Le kaj naj si mislimo o protestih v Mariboru, nato v Ljubljani in še nekaterih mestih? So bili tako videti začetki komunističnih revolucij, ki smo jih potem desetletja slavili in so jim celo na Zahodu pripisovali legitimnost? Že res, poleg hujskačev, navijačev, drhali, je gotovo med temi ljudmi tudi nekaj takšnih, ki so resnično ogorčeni nad korupcijo in slabim stanjem naše pravne države, in tistih, ki zares težko živijo. Toda, ali moramo res verjeti namigom, da – v državi članici EU, v še vedno mnogih pogledih relativno uspešni državi, v državi, ki je nekoč šla na ulice dostojanstveno za JBTZ in samostojnost – za protesti stojijo politične sile s čisto določenim ciljem? Morda celo, da spremenijo pričakovani izid nedeljskega drugega kroga…
Skrbi tišina političnih voditeljev in obeh predsedniških kandidatov, ki bi se o dogajanju morali izreči. Doslej je – primerno previdno, a vendar jasno – od vidnejših oseb o tem spregovoril le predsednik Ustavnega sodišča dr. Petrič. Pohvalno je, da se je o njen izrekla Komisija pravičnost in mir, s prav tako jasnim sporočilom, da nasilje ne more nadomestiti demokracije.
Kaj se pravzaprav dogaja? So mediji (poročanje radia Slovenije je občasno dejansko vsaj navijaško) uspeli ljudi prepričati, da je v naši domovini res tako hudo, da bi bila na mestu ulica, revolucija? Morda se res začenjajo kazati šibki temelji naše demokracije, ki so zaradi dosedanjega relativno udobnega življenja ostajali prikriti. Nismo doživeli prave katarze, nismo pogledali preteklosti v oči, nismo vzpostavili trdne pravne države: formalno demokracijo in navidezno pravno državo smo dobili relativno poceni, zato ju ne živimo in ju ne cenimo dovolj, da ne bi v času stiske nekateri raje šli na ulico, kot pa v dialog in v parlament. Molk političnih voditeljev v tej zvezi podobno zaskrbljujoče kaže na nizko vrednost, ki jo pripisujejo pravi, polni demokraciji in trdni pravni državi.
Nekdanji poveljnik policije dr. Čelik je postregel z neprimerno, skoraj neokusno izjavo, da so bile tudi protesti za JBTZ leta 1988 neprijavljeni. (Se morda norčuje ali res meni, da bi jih oblasti odobrile, če bi organizatorji zanje uradno zaprosili?) Zame relevantno vprašanje je, ali so med protestniki v Mariboru, Ljubljani in drugod bili ljudje, ki so konec osemdesetih let stali na snegu za JBTZ ali za samostojnost. Dvomim. Kajti takrat smo si želeli demokracije; če bi kdorkoli le pomislil na nasilje, bi prizadevanja slovenske pomladi – tako z zveznih, najverjetneje pa tudi s tedanjih republiških – oblasti bili takoj obsojeni kot zahteve drhali.
Gospodarska kriza in tudi varčevalni ukrepi so pri nas gotovo mnoge ljudi potisnili na prag revščine in še čez. Ti ljudje so potrebni primerne pozornosti države in državljanov (prek karitativnih organizacij). Vlada ni bila dovolj uspešna pri komuniciranju svojih – upravičenih – varčevalnih ukrepov in ni dovolj poskrbela za njihovo socialno naravo, četudi je res, da ji opozicija in sindikati mečejo polena pod noge kjerkoli morejo: njihovo tiho pritrjevanje ulici je v teh razmerah ne samo neodgovorno, ampak naravnost škodljivo za nacijo, politikantstvo brez primere, res, še najbolj podobno revoluciji.
Ko bi protesti potihnili vsaj z dnem volilnega molka oz. izvolitvijo novega predsednika! Če manipulacije v zadnjem hipu ne preobrnejo pričakovanega rezultata volitev, potem bo na Borutu Pahorju – naj bo temu v naših očeh kos ali ne – da uveljavi zdrav razum, trezno presojo, dobro mero sočutja zavoljo nacije. Če bo namreč zmagala ulica in njeni zakulisni voditelji, potem nam bodo uradniki Mednarodnega denarnega sklada, Evropske centralne banke in Evropske komisije (za malo Slovenijo bodo dovolj uradniki srednjega ranga, morda takšni, ki v Sloveniji še nikoli niso bili) kmalu natančno predpisali višino naših pokojnin, javnih in zajamčenih plač in obsega zdravstvenih storitev. V pravo hlapčevstvo nas potiskajo tisti, katerih usta so kar naprej polna besed o narodu hlapcev.
Foto: Aleš Čerin
