Srbski predsednik Tomislav Nikolić je ne dolgo tega dejal, da se v Srebrenici leta 1995 nad Bošnjaki s strani Bosanskih Srbov ni zgodil genocid. S tem je izzval nemalo kritik na svoj račun, najverjetneje pa požel tudi ne malo simpatij tistih, ki še danes kot heroja častijo haaškega obtoženca za vojne zločine v Bosni in Hercegovini, Ratka Mladića.
Ekstremistično govorništvo
Zaradi te izjave in izjave, ki je minimalizirala pomen Vukovarja, se Nikolićeve inavguracije med drugim ni udeležil hrvaški predsednik Ivo Josipović, saj so takšne izjave po njegovem daleč od duha demokratične Evrope in njenih vrednot. Glavni tožilec haaškega sodišča Serge Brammertz pa je ob redni polletni predstavitvi poročila o sodelovanju z Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije poudaril, da je Nikolićeva izjava v nasprotju s pravnimi ugotovitvami in dejstvi, ki sta jih ugotovila omenjeno sodišče in Meddržavno sodišče v Haagu. Ob tem je poudaril, da je takšna retorika velik korak nazaj, saj povečuje trpljenje žrtev in ogroža krhek spravni proces v nekdanji Jugoslaviji. Nikolićeve izjave sta med drugim kritizirala tudi veleposlanika ZDA in Nemčije pri Združenih narodih.
Kritiki glavnega tožilca haaškega sodišča in hrvaškega predsednika sta ostri. Veljalo bi ju razmisliti tudi v kontekstu domačega političnega okolja, ki ni imuno pred tovrstnimi ekstremističnimi in razdiralnimi retorikami. Ena takšnih hujših se je zgodila ob odkritju množičnega povojnega grobišča v rovu Svete Barbare v Hudi Jami. Ko so takrat novinarji o tem grozljivem odkritju povprašali predsednika republike Danila Türka, je ta odgovoril, da tega ne bo komentiral, češ da je to drugorazredna tema. Druga takšnih retorik se je zgodila ob letošnjem dnevu Evrope, ko je prvak največje opozicijske stranke Pozitivne Slovenije in ljubljanski župan Zoran Janković v izrazito militantnem slogu državljane pozival k ohranjanju tistega, kar so nam „dali naši leta 1945.“ Tretja takšnih retorik pa se je zgodila nedolgo nazaj na spletnem portalu MMC, kjer je bil gost tamkajšnje klepetalnice novopečeni predsednik druge največje opozicijske stranke SD Igor Lukšič. Ta je na vprašanje sodelujočega v klepetalnici, ali je Josip Broz – Tito zločinec, odgovoril, da je Tito v prvi vrsti svetovni voditelj, antifašist in borec proti Hitlerju in Stalinu. Po Lukšičevem mnenju pa ga je, tako kot vse velike zgodovinske osebnosti, potrebno ocenjevati na podlagi pozicioniranja. Lukšič je v nadaljevanju v zvezi z reševanjem finančno-gospodarske krize v državi dejal, da se je potrebno opreti na vrednote NOB. Te so po njegovem temeljna identifikacijska točka, ker je okoli njih prišlo do velikih družbeno-političnih sprememb, na podlagi katerih se je vzpostavila svoboda naroda, ki je tako lahko postal država.
Širši problem naše mentalitete
Dejstvo je, da razen nekaj verbalnih prask, Nikolić, Türk, Janković in Lukšič, niso utrpeli hujših posledic svojih izjav. Glede na to, da je Evropska unija pred leti sprejela Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmih, v kateri obsoja vse oblike totalitarnih in avtoritarnih režimov, pri nas pa se je takratna vlada Boruta Pahorja z njo le seznanila, namesto da bi jo sprejela, mogoče to kaže na širši problem naše mentalitete. Direktorica Študijskega centra za narodno spravo Andreja Valič Zver jo je označila kot poškodovano mentaliteto, ki je posledica totalitarnih režimov. Gre za tisto poškodovano mentaliteto, ki človeka naredi otopelega ali celo deluje v tej smeri, da, tako kot mnogi Bosanski Srbi, častimo zločince kot heroje. Iz takšne, od totalitarizmov poškodovane mentalitete, se rojevajo tudi zgoraj omenjene ekstremistične in razdiralne retorike, ki, tako kakor je dejal hrvaški predsednik Josipović, nikakor niso v duhu demokratične Evrope in njenih vrednot, saj, če ponovno omenimo Brammertza, takšna retorika pomeni velik korak nazaj, povečuje trpljenje žrtev in svojcev žrtev ter ogroža krhek spravni proces, ne samo v naši državi, ampak tudi v regiji.
Ne predstavljam si, kaj bi se zgodilo z vidnimi politiki v Nemčiji, če bi si dovolili javno izraziti na primer zanikanje holokavsta nad Judi ali zagovarjati različna gibanja in ideje, ki so, tako kot pri nas, imele za posledico 600 evidentiranih povojnih grobišč v državi, kakor si je to arogantno privoščil prav Lukšič.
Foto: Nova slovenska zaveza
