Pravzaprav bi moral biti vsaj škodoželjni del moje duše vesel nepričakovane razprave o vsebini predzadnje prošnje v očenašu (saj veste, al’ prav se reče ‘in ne vpelji nas v skušnjavo’), v katero se je nedavno, kajpak na strani “inovatorjev”, vključil sam sveti oče Frančišek. Tovrstne razprave so namreč voda na mlin meni ljubemu stališču, naj bi večjo veljavo (znova) dobil skupni bogoslužni jezik vseh katoličanov. Pravzaprav potrjujejo tudi, da ni nič svoje veljave izgubila pred dolgimi desetletji zapisana misel prelata Franca Ušeničnika v njegovi Katoliški liturgiki: Živi jeziki se vedno preminjajo, posamezne besede pridejo iz navade, uvajajo se nove; liturgične knjige v domačem, živem jeziku bi bilo treba vedno popravljati in obnavljati. Latinski jezik se več ne preminja, ampak je vedno tak, kakršen je bil takrat, ko ga je Cerkev sprejela v liturgijo. Iz tega razloga tudi ukazuje Cerkev, če kdaj dovoli kak drug jezik v liturgiji, da bodi to stari, ne več splošno rabni jezik. (Ušeničnik 1933: 32.) Ob strani puščam tukaj, ali je predvojni liturgik te besede zapisal iz prepričanja, zaradi tega, ker se mu je zdelo, da drugače ne more biti, ali pa je kot Slovenec kratkomalo sledil tistemu, kar je bilo tedaj pač “modno” in “utečeno” v Rimu.
Dva odziva
Kakor koli, razprava o “vpeljevanju v skušnjavo”, za katero so najbolj krivi ali zaslužni Francozi, ki so svoj očenaš pravkar posodobili, menda po zgledu drugih romanskih sosedov, je vsaj z majhnimi koraki prišla tudi pod Alpe. Med odzivi nanjo sta se mi zdela najbolj tipična in simpatična dva, ki sem ju pobral s facebooka. Pod prvega se je podpisal eden mojih bolj razgledanih in svetovljanskih tamkajšnjih prijateljev. Ko je prebral, da papež predlaga spremembo v najbolj razširjeni krščanski molitvi, se mu je takoj zazdelo, da ima Frančišek gotovo prav, kar je zabelil še s povzemanjem misli, da smo očenaš očitno štiristo let molili narobe. (No, če to drži, so ga krepko lomili že zgodnji slovansko govoreči kristjani v alpskem prostoru, saj najstarejša različica očenaša v zgodnji slovenščini, tista iz Rateškega rokopisa, vsebinsko ni popolnoma nič drugačna.) Rekli bi torej, da se je v njem prebudil zdrav papistični refleks. Čeprav verjetno podobno kot jaz v očenašu doslej tega, da vsakdanji kruh daje in v skušnjavo vpeljuje isti osebek, ni dojemal kot težave, je na besedo svetega očeta “takoj vrgel mrežo” in v dosedanji splošni praksi ugledal večstoletno zmoto.
Drugega odziva sicer nimam iz prve roke, vendar ne dvomim o njegovi pristnosti. Neki drug prijatelj s facebooka je namreč poročal o pogovoru za družinsko mizo, med katero je navrgel, da hoče papež spremeniti besedilo očenaša. Njegova petletna hči je na to kot iz topa pribila, da naj ga spremeni, če hoče, da pa ga bodo oni še naprej molili, kot je prav. Če sem prvi odziv imenoval zdrav papistični refleks, bi slednjemu vsaj na prvo žogo rekel preprosto zdravorazumski refleks, nad katerim velikokrat ostrmimo prav ob majhnih otrocih. In zdrav razum gotovo ve povedati, da se je treba besedil osnovnih in uveljavljenih “pogovorov z Bogom” pritikati s še malo bolj tresočo roko, kot omenjeno v posvetni sferi velja recimo za ustavo. Če nič drugega, traja desetletja, da se nova oblika res prime, pa še takrat ostaja dvom, ali ni bila stara “bolj prava”. Kot zgled naj povem, da sem se, čeprav že otrok konca sedemdesetih, doma “veliko doksologijo” še naučil v starosvetni obliki Čast bodi, tako da sem kot otrok mislil, da je Slava Očetu nekaj čisto drugega. Enako sem v očenašu sicer sam vedno rabil sodobnejši “ki”, a sem se ob vsakem prababičinem “kateri” dolgo hipoma znašel v hudih otroških dogmatičnih dilemah. Pa je šlo kajpak za bistveno manjše popravke, kot bi šlo v primeru vpeljevanja (ali padanja) v skušnjavo.
