Včasih bi najraje sedla in vse skupaj nekam poslala…
Danes sem možu postavila vprašanje, na katero nisem pričakovala odgovora: »Ali se je v tej mali Sloveniji zbrala vsa neumnost in pokvarjenost sveta?« A mi je na moje presenečenje odgovoril: »Beri Cankarja.« Ja, Cankarja, ki odslikava vso našo licemernost in hinavščino, ki opisuje grabežljivce na eni in reveže na drugi strani, strasti, ki nosijo pogubo in zamegljujejo jasen uvid in zdravo razsodnost.
Te dni sem namreč prebrala, da se spet postavlja vprašanje upravičenosti vojaškega vikariata v Slovenski vojski. Ker da si je z njim katoliška Cerkev ustvarila monopol nad verniki tudi drugih veroizpovedi in da (s tem) postaja katoliška vera državna in seveda Cerkev državna cerkev. Če imamo zaposlene duhovnike, imamo tudi državno duhovno oskrbo. Analogija – v vojski imamo zaposlene kuharje, torej imamo državno kuharijo. Imamo zaposlene psihologe, torej imamo državno psihologijo. Imamo zaposlene veterinarje, torej imamo državno veterino.
Človek deluje na treh ravneh, na telesni, duševni in duhovni. Človek, ki se znajde v neobičajnih situacijah, na različne dražljaje različno odreagira. V situacijah, ki so sicer lahko predvidljive, se nihče ne odzove tako kot vsi. In narava življenja in dela v vojski je specifična. Zahteve »delovnega mesta« vojaka so specifične. »Delovno mesto« sem napisala v navednicah, kajti primernejši izraz zanj je služenje. Pa ne le domovini, to je služenje poklicanosti k doslednemu in brezpogojnemu izpolnjevanju povelij, kjer ni možnosti ugovora. To ni navadno delovno mesto. Ne le na misijah, tudi v pripravah na bojno delovanje, na uporabo orožja se vojak odziva na dražljaje drugače, kot na drugih delovnih mestih.
Zato, da lahko človek v teh posebnih pogojih deluje optimalno, so druge vojske že zdavnaj dognale, da je potrebno v vojski zagotoviti osebje, ki bo poskrbelo za vse tri ravni človeka: kuharja in zdravnika za telesno raven, psihologa za duševno in duhovnika za duhovno. Ker smo se v začetku postavljanja naše vojske cerkve še vedno bali »kot hudič križa«, smo pač za to tretjo raven poskrbeli z motivatorji, pomočniki poveljnika za motivacijo. Pa se nikoli nihče ni spotaknil ob to, koliko državnega denarja smo namenili za vojaške psihologe in vojaške motivatorje.
Ponovno odpirati vprašanje o smiselnosti vojaškega vikariata je zato po moje zgolj nov poskus ustvariti vzdušje dvomov v iskrenost poslanstva duhovnikov, ki delujejo znotraj vikariata. V ozračju, v katerem se zameglijo resnični nameni duhovne oskrbe v vojski, se lahko hitro diskreditira krščanstvo in ustvari novo polje, odprto za novodobne religijske pojave.
Počka pa ne!
Na prvi pogled se zdi protislovno, skrajno neujemajoče z zgoraj napisanim, če sedaj rečem – takega Počka pa nočemo več. Pa ni tako protislovno.
Z ustanovitvijo Slovenske vojske smo seveda vedeli, da mora imeti vojska tudi potrebne poligone, na katerih se lahko usposablja. Na postojnskem je že JLA imela veliko vadišče. Zaradi vojaških vaj smo imeli prebivalci tega področja otežen ali onemogočen dostop do lastnih gozdov in travnikov. Odškodnino pa so lastniki baje dobivali »na licu mesta, denar iz kovčka«. Tako pravijo. Ljudje so sicer nergali, stekla na hišah so ob streljanju včasih počila, a denar je bil vsaj majhen obliž na te razpoke, saj druge možnosti pritožbe tako ni bilo.
Po osamosvojitvi smo upravičeno pričakovali, da bomo demokratično odločali tudi o vojski in njeni uporabi. Da se ne motimo – ne V vojski, kjer demokracije ne sme biti, ampak O vojski, o katere namenu in uporabi mora odločiti ljudstvo. In če se je ljudstvo odločilo, da vojsko hoče imeti, jo ima. In če se je ljudstvo odločilo, da ukine prostovoljno služenje, ga je ukinilo. In če se je ljudstvo odločilo, da država s svojo vojsko postane članica NATA, država to postane. In če se ljudstvo odloči, da na določenem območju noče več vadišča, ga – aha, tu pa te analogije ni več. Vadišča ljudstvo ne more ukiniti. Ljudstvo tudi ne more vplivati na zmanjšan obseg vaj na tem vadišču. Ljudstvo tudi ne more več zahtevati odškodnine za uporabo tega zemljišča. In ne le to – stroka jasno pove, da je vadišče na občutljivem kraškem terenu, ki je za oskrbo z zdravo vodo strateškega pomena. Obramba države je strateškega pomena, a vadišče za uporabo orožij velikih kalibrov in letalstva na tem območju žal ne more biti bolj strateškega pomena kot zdravje ljudi. In tu ne pomaga noben izgovor na dejstvo, da je vojska že od nekdaj tu imela poligon. Od nekdaj do danes smo namreč modrejši za spoznanje, da na zdravje ljudi vpliva tudi voda, ki jo s svojim neodgovornim ravnanjem zastrupljamo. Pa tudi izgovori na obveznosti, ki smo jih sprejeli s članstvom v NATU, ne pijejo vode. Poligon lahko še vedno uporabljamo za usposabljanje s pehotno oborožitvijo, za druge vaje pa so poligoni v državah NATA še bolj primerni. Namesto gradnje novih objektov na Počku, Bilah in Baču namenimo sredstva za izvedbo vaj v sosednjih državah, kot je že bilo dogovorjeno in pred leti tudi že izvedljivo.
Zdrava pamet, kje si? Tako malo je potrebno, da se lahko dobro in modro odločiš!
Ampak ne …
… ne, dokler spet ne bo kdo rekel: »Pubi, vsidma se.« Pa ne v »fabriki«, kot poje Mlakar, ampak dvesto metrov pod zemljo. Kot 127 rudarjev, ki od države (država, to smo mi!) terjajo to, kar jim je država (država, to smo mi!) obljubila. Ker je na realna tla žled postavil nas, ki smo leta 1991 prvi srečali tanke na cesti, ki nam nikakor ne morejo zgraditi avtoceste proti Kvarnerju, ki nam očitno hočejo preko streh graditi visokonapetostno električno omrežje, ki nam je poplavilo naselja ob Planinskem polju,… nas, ne pa gospe in gospodov, ki so si z zanimanjem hodili ogledovat polomljene električne drogove in poplavljene hiše. Me prav zanima, ali bodo z nami tudi sedaj, ko bomo na cestah proti Počku čakali, da nam vojska dovoli prehod do gozda, iz katerega moramo odpeljati 80% polomljenega drevja?
Najbrž ne, ker sedaj nismo več zanimivi. Pogovarjati pa se tudi ne znamo. Zato dopuščamo, da se o duhovni oskrbi v vojski ne govori na zdravo razumski ravni, in ne dopuščamo, da se za vprašanje usposabljanja pripadnikov vojske poišče rešitve, ki bi vsem ustrezale. Vse bi lahko imeli, če bi znali dvakrat poslušati in enkrat govoriti.
Pripis: Irena Vadnjal je bila v Slovenski vojski zaposlena 14 let.
Foto: katoliska-cerkev.si
