Janševi drugi in Šarčevi prvi vladi je skupno, da obstaja nekakšno nesorazmerje med solidno večino v parlamentu, ki ju je (bila) pripravljena podpirati, in med javno skepso, izvirajočo iz okoliščine, da so kabinet v obeh primerih namesto (relativnega) zmagovalca sestavili poraženci. V tem oziru je Šarec prvi mesec prebrodil bistveno mirneje kot pozimi leta 2012 Janša.
A vendar je premier v drugačnem položaju kot njegovi predhodniki Borut Pahor, Alenka Bratušek in Miro Cerar. Dobro, s Pahorjem ga verjetno druži, da je na premierskem položaju pristal kot zasilna izbira, kot “premier na preklic”, kar je recimo zaznamovalo praktično celoten mandat Pahorjeve vlade. Če je že omenjena okoliščina precejšen izziv, pa je bistvena razlika drugje. Ker je nekdanji kamniški župan vlado sestavil kot neprepričljivi drugi, se nahaja pod precej budnejšim očesom javnosti. Kaže namreč, da mu pod prste ne bodo, kot vsaj od začetka Cerarju, gledali zgolj najbolj navdušeni privrženci v geto poslane SDS. Junijski volilni izid ni ustvaril samo znatne manjšine volilnega telesa, ki jo osrečuje že sama misel, da premier ni Janša, marveč še ne veliko manjšo skupino takih, ki so si od novih političnih razmerij obetali spremembe, hkrati pa si jih od nekako reciklirane Cerarjeve posadke pod novim kapitanom ne obetajo najbolj. Usoda pravkar ustoličenega krmarja bo torej v veliki meri odvisna od številčnega razmerja med obema navedenima skupinama, še bolj pa od tega, kam se bodo obrnili tisti, ki jim je načeloma “vseeno”.
Najbrž se Šarec in njegovi podporniki vloge vrvohodca vsaj malo zavedajo, saj, če o čem, o tem priča premierjeva najodmevnejša poteza v prvem mesecu, povzdig Damirja Črnčeca. Sam ga vidim predvsem kot simbolno sporočilo velikemu delu volilnega telesa, ki ga skrbijo množične migracije in ki kljub javnemu zaklinjanju nekaterih nikakor ni omejen zgolj na desni rob, da bo tudi Šarčeva vlada imela svojo Vesno Györkös Žnidar.
Takšne poteze recimo Janša v podobnem položaju razmeroma šibke javne zaslombe za svoj kabinet leta 2012 ni zmogel in ni na kakšno vidno mesto postavil izpostavljene figure z nasprotnega brega, pač pa je raje stavil na gromovnike iz lastnih vrst. V podobno smer kot zdaj Šarec je nekaj poskusov opravil Pahor, vendar se jih je večina razbila ob čereh besa koalicijskih partnerjev. Za strašilni zgled pa je Janši morda služil prvi premier neodvisne Slovenije Lojze Peterle, ki je z ekshibicionističnim ohranjanjem ali sončenjem “starih kadrov” na položajih rad celo pretiraval.
Presenetljiva značilnost prvega Šarčevega meseca je nadalje hitra konsolidacija desnosredinske opozicije. Še pred nekaj meseci bi se spričo glasnih petelinjih bojev vsem na očeh kaj takega zdelo komaj verjetno. Zdaj je po eni strani svoj prestiž na desni s poletnim predsedovanjem državnemu zboru in z nastopanjem v koalicijskih pogajanjih močno utrdil Matej Tonin, kar je vsaj začasno jamstvo umika izrazite konfrontacije z Janševimi v drugi plan. Po drugi strani je rekordno hitro prišlo do sprave vseh akterjev v Slovenski ljudski stranki. Seveda je bilo tudi s prostim očesom vidno, da je strategija zavračanja sodelovanja s Francem Kanglerjem prejšnjega predsednika privedla do samomorilskih rezultatov, toda v slovenski politiki še očitnejše stvari niso bile vedno dovolj za tako velike premike.
Tokrat je razlika morda predvsem v dokončnem spoznanju, da misli v Sloveniji večino časa vladajoča opcija, ki ji pravimo levica, s strategijo izključevanja SDS smrtno resno. Verjetno si je malokdo na desni zares predstavljal, da ga ob prepričljivi junijski relativni večini na levi ne bo junaka, ki bi z Janšo javno spil vsaj kavo in se vsaj vljudnostno pomenkoval z njim o možnostih za sestavo vlade. Ker se nič takega ni zgodilo, je bil sklep očitno ta, da lahko desnosredinska opozicija doseže politični premik samo, če si parlamentarno večino priskrbi sama. Kar je v Sloveniji že vse od leta 1990 praktično misija nemogoče. Po nauku tokratnega oblikovanja vlade je na drugi strani samo ponudba zadušitve v objemu večine drugačnega predznaka, kot jo je dobila Nova Slovenija.
Neprostovoljno je v zadnjem mesecu ali nekaj več za vsebinsko opozicijo in njene privržence odigrala integrativno vlogo tudi napol vladna Levica, njen koordinator Luka Mesec pa je bliskovito napredoval do podobnega položaja, kot ga za levo usmerjene Slovence zaseda Janez Janša. Nisem sicer prepričan, da je to povsem upravičeno. Vsaj do velikega priliva jedrnih volivcev vladajočega bloka na zadnjih volitvah sem imel prej občutek, da je Levica ideološko res svetlobna leta daleč od desne sredine, da pa ji je po svoji nenavezanosti na jedro vladajočih bližja od sedanjih strank vladne koalicije. Toda povprečnemu desnosredinskemu volivcu je ob Levici verjetno laže pojasniti domnevne stranpoti dominacije ene opcije kot ob množici v veliki meri instantnih skupin brez jasnega profila.
Kar zadeva prihajajoče lokalne volitve, ima opozicija po svoje težjo nalogo. Dokazati mora, da je “koalicija sprememb željnih”, ki jo je za seboj zbrala na volitvah in po njih, še vedno trdna. To je ob kultu “neodvisnosti” na lokalni ravni, ki dosega že absurdne razsežnosti, saj se v nestrankarske plašče tlačijo celo siceršnji strankarski vojaki, vse prej kot lahko. Zato bo toliko večja pozornost usmerjena v največja mesta, predvsem v Maribor in Ljubljano, kjer so razmerja jasnejša. Šarčeva peterica hkrati ne bo mogla izpričati svoje moči, ker je večina njenih članic na lokalni ravni šibko razpredena. Zelo zanimivo pa bo videti, ali bo Levica v svoji trdnjavi Ljubljani šla na polno proti ideološko sicer bližnjemu županu ali pa bo, podobno kot nekoč Zares in LDS, pristala na sežig na oltarju bloka.