“Der Papst muss liefern”
Niti na um mi ne pride, da bi filološko ali teološko seciral oba “konkurenčna” predloga besedila. Za to tukaj ni ne prostora ne potrebe. Sorazmerno jasno pa je, kaj žene predlagatelje spremembe in očitno tudi papeža samega ali vsaj njegove bližnje svetovalce. V bistvu nam hočejo dobro. Nočejo, da bi ljudje zunaj Cerkve mislili, da častimo katoličani (in kar večina vseh kristjanov, ki na tem mestu uporabljajo isto dikcijo očenaša) nekega čudaškega, odljudnega, muhastega boga, ki nas naravnost potiska v skušnjavo, in da bi nas posledično imeli za še bolj ćudne, kot nas že tako imajo.
Želja, nadeti našemu Bogu “obraz po meri človeka” (in to ne katerega koli, marveč v prvi vrsti vsega sitega razvajenega zahodnega človeka, kakršen sem tudi sam), se v spregi s papeževo očitno željo, da bi postal “prenovitelj očenaša”, dobro vključuje v celotno zgodbo petega leta Frančiškovega pontifikata. Za prva štiri leta bi lahko rekli, da so bila kljub množici odmevnih potez v veliki meri doba dvoumnosti. Papež je s svojim nastopom veliko obetal, še vedno sem tudi prepričan, da je dramatično porušil pregrado med Cerkvijo in svetom in poživil velike dele vernega občestva, ki je prejšnje obdobje dojemalo kot čas velike stagnacije. Toda zgodilo se je pravzaprav malo. Še najusodneje je bilo, da se je Frančišek prelahkotno spustil v žrelo sodobnega medijskega stroja in se predal lovu na rekorde, značilnemu za sodobno potrošniško družbo, v katerem pa seveda ni zmogel vzdržati tekme z Rihanno, Kim Kardashian in Despacitom. Tako je interes za njegove “revolucionarne poteze” iz prvih mesecev pontifikata v najširši javnosti pravzaprav že zbledel. Predvsem pa danes še veliko bolj kot kadar koli prej velja, da vsak tovrsten “čudež”, naj se zdi še tako prelomen, traja samo tri dni.
Leta 2017 so očitno ljudje v neposredni papeževi okolici postali nestrpni. Najbrž je bilo geslo podobno tistemu, ki so ga nemški socialdemokrati poleti, ko je njihova ladja že krepko tonila, naslovili na svojega strankarskega šefa. “Schulz muss liefern”, so rekli. In prav tako se je v letu 2017 marsikomu, tudi marsikomu nemško govorečemu, zazdelo: “Der Papst muss liefern”. Stavka ni lahko prevesti v slovenščino, pomeni nekaj takega, da mora papež končno narediti kaj konkretnega, s čimer se bo dokončno uveljavil kot “prenovitelj”. Pomembno vlogo bi utegnil pri vsem skupaj igrati močan gerontokratski naboj v vrhu vesoljne Cerkve, o katerem se sicer iz obzirnosti do starejših skoraj ne govori, a predstavlja hudo težavo. Gre, kot sem menda že kdaj zapisal, za to, da se nahajamo v precej čudnem položaju, ko je rimski škof zadnjih dvaindvajset let in pol neprestano starejši kot petinsedemdeset let, kar je sicer starost, pri kateri naj bi “običajen” katoliški škof zaprosil za upokojitev. Iz te okoliščine izhajajo številne posledice, ne najmanj pomembna je, da enainosemdesetletni pontifeks in njegovi podobno stari bližnji sodelavci ne morejo ravno računati (lahko pa skupaj z nami upajo) na zelo dolgo vedrenje in oblačenje na in ob Petrovem sedežu.
Zato se je doba dvoumnosti v letu 2017 precej jasno prevesila v dobo eksperimentiranja ali raje preizkušanja mej. Papež je kot kak majhen otrok večinoma preizkušal, do kod lahko gre, da ne vzbudi preveč negodovanja v katoliškem jedru. Skupna točka vseh njegovih tovrstnih eksperimentov je, podobno kot pri poseganju v besedilo očenaša, kako bi ublažil tiste robove, zaradi katerih smo katoličani videti posebneži, da ne rečem čudaki. Seveda bo ob tem vsakdo, ki se je ukvarjal z zgodovino katolištva vsaj zadnjih dveh stoletij, ki sta nam še nekako dosegljivi, zastrigel z ušesi. Ve namreč, da so ravno ob teh posebnostih katoličani gradili svojo samozavest, četudi so bili seveda deležni tudi nerazumevanja, zavračanja in posmeha, kakor to v obliki karikature briljantno naslika Smisel življenja Montyja Pythona.
Zakaj previdnost?
Ravno zaradi navedenega so bile poteze papeža, ki sicer predvsem vlogo tovrstnih posebnosti v Evropi in Severni Ameriki težko razume, v letu 2017 še vedno previdne. Zadevale so zlasti vprašanja, kjer se je zdelo, da je tudi katoliško javno mnenje prepričljivo na njegovi strani. Spotaknil se je recimo ob povsem nemoderno prepričanje, da obstaja kaj takega kot pravična vojna, in se zavzel za posodobitev katekizemskega pasusa o smrtni kazni. V očenašu se je dotaknil že na prvi pogled najbolj problematičnega mesta, četudi zgledi s kakšne Švedske kažejo, da bi se dalo zastaviti še kakšno bolj temeljno vprašanje. Za bolj zapleteno se je izkazala operacija pod Frančiškom sfrizirane papeške akademije za življenje, ki naj bi katoličane očitno naredila manj čudne tudi na bioetičnem področju. Njena omledna izjava ob primeru bolnega angleškega dečka Charlieja Garda je naletela na tako porazen odmev, da jo je bilo treba popravljati s “spontanim” papeževim čivkom. Za povrh je z nedavnim obiskom v Mjanmaru in Bangladešu svoje absurdne meje dosegla papeževa težnja, da obiskuje s cerkvenega vidika kar najbolj eksotične dežele, tistim s številčnejšimi katoliškimi skupnostmi pa se, če niso v Latinski Ameriki, raje izogne.
Končno je moral Frančišek storiti še tisto, čemur se je uspešno izogibal več kot leto dni, in v svojem “uradnem listu” (Acta Apostolicae Sedis) priobčiti uradno razlago najspornejšega paragrafa in opombe svoje posinodalne spodbude Amoris laetitia, saj gre tu za zelo priljubljeno temo njegovih bližnjih sodelavcev. S tem je postala odveč vsa farsa, povezana z znamenitimi Dubia štirih kardinalov. Farsa kajpak zato, ker se ni le papež skoraj pobalinsko izmikal odgovoru, marveč niti kardinali vprašanj niso zastavili zato, ker bi jih ta res zanimal (sami so namreč imeli jasno izoblikovan pogled na to, kakšen naj bi bil). V isti koš lahko slednjič vržemo še Frančiškov motuproprij Magnum principium (Veliko načelo), ki naj bi liberaliziral prevajanje liturgičnih besedil, kar je še ena velikih želja najbolj gorečih papeževih podpornikov. In tu je krog sklenjen, saj pridemo znova do besedila očenaša.
Če pogledamo iz ptičje perspektive, se torej niti leta 2017 ni zgodilo nič usodnega. Papež se vede kot njegovi predhodniki. Res se posveča prevajanju liturgičnih besedil, a to sta zelo zavzeto delala tudi Benedikt XVI. in Janez Pavel II. (spomnimo se slovite kontroverze o besedni zvezi “za vse” v evharistični molitvi). Res degradira svoje kritike, a to je rad počel tudi Janez Pavel II. Seveda pa je predznak njegovih ukrepov velikokrat drugačen. In to je bilo dovolj, da so se njegovi najbolj zagnani kritiki ustrelili v koleno, ko so objavili Correctio filialis (Sinovski popravek). Veliko večino katoličanov namreč odbije že senca misli, da bi utegnil biti papež krivoverec (kar je navsezadnje ravno tako ena katoliških posebnosti). A da gre trenutno ob Frančišku še vedno predvsem za prepire starcev, ki v bistvu razrešujejo (svoje) nesporazume iz šestdestih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, dokazuje okoliščina, da je bil pobudnik “protipeticije” v podporo papežu skoraj osemdesetletni dunajski teolog Paul Zulehner.
In v tem je del odgovora, zakaj papež v glavnem samo preizkuša meje. Ne on ne njegov starčevski krožek ne drugi njegovi privrženci, ne njegovi nasprotniki ne sociologi religije, pa kajpak niti jaz ne trenutno ne znamo povedati, kaj bo na koncu prevladalo. Bo to zgoraj opisani papistični refleks, oprt na abstraktno Frančiškovo priljubljenost v širši javnosti, ali vendarle prav tako zgoraj opisano dokaj naravno in že otrokom lastno prepričanje, da se svojim posebnostim ne gre odpovedati niti za ceno čudaštva?
