Prva papeževa skušnjava

74
706
Papež Frančišek

Pravzaprav bi moral biti vsaj škodoželjni del moje duše vesel nepričakovane razprave o vsebini predzadnje prošnje v očenašu (saj veste, al’ prav se reče ‘in ne vpelji nas v skušnjavo’), v katero se je nedavno, kajpak na strani “inovatorjev”, vključil sam sveti oče Frančišek. Tovrstne razprave so namreč voda na mlin meni ljubemu stališču, naj bi večjo veljavo (znova) dobil skupni bogoslužni jezik vseh katoličanov. Pravzaprav potrjujejo tudi, da ni nič svoje veljave izgubila pred dolgimi desetletji zapisana misel prelata Franca Ušeničnika v njegovi Katoliški liturgiki: Živi jeziki se vedno preminjajo, posamezne besede pridejo iz navade, uvajajo se nove; liturgične knjige v domačem, živem jeziku bi bilo treba vedno popravljati in obnavljati. Latinski jezik se več ne preminja, ampak je vedno tak, kakršen je bil takrat, ko ga je Cerkev sprejela v liturgijo. Iz tega razloga tudi ukazuje Cerkev, če kdaj dovoli kak drug jezik v liturgiji, da bodi to stari, ne več splošno rabni jezik. (Ušeničnik 1933: 32.) Ob strani puščam tukaj, ali je predvojni liturgik te besede zapisal iz prepričanja, zaradi tega, ker se mu je zdelo, da drugače ne more biti, ali pa je kot Slovenec kratkomalo sledil tistemu, kar je bilo tedaj pač “modno” in “utečeno” v Rimu.

Dva odziva 

Kakor koli, razprava o “vpeljevanju v skušnjavo”, za katero so najbolj krivi ali zaslužni Francozi, ki so svoj očenaš pravkar posodobili, menda po zgledu drugih romanskih sosedov, je vsaj z majhnimi koraki prišla tudi pod Alpe. Med odzivi nanjo sta se mi zdela najbolj tipična in simpatična dva, ki sem ju pobral s facebooka. Pod prvega se je podpisal eden mojih bolj razgledanih in svetovljanskih tamkajšnjih prijateljev. Ko je prebral, da papež predlaga spremembo v najbolj razširjeni krščanski molitvi, se mu je takoj zazdelo, da ima Frančišek gotovo prav, kar je zabelil še s povzemanjem misli, da smo očenaš očitno štiristo let molili narobe. (No, če to drži, so ga krepko lomili že zgodnji slovansko govoreči kristjani v alpskem prostoru, saj najstarejša različica očenaša v zgodnji slovenščini, tista iz Rateškega rokopisa, vsebinsko ni popolnoma nič drugačna.) Rekli bi torej, da se je v njem prebudil zdrav papistični refleks. Čeprav verjetno podobno kot jaz v očenašu doslej tega, da vsakdanji kruh daje in v skušnjavo vpeljuje isti osebek, ni dojemal kot težave, je na besedo svetega očeta “takoj vrgel mrežo” in v dosedanji splošni praksi ugledal večstoletno zmoto.

Drugega odziva sicer nimam iz prve roke, vendar ne dvomim o njegovi pristnosti. Neki drug prijatelj s facebooka je namreč poročal o pogovoru za družinsko mizo, med katero je navrgel, da hoče papež spremeniti besedilo očenaša. Njegova petletna hči je na to kot iz topa pribila, da naj ga spremeni, če hoče, da pa ga bodo oni še naprej molili, kot je prav. Če sem prvi odziv imenoval zdrav papistični refleks, bi slednjemu vsaj na prvo žogo rekel preprosto zdravorazumski refleks, nad katerim velikokrat ostrmimo prav ob majhnih otrocih. In zdrav razum gotovo ve povedati, da se je treba besedil osnovnih in uveljavljenih “pogovorov z Bogom” pritikati s še malo bolj tresočo roko, kot omenjeno v posvetni sferi velja recimo za ustavo. Če nič drugega, traja desetletja, da se nova oblika res prime, pa še takrat ostaja dvom, ali ni bila stara “bolj prava”. Kot zgled naj povem, da sem se, čeprav že otrok konca sedemdesetih, doma “veliko doksologijo” še naučil v starosvetni obliki Čast bodi, tako da sem kot otrok mislil, da je Slava Očetu nekaj čisto drugega. Enako sem v očenašu sicer sam vedno rabil sodobnejši “ki”, a sem se ob vsakem prababičinem “kateri” dolgo hipoma znašel v hudih otroških dogmatičnih dilemah. Pa je šlo kajpak za bistveno manjše popravke, kot bi šlo v primeru vpeljevanja (ali padanja) v skušnjavo.

“Der Papst muss liefern” 

Niti na um mi ne pride, da bi filološko ali teološko seciral oba “konkurenčna” predloga besedila. Za to tukaj ni ne prostora ne potrebe. Sorazmerno jasno pa je, kaj žene predlagatelje spremembe in očitno tudi papeža samega ali vsaj njegove bližnje svetovalce. V bistvu nam hočejo dobro. Nočejo, da bi ljudje zunaj Cerkve mislili, da častimo katoličani (in kar večina vseh kristjanov, ki na tem mestu uporabljajo isto dikcijo očenaša) nekega čudaškega, odljudnega, muhastega boga, ki nas naravnost potiska v skušnjavo, in da bi nas posledično imeli za še bolj ćudne, kot nas že tako imajo.

Želja, nadeti našemu Bogu “obraz po meri človeka” (in to ne katerega koli, marveč v prvi vrsti vsega sitega razvajenega zahodnega človeka, kakršen sem tudi sam), se v spregi s papeževo očitno željo, da bi postal “prenovitelj očenaša”, dobro vključuje v celotno zgodbo petega leta Frančiškovega pontifikata. Za prva štiri leta bi lahko rekli, da so bila kljub množici odmevnih potez v veliki meri doba dvoumnosti. Papež je s svojim nastopom veliko obetal, še vedno sem tudi prepričan, da je dramatično porušil pregrado med Cerkvijo in svetom in poživil velike dele vernega občestva, ki je prejšnje obdobje dojemalo kot čas velike stagnacije. Toda zgodilo se je pravzaprav malo. Še najusodneje je bilo, da se je Frančišek prelahkotno spustil v žrelo sodobnega medijskega stroja in se predal lovu na rekorde, značilnemu za sodobno potrošniško družbo, v katerem pa seveda ni zmogel vzdržati tekme z Rihanno, Kim Kardashian in Despacitom. Tako je interes za njegove “revolucionarne poteze” iz prvih mesecev pontifikata v najširši javnosti pravzaprav že zbledel. Predvsem pa danes še veliko bolj kot kadar koli prej velja, da vsak tovrsten “čudež”, naj se zdi še tako prelomen, traja samo tri dni.

Leta 2017 so očitno ljudje v neposredni papeževi okolici postali nestrpni. Najbrž je bilo geslo podobno tistemu, ki so ga nemški socialdemokrati poleti, ko je njihova ladja že krepko tonila, naslovili na svojega strankarskega šefa. “Schulz muss liefern”, so rekli. In prav tako se je v letu 2017 marsikomu, tudi marsikomu nemško govorečemu, zazdelo: “Der Papst muss liefern”. Stavka ni lahko prevesti v slovenščino, pomeni nekaj takega, da mora papež končno narediti kaj konkretnega, s čimer se bo dokončno uveljavil kot “prenovitelj”. Pomembno vlogo bi utegnil pri vsem skupaj igrati močan gerontokratski naboj v vrhu vesoljne Cerkve, o katerem se sicer iz obzirnosti do starejših skoraj ne govori, a predstavlja hudo težavo. Gre, kot sem menda že kdaj zapisal, za to, da se nahajamo v precej čudnem položaju, ko je rimski škof zadnjih dvaindvajset let in pol neprestano starejši kot petinsedemdeset let, kar je sicer starost, pri kateri naj bi “običajen” katoliški škof zaprosil za upokojitev. Iz te okoliščine izhajajo številne posledice, ne najmanj pomembna je, da enainosemdesetletni pontifeks in njegovi podobno stari bližnji sodelavci ne morejo ravno računati (lahko pa skupaj z nami upajo) na zelo dolgo vedrenje in oblačenje na in ob Petrovem sedežu.

Zato se je doba dvoumnosti v letu 2017 precej jasno prevesila v dobo eksperimentiranja ali raje preizkušanja mej. Papež je kot kak majhen otrok večinoma preizkušal, do kod lahko gre, da ne vzbudi preveč negodovanja v katoliškem jedru. Skupna točka vseh njegovih tovrstnih eksperimentov je, podobno kot pri poseganju v besedilo očenaša, kako bi ublažil tiste robove, zaradi katerih smo katoličani videti posebneži, da ne rečem čudaki. Seveda bo ob tem vsakdo, ki se je ukvarjal z zgodovino katolištva vsaj zadnjih dveh stoletij, ki sta nam še nekako dosegljivi, zastrigel z ušesi. Ve namreč, da so ravno ob teh posebnostih katoličani gradili svojo samozavest, četudi so bili seveda deležni tudi nerazumevanja, zavračanja in posmeha, kakor to v obliki karikature briljantno naslika Smisel življenja Montyja Pythona.

Zakaj previdnost? 

Ravno zaradi navedenega so bile poteze papeža, ki sicer predvsem vlogo tovrstnih posebnosti v Evropi in Severni Ameriki težko razume, v letu 2017 še vedno previdne. Zadevale so zlasti vprašanja, kjer se je zdelo, da je tudi katoliško javno mnenje prepričljivo na njegovi strani. Spotaknil se je recimo ob povsem nemoderno prepričanje, da obstaja kaj takega kot pravična vojna, in se zavzel za posodobitev katekizemskega pasusa o smrtni kazni. V očenašu se je dotaknil že na prvi pogled najbolj problematičnega mesta, četudi zgledi s kakšne Švedske kažejo, da bi se dalo zastaviti še kakšno bolj temeljno vprašanje. Za bolj zapleteno se je izkazala operacija pod Frančiškom sfrizirane papeške akademije za življenje, ki naj bi katoličane očitno naredila manj čudne tudi na bioetičnem področju. Njena omledna izjava ob primeru bolnega angleškega dečka Charlieja Garda je naletela na tako porazen odmev, da jo je bilo treba popravljati s “spontanim” papeževim čivkom. Za povrh je z nedavnim obiskom v Mjanmaru in Bangladešu svoje absurdne meje dosegla papeževa težnja, da obiskuje s cerkvenega vidika kar najbolj eksotične dežele, tistim s številčnejšimi katoliškimi skupnostmi pa se, če niso v Latinski Ameriki, raje izogne.

Končno je moral Frančišek storiti še tisto, čemur se je uspešno izogibal več kot leto dni, in v svojem “uradnem listu” (Acta Apostolicae Sedis) priobčiti uradno razlago najspornejšega paragrafa in opombe svoje posinodalne spodbude Amoris laetitia, saj gre tu za zelo priljubljeno temo njegovih bližnjih sodelavcev. S tem je postala odveč vsa farsa, povezana z znamenitimi Dubia štirih kardinalov. Farsa kajpak zato, ker se ni le papež skoraj pobalinsko izmikal odgovoru, marveč niti kardinali vprašanj niso zastavili zato, ker bi jih ta res zanimal (sami so namreč imeli jasno izoblikovan pogled na to, kakšen naj bi bil). V isti koš lahko slednjič vržemo še Frančiškov motuproprij Magnum principium (Veliko načelo), ki naj bi liberaliziral prevajanje liturgičnih besedil, kar je še ena velikih želja najbolj gorečih papeževih podpornikov. In tu je krog sklenjen, saj pridemo znova do besedila očenaša.

Če pogledamo iz ptičje perspektive, se torej niti leta 2017 ni zgodilo nič usodnega. Papež se vede kot njegovi predhodniki. Res se posveča prevajanju liturgičnih besedil, a to sta zelo zavzeto delala tudi Benedikt XVI. in Janez Pavel II. (spomnimo se slovite kontroverze o besedni zvezi “za vse” v evharistični molitvi). Res degradira svoje kritike, a to je rad počel tudi Janez Pavel II. Seveda pa je predznak njegovih ukrepov velikokrat drugačen. In to je bilo dovolj, da so se njegovi najbolj zagnani kritiki ustrelili v koleno, ko so objavili Correctio filialis (Sinovski popravek). Veliko večino katoličanov namreč odbije že senca misli, da bi utegnil biti papež krivoverec (kar je navsezadnje ravno tako ena katoliških posebnosti). A da gre trenutno ob Frančišku še vedno predvsem za prepire starcev, ki v bistvu razrešujejo (svoje) nesporazume iz šestdestih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, dokazuje okoliščina, da je bil pobudnik “protipeticije” v podporo papežu skoraj osemdesetletni dunajski teolog Paul Zulehner.

In v tem je del odgovora, zakaj papež v glavnem samo preizkuša meje. Ne on ne njegov starčevski krožek ne drugi njegovi privrženci, ne njegovi nasprotniki ne sociologi religije, pa kajpak niti jaz ne trenutno ne znamo povedati, kaj bo na koncu prevladalo. Bo to zgoraj opisani papistični refleks, oprt na abstraktno Frančiškovo priljubljenost v širši javnosti, ali vendarle prav tako zgoraj opisano dokaj naravno in že otrokom lastno prepričanje, da se svojim posebnostim ne gre odpovedati niti za ceno čudaštva?

 

74 KOMENTARJI

  1. Mene ta ” hudičeva” beseda ( ne pelji nas v skušnjavo, saj nas hudič pelje v skušnjavo ne pa Bog)tako moti, da sem z velikim olajšanjem in veseljem sprejel popravek, ki ga predlaga papež in ki bi moral biti že od vsega začetka v prevodu očenaša.

    Prevajalci si ne bi smeli privočšiti takšnega zmazka.

    Ta napaka v prevodu pa ne sme biti izgovor, da naj bodo molitve v latinščini pri kateri bi 99% ljudi ne vedelo kaj molijo. saj ne obvladajo latinščine.

    Z Bogom se moraš pogovarjati na najbolj intimen način, to pa je možno le v svojem jezkiku.

  2. seveda se kristjani radi med seboj tudi malo pomenimo, kako doživljamo svoje krščanstvo in čemu bi ta ali oni med nami namenil še posebno skrb.
    se pa hitro zgodi, da nas tisti detajl potem preveč prevzame in postanemo srditi razpravljalci o kvadraturi bucikine glavice.

    pa mislim, da kristjani sicer kar dobro vemo, kaj je naše osnovno delo, saj je kristus v evangeliju govoril predvsem in samo to, bistvene reči.
    dobro je tudi, ker se pri bistvenih rečeh (ko npr. skrbimo za uboge ali vzgajamo otroke) tudi težje skregamo – vidimo namreč, da so potrebe velike in delo težko, zato smo veseli že, če pri tem nismo sami.

  3. Ne gre za noben zmazek. Če bi že kaj hoteli, lahko v slovenskem standardnem prevodu biblije najdete veliko slabih prevodov, ker so prevajalci hoteli biti preveč pametni, menda so znali tudi hebrejsko, in so mislili biti pametnejši od svetega Hieronima.
    Ne vpelji nas v skušnjavo pomeni bolj ali manj isto kot pomagaj nam v skušnjavi. To ni tako hudo narobe.
    Sicer pa avtor nič ne pove v kaj bi papež rad to spremenil oz. popravil.

  4. Meni se tudi vsebinsko ta prošnja ne zdi napačna, ne le jezikovno. Ko sem prebiral o Jobu v Stari zavezi, sem se sprva čudil, skoraj zgražal, dokler nisem temeljito razmislil Izaijo 55: moje misli niso vaše misli, moja pota niso vaša pota, tako daleč kot je od zemlje do neba, so vaše misli od mojih misli in vaša pota od mojih poti. Nič ni narobe če prosimo, naj nas Bog ne vpelje v skušnjavo. Mene bolj moti, da mu dajemo za zgled naše ravnanje – Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.

  5. Ne samo moti, Švedska protestantska cerkev že dela na tem.
    Jezikovno ukinja moški spol in se s tem približuje teoriji spola in islamu, kajti Jezus je bil nesporno moški in ga s tem pristopom potiskajo v ozadje, kjer ga imajo kot preroka tudi muslimani. Njihova vodilna nadškofinja si je namenoma izbrala za moto Bog je velik, kar je po svoje lepo, je pa tudi dobesedni prevod arabskih besed Allah akhbar.

  6. v internetni in jubilejni verziji Biblije (1990) piše:

    …ne daj, da pademo v skušnjavo,…

    V starejši ekumenski izdaji (1981) piše:

    …in ne vpelji nas v skušnjavo;…, in tako je je tudi v Lutrovem evangeličanskem prevodu.

    Zame je pravilen prevod v jubilejni in internetni izdaji, kjer se prosi, da ne pademo v skušnjavo. Očitno so prevod popravili, še preden se je tega spomnil papež Frančišek.

  7. Vprasanje ce niso cloveku lastni naravni vzgibi tisti, ki tudi lahko vpeljejo v skusnjave. In clovek je tak kot je po nacrtu Stvarnika. Ergo? Seveda je jasno, da Bog cloveka ne vodi ali nagovarja k slabemu …

    • Seveda je jasno, da Bog Človeka ne vodi , ali nagovarja k slabemu …Lahko človeka
      skuša in čaka na njegov odziv , ali bo skušnjavo spoznal in sam ocenil , kaj bo
      storil ! Ali jo bo zavrnil , ali bo v svoji preprostosti stopil v nastavljeno zanko !
      Po drugi strani je v tem primeru prisotna seveda tudi bogaboječnost in nasede ,
      ker ga postavi Bog pred prikrito moč lastno moč odločitve in s tem preiskusi njegovo trdnost in sposobnost pravilne odločitve ! Povsem odveč je razpravljati o spremembi
      molitve Očenaša , ki je v tem delu test posameznika , ali se je sposoben odločiti
      kaj bo storil , ali bo nasedel od Boga postavljeni zanki , ki je premišljena , ker postavi Človeka pred odločitev kaj naj naj stori , po lastnem premisleku in če je Božji se bo odločil pravilno v nasprotnem primeru mu bo Bog pomagal kljub njegovi zmoti !
      Tudi skušnjava je človeku dana od Boga , vse zavisi od človeka kako jo sprejme oziroma se ji izogne z Božjo pomočjo ! Molitev Našega očeta je kar vredu in taka naj
      ostane in molil jo bo še naprej , tako kot je !

      Andrej Briški

      • Bog človeku ne nastavlja zanke!
        Kot piše “Duh ga je odvedel v puščavo, da bi ga hudič skušal”. Ta nastavlja zanke. Preizkus vere pa je v pravilnosti odločitve. Kakor je bil Job preizkušen.

        • Nastavljanje zank je testiranje človekove vesti , Zdravko kaj menite o
          izgonu Adama in Eve iz raja , ali je bil to dobro izveden test človeške
          nečimernosti ! Morda ste me napačno razumeli !

          Andrej Briški

          • Sicer je bil vprašan Zdravko, a drznem si odgovoriti: Morda je bila preskušana njuna sposobnost za upoštevanje omejitev, torej za sodelovanje in pripravljenost za prevzemanje odgovornosti ter kesanje v primeru napak.

          • Gospod Andrej,
            vse je stvar pogleda. Je bil izgon iz raja dogodek natanko tak, kot je opisan? Ali pa je nekaj podajo v mitskem jeziku, to pomeni, da bo za vse ljudi vseh krajev in časov imel isto sporočilo?

            Recimo, da je to mitski jezik. Potem glejmo tako, da je človek ustvarjen po Božji podobi, torej zna razlikovati med dobrim in zlim. Ampak v raju tega ne more, ker ne vse dobro. Torej mora iti na zemljo. Tam se naj svobodno odloča za Dobro ali Zlo.

  8. Katolicanom naj bi sicer menda bilo lastno, da z neko predanostjo in ljubecim odnosom spremljajo svojega rimskega pastirja, Svetega oceta. Tega v clanku ne najdem. Celo vec, vcasih se mi zdi, da Maver od papeza zeli nemogoce in niti ne pove jasno, kaj bi to bilo. Meni sevsi papezi moje dobe zdijo izjemni ljdje in velike moralne avtoritete. Priznam pri tem, da nisem povsem objektiven.

    • V Sloveniji je očitno ritolizništvo, namesto predanosti in spoštovanja ali celo ljubečega odnosa.
      Najbolj značilno je sklicevanje na papeževe besede, kot da so njihove lastne, kot da so vsi sami papeži. Odtod tudi krilatica, bolj papeški od papeža.

    • Seveda, IF, vi zelo spoštujete vse papeže, hkrati pa vam neljubo učenje preprosto ignorirate, kot ste že večkrat jasno implicitno priznali tule med komentarji. To je vsekakor zelo pragmatičen pristop. 🙂

    • Zakaj je med ljudmi priljubljen in često uporabljen pregovor : ” Od izkušenj se
      učimo , ali nas izučijo , čeprav pri tem nehote grešimo ? Bog odpušča nepremišljene zmote ! Kaj se je dogajalo z Adamom in Evo v raju , ko je satan v podobi kače ponudil
      Evi jabolko – skušnjavo in na tem bazira izvirni greh , ki je dandanes še kako
      prisoten ! Mislim , da je vsako filozofiranje o spremembi Očenaša brezpredmetno !

      Andrej Briški

    • Zakaj je med ljudmi priljubljen in često uporabljen pregovor : ” Od izkušenj se
      učimo , ali nas izučijo , čeprav pri tem nehote grešimo ? Bog odpušča nepremišljene zmote ! Kaj se je dogajalo z Adamom in Evo v raju , ko je satan v podobi kače ponudil
      Evi jabolko – skušnjavo in na tem bazira izvirni greh , ki je dandanes še kako
      prisoten ! Mislim , da je vsako filozofiranje o spremembi Očenaša brezpredmetno !

      Andrej Briški

  9. Hvala, g. Aleš. Najbrž k članku sodi še nenavadna izjava papeža Frančiška z dne 17.6.2016 za delegate rimskih župnij: »Kultura provizorija se kaže povsod, tudi v duhovniškem in redovniškem življenju… In iz tega vzroka JE TUDI VEČJI DEL NAŠIH ZAKRAMENTALNO SKLENJENIH ZAKONOV NEVELJAVEN« !!! Dodajam, da šele v prepisu tega stavka so besedi »večji del« nadomestili z besedama »en del« (obe različici sta bili zapisani na spletni strani Radia Vatikan).

    • Kultura provizorija?! Zelo zanimiv izraz. O tem bi se res dalo in moralo veliko razpravljati. Zanimiv je ta papež, vsekakor. Čeprav včasih dvigne malo preveč vetra.
      Morda ga je tudi to vodilo k tem nenavadnim stališčem v AL. Vsekakor se mi zdi, da bo kar dobro zapisan v Cerkvi.

  10. MT 4,1 Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal.

    Mislim, da je jasno, da je Bog, oziroma druga božja oseba Jezusa “vpeljala” v skušnjavo. Če je bil skušnjavi podvržen Jezus, potem smo tudi mi.

    • V puščavo ga je odvedel duh, a ne Sveti duh. Seveda to ne pomeni, da človeku ni usojeno in tudi potrebno, da mora iti skozi določene izkušnje in preizkušnje.

      • No, gospod Tine, mogoče bi pa morali oba, jaz in vi, poznati zgodovine prevodov. Le kje je kakšen strokovnjak? Mogoče jezuit Rupnik? Bo manj trapastih mnenj. Sicer pa berimo, kaj piše Sveto pismo:

        Jezusov krst
        Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se razpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

        Hudič skuša Jezusa
        Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli.

        (Mr 1, 9-13)

        • To ni toliko vprašanje prevoda. Ta je lahko povsem korekten. To je bolj vprašanje razumevanja kozmologije in vsega, kar je povezano s tem.

  11. Čestitke Alešu Mavru za zelo dober zapis. Čeprav se pri marsikaterem vprašanju ne strinjava, mu glede neobremenjenosti in pronicljivosti na področju komentiranja dogajanja v Cerkvi v Sloveniji preprosto ni para.

    • Prošnjo »Ne vpelji nas v skušnjavo« povezujem z Jobovo zgodbo oz. tudi odlomkom Pisma sv. apostola Petra: » …da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša…«, zato me njena oblika ne vznemirja. So pa bolj vznemirjujoče izjave (danes pa že tudi spremembe) v zvezi z veljavnostjo zakonske zveze, ki si jih Škofovske konference po svetu že razlagajo po svoje. Takšna (nesmiselno hitra) sprememba posega v naša življenja neprimerljivo bolj, kot sprememba ene prošnje v Očenašu – čeprav jo kristjani molimo od Jezusovih časov in kakor je zapustil Jezus. Če povzamem: Bojim se, da se z všečnimi spremembami še bolj oddaljujemo od resnice: Ali bo Evropa (družina) krščanska, ali pa je sploh ne bo.

  12. Aleš, vem, da se v forumu ne oglašaš rad, pa bi te vseeno vprašal, v čem s(m)o se po tvojem podpisniki Correctio Filialis “ustrelili v koleno”?
    Se je npr. sv. Atanazij ustrelil v koleno, ko je nasprotoval arijanstvu, čeprav ga je tedaj podpiral sam papež?
    Mislim, da živimo (žal) v takem času, ko ni več možno tisto, čemur Američani rečejo “sitting on the fence”.
    Treba se je odločiti.

  13. A.Mavra komentar se mi dozdeva malce preveč(povsem brez potrebe)zajedljiv.Vse velike kulture skozi vso zgodovino so modre starce-in starke upravičeno zelo spoštovale,avtor pa se brez osnovnega in nujnega spoštovanja obrega ob starost papeža in sodelavcev,ki si prizadevajo za skupno dobro-ne le Cerkve ampak vseh.
    Kar pa zadeva molitev in besedilo Oče naš-a:katoličani pravi pomen poznamo že stoletja-vsaj od 2.Vatikanskega zbora pa se zudi v Sloveniji aktivno pogovarjamo o pomenu besedila.Vrstica,ki vas tako spravlja v skušnjavo je tako kot mnogo drugih Jezusovih besed in pripovedi v resnici večplastna,večpomenska.Očeta prosimo za pomoč že pred padanjem v skušnjave oz.preizkušnjo(da vanjo sploh ne bi padli)-to je tako rekoč za pomoč pri preventivi;istočasno pa tudi za pomoč pred tem,da ne bi padli,če že smo že prišli v skušnjavo ali preizkušnjo.Jaz molim Oče naš prav vsakič v tem smislu-molitev je v prvi vrsti molitev srca in duha- pa čeprav na zunaj v ustaljeni obliki in formi.Tako ga bom tudi vnaprej ne glede na uradno različico.

    • “Tako ga bom tudi vnaprej ne glede na uradno različico.”

      Ker jaz imam prav. Ja, lepa podlaga za greh, kajne. Ker jaz imam prav! Se ne motim. Nisem kakor Bog,, temveč sem bog. Je, res lepa podlaga.

      Gospod Baubau,
      je moj vtis pravilen? In sicer, da na tiho priznavate dvojnost: eno pomenijo besede Očenaša in drugačno je vaše mišljenje?

  14. Odličen članek g. Mavra. Večina komentarjev na žalost podcenjuje njegova opozorila. Sam spremljam tuje katoliške medije in je veliko debate na to temo in na temo papeževih lahkomiselnih potez. Po mojem mnenju to že pomeni, da bo naslednik papeža Frančiška veliko bolj konservativen, ker kardinali se ne bodo hoteli še enkrat opeči.

  15. S starostjo včasih pride tudi modrost, če ima človek srečo v življenju. Kolikor sem uspel razumet pokojnega patra Bruna (Jožefa Korošaka) v intervjuju z Jožetom Možino, na tej povezavi http://4d.rtvslo.si/arhiv/pricevalci/174324331 , izvira napaka, v molitvi Oče naš, daleč tja v srednji vek, v obdobje od leta 1245 do približno 1563, ko je bil končan Tridentintski Koncil. Izvirni greh, oziroma vzrok in gonilo sprememb pa je bil renesančni razvrat katoliškega klera, ki je najprej rodil protestantizem, kasneje pa še reformacijo katoliške cerkve. V času Tridentintskega koncila je obupana, politično propadla rimo-katoliška cerkev globoko transformirala svoj nauk s tem, da je vanj zgnetla metafiziko dokaj mladega Tomaža Akvinskega (o teh francozih morda govori avtor članka), ki je umrl star 49 let. Ampak z reformacijo takratni katoliški kler ni samo uvedel red v svoje vrste temveč, v svoji svetohlinskosti, tudi začel sistematično potvarjat svojo zgodovino. Potvarjanje zgodovine – pojem, o katerem smo Slovenci zadnje čase lepo poučeni.

    • “napaka v molitvi Oče naš”

      Jaz sem vedno dojemal Očenaš tako, da sem nekako preskočil to napako in drugače razumel, kot bi lahko kdo, ki bi vzel dobesedno tiste besede. Pa tudi večina mojih znancev ima podobno zgodbo.

      Pač pa se s tem odpira nekaj večjega: “Kje vse ste nam preljubi škofje zastirali pogled na Boga?” Seveda pa mora pred grajo iti hvala: “Hvala vam gospodje škofi, da niste tako zmaličili pogled na Boga, kot so ga nekateri naši bratje!”

  16. Martin Luter morda le ni bil tako velik relativist kot trdijo podpisniki Corretio Filalis.

    Kljub renesansi dvomim, da so si običajni verniki takrat lahko privoščili tak razvrat kot si ga je katoliški kler, čeprav so sklepi Tridentinskega Koncila močno posegli tudi v njihove pravice https://sl.wikipedia.org/wiki/Tridentinski_koncil#Zakonska_zveza

    Če bi sveti Tomaž Akvinski dočakal višjo starost bi morda sprevidel kakšno svojo zmoto in v nadaljevanju ustvaril kakšno še modrejše delo.

  17. “In iz tega vzroka JE TUDI VEČJI DEL NAŠIH ZAKRAMENTALNO SKLENJENIH ZAKONOV NEVELJAVEN« ”

    Če pomislim na to, kako nepremišljeno so se moji vrstniki podajali v zakonsko zvezo, navedena izjava ni tako brezpredmetna. Značilno je bilo, da so se mladi spoznali v kakšnem disku, po kratkem poznanstvu so šli skupaj na morje, nazaj je pa ona prišla noseča. In potem se je bilo treba poročiti “zaradi spodobnosti”. Kakšnega razmisleka o tem, v kaj se podajajo, ni bilo. Pa so vendarle zdrdrali tisto “v dobrem in slabem, dokler naju smrt ne loči”. Če so se zavedali, kaj obljubljajo, je pa že druga zgodba.
    No, tako je bilo v moji mladosti. Danes se mladi (skoraj) ne poročajo več. Marsikdo tudi zato, ker ima slabe izkušnje iz primarne družine in tudi zato, ker si premalo zaupa in se boji izreči to obljubo. Bi rekla, da se mladi zavedajo njene pomembnosti.

    • Diktator je pa po moje zavajajoče, saj ni nikogar ubil, kot na primer Stalin, Hitler, Tito. Je pa res, da Cerkev še zdaleč ni demokratična ustanova.

      • Diktator ni nujno morilec, je pa oblasten, samovoljen človek: “v svoji družini je pravi diktator”

        • Avtor knjige je, kolikor mi je znano, anonimen. Zato predlagam, da vsi tukaj domači uporabljamo čim bolj preverjene (po možnosti osebne) trditve. Situacija zahteva resen in spoštljiv pristop.

          • Res je anonimen, kar pa ne pomeni, da ni res, kar piše.

            Nesporno dejstvo je, da papež Frančišek brez prave utemeljitve odpušča ljudi, ki jih je sam zaposlil, da naj bi izvajali reformo Vatikana, njihovo “krivdo” pa dokazuje s tem, da so bili pač odpuščeni. Tako kot v diktatorskih režimih, posebej v komunizmu: dokaz, da si kriv, je že samo to, da si obtožen krivde.

            http://www.catholicherald.co.uk/news/2017/12/01/senior-bank-official-sacked-and-escorted-out-of-the-vatican/

          • “papež Frančišek brez prave utemeljitve odpušča ljudi, ki jih je sam zaposlil,”

            ????

            Se pač že niso obnesli, kaj hočemo. Ne vidim, kje je problem.

          • “izdajalci zaupanja”

            Da, tole res spominja na kakšne komunistične čistke, ko se seveda ni nič “očistilo”, ampak še bolj usmradilo.

          • “Poleg teh oseb, je dejal papež, so še druge, ki ostajajo v kuriji in jim je dan čas, da se povrnejo na pravo pot, v upanju, da v potrpežljivosti Cerkve najdejo priložnost za spreobrnjenje in ne, da jo izkoristijo.”

            To z drugimi besedami pomeni, da lahko vsak kadarkoli pride na vrsto, da ga naženejo in oklevetajo.

          • Na tem linu, glede revizorja ni nič takega v breme papežu. Prav hudobno zvenijo tvoji komentarji. To z resnico nima nič.

          • To ni nič takega v breme papežu, ki svojega revizorja celo leto ni hotel sprejeti na pogovor?

            Milone acknowledged that perhaps it’s true he had lost the confidence of the pope, but suggested the way in which Vatican officials engineered his departure was “strange.”

            “The pope could have just called me and told me himself,” Milone said. “Instead, there was this whole staged scene that smacks of character assassination.”

            Overall, Milone offered a dour assessment of the state of the reform project, suggesting early moves towards transparency and accountability are being rolled back.

          • Papež Frančišek zaposli revizorja in še zunanja revizorska podjetja, potem pa revizorja brez pravega razloga nažene in kleveta, z zunanjimi revizorskimi podjetji pa ne sodeluje.

            Temu res lahko rečemo “čiščenje rimske kurije”?

            Kar se zdaj dogaja, je čistka. Rimsko kurijo papež Frančišek “čisti” kadrov:

            1. ki se ne strinjajo z njegovo liberalizacijo Cerkve – najvidnejši je kardinal Mueller

            2. neodvisne revizorje – npr. Libero Milone

            https://www.domovina.je/namesto-ciscenja-vatikanskih-financ-so-pocistili-z-njima-kako-je-moral-oditi-papezev-revizor/

          • Od kje vam informacije, da revizor ni bil popolnoma lojalen papežu? (Tega ga niti niso obtožili.)

            V vsakem primeru pa ostaja vprašanje, zakaj papež Frančišek ne sodeluje z zunanjimi revizorskimi podjetji, ki jih je sam zaposlil.

          • Zaupajva, da Bog deluje preko papeža Frančiška, ki brez pravega razloga nažene in kleveta svojega revizorja in ne sodeluje z zunanjimi revizorskimi podjetji, ki jih je sam zaposlil?

          • Kako to, gospa Alenka da sedaj pa spet veste, da je bilo brez razloga? Malo preje ga niste vedeli?

            Gospa Alenka,
            vas lahko vprašam, od kje vam informacije, da je bil revizor popolnoma lojalen papežu?

          • Revizorja so nagnali in ga klevetali z javnim utemeljevanjem, da je nadziral “privatno življenje” svojih nadrejenih.

            Kako lahko temu rečete drugače kot, da je bilo brez razloga?

            Kaj naj bi ta revizor vendar delal drugega, kot nadziral, kako se porablja cerkveni denar v Vatikanu, kjer so že dobro znani primeri, ko so si razni kardinali za svoje privatne potrebe postregli s cerkvenim denarjem?

  18. “… o vsebini predzadnje prošnje v očenašu … so namreč voda na mlin meni ljubemu stališču, naj bi večjo veljavo (znova) dobil skupni bogoslužni jezik vseh katoličanov.”
    Ne razumem dobro. Če se živi jezik spreminja, je čisto normalno, da se spreminjajo tudi besedila molitev, čeprav gre za očenaš. A si avtor predstavlja, da bi mamice in očki učili moliti malčke v latinščini? Razprave o besedilu prošnje so torej neodvisne od skupnega bogoslužnega jezika. Sicer pa se mi zdi razprava o ponovni uveljavitvi latinščine slična razpravam, ko se parlament ukvarja sam s sabo. Cerkev mora kazati dobra dela. Če se ukvarja z liturgijo, ne vem kaj kaže.
    “… kar je zabelil še s povzemanjem misli, da smo očenaš očitno štiristo let molili narobe.” Niti slučajno, da bi molili narobe, saj gre za živ jezik. Sicer pa se mi zdita obe obliki ‘ …ne daj, da pademo v skušnjavo,…’ in ‘…in ne vpelji nas v skušnjavo’ zelo zelo dobri, saj človek moliti ne more sam s svojo močjo. Zato je razprava o ‘… krepko lomili že zgodnji slovansko govoreči kristjani v alpskem prostoru …’ povsem brezpredmetna.
    “Njegova petletna hči je na to kot iz topa pribila, da naj ga spremeni, če hoče, da pa ga bodo oni še naprej molili, kot je prav.” Petletni otroci govorijo povsem tako, kot govorijo starši.
    “Čast bodi …” ali “Slava …” in “ki” ali “kateri” vse je popolnoma v redu še boljše pa je “čast in slava”, če je le iskreno.
    “… nekega čudaškega, odljudnega, muhastega boga, ki nas naravnost potiska v skušnjavo, in da bi nas posledično imeli za še bolj ćudne, kot nas že tako imajo.” Strinjam se, da se besedila po potrebi spremeni, toda za čudne nas bodo prej imeli zaradi ukvarjanja s samim seboj torej z besedili kot pa zaradi morebitnega zastarelega izražanja.
    “Za prva štiri leta bi lahko rekli, da so bila kljub množici odmevnih potez v veliki meri doba dvoumnosti.” Ta izjava ni podkrepljena z argumenti. Predvsem pa se mi zdi, da je treba v moliti, da ga razumemo.
    “Papež je s svojim nastopom veliko obetal, še vedno sem tudi prepričan, da je dramatično porušil pregrado med Cerkvijo in svetom in poživil velike dele vernega občestva, ki je prejšnje obdobje dojemalo kot čas velike stagnacije. Toda zgodilo se je pravzaprav malo.” Ne vem, pri kom je obetal. Presita Evropa ga nerada posluša.
    “Še najusodneje je bilo, da se je Frančišek prelahkotno spustil v žrelo sodobnega medijskega stroja in se predal lovu na rekorde, značilnemu za sodobno potrošniško družbo, v katerem pa seveda ni zmogel vzdržati tekme z Rihanno, Kim Kardashian in Despacitom.” Je to resno mišljeno?
    “Tako je interes za njegove “revolucionarne poteze” iz prvih mesecev pontifikata v najširši javnosti pravzaprav že zbledel.” Ja, nekateri so res z veseljem pričakovali, da bo npr. kar duhovnice posvetil. Sedaj so najbrž razočarani vsi tisti, ki so pričakovali, da bo posvetil hedonizem.
    “Leta 2017 so očitno ljudje v neposredni papeževi okolici postali nestrpni.” To je čisto normalno. Če se to ne bi zgodilo, bi bilo nekaj narobe, saj so celo Jezusu rekli, da ima hudega duha.
    “… močan gerontokratski naboj v vrhu vesoljne Cerkve, o katerem se sicer iz obzirnosti do starejših skoraj ne govori, a predstavlja hudo težavo.” Stari ljudje so res manj storilnostno sposobni, toda to sploh ne pomeni, da se slabo odločajo. Če kdo misli, da je vse odvisno od storilnosti, se hudo moti. Zaradi bližajoče se smrti se mi zdi, da se stari ljudje vedno bolj razdelijo v dve skupini. Eni se oklepajo bogastva, drugi pa pozabijo nase. Papež očitno ne sodi v prvo skupino.
    “… jasno prevesila v dobo eksperimentiranja ali raje preizkušanja mej.” Točno to mi je rekel zame cenjeni frančiškovec za sv. Frančiška: “Preizkušal je meje, do kje lahko gre.”
    “Spotaknil se je recimo ob povsem nemoderno prepričanje, da obstaja kaj takega kot pravična vojna, in se zavzel za posodobitev katekizemskega pasusa o smrtni kazni.” Zelo dobro, da se je!
    “… Švedske kažejo, da bi se dalo zastaviti še kakšno bolj temeljno vprašanje.” Spet nejasno, za kaj gre.
    “… je z nedavnim obiskom v Mjanmaru in Bangladešu svoje absurdne meje dosegla papeževa težnja, da obiskuje s cerkvenega vidika kar najbolj eksotične dežele, tistim s številčnejšimi katoliškimi skupnostmi pa se, če niso v Latinski Ameriki, raje izogne.” Več pravih kristjanov je v Aziji, kot pa pri nas. Gre tja, kjer je pozitiven vpliv večji.
    “… znamenitimi Dubia štirih kardinalov.” Ne bi bilo prav, da bi papež deloval tako, da bi ustregel vsem kardinalom.
    “Papež se vede kot njegovi predhodniki”, ki so sicer bili zelo dobri.
    “Ne on ne njegov starčevski krožek ne drugi njegovi privrženci, ne njegovi nasprotniki ne sociologi religije, pa kajpak niti jaz ne trenutno ne znamo povedati, kaj bo na koncu prevladalo.” Pričakovanje nekih iluzij. Vsak izmed nas ima “orožje”, da bo šlo v pravo smer. Molitev.

  19. No, no. Sveta maša je zelo pomemben element krščanstva. Prav tako jezik pri sveti maši. Če ga nočemo spreminjati, potem je res bolje, da imamo bogoslužje v hebrejščini. Ne bo nič spremenjeno od Jezusovih časov, razumel pa tako ali tako ne bo skoraj nihče nič. Tako kot latinščino.

  20. AlenkiN 23.12 ob 8,17:
    V delovanje kurije nimamo nobenega realnega vpogleda, zato so mnenja ali celo sodbe o tem, le špekulativni konstrukti.
    Upravičeno pa verujemo, da dober vpogled imajo krepostne in svetniške osebe (ki so v Cerkvi vedno prisotne), ki bi se v primeru napak oglasile. Sploh ni nujno, da javno.
    Naša naloga je, da spremljamo učinke Frančiškovih stališč oz. ukrepov na vero in življenje nas, ljudi. V obeh primerih učinkov pa je prav, da o teh, ki jih sami osebno zaznamo, dobronamerno in odgovorno diskutiramo.

    • Papež Frančišek ja pač sam obljubljal, da bo reformiral kurijo, jo naredil bolj transparentno itd. Kar vi zdaj ugotavljate, da “v delovanje kurije nimamo nobenega realnega vpogleda”, je že zelo jasna – porazna – ocena njegovih ukrepov.

      • V najslabšem primeru lahko sklepamo, da je papež malo zaletav. Kot karakterna značilnost. In to ga stane kar nekaj. Od AL, naprej.

        • Zaletav z obljubami, da bo reformiral kurijo, jo naredil bolj transparentno itd.?

          Kako pa si vi razlagate dejstvo, da ne želi sodelovati z revizorji?

    • “… ki bi se v primeru napak oglasile.”

      Skoraj se strinjam. Spremenil bi le slovnični čas, način in sicer tako: “… ki se v primeru napak oglasijo.” 😉

      Zelo lepo se je oglasil sveti Frančišek iz Assisija. Pa še marsikdo, ampak sv. Frančišek je meni zelo ljub. Nekomu drugemu pa pač neki drug.

    • Upam, da slovenska duhovščina nima prevelikega vpliva na papeževo reformo. Iz mnogih objavljenih člankov je namreč čutiti tihi upor. Iz tega sklepam se slovenska duhovščina precej nagiba na zaprtejšo konservativno stran. Zdi se mi, da le ta bolj liberalnih pogledov niti ne razume, da se svojih zmot in grehov niti dobro ne zaveda.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite