Avtor: Bogomir Štefanič. Vir: Družina. Razgrete družbene razmere na površje znova naplavljajo glasne zamisli o restavraciji socialističnega sistema, ki naj bi se udejanjil na vseh ravneh javnega življenja. Tako je denimo tudi govor letošnjega dražgoškega govornika, zgodovinarja dr. Boža Repeta, izzvenel kot klic: Naredite (mi) to deželo spet socialistično! Pot za to pa naj bi bila nekakšna protikonservativna protirevolucija.
Med bistvenimi prvinami te prekucniške namere je – nič novega pod soncem – potiskanje Cerkve na Slovenskem na družbeno obrobje. Skorajda ni nastopa neosocialističnih zanesenjakov, ki se ne bi tako ali drugače dotaknil Cerkve kot tistega civilnodružbenega igralca, ki si je v zadnjih dvajsetih letih drznil previsoko dvigniti glavo, za kar bi mu jo veljalo tako ali drugače odrezati. Že dražgoški govornik je denimo opozarjal, da se je slovenska družba v zadnjih letih prelevila v »družbo ozkih cerkvenih in političnih elit na eni strani in revnega ljudstva na drugi strani, ki se je k nam iz tridesetih let 20. stoletja vrnila kot nočna môra«. Če smo prav razumeli dr. Repeta, je bil upravičen odziv na takratno »nočno moro« komunistična revolucija – dogajanje torej, ki je prineslo (tudi) umore in zapiranje posvečenih oseb in vernih laikov, razlaščanje iz protiverskih razlogov, splošno zatiranje verske svobode z večdesetletno versko vojno predvsem proti katoličanom … (Vse to prikazuje tudi razstava Boj proti veri in Cerkvi avtorice dr. Tamare Griesser Pečar, ki je prav te dni doživela novo postavitev v razstavnih prostorih Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici).
»Politično izjemno dejavna Cerkev«
Novodobna levičarska protireformacija se nikoli ni v resnici poslovila od arzenala metod, po katerih so posegali njihovi ideološki očetje. Med temi orožji je vedno posebno mesto imela laž (kot »nesmrtna duša komunizma«). Po tej metodi so očitno posegli tudi avtorji kontroverznega pisma skupine kulturnikov ter levičarskih sindikatov in političnih gibanj Slovenci zahtevajo radikalne spremembe, naslovljenega na tujo javnost. V njem namreč preberemo tudi trditev, da je eden izmed ukrepov sedanje vlade »bogatenje ekonomsko sprijene in politično izjemno dejavne rimskokatoliške cerkve v Sloveniji«.
Ob vsem razumevanju za neusmiljeno kritiko nedopustnega finančnega škandala mariborske nadškofije, ki je navrtal večstomilijonsko luknjo zlasti v državnih bankah, je takšna posplošena »antiklerikalna« trditev avtorjev pisma strel v prazno. In to tako hud, da se je bila nanj prisiljena odzvati Slovenska škofovska konferenca, ki »odločno zavrača insinuacije, da se Cerkev intenzivno vmešava v politiko«. Škofje se, kot so zapisali v izjavi za javnost, »do družbenega dogajanja v Sloveniji opredeljujemo na način, ki je v skladu z družbenim naukom Cerkve in njenim poslanstvom na etičnem in socialnem področju, in skladno z mestom, ki ji pripada v družbi«. Člani SŠK zaradi takšnega izkrivljanja tudi mednarodno javnost opozarjajo, da je pismo skupine kulturnikov »napisano izrazito ideološko in tendenciozno ter izkrivlja tako stanje demokracije v Republiki Sloveniji kakor tudi mesto in vlogo katoliške Cerkve ter njen odnos do družbenih vprašanj«.
Zakaj Cerkev posega v javno razpravo?
Domnevamo, da je bil zaradi takšnega proticerkvenega ozračja, ki v vsaki besedi cerkvenih dostojanstvenikov vidi klerikalistični izpad, v določeni zadregi tudi ljubljanski nadškof in predsednik SŠK dr. Anton Stres, ko se je odločal, ali naj vstopi v javno razpravo o politični krizi, v kateri se je Slovenija znašla po objavi zdaj že razvpitega poročila protikorupcijske komisije, zaradi katerega razpada vladna koalicija. Njegova odločitev, da se Cerkev opredeli do nastalih razmer (izjavo slovenskih škofov smo objavili v prejšnji Družini), pa je bila seveda edino logična. Utemeljena je namreč, kot je nadškof Stres pojasnil na tiskovni konferenci v sredo, 16. januarja, na načelu skupnega dobrega: to je namreč moralni temelj demokratične države in eden ključnih pojmov družbenega nauka Cerkve, prav v imenu prizadevanja za to skupno dobro pa Cerkev kot del civilne družbe vstopa v javne razprave.
Ljubljanski nadškof se, kot je dejal, zaveda, do kod sežejo njegove oziroma cerkvene pristojnosti: »Ne morem dajati nekega poduka političnim strankam ali kakor koli razsojati med njimi – to ni moja naloga.« Njegova naloga oziroma naloga Cerkve je, da izvaja »moralni pritisk« na odločevalce: da torej opozori javnost na določene probleme in s tem skuša vplivati na tiste, ki so konkretno odgovorni, da naredijo vse, kar je v njihovi moči, za njihovo rešitev in predvsem da postavijo to, kar je dobro za državo Slovenijo, za njene državljane, na prvo mesto.
Na načelni ravni je dr. Stres na omenjeni tiskovni konferenci odgovoril tudi na vprašanje glede morebitnih odstopov predsednika vlade in ljubljanskega župana, ki ju protikorupcijska komisija bremeni kršitev zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Stališče Cerkve je, da je ena temeljnih pravic, ki je zajamčena z ustavo in mednarodnimi dokumenti, pravica do dobrega imena: vsak velja za nedolžnega, dokler ni v sodnem postopku s pravnomočno sodbo dokazano nasprotno. Ker poročilo protikorupcijske komisije ni take narave, je dr. Stres prepričan, da je sodna pot edina, po kateri lahko Janez Janša in Zoran Janković dokažeta nedolžnost in neutemeljenost obtožb. Dokler oziroma če se za tak korak ne odločita, je vprašanje njune osebne odločitve, osebne vesti, ali se čutita kriva ali ne in ali bosta na tej podlagi sprejela kakšno odločitev. Volilno telo pa ju bo seveda sodilo na volitvah, kjer se preverja politična odgovornost.
Moteč drobec zasebnega šolstva
A vrnimo se za sklep znova k pismu (levičarskih) kulturnikov. Mednarodni javnosti so servirali tudi trditev, da si sedanja vlada prizadeva za »ekonomsko izstradanje javnih osnovnih šol in vrtcev«, s čimer so, v kontekstu z drugimi trditvami iz pisma, sporočali, da želi izvršna oblast javno šolstvo žrtvovati za zasebno. Obveščati evropske države, v katerih delež zasebnega šolstva sega tudi čez polovico, da so slovenske razmere, v katerih je zasebnega šolstva komaj za vzorec, nagnjene v prid zasebne šolske pobude, je, milo rečeno, ignorantsko streljanje v lastno koleno.
Tudi na to zavajanje, ker nujno leti zlasti na račun cerkvenih šol, so se odzvali v SŠK. Očitek, da sedanje politično vodstvo podpira zasebno šolstvo na račun javnega, so označili za neresničen, o čemer nazorno pričajo statistični podatki: katoliška Cerkev ima štiri zasebne srednje (2 % srednješolske populacije) in eno osnovno šolo (0,08 % osnovnošolske populacije). V SŠK pri tem še poudarjajo, da »t. i. varčevalni ukrepi Vlade Republike Slovenije zasebno šolstvo zadevajo po enakih merilih kot javno, pri čemer je zasebno šolstvo v izhodišču s strani države financirano manj kot javno, zato varčevanje posledično predstavlja dodatno breme za ustanovitelja šole in starše učencev«. SŠK zato »odločno protestira proti širjenju neresničnih podatkov in problematiziranju zasebnega šolstva, saj statistika Slovenijo glede zastopanosti zasebnih šol postavlja na zadnje mesto v EU«.
Primerov ideološko zaznamovanega izrinjanja Cerkve iz javnega prostora je seveda bistveno več, kot jih omenja ta prispevek. Očitna posledica oživljanja nekdanjega režimskega prepričanja, da je vera lahko le zasebna zadeva. Ali se to prepričanje znova vzpenja k oblastnemu krmilu?
Vir: Družina
