Prvi novi obraz

9
392
Janez Drnovšek Foto: Damjan Žibert/Delo
Janez Drnovšek Foto: Damjan Žibert/Delo

V petek, 23. februarja, bo minilo deset let, odkar je svojo življenjsko pot sklenil nekdanji slovenski predsednik in premier Janez Drnovšek. Zelo verjetno je, da bi na obletnico pozabil, če mi ne bi pred dnevom ali dvema prišel v roke neki lokalni časopis, ki je “najspretnejšemu in najboljšemu predsedniku vlade” posvetil kar nekaj prostora.

Razumljiva nostalgija, a … 

Slavilni toni v besedilih niso presenečenje. Bolj, ko se Drnovškov čas odmika, bolj deluje njegovo obdobje kot nekakšna zlata doba, njegova politična veščina pa kot nekaj, česar že zdavnaj ni več. Kot ni prave primerjave niti med širino vizije kakega Helmuta Kohla in precejšnjo stopnjo obračanja po vetru trenutnega javnega mnenja kake Angele Merkel, seveda ni primerjave niti med Drnovškom in njegovim sedanjim naslednikom Cerarjem. Vsaj tako se od daleč zdi. Še veliko bolj kot pred petimi leti, ko sem se pokojnega voditelja že spomnil na tem mestu, torej izpolnjuje pogoje, da bi njegova podoba pridobila skoraj mitične razsežnosti. Navsezadnje zaradi njegovega dolgoletnega boja z boleznijo in duhovnega iskateljstva, ki je vtisnilo tolikšen pečat njegovim zadnjim letom.

Toda moj osebni spomin in, kot sem prepričan, tudi Drnovškova umestitev v širši slovenski kontekst zadnjih treh desetletij lahko naslikata tudi povsem drugačen portret. Kot skico zanj lahko še zmeraj ponovim glavne točke iz prispevka izpred petih let. Še vedno si ne morem kaj, da se ne bi dolgoletnega krmarja slovenske ladje spominjal predvsem kot tistega, ki je – razmeroma milo rečeno – “organiziral” prestop Cirila Pucka pozimi leta 1997. V tem izražena globoka želja po ohranitvi oblasti se je dobro prilegala temu, da ni imel težav, ko se je dal kar trikrat za mandatarja izvoliti z glasovi Jelinčičevih nacionalistov. Leta 1993 in 1997 so bili ti glasovi odločilni, prvič pa so privedli do razkola v Jelinčičevi stranki. Nadalje je bil mož iz Izlak poglavitni tvorec slovenskega družbenega in gospodarskega modela, znanega po imenu tovarišijski kapitalizem. Čeravno ga mnogi Slovenci jemljejo kot idealni recept, lahko o njegovi vzdržnosti že dolgo močno dvomimo. Nespregledljivo je tudi, da je bil Drnovšek kot človek, ki je bil deset let na čelu vlade, glavni praktični uresničevalec zamisli o ohranitvi vse povojno obdobje vladajočih struktur in zamisli na oblasti in pri koritu. Že večkrat sem zapisal, da predstavlja odločitev dela nekdanjega Demosa skupaj s Pučnikom in Janšo za podporo Drnovšku kot kandidatu za mandatarja aprila 1992 verjetno najhujšo in najbolj tragično napako v poosamosvojitveni zgodovini Slovenije, saj je s tem postkomunistom bistveno prehitro (spet) prepustil obvladovanje politične sfere. Še vedno kot pred petimi leti menim tudi, da je prezgodaj umrli voditelj s svojo biografijo tako rekoč poosebljal nedorečeno in medlo slovensko slovo od jugoslovanske socialistične preteklosti. Večina Slovenk in Slovencev seveda ne vidi nikakršnega protislovja v tem, da je bil nekdanji predsednik skupne države tudi najbolj trdoživi predsednik slovenske vlade.

Začetnik uspešnega modela

Na pozitivni strani je kajpak znova potrebno podčrtati Drnovškove zasluge za to, da je Slovenija postala del evroatlantskih integracij, ki so trenutno najboljši ščit pred tem, da bi kot skupnost dokončno potonili v atavistično minulost. Seveda ne pri njem ne pri drugih članih njegovega političnega razreda, med katerimi je še sedaj večina živih, nekateri pa so zaspali, ne bomo nikoli vedeli, ali so ravnali iz prepričanja ali pa iz strahu, da bi z upiranjem možnosti, ki so jo šteli za edino, ogrozili lasten položaj in prestiž domnevnih naprednjakov in razsvetljencev.

Zgodovina pa bo verjetno vedno bolj izpostavljala še eno zanimivo posebnost političnega življenjepisa rekorderja med predsedniki vlade. Danes nam Janez Drnovšek namreč upravičeno velja za prvega v zdaj že kar dolgi vrsti “novih obrazov”. Takratna nomenklatura ga je kot takega celo ponujala volivcem na prvih (in zadnjih) neposrednih volitvah člana jugoslovanskega predsedstva leta 1989, ko se je pomeril z Markom Bulcem. Zmagal je, četudi zanj pred tem domala nihče ni vedel. In kot vsi poznejši novi obrazi je imel praktično skozi vso kariero predvsem eno nalogo. Pod krinko novega doseči, da bo ostalo vse po starem. Odgovora o njegovi uspešnosti v uresničevanju te naloge ne ponuja samo podatek, da ni izgubil nobenih volitev, na katerih je nastopil, temveč v prvi vrsti stanje, v katerem je Slovenija desetletje po njegovi prezgodnji smrti.

9 KOMENTARJI

  1. Njegova pozitiva je bila v tem, da v svojih izjavah ni bil skrajen do desnice in da je znal vsaj na zunaj na korekten način iskati kompromise.

    Drnovšek je najverjetneje imel več problemov znotraj levice kot od desnice.

  2. Drnovšek je bil res nekoliko bolj toleranten do drugače mislečih, a le toliko, kolikor mu je bilo s strani globoke države dovoljeno.

    Položil je temelje za to, da je “ostalo vse po starem”. Med drugim je odgovoren tudi za tajkunizacijo Slovenije po Mencingarjevem vzorcu, tj., da družbeno premoženje preide v roke tedanjih (komunističnih) direktorjev. Kajti če materialna osnova ne bi ostala v rokah “naših”, bi ne moglo ostati tako, kot je bilo. S tem je bila omogočena monopolizacija še drugih segmentov družbe.

    Drnovšek je bil sicer najbolj sposoben med kontinuitetniki, a kljub temu le marioneta v rokah partijsko-udbaške naveze.

  3. Ena največjih svinjarij, ki jih je Drnovšek zakrivil, je bila, da je prepolovil pokojninski prispevek delodajalcev. S tem je upokojence naredil za talce državnega proračuna, pokojnino pa je iz zasluženega dohodka spremenil v samopostrežno finančno rezervo globoke države in v socialni transfer.

  4. Hm. Sam sem pri Drnovšku opazil ravno obratno. Jezilo me je, ko je upošteval ankete in zato zavračal reševanje težkih problemov. Sicer je imel simpatičen, vključujoč, odnos do desnice, kar bi po mojem na levici morali tudi v bodoče kopirati od njega. Ne samo kopirati, tudi intenzivirati. A upam, da cena ne bo enako visoka kot takrat. Prav njega krivim za nepripravljenost na oblasti plavati proti toku javnega mnenja in tako zakonito rešiti problem izbrisanih. Tudi z drugimi svinjarijami desnih politikov si ni hotel mazati rok. Tako je dajal veto na razjasnitev okoliščin orožarskih afer po osamosvojitvi. V plus mu tu štejem le, da je zlorabil nacionaliste v času, ko bi nečastno bilo tega ne storiti. Ko je bilo treba sprejeti begunce iz Bosne… Mimogrede, kdo ima ta hip kakšno knjigo v bosanščini doma? So nas takratni begunci asimilirali? Ali je morda, ravno obratno, tisto takrat bila edina smiselna poteza pomoči sosedom in s tem investicija v varno sosesko…

    • Bi rekla, da se stopnja asimilacije verjetno ne meri v količini knjig prišlekov, ki jih imajo ‘domorodci’ v svojih vitrinah. Dovolj je, da prisluhnem pogovoru med delavci na gradbišču, pa slišim, ‘koliko je ura’. Ali obisk na urgenci bolnišnice. Ali sobotno popoldne v nakupovalnem središču LJ-Rudnik ……. Pa da ne bo nesporazuma: niso krivi prišleki, da so prišli sem, temveč mi, ker nas ‘zmanjkuje’ – poleg tega seveda, da je bil velik del (in je še – za potrebe volilne baze ‘ta-pravih’) načrtno priseljen.

      Če pomislim na stanje v ‘no-go’ conah v EU … Dvomim, da imajo Švedi, Francozi, Angleži, … kaj prida arabske literature v svojih domovih. Žal pa se prišleki pogosto ne potrudijo niti toliko, da bi se priučili osnovne vsakodnevne fraze v jeziku gostiteljev. Brez povezave z bosanskimi begunci izpred 20 let! Mnogi so se vrnili, ko so jim razmere to dopustile. Nisem pa prepričana, da se bo to zgodilo z današnjimi begunci in ‘begunci’ iz islamskega okolja.

      Gotovo gledate na asimilacijo drugače kot ‘avtohtoni’ Slovenci. Mene boli, ker vidim, kako v času, ki so ga dedje lahko samo sanjali (svobodna, samostojna Slovenija) slovenstvo izginja, se drastično ‘meša’ in izgublja. Žalostno: v stoletjih podrejenosti večjim narodom smo o(b)stali, medtem ko v lagodnosti okolja, v katerem imamo (lažen?) občutek varnosti, izgubljamo identiteto. (Mogoče pa res potrebujemo ‘jarem’, da se prebudi nekaj prvinsko preživetvenega???)

  5. Tisto v lokalnem časopisu o “najspretnejšem in najboljšem predsedniku vlade” pa je res malo sprevrženo. Vse, kar je napisal Maver, drži. Ni bil slab človek, ni pa bil tudi dober predsednik. Za tajkunizacijo je bil kar zaslužen. Ni bil zadrt levičar, ideologiji je vse bolj obračal hrbet in se usmerjal proti duhovnosti (tudi pod vplivom bolezni), “naš” pa je bil v tem smislu, da je naredil vse, da se kaj bistvenega v družbi ne bi spremenilo, sploh pa ne z lustracijo.

  6. S clankom se strinjam. Vsekakor pa Drnovskovih sposobnosti vodenja drzave ne gre primerjati z Bratuskovo, Jankovicem, Erjavcem. No, Sarec bo pa v primeru zmage se skok iz dezja pod kap.

  7. Bosnizacije Slovenije ne ocenjujem kot pozitivno dejstvo. Begunci so k njej se najmanj prispevali. Zacela se je ze v 60.letih prejsnjega stoletja kot del ideoloske industrializacije in jugoslovenizacije. Brez obsezne imigracije bi bila Slovenija lahko samo ob ustrezni nataliteti. Vsekakor bi bilo Sloveniji bolje ce bi se razvijala kot npr. Tirolska ali Juznotiroska in ne v okviru komunizma in jugoslovenarstva.

  8. Kljub vsemu bi bil Drnovsek zacuden nad sedanjo vladno oz. Erjavcevo slovensko zunanjo politiko. Ki je spet nagnjena k Beogradu, pa tudi Moskvi in Ankari. Drnovskova je bila vendarle nedvoumno obrnjena na Zahod, v zahodne integracije.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite