravo itd. itd.

    Kot demokratični stranki se je prostor delovanja široko odpira na številnih področjih: katolištvo, družina, nedotakljivost življenja, vzdrževanje cerkva, za Slovence značilno družabno življenje itd. itd..

    Z zaprtjem arhivov si je zaprla še zadnje poti do volivcev. Izgubila je mnoge dosedanje, o novih pa lahko sanja. Zbogom, parlament!

  20. @krpelj,

    smo leta 2014 in ne 1946. jugoslavije pa tudi od leta 1991 ni več. komunistična druščina pa je zmožna ravno toliko, kot kaka druga druščina, ki si v sloveniji prizadeva za oblast, tako da glede tega ne vidim bistvenih razlik.

    • Kaj pa komunistični zločinci in kazen za njihov zločin zločin? Ali so tudi ti leta 1991 kar izpuhteli ?

      Ko je lani 27. aprila celoten državni vrh v Stožicah prepeval “e viva il comunismo”, ni bilo videti kot žalna seja za preminulimi ali obsojenimi komunističnimi zločinci.
      Druščina, ki se vsako leto zbere v Dražgošah, in ki se razglaša za naslednike teh, ki so množično morili med in po drugi svetovni vojni, je tudi ista, kot v Stožicah.

      Si dandanes kdo še lahko predstavlja, da bi v današnji Nemčiji državni vrh prepeval, “naj živi nacizem” ?

      • ne, komunisti leta 1991 niso izpuhteli, ampak se preoblekli v demokrate. tako imamo v sloveniji tak absurd, da je še celo, na videz največji nasprotnik komunizma, dejansko nekdanji komunist. 🙂

        bandiera rossa je pa pesem delavskega razreda, ki pač predstavlja boj delavcev za njihove pravice. napisana je bila leta 1908, torej pred komunistično revolucijo v rusiji. takrat je komunizem dejansko predstavljal upor proti zatiranju in iskoriščevanju delavcev, kar se pač v sloveniji dogaja še danes. tako da je ta pesem še kako aktualna, čudno je samo to, da jo prepevajo oblastniki, ki si za pravice delavcev ne prizadevajo najbolj.

        proslava v dražgoša je poklon slovenskim borcem za svobodo med 2. svetovno vojno. te borce proti nacizmu in komunizmu slavi cela evropa. 🙂

        saj v sloveniji tudi nihče ne prepeva, naj živi nacizem, ampak se prepeva o smrti fašizmu in svobodi narodu. 🙂

  21. @alojz,

    janše se nihče ne boji, razen članov njegove stranke. oni so tisti, ki si o janši ne upajo nič slabega misliti, kaj šele povedati, ker vejo kaj jih potem čaka. 🙂

    glede komunistov sem pa že povedal. komunistov in komunizma v evropi ni že več kot 20 let in tudi ni bojazni, da bi se spet pojavil. razen če imaš morda v mislih kitajske komuniste? teh pa se je še vedno za bat, ja. 🙂

    • Aladar Bergles: “@alojz, janše se nihče ne boji, razen članov njegove stranke. oni so tisti, ki si o janši ne upajo nič slabega misliti, kaj šele povedati, ker vejo kaj jih potem čaka.”
      ===============

      Gospe in gospodje, Aladar Bergles vam kot zvesti član stranke SDS razkriva svoje strahove.

        • Aha, torej ne govorite o svoji izkušnji pač pa ste se na podlagi pretihotapljenja in vpogleda v tuje duše dokopali do čutenja množice kakšnih 25.000 ljudi.

          • ne. ni mi bilo treba vpogledovati v tuje duše, ampak mi je ena izmed teh duš, ki je aktiven član ožjega organizacijskega vodstva SDS to zaupala in sicer, da noben član sveta stranke si ne upa jasno nasprotovati janši, ker se ve, kaj to pomeni – izključitev iz stranke. 🙂

            to mi je zaupal tik pred glasovanjem o zaupnici janši, po tistem poročilu KPK. takrat sem ga vprašal, kako bo kaj glasovanje in je rekel, za nezaupnico ne bo glasoval nobeden, ker si ne upajo, čeprav je vedel, da se nekateri z janšo niso strinjali. to so njegove besede. in res, za nezaupnico ni glasoval nobeden, samo štirje so se glasovanja vzdržali. po glasovanju mi je pa rekel: a ti nisem rekel kako bo? 🙂

          • To si izmišljate. Namreč tudi sam poznam dva člana, pa mi govorita ravno nasprotno. Kot drugo, lahko bi JJ vplival na nekaj članov, ne pa na (skoraj) vse.
            JJ naj bi ustrahoval, na desetine članov, ki tajno glasujejo Malo morgen. Take pravljice “poznavalcev” lahko beremo na razno raznih forumih. To kar pišete je navadno trolanje, v bistvu del t.i. specialne vojne, govorice v stilu avstralske klinike. Takih t.i. “poznavalcev” t.i. notranjih razmer je na strani levice in na strani žlahtnih desničarjev malo morje.

    • Janše se ti in še nekateri še kako bojite.

      Komunizma in komunajzerjev se je še kako za bati, saj so komunajzerji na oblasti in delajo škodo in zatirajo drugače misleče.

  22. ..komunizem oz. komunistična ideologijaje vekotranja zabloda, ki ne bo izginjala do konca zemeljskih dni..

    ..stara in vedno mamljiva satanska vaba..” bosta kakor Bog “

  23. Ljudmila očitno tudi tebi, tako kot Janši manjka globlje in širše razumevanje katoliške meta-fizike in njene žeje po Resnici

    ..in to velja tudi za slovenski narod in potem je pač težko dohajati zlo in sprevrženost slovenskih komunistov in njih zalege

    ..Janša je tu pred tabo in drugimi v prednosti, vsaj toliko, da jo nagonsko in po elementarnem intelektu in kompasu vesti, zaznava in prepoznava..

  24. Ko nek zločinski politični režim na začetku izvajanja svoje diktature pobije na desettisoče svojih političnih nasprotnikov si za naslednjih 50 let zagotovi mir.

  25. Dobili smo še eno frakcijo t.i. kontinuitetnih komunistov.
    Poleg že SLS (agrokomunisti) še NSi (krščanski komunisti).

  26. Saj ne, da bi hotel zagovarjat češke komuniste in njihovo totalitarnost, ampak vseeno ne vidim kakšna je razlika med tem zelenjavarjem in vsemi tistimi, ki so ne tako dolgo nazaj popravljali jedilnike naprimer iz french v freedom fries?

  27. .. na Slovenskem je bil po letu 1945 večinoma ubit pojem in dojemanje svetega ali pa je komunistična profanost z nasiljem skakala na ta piedestal..

    ..in tudi leta 1990-91 je to komunistično “svetost” napadla in jo želela menjati hribarjevska svetost, ki pa je bila in je prav tako demonska..

  28. @riki,

    ja, očitno vi poznate tiste, ki se bojijo. 🙂 oz. ki janšo slavijo na podoben način, kot so komunisti tita.

  29. V Sloveniji in SFRJ je bil nek samonikel socializem, komunizem, titoistični fašizem. Na Češkem pa so imeli od zunaj , od Moskve , od okupatorja vsiljen komunizem. To je glavna razlika. Pri nas je večina intelektualcev bila 3/4 socialistov. Že takoj po ustanovitvi Demosa se je izkazalo, da sploh nimajo gospodarskega programa. Že takrat so začeli množično odpadati njihovi “krti”. Do prihoda Mrkaića in mladoekonomistov je bila cela “desnica” in “pomlad” ena sama gnilosocialistična “levica”. Tudi JJ je šele leta 1996 zakapiral, da mu MM koristi, ni pa zakapiral, kaj je treba z gospodarstvom narediti. Boril se je s komunajzerfašisti z njihovimi metodami – a efekta seveda ne more biti. Vzemimo zrak fevdalizmu in suženjstvu in bodo komunanjzerfašisti prisiljeni delovati proti zakonu.

    • O vzrokih se ne strinjam … komunizem je bil tudi pri nas vsiljen in sicer iz Moskve pa nato iz Beograda. Tudi mi smo imeli vojsko pa naših mestih, ki ni govorila slovenski jezik. Pa še bi lahko primerjal in iskal podobnosti.

      Trdim, da moramo najprej prižgati Luč. Luč z velikim L. Torej izprositi prave pokončne škofe, točneje s svojim doslednim življenjem po Evangeliji izsiliti. Z življenjem po Evangeliju! Če nam to ne bo šlo … potem zberimo denar, plačajmo Čehom in naj oni izprosijo to milost.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite