Ob 150. obletnici rojstva Govekarjevo delo iz zrelega obdobja prvič v knjigi

0
Za Radio Ljubljana je Fran Govekar pripravljal oddaje o lepem vedenju.

Društvo Fran Govekar Ig deluje dobrih trideset let. DFG Ig  ima več sekcij: združuje pevce, igralce, slikarje, športnike …, vsako poletje pa organizirajo Koliščarski dan, s katerim obuja spomin na davne prebivalce Ljubljanskega barja, če je le lepo vreme in so zdravstvene razmere ustrezne. Ob jubileju svojega delovanja so se spomnili tudi na jubilej pisatelja, ki se je rodil v njihovem kraju in po katerem so si nadeli ime, in izdali njegov roman Padar Žajbelj s podnaslovom Kronika vasi na Ižanskem, ki je prvič izšel v knjigi.

Oče Frana Govekarja je bil dolga leta učitelj na Igu, uvedel ga je tudi v pisateljevanje

Sinovi, hčere in snahe Govekar z materjo

Fran Govekar je bil rojen 9. decembra 1871 na Igu pri Ljubljani kot sin znanega učitelja in pedagoškega delavca Franceta Govekarja. Ljudsko šolo je obiskoval na Igu, leta 1886 pa so očeta premestili v Ljubljano, kjer je Fran obiskoval gimnazijo in na očetovo pobudo začel zapisovati ljudske pripovedke z rojstnega Iga. Objavljal jih je v Vrtcu pod psevdonimom Fr. Podkrimski. Po maturi leta 1892 je odšel na Dunaj študirat medicino. Študij je opustil in se posvetil pisanju. Na Dunaju se je osebno seznanil z nekaterimi pisatelji in si pridobil široko razgledanost na literarnem področju. Posebej zanimivo je bilo njegovo prijateljstvo z Ivanom Cankarjem. Sprva sta se zelo dobro razumela in je bil pet let mlajši Cankar nekakšen Govekarjev učenec, potem pa je začel hoditi svoja pota, njegova dela so bila vse bliže simbolizmu, kar pa učitelju ni bilo všeč. Vendar je bil Cankar dovolj samozavesten, da je vztrajal in šel svojo pot.

Uveljavil se je kot urednik

Govekar je urejal študentski list Vesna, ob katerem so se zbirali slovenski visokošolci na Dunaju. Za list je marsikaj napisal. Vodil je tudi literarno društvo. Poleg kratke pripovedne proze je v periodiki objavljal tudi publicistične članke, in to ne le v Vesni, pač pa tudi v Slovenskem narodu, Edinosti, Slovenki, Ljubljanskem zvonu, našla pa sem tudi nekaj objav v Domu in svetu. Marsikdaj se ni podpisal s pravim imenom, ampak je uporabljal psevdonime, na primer Dragutin, Podkrimski, Marjan Savič in druge. Kot pisatelj se je navdušil za naturalistično smer in je tako veljal za novostrujarja. Njegov vzor je bil Emile Zola, spoštoval pa je tudi pisatelja Jare gospode Janka Kersnika. Zgledoval se je glede zunanjih stvari; okolje in osebe, ki jih opisuje, so tipični za tedanje slovensko oziroma ljubljansko meščanstvo. Prikazal jih je kot nravstveno propadajoč sloj. V dunajskem obdobju je napisal tudi svoje najbolj znano in najznačilnejše delo, roman V krvi.

Z ženo Minko Vasič sta imela tri hčerke, tudi ona je bila pisateljica in publicistka

Zakonca Govekar na vrtu domače hiše

V letu 1897 se je zaposlil kot sourednik liberalnega časopisa Slovenski narod. Istega leta se je poročil z učiteljico Minko Vasič (1874–1950). Imela sta tri hčere. Po poroki se je tudi ona posvetila pisateljevanju in publicistični dejavnosti. Pisala je o ženskih vprašanjih v Ženskem svetu in drugih listih, tudi tujih, predvsem ženskih, ter se živahno udejstvovala v ženskih društvih. Objavljala je članke, poročila in druge sestavke o ženskem gibanju doma in v svetu, o gospodinjstvu, vzgoji otrok, kulturi itd. ter podlistke v Slovenskem narodu, Jutru, Slovenki itd. Leta 1903 je objavila Dobro kuharico. V letu 1905 je pričela urejati mesečnik Slovenska gospodinja. Veliko je prevajala iz poljščine, ruščine, nemščine, srbohrvaščine. Bila je soustanoviteljica in tajnica Splošnega ženskega društva, kasneje tudi predsednica Jugoslovanske ženske zveze, slovenske sekcije za Dravsko banovino. Prizadevala si je za izobraževanje žensk in za mednarodno sodelovanje z ženskimi društvi v Nemčiji, Češki, Srbiji in Hrvaški. Sodelovala je v številnih akcijah, ob 25-letnici splošnega ženskega društva pa je pripravila razstavo o ženskem gibanju pod naslovom Slovenska žena.

Pisatelj, urednik, kulturni delavec, dramatik, ravnatelj ljubljanske Drame

Uradna legitimacija Frana Govekarja kot magistratnega uradnika
Zadnja stran legitimacije

Po poroki je Fran Govekar manj pisal pa bolj deloval kot družbeni in kulturni delavec. Na vseh področjih je z njim sodelovala tudi njegova žena. 28. marca 1905 je sklical ustanovni občni zbor Društva slovenskih književnikov in časnikarjev. Na njem so za predsednika izvolili dr. Frana Zbašnika, pisatelja in urednika Ljubljanskega zvona.
Govekar je dramatiziral več klasičnih proznih del slovenske književnosti, ki so bila uprizorjena v gledališču, zlasti je bila uspešna dramatizacija Jurčičevega Desetega brata, in napisal več dram. Med njimi je najpomembnejša tridejanka Grča. Od leta 1901 je bil magistratni uradnik, leta 1908 pa je postal prvi ravnatelj Drame v Ljubljani.
Po letu 1931, ko se je upokojil, se je še bolj posvečal pisanju. Med njegovimi poznimi deli je pomemben še roman Svitanje, v katerem pripoveduje o dogajanju v času francoskih vojn, v rokopisu pa je ostal roman Padar Žajbelj, ki ga Društvo Fran Govekar Ig izdaja ob 150. obletnici pisateljevega rojstva.
Umrl je 31. marca 1949 v Ljubljani.

Padar Žajbelj je veliko drugačen kot druga Govekarjeva dela

Razmišljam, ali je Fran Govekar že takrat, ko je delo napisal, slutil, da ne bo objavljeno v času njegovega življenja. Padar Žajbelj je namreč drugačen kot druga njegova dela. Druga dela z elementi naturalizma pripovedujejo o ljudeh, ki so zabredli, ki jih je kdo ogoljufal in podobno, nikakor pa ne pripoveduje o srečnih družinah z več otroki, nesebičnih človekoljubih, iskreno vernih kristjanih niti ne prikazuje duhovnikov kot dobrih in poštenih ljudi, ki jim je mar za sočloveka, glavne osebe v romanu Padar Žajbelj pa so dobre, poštene, delavne.
Jožef Žajbelj je dober, pošten, človekoljub, strokovnjak na svojem področju, zvest zakonski mož in pokončen kristjan, a kljub vsemu samo človek. Prav tako so tudi druge glavne osebe pozitivne, vendar prikazane realistično. Negativno označenih ljudi je v romanu malo, pa še te se le pojavijo in gredo ali pa so – na primer vaške opravljivke – le sem in tja omenjene. Tudi duhovniki so predstavljeni objektivno, vendar pa si je avtor vzel tukaj umetniško svobodo, saj v Letopisu ljubljanske nadškofije v tistem času ne najdemo duhovnika s priimkom Kamnikar, pač pa je bil na Igu dolgo župnik Franc Prusnik, rojen 9. novembra 1803 v Ljubljani, posvečen 11. novembra 1826, župnik na Igu od 1844 do leta 1868, umrl 8. marca 1872 v Novem mestu. Resnična oseba je bil tudi Jurij Zavašnik, rojen 24. aprila 1809, posvečen 2. avgusta 1835, umrl 12. februarja 1875, vse v Ljubljani. Zaradi svojih sposobnosti, o katerih pripoveduje tudi Govekar v romanu, je v Cerkvi naredil lepo kariero. Postal je knezoškofijski kanonik, vitez Franc Jožefovega reda, c. kr. deželni šolski svetnik in višji deželni šolski nadzornik.

Veliko podatkov za roman je našel v Rodbinski kroniki Govekarjev in Minatijev

Društvo Fran Govekar Ig neguje spomin na pisatelja, rojenega na Igu, že s svojim imenom, pa tudi z razglednicami, ki jih izdajajo.

Večina osebnosti v romanu je resnična. Ohranjena je namreč Rodbinska kronika Govekarjev in Minattijev, ki jo je po šolski kroniki, ki jo je pisal dolgoletni ižanski učitelj Franc Govekar (1840–1980, oče pisatelja Frana Govekarja, in po materinem pripovedovanju v njeni starosti napisal Fran Govekar. Na zadnji strani je datum 17. januar 1944. Poleg omenjenih duhovnikov v kroniki pripoveduje tudi o kaplanu Mihu, padarju Jožefu Schaiblu, učitelju Lovrencu Juvančiču, ki ga je prav Franc Govekar nasledil, in nekaterih prebivalcih. Lojz Minati, ena glavnih oseb v romanu, je bil pisateljev ded, lepe spomine obuja tudi na Šobrovo Jero.
Kolere v kroniki ne omenja, našla pa sem strokovni članek Olge Janša-Zorn Kolera na Kranjskem v reviji Kronika iz leta 1964, št. 1, ki pripoveduje o epidemiji kolere na Kranjskem in omenja nekatere podrobnosti, na primer beg Tržačanov, o katerem piše tudi Govekar, vraževerje pa še kaj. Med kraji, kamor se je razširila epidemija, Iga sicer ne omenja, omenja pač le večje kraje, vsekakor Ljubljano, kjer se je kolera začela v vojašnici …

Z veseljem pripoveduje o lepem družinskem življenju

Posebej pozorna sem bila na to, kako z veseljem Govekar pripoveduje o družinskem življenju in veselju, ki ga ljudje izkušajo v tem, kljub vsemu pa te družinske zgodbe niso lahkotne, ampak realistične in imajo globino. Poudarja svobodno odločitev mladega para za zakon in družino na podlagi ljubezni, posebej to pride do izraza v primeru družine mizarja Avanza. Izpostavi kar nekaj srečnih družin, v katerih vladajo dobri odnosi med staršema in je tudi vzgoja otrok ustrezna, torej jih niti ne razvajajo niti niso starši v odnosu do njih avtoritarni, nikakor pa te družine niso brez težav in stiske. V usta mladega učitelja Uršiča pa položi takrat za marsikoga čisto nova načela glede uporabe palice tako v šoli kot doma. Verjamem, da je na odločitev, da bo v romanu prikazal srečno družinsko življenje, vplivalo tudi njegovo osebno življenje v zakonu z Minko Govekar Vasič, s katero sta imela tri hčerke, ko pa sem prebirala njegova besedila na Digitalni knjižnici, sem postala pozorna na zapis Jaz in učiteljstvo, objavljen v Učiteljskem tovarišu 6. februarja 1930, kjer odgovarja na kritike povesti Olga in piše tudi: »No, upam, da še kaj napišem: na spomin svojega očeta ter na ugled našega vrlega učiteljstva!« To mi je dalo misliti, da je hotel prikazati tudi pozitivne zgodbe, ki jih je med ljudstvom vsekakor veliko. Mislim tudi, da je imel o kraju, kjer je preživel otroštvo, dobro mnenje.

Zgodbo pripoveduje napeto, na koncu pa pove, da se vse, kar je uvajal Žajbelj, v vasi ni prijelo

Govekar je zgodbo vodil tako, da knjige kar ne moremo odložiti. Vključuje zanimive dogodke, poskrbi za napetost: kar dva dogodka sta gradila dramski lok. Prvi tak dogodek je bila kolera, ki se je širila tudi po vaseh ižanske župnije in je zaradi nje umrlo kar nekaj ljudi, vrhunca pa ne naredi kolera, ampak župnikova smrt. Drugi tak dogodek pa je razgrajanje vaških fantov, ki jih je razjezil kaplan Miha. Kaplan je v svoji prenapetosti – nanj je vplival duhovnik in pesnik Luka Jeran (1818–1896), ki je odklanjal erotiko – ponoči preganjal fante, ki so peli pod okni in vasovali pri dekletih, zaradi česar so ga marsikdaj napadli, nekoč pa jih je namesto njega skupil priljubljeni učitelj.
Zgodba romana Padar Žajbelj je zaokrožena, proti koncu pa pisatelj pove, da se veliko dobrega, ki so ga uvedli na pobudo padarja Žajblja in rihtarja Štruklja, pri ljudeh ni prijelo, da niso znali ceniti skrbi niti za higieno kraja niti za osebno higieno in so po koncu epidemije opustili, vendar se je to potem počasi spet vzpostavljalo.