Poleg klasične povolilne politične folklore, tipanja, snubljenja in »nadmudrivanja«, česar smo že vajeni in je treba vzeti v zakup, je prvi povolilni teden prinesel še nekaj več. Nismo še zajeli sape (eni tako, drugi drugače), že je naš novi državni šerif vzel svoj kolt in ga vrtel pred ljudi, ki bodo v njegovi upravi.
Ni naključje, da je bil še najbolj prijazen z Ljudmilo Novak, jo povabil v koalicijo, pištolico pospravil v predal in ji govoril, da so njegove vrednote pravzaprav podobne vrednotam Nove Slovenije. Kot da bi nasprotnika v zadevi Titova ulica uprizorila pozitivni zbor za vrednote.
Politiki nimajo veliko ugleda. Zato smo volili »nove obraze« in šli na volitve. A je že dan po njih vse po starem. Tudi nekoliko novejši obrazi so se v nekaj dneh krepko postarali in postali na las podobni starim prepirljivcem, ki so se izživeli v Pahorjevi vladi. Tudi Milan Kučan po svojih močeh še vedno komandira in sestavlja vlade. Vedno več je (medijskih) pozivov k treznosti, državotvornosti in vsakršni odgovornosti. Da, treba je sestaviti koalicijo in v javnost spustiti predvsem glasove, ki pripomorejo k politični kredibilnosti in zaupanju. Bolj naravnost rečeno: prepričati je treba Pahorja, Viranta in Žerjava, da bi se brez odvečnih besed, ki ljudi samo razburjajo, priklonili novemu gospodarju. Biti bi morali tako skromni kot Erjavec, ki je le postal poslanec in mu sploh ni do nobenega ministrskega položaja.
Več: Reporter
