Psihologija navijanja

Jazbecevi navijaciVečino tekem od športnih do političnih se odvija pred javnostjo. Navijanje ljudstva za eno stran in hkrati proti drugi strani je eden izmed zelo razširjenih pojavov v različnih pogledih družbenega življenja. Glede na to, da je navijanje izvor različnih zelo intenzivnih emocij, od zelo prijetnih do zelo neprijetnih, je dobro razumeti duševne procese, ki delujejo pod pokrovom navijanja.

Osnovni mehanizem pri navijanju je poistovetenje ali identifikacija. V procesu navijanja navijač nezavedno postavlja znak »je enako« med seboj in tistim, za katerega navija. Tisto stran, za katero navijač navija, doživlja kot del sebe, kot neko vrsto »podaljšek« svoje osebnosti in svojega telesa. Ravno zaradi tega včasih navijači naredijo nezavedne gibe, ko pred TV v napeti situaciji gledajo tekme in potem s »strokovno« pomočjo vzklikajo svojim nasvete, kaj morajo nujno narediti v tej situaciji oz. kako bi bilo najboljše narediti v dani situaciji.

Posledica takega psihološkega odnosa je, da je uspeh igralcev na terenu istočasno tudi uspeh navijača pred TV ekranom. Dramo na terenu, kjer se izmenjavajo prednosti enkrat naše in drugič nasprotnikove strani, spremljajo navijačeva intenzivna čustva, od sreče, jeze in žalosti. Cilj vsakega navijača je, da »zmaga«, da je stran, s katero se je poistovetil, na koncu zmagovalna stran. Zahvaljujoč iluziji, da sta on in njegova stran eno, se v odvisnosti od rezultata na koncu tekme pojavljajo različne emocije. V kolikor je oseba ali ekipa, za katero je navijal, zmagala, navijač čuti ponos in zadovoljstvo. Ta čustva so resnični cilj vsakega navijanja. Hkrati pa seveda doživljanje, da smo »mi« boljši od »njih«.

Problem se pojavi, kadar »naša« ekipa ali »naš« tekmovalec izgubi. Ker je tak poraz čustveno doživet kot osebni navijačev poraz, navijač reagira z močnim razočaranjem, nezadovoljstvom, jezo. Ali pa s sramom in občutenjem manjvrednosti.

Po porazu navijač za svoje neprijetna, slaba čustva lahko okrivi tekmovalca, za katerega je navijal. Na eni strani sprejema zadovoljstvo in ponos, ki v resnici prihaja iz uspeha tekmovalca, na drugi strani pa pri neuspehu takoj zavrže nezadovoljstvo, sram, razočaranje in občutek lastne manjvrednosti. V poskusu, da se zaščiti pred neprijetnimi čustvi, se začne distancirati od tekmovalca, za katerega je navijal, in ga začne v celoti kriviti za poraz. Če je prej veljalo pravilo: tvoji uspehi so moji uspehi, velja sedaj, da so tvoji neuspehi samo tvoji! Zato se včasih razočarani navijači zelo okrutni v komentarjih proti osebi ali moštvu, za katero so še malo prej strastno navijali in jih oboževali.

Ko so organizirani v skupine in subkulture, strastni navijači lahko postanejo nasilni do skupine, ki navija za nasprotnega tekmeca. S tem pokažejo »njim«, da čeprav je njihov tekmec trenutno zmagal, da niso boljši od »nas«.

Navijanje je družbeni pojav, v katerem najmočneje prihaja do izražanja tistega dela naše osebnosti, ki ga imenujemo »notranji« otrok. Brez otroškega poistovetenja in doživljanja pripadnosti navijanje sploh ne bi bilo tako privlačno.

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.