Protestantizem in greh nespoznanja

86

Praznujemo praznik reformacije. Pred leti je evangeličanski škof Geza Erniša v intervjuju za Nedeljski Dnevnik dejal, da protestanti ob omenjenem prazniku ne častijo Lutra ali Trubarja, ampak njuna dela.

Kot katoličan se zavedam, da je zgodovinsko kot tudi teološko dejstvo, da se je protestantizem po svojih predstavnikih ločil od ene in edine svete Cerkve, ki jo je ustanovil Jezus Kristus in v kateri je ustanovil zakrament svete evharistije, ki označuje in uresničuje edinost Cerkve in so ga protestanti zavrgli in degradirali na preprost spomin. Protestantizem je dejstvo, nad katerim kristjani ne moremo biti ponosni, niti se ga ne moremo z veseljem spominjati, saj le-ta obelodanja razkolništvo, trganje skunje, s tem pa direktno nasprotovanje volji našega Gospoda, ki v velikoduhovniški molitvi v Janezovem evangeliju moli, da bi bili vsi eno. Prav tako kristjani ne moremo biti navdušeni nad črtenjem Gospodovih služabnikov, kot so škof Hren in drugi, ki se na današnji dan vsakoletno ponavlja. Ti možje so si namreč prizadevali za ohranitev prave krščanske vere in za ohranjanje edinosti, ki je bila z Lutrom in Trubarjem pretrgana. Če sta oba vidna akterja protestantizma imela sprva verski motiv pri svojih reformah, pa se je kasneje izkazalo, da je prevladovalo vse kaj drugega. Prišlo je do zavestnega odpora zoper Katoliško Cerkev, kar lahko imenujemo napuh, ki ga na primer pri enemu izmed največjih reformatorjev Cerkve sv. Frančišku Asiškem ne srečamo.

Katoliška Cerkev v koncilskem odloku o ekumenizmu jasno pravi, da sedanjih ločenih bratov in sester ne moremo obsojati oz. jim očitati krivde za greh ločitve in da jih objema z bratskim spoštovanjem in ljubeznijo. Vse lepo in prav. Na drugi strani pa protestantski teolog Von Harnack pravi, da je nespoznanje greh. Zato bi lahko sedanjim rodovom ločenih bratov in sester lahko očitali to nespoznanje, saj še vedno vztrajajo v naukih svojih prednikov. In to kljub temu, da se sklicujejo na nauke Svetega pisma. Znano pa je, da vsakdo, ki sledi Božji besedi in se da voditi Svetemu Duhu, mora slej ko prej končati svojo krščansko pot v polnem občestvu z Bogom, ki je, kakor vemo, možno samo v Cerkvi, ki jo je ustanovil Jezus Kristus, ne pa Luter in ostali reformatorji.

Nadalje Cerkev v istem odloku trdi, da so tisti, ki verujejo v Kristusa in so bili pravilno krščeni, v nekem, čeprav nepopolnem občestvu s Katoliško Cerkvijo, in da so po veri opravičeni in po krstu včlenjeni v Kristusa. Zato se po pravici ponašajo s krščanskim imenom in jih upravičeno priznavamo za svoje brate in sestre v Gospodu. Te ločene skupnosti kljub svojim pomanjkljivostim, niso brez vrednosti in pomena v skrivnosti odrešenja, saj se jih, tako Cerkev v odloku o ekumenizmu, Kristusov Duh ne brani uporabljati kot odrešenjskozveličavna sredstva, katerih moč prihaja iz tiste polnosti milosti in resnice, ki je bila zaupana Katoliški Cerkvi. Ta dalje tudi zatrdi, da je samo po Katoliški Kristusovi Cerkvi mogoče doseči vso polnost zveličavnih sredstev, saj je samo zboru apostolov s Petrom na čelu Gospod zaupal vse dobrine nove zaveze, da vzpostavlja eno Kristusovo telo na zemlji, v katerega se morejo v polnosti včleniti vsi, ki že na neki način pripadajo božjemu ljudstvu.

Imam občutek, da je Katoliška Cerkev kljub vsemu na tem področju premalo aktivna. Še posebej na praznik dneva reformacije, bi se po mojem morala bolj javno organizirati v svojem oznanjanju vesele novice in še posebej pristopiti do bratov protestantov ter jim izreči vabilo k spreobrnjenju in resnični veri in spoznaju, da jih Kristus vabi in kliče v občestvo ljubezni, v eno sveto katoliško in apostolsko Cerkev, ki jo je Gospod ustanovil in jo zida na apostolu Petru in njegovih naslednikih, tudi zdajšnjemu papežu Benediktu XVI. In ravno vera v Jezusa Kristusa, zakrament svete evharistije in občestvo medsebojne ljubezni, bi morali kot simbol povezovati vernike obeh Cerkva na vsakodnevni ravni, da bi lahko postali eno. Le tako bo praznik reformacije lahko ostal zgolj diaboličen spomin, ki se v duhu prave krščanske ljubezni, ne bi smel nikoli zgoditi.

Foto: Wikipedia

 


86 KOMENTARJI

  1. Praznujemo praznik reformacije, zato vsem reformatorjem zaželimo:
    MIR IN VSE DOBRO!

    Pa ne samo njim, zaželimo vsakomur, ki ga srečamo:
    MIR IN VSE DOBRO!

  2. Hja, zanimivo. Le, da se stvari lahko tudi drugače razumejo. Luter se je predvsem uprl zlorabam v Cerkvi, katere vidni predstavniki tudi niso imeli ravno verske razloge za vse kar so počeli. Tudi kasnejša protireformacija, ko si je želela jasno raz-ločiti od Lutrovih naukov, je s tem tudi mestoma zašla. To se pač dogaja vsakič, ko napuh (enih in drugih) prevlada nad Duhom.

  3. Nato je spregovoril: »Možje Izraelci, dobro preudarite, kaj nameravate narediti s temi ljudmi! Pred časom se je dvignil Tevdá, ki se je izdajal za nekaj posebnega in je imel kakih štiristo privržencev; ubili so ga in vsi, ki so mu zaupali, so se razkropili in izginili. Za njim se je v času ljudskega štetja dvignil Juda iz Galileje in potegnil ljudstvo za sabo; tudi tega so ubili in tisti, ki so mu zaupali, so bili razkropljeni. In zdaj vam pravim: roke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu.« Apd.5:35-39

  4. Gospod Erlah je napisal: »Ti možje so si namreč prizadevali za ohranitev prave krščanske vere in za ohranjanje edinosti, ki je bila z Lutrom in Trubarjem pretrgana.«
    Najprej je tu čisto preprosto zgodovinsko dejstvo, ki ga je mogoče preveriti, da nobeden od reformatorjev ni hotel razdeliti tedanje rimske cerkve, nobeden ni hotel ustanoviti kake nove cerkve, ampak so vsi hoteli doseči reformo obstoječe cerkve; ne reforme v smislu nekaj novih koncilskih sklepov, ki pa vse bistvene zmote puščajo vnemar, ampak reformo v smislu, kot vrnitvi h koreninam evangelija, kakor je povzeto v štirih Luthrovih „samo”: Pismo, Vera, Milost, Kristus. Ko je Luther razposlal svojih 95 točk, je hotel s tem samo sprožiti pogovor o hudih stranpoteh rimske cerkve, še vedno je priznaval nad seboj cerkveno oblast rimskega škofa – ta pa je odgovoril z Luthrovim izobčenjem in nalogom, da ga privedejo v Rim, kjer bi mu sodili in ga z največjo verjetnostjo, kakor prej Jana Husa, češkega reformatorja, živega zažgali na grmadi, kakor je v tistem času izgledal katoliški „dialog”, ki je danes eden osrednjih pojmov te cerkve. Edina cerkev, ki se ima za reformirano in je sama izstopila iz katolištva, je bila angleška cerkev, ki pa ni bila rezultat lastne reformacijske misli in hotenja, ampak samovolja krvavega vladarja, še malo prej razglašenega, po papežu namreč, za „branilca vere” (fidei defensor), ker je v svojem pamfletu napadel Luthrove teze iz Wittenberga. Ko ta vladar, govorimo o Henriku VIII., pri papežu ni dobil razsodbe, da je njegov zakon s špansko princeso Katarino Aragonsko neveljaven, da bi se tako lahko poročil s priležnico Anne Boleyn, se je v besu dvignil proti papežu Klemnu VII. in sebe, z mehanizmom ubogljivega parlamenta in tam sprejetega zakona (Act of Supremacy, 1534), razglasil za poglavarja nacionalne angleške cerkve, ki ji danes pravimo anglikanska. A to so zgolj zunanje, zgodovinske reči, ki ne zadenejo bistva problema. Edinost kristjanov namreč ni dana, kakor mimo nauka Svetega pisma verujejo in učijo predstojniki velikih cerkva, v edinosti s človeškim predstojništvom oz. s škofom, ki si brez vsake biblijske osnove lasti primat nad vsemi drugimi škofi, kakor je to z rimskim škofom, ki se bogoskrunsko imenuje z isto besedo papež, torej „očka”, aramejsko Abba, s katero je Jezus klical svojega nebeškega Očeta. Edinost kristjanov je dana z edinostjo s Kristusom in z nikomer drugim. Če torej kdo odide ali je izločen, in prva generacija reformatorjev je bila iz cerkve izločena in prekleta, kar je mogoče prebrati v papeških bulah in sklepih tridentinskega koncila, ker torej ta cerkev vzpostavlja edinost na človeški, svetni ravni, da bi lahko živeli resnično edinost s Kristusom, potem edinosti kristjanov ne razbija ta, ki se vrača k evangeliju, ampak oni, ki se je od evangelija že davno prej odvrnil, tudi če se nanj formalno še naprej sklicuje.

  5. Še mogoče ena misel. Reformacija ni poskus, da bi kopirali življenje prvih kristjanov, kakor bi hoteli tradicionalisti. Prav tako ne, da bi kar naprej kaj spreminjali in vnašali vedno nove sestavine in oblike, kakor bi hoteli progresisti. Reformacija je vrnitev, ne v času in slogu, ampak v duhu, h koreninam naše vere, ki rastejo v nebo, kjer se napajajo iz Božje besede. Reformacija tudi ni najprej kolektivni dogodek, dogodek v cerkvi, kakor menijo klerikalci, ampak je najprej dogodek v posameznem človeku, saj je to samo druga beseda za opustitev vseh reči, ki nam jih ponuja svet, vključno z religiozno dediščino in tradicijo, da bi postali prosti za Gospodov evangelij, da bi ob poslušanju Božje besede prejeli vero, po veri pa milost in po milosti Kristusa, ki je Alfa in Omega vsega krščanskega verovanja. Šele tako spreobrnjeni in nanovo rojeni posamezniki se nato v vodstvu Svetega Duha, ki je prišel vanje, poiščejo in zberejo za skupno slavljenje Boga, za skupno poslušanje in premišljevanje Božje besede in za skupno lomljenje kruha in podajanje keliha, kar je Gospodovo naročilo za vse čase – in iz te skupnosti nastane cerkev, skupnost izklicanih iz sveta, kar grška beseda ekklesía v tem kontekstu pomeni, katere glava je Kristus, ki ne potrebuje namestnika, saj je sredi med tistimi, ki so zbrani v njegovem imenu. Reformacija je najprej reformacija – namreč spreobrnitev – posameznega človeka, brez tega tudi nobena cerkev ne more biti reformirana, namreč vrnjena h koreninam evangelija.

    pa veselo praznovanje v Jezusu!!

    • Sveto pismo tudi opozarja na nevarnost izročil. Ta so značilnost organizirane religije.
      V Matejevem evangeliju 15,2-3 govori o izročilu: »Zakaj tvoji učenci prestopajo izročilo starih? Ne umivajo si namreč rok, kadar jedo.« Odgovoril je in jim rekel: »Zakaj pa vi prestopate Božjo zapoved zaradi svojega izročila?«
      Ali v Kološanih 2,8: »Glejte, da vas kdo ne ujame s filozofijo in prazno prevaro, ravnaje se po človeškem izročilu in po prvinah tega sveta, ne pa po Kristusu.«
      A Pavel ima v tem primeru v mislih nekaj drugega. In sicer za apostolsko tradicijo, ki je za nas ohranjena v Novi Zavezi.
      Torej, držati se moramo tradicij in izročil, ki so nam dane v Svetem pismu. Ta vrstica je mnogokrat uporabljena ravno v ta namen kot ga ponazarjaš ti, Sebastjan. Da bi z njo opravičil tradicije in izročila tvoje religije. Ampak vsaka tradicija in izročilo, ki je v nasprotju z Božjo besedo, je nevarna in brez vsakršne vrednosti. Če te vprašam malo drugače-če so človeške tradicije sprejete in priznane kot enake tistim iz Svetega pisma, kdo bo povedal katere so resnične in katere izmišljene?

      • Strinjam se, da se je treba držati tradicij in izročil, ki so nam dane v Svetem pismu. Vendar je dejstvo, da Sveto pismo ni nič drugega, kot skupek tradicij in izročil, preko katerih se je ohranila Božja beseda zapisana. In te tradicije so po mojem mnenju globoko zapisane v naših srcih (2 Kor 3,3). Mislim tudi, da ne moremo govoriti o tem, katere tradicije so resnične in katere izmišljene, ampak zgolj katere so koristne in katere ne. (1 Kor 10,23) Kdo bo povedal? Takole pravi Apostol 1 Tes 5,21. Sicer pa; imamo spoznanje Gospoda, imamo tradicijo in izročila v črki in Duhu. Je dovolj. 🙂

        • No, ravno zaradi takšnega razmišljanja, kot ga opisujete tukaj, g.Erlah, je prišlo do reformacije. Namreč, ko več ni važno kaj je res in kaj ne, je vse relativno. Prav pojem „reformacije” je največji dokaz, da Luther ni hotel cerkve razdeliti, ni se hotel iz nje izločiti in predvsem ni hotel ustanavljati kake nove cerkve, kar so lažniva in tako krivična očitanja Luthru in protestantizmu vse do našega časa, ampak je hotel doseči reformo obstoječe, torej rimske cerkve, a ne na osnovi človeških mnenj in doktrin, pač pa izključno na osnovi Božje besede, ki je edina trdna podlaga resnične krščanske vere.
          Kot profesor Svetega pisma in tudi sicer odličen in poglobljen poznavalec Božje besede je posebej še ob premišljanju Pavlovega pisma Rimljanom spoznal, da je vir vsega zla v cerkvi odklon od resnice Božje besede, posebej še od tistih mest, ki nedvoumno povedo, kako je človek lahko odrešen, to pa je osnovna tema vsakega razumnega in resnega človeka na zemlji, saj tu ne gre za spremenljive začasne zemeljske reči, ampak za večno človekovo usojenost, namreč za večno polno in blaženo življenje pri Bogu ali pa za večno zavrženost in kaznovanost na kraju pogubljenja, ki ga ljudska vera enači s peklom.
          Ampak, saj ni važno kaj je res, ali ne?

          • Jaz nisem trdil, da ni važno, kaj je res in kaj ne, ampak da je pri stvareh, ki so resnične se treba vprašati, ali nam tudi koristijo. G. Janez, vi trdite, da obstajajo neresnične in resnične tradicije. Jaz trdim, da obstajajo samo resnične tradicije. Če ne bi bile resnične, ne bi sploh obstajale. Tako pa obstajata vsaj dve tradiciji – božja in človeška. Katera nam torej koristi? Božja.

  6. Protestantom po domače rečeno dol visi za RKC z vso njeno korupcijo in pedofilskimi škandali! Zakaj bi se nekdo hotel vnovič pridružiti organizaciji, ki vse bolj spominja na razpadajoče in zaudarjajoče truplo?

    • Gospa Manja!
      Kolikor vem, je neki ameriški škof zapisal nekako tako: v ZDA imate nekaj tisoč ljudi, ki sovražijo katoliško Cerkev (ali, kot jo pri nas popularno imenujejo, RKC), ter več milijonov ljudi, ki sovražijo tisto, kar mislijo, da je Cerkev. Ne vem sicer, v katero skupino spadate, sumim, da pod drugo, kajti nekdo lahko sovraži tisto pravo Cerkev samo tako, da je bil nekdaj njen del in se je nato ločil.
      Je pa to sovraštvo plod delovanja satana – najprej bo človeka odtrgal od občestva s predsodki, da ga bo izoliral, nato pa ga zapeljal na kriva pota, stran od Boga. Dostikrat sem se s tem srečeval, ko sem študiral v Sloveniji (za pojasnilo: po narodnosti sem Hrvat, slovensko sem se naučil med študijem). Za nekoga, ki sodeluje s Svetim Duhom, pa naj bo protestant ali katolik, Cerkev z vsemi napakami ni problem. Korupcija in pedofilija sta nekaj splošno človeškega, čeprav skrajno negativna pojava.

  7. Katera so torej tista temeljna načela reformacije?
    Sola Scriptura – uči nas samo Božja beseda, torej Pismo, Biblija (ne pa človeška modrost);
    Sola Fide – rešuje nas samo vera (namreč razodeta po Pismu, ne pa zasluge, dela, žrtve ipd.);
    Sola Gratia – odkupuje nas samo milost (namreč pridobljena iz Jezusove žrtve, ne pa obredi, zakramenti, pripadnost rimski cerkvi, romanja ipd.);
    Solus Christus – odreši nas samo Kristus (brez vseh drugih „srednikov”, kakor Marija, angeli, svetniki, papež, duše umrlih…).
    To so načela, ne pa redukcije. Biblija ima zadnjo besedo, to pa ne pomeni, da kristjan ne bi smel prebrati tudi kake druge verske knjige, a Biblija presoja tudi vsako drugo knjigo, ne narobe. Samo po veri smo rešeni, to pa ne pomeni, da naj ne bi skrbeli ob tem tudi za urejeno življenje, namreč urejeno po tem, kar nas je naučila Božja beseda, gre le za vrstni red stvari. Kdor je samo moralen, pa brez vere, ne bo rešen, čeprav je v skladu z vero, da smo tudi moralni. Odrešenje nam je dano ne kot plačilo za dobra dela, kakor učijo cesarske cerkve, in iz tega se je razvilo trgovanje z odrešenjem, ampak kot dar, katerega podlaga je Jezusova žrtev na križu. Biblija govori tudi o plačilu; a za prejem plačila v nebesih mora biti človek najprej odrešen. Vse to pa nam je dano po Jezusu Kristusu, edinem. Za pogovor z njim, za to, da ga sprejmemo v svoje življenje in tega izročimo njemu, ni potreben noben srednik: „Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus” (1 Tim 2,5) in na drugem mestu: „V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili” (Apd 4,12). Ne le to. Ker je Jezus že vse storil za spravo med človekom in Bogom, ni potrebno nobeno darovanje več: „Ta pa je za grehe daroval eno samo žrtev in za vekomaj sédel na Božjo desnico” (Heb 10,12) ali: „Kjer pa je vse to odpuščeno, ni več daritve za grehe” (Heb 10,18). Kdor torej še naprej opravlja daritve v spravo za grehe, ta se norčuje iz Kristusove daritve in zaničuje njegovo kri – in to je povedano tistim, ki vsako nedeljo prav to opravljajo, saj je darovanje središče in bistvo vsake katoliške maše: „Kaj mislite, koliko hujšo kazen bo zaslužil šele tisti, ki potepta Božjega Sina, tisti, ki ima za navadno tisto kri zaveze, s katero je bil posvečen, tisti, ki zasramuje Duha milosti?” (Heb 10,29).

    • Imam zelo utemeljen ugovor, ki bazira na sv. Pismu!
      Jezus je Petru izročil oblast z besedami. “Kar boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih…Pasi moje ovce”. Ta prenos oblasti gre zakonito vse do Janeza Pavla II. in njegovega zakonitega naslednika Benedikta XVI. Tu ni nobenega resnega dvoma. Je pa problem drugje. Ali jaz kot katoličan resnično živim tako, da bi lahko drugi v meni spoznali odsev prave vere. Roko na srce. Ni veliko takih, ki se za to resnično iskreno prizadevamo. Tudi med protestanti ni nič drugače. Najlažje je sebe kovati v zvezde in pljuvati po vsem drugem…
      V čem je torej bistvo Pravovernosti? V ljubezni iz resnice. Ljubezen sprejema resnico. Obenem pa je polna usmiljenja do tistih, ki so bodi si po krivdi drugih ali po lastni krivdi v omejenem spoznanju resnice. Sam sem prepričan katoličan in imam svojega najboljšega zaupnega prijatelja med evangeličani. Zelo me je razveselilo, ko mi je nekega dne zaupal, da doma(so iz Nemčije) trdi podobno, da ima najboljše prijatelje katoličane.
      Ko smo prvič slavili skupaj, se nam je odprla božja beseda, ki pravi, da bomo spoznani kot božji učenci, če bo ljubezen med nami. Lahko potrjujem, da se med nami dogaja ta resnično velik čudež edinosti. To je čudovito božje delo za rešitev sveta. Zavedam se veličine svoje vere. Jezus je prišel, da bi nam dal zgled služenja. “…med vami pa naj ne bo tako, temveč kdor hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik.” V tem je tudi služenje svetega očeta. Njegova prva skrb je, da bedi nad pravim naukom in izročilom apostolov. Nauk Katoliške Cerkve, to lahko trdim, je najbližji temu izročilu. Stališče RKC do duhovnic, vprašanj bio-etike, umetne oploditve, istospolnih porok, se v vsem ujemajo z učenjem sv. Pisma. Ostale cerkve se s tem učenjem ujemajo le toliko kolikor se ujemajo z učenjem RKC. Obenem pa tudi priznavamo, da sveti Duh veje, kjer hoče in lahko deluje po zanj odprtih srcih naših protestantskih bratov in sester, in tudi po njih gradi novo resnično bratstvo med vsemi, ki v resnici tudi danes verujemo v Jezusa Kristus, ki nam je vsem edini dan, po katerega imenu se lahko zveličamo.

  8. Moram reči, da me je tvoj članek kar prijetno presenetil, ker gre v nasprotno smer od nekega mlačnega ekumenizma. Vendar: zdi se mi problematično, da katolištvo branimo z, oprosti mi, “jezuitskim” sklicevanjem na avtoriteto, tradicijo, enotnost, pokorščino. To ima svoje določeno mesto v delovanju skupnosti, a pretirano poudarjanje teh elementov, ki so sekundarni glede na blagovest vesoljnega krščanstva, vodi v reakcionarno, tradicionalistično in ipso facto nihilistično razumevanje katolištva (tako, kot jo je, upravičeno!, kritiziral Dostojevski v zgodbi o Velikem inkvizitorju, in kakršno so poveličevali filozofi Action française). Nasprotno je potrebno pokazati, v duhu mirne in vedre razprave, kakšne so napačne teološke implikacije Lutrovega nauka, kje so njegove zmote (in to so zmote, kot pri vsaki hereziji, ki izhajajo iz pretiranega poudarjanja enega vidika vere na škodo vseh ostalih). Golo sklicevanje na avtoriteto ipd. je enako zmotno kot luteransko ponosno razkolništvo.
    Pa brez zamere.

  9. Skratka, malo manj kranjske razboritosti in zagrizenosti (kakršna je “odlikovala” tudi Trubarja) in malo več chestertonovske vedre, sproščene, radostne pravovernosti 🙂

    • Se popolnoma strinjam. Mogoče sem res šel preveč v dogmatski okvir. A sem ob tem tudi poudaril Kristusovo ljubezen in občestvo ljubezni. Mislim, da bi tvoj pogled lahko zajel v teh dveh pojmih. Ravno ljubezen po mojem to omogoča.

    • ..Grajena na Jezusovi zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega. Od drugih se moramo predvsem razlikovati po ljubezni do drugačemislečih in do tistih, ki nam niso naklonjeni.

      • Gotovo. Ljubezen do drugačemislečih že, gotovo pa ne ljubezen do njihovih zmot(misli, ki so drugačne od tega, kar je intrinzično dobro oz. misli, ki podpirajo intrinzično zlo). Njih ne moremo obsojati, moramo pa jih opominjati in jim kazati pravo pot.

  10. janeznd širi tukaj svoje zmote. Sola fide, sola gratia, sola scriptura so navadne herezije. Zmotne redukcije, ki tako izmaličijo sveto vero, da so bile kaj hitro obsojene s strani Kristusove Cerkve. Obsodbe še veljajo in protestanti bi resno morali razmisliti o tem, da se vrnejo v Kristusovo čredo kajti izven Cerkve ni rešitve.

    • Morda je problem v tem, da niso sprejeli celotne Nove zaveze v celoti, ne glede na “sola scriptura” – namreč, Jakobovo pismo govori o soodvisnosti med vero in deli. Nekdo, ki zares veruje, pač ne bo puščal slabih sadov, razen če veruje s figo v žepu. Tudi Jezus je govoril o tem, da drvo spoznamo po sadu. Pri milosti pa upoštevamo, da milost predpostavlja naravo in da Bog ni nekdo, ki bi arbitrarno odločal, da gre nekdo apriori v pekel.

      • No, me veseli da je med nami še nekdo, ki razmišlja s svojo glavo. Jakob res govori o veri in delih. Poglejmo kaj pravi.
        » Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši? Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: »Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!« a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva. Vendar bo kdo rekel: »Ti imaš vero, jaz imam pa dela. Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom pokazal vero iz svojih del. Ti veruješ, da je Bog eden? Prav imaš. Tudi demoni verujejo, a trepetajo.« Hočeš spoznati, prazni človek, da je vera brez del neučinkovita? Ali ni bil naš oče Abraham opravičen iz del, ker je položil svojega sina Izaka na oltar? Vidiš, da je vera sodelovala z njegovimi deli in da je šele zaradi del postala popolna. Tako se je izpolnilo Pismo, ki pravi: Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost, in imenovan je bil »Božji prijatelj«. Vidite: človek se opraviči iz del in ne samo iz vere.“ (Jakob 2,14-24)
        Pavel pa pravi naslednje. »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Ef 2;8,9) in »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu.« (Rim 3:22,23)
        Kaj torej? Se Pavel in Jakob izključujeta? Ker eden pravi tako in drugi drugače. Ali je Biblija kontradiktorna? Mislim, da se je to zelo dobro vprašati in raziskati kaj je res in kaj ne. Ker, če je kontradiktorna, potem nima smisla, da v njo sploh verjamemo, kajne? Ali se o tem sploh smemo spraševati mi navadni smrtniki in je to prihranjeno samo za »posvečene«?
        Jakob govori o problemu antinomianizma. Antinomianizem (nomos-zakon) govori »proti zakonu«, ali proti postavi. Gre za nastavek, da moralni zakon nima nobenega prostora v življenju kristjana. Torej v tem smislu, da ker je človek rešen brez izpolnjevanja postave, potem katere koli postave tudi ne potrebuje v praktičnem življenju.To Jakob zavrača in izjavlja, da vera v Jezusa rodi sadove (dela), ki so v skladu z Božjo moralno postavo – torej kristjan se ne reši z dobrimi deli, ampak ko je rešen živi moralno postavno življenje kot rezultat svoje vere v Jezusa. Ko Pavel govori o sadu Duha (Gal 5,22-23), pravi na koncu “…zoper take ni postave”. Namreč sad Duha (22-23) je tako praktično življenje, da nobena postava ne bo nasprotovala takemu karakterju/dejanjem človeka.
        Torej je odrešitev še vedno po veri in ta ista odrešitev, ki je po veri, prinaša s seboj dobra dela, ker smo hvaležni Jezusu za naše odrešenje. In ne obratno. Ne moremo delati dobrih del in pričakovati, da bomo zaradi njih odrešeni. Ali s plačevanjem odpustkov in podobnimi rimskimi »žavbami«, kajne?

        • Seveda je odrešitev po veri. Ampak vera je ena! Protestanti nimajo vere, ker so eno in edino pravo vero zavrgli, jo izmaličili in tako spremenili, da je danes malovredna. In ta edina prava vera je prisotna v Kristusovi Cerkvi, ki jo vodi Kristusov namestnik na zemlji, rimski škof, Kristusov vikar, papež Benedikt XVI. Od te Cerkve so se protestanti zaradi svojega napuha ločili in se tudi, ko je prenehalo zlorabljanje odpustkov in ostalih stvari, ki so jih kritizirali, spet našli nekaj kar jim ni bilo po godu. In zato se tudi imenujejo PROTESTANTI. Vedno imajo nekaj kar jim ne paše, ne razumejo pa, da te napake niso napake Cerkve ampak napake ljudi v Cerkvi. Cerkev je Ena in Sveta. So pa v Cerkvi tudi mnogi grešniki. To Cerkvi ničesar ne jemlje.
          Tudi Peter, prvi papež, ni bil popoln. Protestanti pa pričakujejo, da bodo vsi, od papeža do zadnjega vaškega župnika vidno sveti, pa še takrat bi kaj našli, mogoče prah na klopeh in bi se začeli izgovarjati na astmo ter bežali v svoje hiše kjer lahko vsak uči svojo krivo-vero.

          • Lahko gremo še dlje in poizkusimo, kaj nam Sveto pismo govori o odrešenju. Ali je po veri, ali po delih. Rimski tridentinski koncil govori naj bo preklet vsak, ki poučuje, da smo lahko odrešeni po veri. In v rimskem katekizmu tudi piše, da so koncili vodeni od Svetega Duha. Se pravi, ne morejo preklicati povedanega, oziroma sprejetega. Ker, če prekličejo, pomeni, da niso bili vodeni takrat, ali pa sedaj.
            Kaj pa pravi Sveto pismo? Ali se strinja s tem koncilom, ali ga zanika? Če se strinja, v redu. Če ga zanika, je v nasprotju z Božjo besedo. In, če je v nasprotju z Božjo besedo, ga ni treba upoštevati in lahko v miru povemo ljudem, da je odrešenje po veri in da ga je nemogoče kupiti, ali si ga prislužiti.
            Torej poglejmo še enkrat Jakoba, kaj pravi. »Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši?« (Jakob 2,14)
            Jakob pravi, da je nemogoče, da ima nekdo odrešujočo vero, ki jo ne spremljajo dela. Ampak nekdo lahko reče, da ima vero, ampak je ne more podpreti z dobrimi deli. Vprašanje je naslednje: »ali ga lahko takšna vera odreši?«
            Jakob je pisal kristjanom, ki so imeli judovske korenine. Ki so se veselili svobode od del postave. Ampak ti isti judje so šli potem v drug ekstrem in so mislili, da dela sploh niso pomembna. Jakob ne nasprotuje Pavlu, ki pravi: » Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Ef 2,9) Jakob samo pokaže kakšna vrsta vere odrešuje. Rešeni smo po milosti iz vere in ne po delih. Ampak ta odrešujoča vera, bo imela dela, ki jo spremljajo. Samo vera odrešuje, a vera ki odrešuje, ni sama. Ima dobra dela, ki pridejo z njo.
            Pavel je tudi razumel nujnost del, ki pokažejo značaj naše vere, kot vidimo v Efežanih 2,10: »Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli.« In tudi v Titu 3,8 je napisal: »Zanesljiva je ta beseda. Zato hočem, da nenehno poudarjaš, naj si tisti, ki verujejo v Boga, prizadevajo, da se bodo posvečali dobrim delom. To je dobro in ljudem koristno.«
            Če gremo še malo dlje v Jakobu. Od 20-24 pravi: »Hočeš spoznati, prazni človek, da je vera brez del neučinkovita? Ali ni bil naš oče Abraham opravičen iz del, ker je položil svojega sina Izaka na oltar? Vidiš, da je vera sodelovala z njegovimi deli in da je šele zaradi del postala popolna. Tako se je izpolnilo Pismo, ki pravi: Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost, in imenovan je bil »Božji prijatelj«. Vidite: človek se opraviči iz del in ne samo iz vere.«
            Vemo, da je bil Abraham opravičen veliko prej, preden je sploh hotel žrtvovati Izaka in sicer beremo o tem v 1. Moj 15,6 In njegova poslušnost in pripravljenost temu, da bi žrtvoval Izaka je pokazala, da je resnično verjel Bogu.
            Sodelovanje vere in del je bilo pri Abrahamu popolno. Če ne bi verjel Bogu, ne bi nikoli mogel biti poslušen in pripravljen žrtvovati svojega sina.
            Dela morajo spremljati resnično vero, ker resnična vera je vedno povezana s preporodom, z novim rojstvom, s tem da postanemo nova stvaritev v Jezusu Kristusu, kot pravi Pavel: » Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« (2. Kor 5;17) In, če ni nobenega dokaza o novem življenju, potem ni prisotne prave, resnične vere.

          • Tako da, dragi g.Katolik, če govorite, da je odrešenje po veri, pazite, saj ste lahko prekleti. Tako vam pravi vaš katekizem.

          • Mogoče še nekaj dragi g.Katolik…Ali piše Janez, „zaradi Jezusovega pričevanja na otoku, ki se imenuje Patmos“ (Raz 1,9) eni sami katoliški cerkvi v Rim? Nikakor ne. Sveti Duh sam mu naroči: „Zapiši, kar vidiš, v knjigo in pošlji sedmim Cerkvam: v Efez, v Smirno, v Pěrgamon, v Tiatiro, v Sarde, v Filadelfijo in Laodikejo“ (Raz 1,11). Če bi bilo Razodetje pisano sto let pozneje, bi tudi cerkva bilo dosti več, razen če bi število sedem simbolično ostalo za vse druge cerkve. In danes bi Janez moral svoje poročilo, namreč to, kar je slišal od Kristusa samega, nasloviti mogoče sedemdeset tisoč ali celo sedemsto tisoč cerkvam. Katoliški teolog ne ločuje med mnoštvom cerkva, ki pa so v Kristusu vendar ena sama Cerkev, katere glava je Kristus, ne kak človeški dostojanstvenik – in mnoštvom cerkva na osnovi popačenih naukov. A v tej drugi kategoriji se brž znajde tudi rimska cerkev sama, saj ni v napačnem nauku le kot celota, ampak so znotraj nje številne podsekte, ki vsaka na čisto poseben način odstopa od Jezusovega evangelija. Formalno organizacije in redovi, kakor Opus Dei, Engelwerk, Bratovščina Pija X. in skoraj vsak meniški in ženski red zase ne veljajo za sekte, ampak so vse te skupnosti integrirane v celoti rimsko katoliške cerkve. Dejansko pa so to sekte znotraj te velike cerkve, ki je tudi v celoti sekta, torej njene podsekte – in tu tudi rimski škof ali papež ne more zagotoviti nikakršne enotnosti. Kaj imata skupnega latinskoameriška „teologija osvoboditve“ in Bratovščina Pija X., ko je prva navdihovana pri vulgarnem marksizmu, kakor ga lahko doume latinskoameriški gaucho, druga bratovščina pa se vsaj deloma navdihuje tudi pri nacionalnem socializmu, kar dokazuje dogodek zadnjih dni, ko je ta skupnost na pritisk javnosti in Vatikana vendar morala izločiti angleškega škofa Williamsa, ki je odkrito pred svetovno javnostjo tajil obstoj nacističnih plinskih celic in krematorijev za pobijanje Judov? In vendar je papežev plašč tako širok, da lahko pod njim tiče jastrebi in vrabčki skupaj. Tudi gibanje „Mi smo cerkev“, ki je bilo porojeno v Avstriji, dopolnjeno z najnovejšim duhovniškim klicem k nepokorščini cerkveni hierarhiji in dobiva vseevropske, morda že svetovne razsežnosti, ni izločeno in je del vedno širše katoliške cerkve, ta rastoča širina in notranja toleranca pa daje slutiti skorajšnjo izpolnitev biblijske prerokbe o svetovni religiji, ki bo verska opora Antikristu. Enost in edinost rimske cerkve je pravljica. V resnici gre za krhko konfederacijo ali kombinat vseh mogočih verskih in cerkvenih predstav in modelov, od lefebvrovcev do privržencev kulta woodu na Karibskih otokih in v Latinski Ameriki.

    • Strinjam se s tem, kar je zapisal janez nd; zavedati se je potrebno, da je Luther izhajal iz čisto verskega pogleda in tudi iz osebne stiske; “termidorskega obrata”, ki ga v vsako čisto zamisel prinesejo cinični in preračunljivi sopotniki revolucij, in se je zgodil tudi ob reformaciji, ni mogel predvideti niti usmerjati. S hitrimi nalepkami kaj da je herezija, kot jo širijo nekateri komentatorji, pa ne kaže nadaljevati. Rajši se naj vsak po svojih močeh potrudi, da bo ekumensko gradil svoj odnos v Kristusovem duhu. Najprej naj bi bili kristjani in šele potem tudi katoličani ali pravoslavni ali evangeličani.

    • Dragi dendro.
      Evangelizacija je stara zadeva – tako sporočilo, kot metode. Če je lahko kaj novega glede tega so to lahko samo “novi” ljudje, katerim se oznanja. Če pa bo razen teh ljudi kar koli drugega novega, bo to drugačna in ne nova evangelizacija. To pa nas spominja na Gal 1,6-10 “Čudim se, da se od tistega, ki vas je poklical po Kristusovi milosti, tako hitro obračate k nekemu drugemu evangeliju, ki pa ni drug evangelij, pač pa so nekateri, ki vas begajo in hočejo Kristusov evangelij postaviti na glavo. Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo preklet! Kakor smo prej rekli, tako pravim ponovno: če vam kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga prejeli, naj bo preklet! Koga si namreč skušam dobiti na svojo stran, ljudi ali Boga? Si mar prizadevam, da bi ugajal ljudem? Ko bi še hotel ugajati ljudem, ne bi bil Kristusov služabnik.«
      In nevarnost tega je opisana v vrstici 9: »Kakor smo prej rekli, tako pravim ponovno: če vam kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga prejeli, naj bo preklet!«
      O čemer smo na tem forumu že govorili…

  11. “Najprej naj bi bili kristjani in šele potem tudi katoličani ali pravoslavni ali evangeličani.”

    Joj joj. Kake zmote.

    Govoriti o ekumenizmu pomeni tudi razlikovati med lažnim in pravim ekumenizmom. Razlika med katoličani in nekatoličani je v veri. To je treba povedati in imeti pogum za to povedati vedno. Uporabljati spolzke olikane taktike, zamegliti neprijetne stvari in poudarjati ostalo ne pomeni delati ekumenizma. Jasno je, da je potrebno prehoditi ta most – rimski primat – in da, če se ga ne prehodi zavestno ne dosežemo edinega in resničnega namena ekumenizma. Obstajaja nevarnost, da se ekumenizem spremeni v packarijo okrnjenih naukov. Obstajajo pisci, ki zlorabljajoč ime teolog ali raziskovanje, eno po eno relativizirajo verske resnice in to s spregledovanjem Cerkvenega učenja. Ne razumejo, da je Bog vse zaupal enemu Cerkvenemu učiteljstvu, ki je tako gotov in iz božje strani zagotovljen, da lahko rečemo, da kar je Cerkev enkrat učila, vedno uči. “Naši bratje nas pričakujejo, ampak pričakujejo nas v luči dneva, ne med negotovimi sencami noči!” kard. Giuseppe Siri

    • Papež, rimski škof in naslednik apostola Petra, je trajno in vidno počelo ter temelj edinosti Cerkve. Je Kristusov namestnik, glava škofovskega zbora in pastir vesoljne Cerkve, nad katero ima po božji ustanovitvi polno, vrhovno, neposredno in vesoljno oblast.

  12. S čistim pogledom ni mogoče videti ekumenizma vidi kot packarijo, takšen pogled nudijo le kalne oči in misli… Če beremo Govor na gori, potem je tam jasno zapisano, kaj je bistvo krščanstva; ja, ko človek stopi na pot osebne vere čuti, da je potrebno biti kristjan po dejanju, pridevniki (katolik, protestant…) so lahko pojasnjevalni, vsebinski, lahko pa le zunanja forma, dodeljena v 16. stoletju z znamenito odločitvijo “čigar vlada, tega vera”.
    Ne verjamem, da je za udobjem tipkovnice smiselno razpravljati o tem, kaj so zmote (kot da ima kdo monopol nad delovanjem svetega duha…) in kaj herezije. V časih, ki prihajajo, je glavna težava sekularizem, ne pa …kdo je Pavlov in kdo Apolov… če se malo navežem na Sveto pismo. Le s to zavestjo bomo “stali inu obstali”. Luthru smo lahko hvaležni, da je poudaril – v današnjem jeziku rečeno – pomen laikov, kar je katoliška cerkev zmogla šele z 2. vatikanskim koncilom. Trubarju pa smo lahko hvaležni, da je postavil naš jezik v evropski tok dogajanja – in nas že takrat popeljal v Evropo.

    • Ko že moramo biti vsem hvaležni nam, gospod Bernhardt, povejte še za kaj smo lahko hvaležni škofu Hrenu? 🙂

      • Gospodu Hrenu smo lahko hvaležni, ker je zablodele protestantske ofčice pripeljal nazaj v rimsko štalo in jim za nekaj stoletij spet omogočil poslušanje Božje besede v Katolikovem maternem jeziku, torej latinskem. hrvaški ultramontanci so nekoč govorili: “Samo jezik latinski Boga slavi istinski.” Kolikor je meni znano, je Jezus govoril latinsko le v Gibsonovem Pasijonu. Bržkone zato, ker je tudi Gibson udarjen na latinske ceremonije.

        • Zgodovine odrešenja še ni konec, samo ob njenem koncu bomo lahko ocenili posamezne zgodovinske dogodke. Luterantske države imajo najmanjši delež vernih in največji delež ateistov na svetu in kot kaže, bo luterantstvo kmalu izginilo ali pa bo postalo samo še ena marginalna sekta. Tako da se prav lahko zgodi, da bomo Hrenu res še hvaležni, da nas je spravil nazaj pod okrilje RKC-ja.

          • Ah, to so povedali že g. Franc Rihar davnega leta 1909 v svojem famoznem delu Marija v zarji slave, pa se še ni zgodilo. Sekularizacija je najprej napadla protestantske države, ker so bile gospodarsko razvitejše. Zdaj ko so se jih začele Belgija, Španija, Italija in druge vatikanske province dohitevati, se jim dogaja isto. Zato ni vaše pisanje noben dokaz za izginotje “luteranstva”. Pravzaprav se to “luteranstvo” prav nesramno širi po provincah vatikanskega podjetja v Latinski Ameriki. V Evropo že uvažate afriške duhovnike, ker svojih nimate, vaša firma pa bi brez klera, ker se le-ta kvečjemu razmnožuje na skrivaj ali na najbolj perverzne načine, izumrla.

        • Gospoda Dizma in Primož,
          kakšne čudne pa pišeta? V tistih časih razdelitve med katoličane in protestante je o tem odločal vladar. Ker smo bili pod Habsburžani, so oni odločili, da bomo katoliki. Škof Hren je bil samo izvrševalec in če ne bi bil on, bi bil nekdo drug. Res pa je, da je presegel državno lastnost, ko je izboril, da se je Trubarjevo Sveto pismo ohranilo.

          Na spletni strani http://www.trubar2008.si/o_trubarju/zivljenje/index.html beremo:
          augsburški verski mir vpelje pravilo, da vladar dežele določa vero podložnikov (ker so Habsburžani ostali katoličani, naj bi to po pravilih augsburškega miru veljalo tudi za prebivalstvo njihovih dežel Kranjske, Koroške in Štajerske)

          • “Trubarjevo Sveto pismo?” Seriously? Saj Hren ni zažgal samo treh knjig, si niti teh ne moreš zapomnit?

          • Gospod Mietzsche,
            se gremo slamnatega moža?

            Po augsburškem verskem miru je bil Primož Trubar zdrahar, saj je širil protestantizem tja, kamor ne bi smel. Zato je škof Hren dobil ukaz, naj zažge vse protestantske knjige. Škof Hren pa je videl v Trubarjevem delu pomembno stvar za krščanstvo in tudi Slovence. Pa je izposloval, da se “nekaj knjig po Mietzschejevem slamnatem možu” ohranilo.

        • Kako se je pa Jezus pogovarjal s Pilatom? Kako ti veš, kako je Jezus kdaj govoril, ko pa sveti Janez jasno piše : “Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane. ”
          Torej ste protestanti smešni, ker imate samo Sveto pismo v katerem je popisano malo od Jezusovega življenja.
          Katoličani imamo tako tudi Sveto izročilo, ki enako kot Sveto pismo priteka iz istega božjega studenca.
          In kaj še imamo pravorerni, kar ste vi zavrgli? Imamo Cerkveno učiteljstvo!
          In kakšna je povezava med Svetim pismom, svetim izročilom in cerkvenim učiteljstvom?
          Vsa so med seboj tako tesno združena, da ni enega brez drugega. Vsa skupaj in vsako na svoj način ob delovanju Svetega Duha učinkovito prispevajo k zveličanju duš.

          2 Tes 2,15
          “Zato, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo. ”

          Tako je kdor misli, da lahko samo po Svetem pismu spozna Jezusa, na napačni poti. Jezus je v vsaki župnijski cerkvi in pri vsaki Sveti maši FIZIČNO NAVZOČ. Z njim se združimo pri vsakem svetem obhajilu. Tam srečamo Jezusa, ker kdor ljubi svojo ženo, otroke,…hoče biti pri njih fizično navzoč. Tako tudi nas in svojo Cerkev Bog ljubi in zato se je odločil, da bo z nami do konca sveta.

          • Mislim, da je Janez to napisal zato, ker je to, kar piše v Svetem pismu čisto dovolj. Dovolj v smislu, kaj moramo vedeti, da smo odrešeni.

          • Gospod Janez,
            imate popolnoma prav. Za zveličanje zadošča ravnanje mladeniča iz prilike Mt 19, 16-22. Če pa kdo hoče biti popoln, ga ne ovirajva pa tudi ne komentirajva. Naj gre in hodi za Jezusom! Se bosta že samo zmenila kako in kaj!

          • Vsekakor Alfe, se strinjam s tem, kar ste napisali. Če le hodi za Jezusom na poti v nebesa in ne za organizacijo, na poti v pekel. Ni isto. Še zdaleč ni isto.

          • Gospoda AlFe in Janez
            V Sv. Pismu je napisano dovolj a Sv. Pisma ne moremo razlagati mimo cerkvenega učiteljstva. Neenotnost protestantskih cerkva nam to jasno predočuje.
            Janez, Cerkev ni organizacija. To je Jezusovo mistično telo, ki ga je sam ustanovil in za glavo Njegovemu telesu na zemlji določil apostola Petra in vse njegove zakonite naslednike. Zato: Kdor misli , da hoti z Jezusom proti nebesom in pri tem sovraži Njegovo Cerkev in deluje proti njej, nima pojma, kdo je v resnici Jezus Kristus in je zanesljivo na poti pogube.
            Vabim vas, da pisma apostola Janeza preberete v celoti. V 1. pismu Janez jasno pravi.
            “8 Pa vendar vam pišem novo zapoved, namreč to, kar je resnično v njem in v vas: tema izginja in resnična luč že sveti. 9 Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi. 10 Kdor svojega brata ljubi, ostaja v luči in v njem ni pohujšanja. 11 Kdor pa svojega brata sovraži, je v temi in hodi v temi in ne ve, kam gre, ker mu je tema zaslepila oči.” 1 Jn 2, 8-11
            Če katoličan sovraži protestanta, je ta še vedno v temi in njegova ljubezen do Boga je zlagana. Če je nekdo Evangeličan in sovraži katoliško Cerkev, potem je njegova vera iluzija in nima deleža pri odrešenju in njegova dobra dela so izničena, ker niso narejena v sv. Duhu.
            Zelo tehtno pišeta Katolik in fra Petar Vasilj

          • Seveda g. Loboda. Se opravičujem še enkrat, če ste dobili občutek, da sovražim rimsko cerkev. Niti najmanj je ne sovražim. Me pa jezi, to je velika razlika. Mislim, da mi ni potrebno ponavljati zakaj, saj je bilo že tako ali tako preveč napisanega očitno. Pa lep dan želim.

        • Dragi Dizma, ker te nihče ni opozoril na napako, te moram jaz. Veš, Jezus je govoril aramejsko, kot so v tistem času večinoma govorili v Izraelu in Judeji. Ravno tako aramejsko je govoril tudi v Gibbs-ovem pasijonu.

  13. janeznd tukaj govori o Cerkvi kot o vlačugi, sekti, ki je sestavljena iz milijona sekt. Kake zmote. Kaka slepota. Tako je, protestanti lahko vse lepo o Jezusu govorijo, ko pa govorijo o njegovi Nevesti, Sveti Cerkvi pa takoj pokažejo svoj pravi obraz. Podobno, ko začnejo govoriti o Materi Božji. Grozno. Katoličani se torej prav držimo, ko skupaj z Očeti jasno izpovedujemo, da kdor nima Cerkve za mater ne more imeti Boga za očeta. Pa tudi Jezus je rekel Savlu, ko je preganjal Cerkev, da njega preganja! Tako danes protestanti, ki preganjajo Cerkev preganjajo Kristusa samega. Tudi če ga imajo polna usta, ga preganjajo, mu škodujejo in vse grdo o njegovih sledilcih govorijo.

    Sveti Janez bi danes napisal, da pošljejo pismo Cerkvam na Slovenskem, v Italijo, na Hrvaško, Madžarsko,…a vse te Cerkve so ista Cerkev. Cerkev na Slovenskem je del Cerkve. V kake nesmisle se spuščate. Vse te Cerkve so imele eno vero. Protestantske ločine, ki naj bi jih bilo že več kot 40.000 pa nimajo iste vere. Zato ne morejo biti Cerkve. Ker je papež, rimski škof in naslednik apostola Petra, trajno in vidno počelo ter temelj edinosti Cerkve. Je Kristusov namestnik, glava škofovskega zbora in pastir vesoljne Cerkve, nad katero ima po božji ustanovitvi polno, vrhovno, neposredno in vesoljno oblast.

    CERKEV JE ENA

    Naj »bodo eno kakor midva« (Jn 17, 11), zakliče Kristus svojemu Očetu; »da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju« (Jn 17,21). Iz Kristusovih ust nenehno izvira spodbujanje k edinosti, kajti (Mt 12,25). Ta nauk postane goreča želja: » (Jn 10,16).

    S kakšnimi čudovitimi poudarki je naš Gospod govoril o tem nauku! S številnimi podobami in besedami, da bi ga razumeli, da bi bila v naši duši vtisnjena ta strast do enotnosti. (Jn 15,1–5).

    Ne vidite, kako so tisti, ki se ločijo od Cerkve, včasih polni zelenega listja, toda ne traja dolgo in se posušijo, in njihovi lastni sadovi se spremenijo v živo gnezdo črvov? Ljubite Cerkev, ki je sveta, apostolska, rimska, ena! Kajti, kakor piše sveti Ciprian, »kdor zbira drugje, razsipava Kristusovo Cerkev« (sveti Ciprijan, De catholicae Ecclesiae unitate (O enotnosti katoliške Cerkve) 6; PL 4, 503). In sveti Janez Krizostom vztraja: »Ne loči se od Cerkve. Nič ni močnejše od Cerkve. Tvoje upanje je Cerkev; tvoje zdravje je Cerkev; tvoje pribežališče je Cerkev. Višja je kot nebo in širša kot zemlja; nikoli se ne postara, njena čvrstost je večna« (sveti Janez Krizostom, Homilía de capto Eutropio 6).

    Braniti enotnost Cerkve pomeni živeti tesno združeni z Jezusom Kristusom, ki je naša trta. Kako? Tako, da okrepimo svojo zvestobo večnemu učiteljstvu Cerkve: Sveti Duh namreč ni bil obljubljen Petrovim naslednikom zato, da bi po njegovem razodetju oznanjali neki nov nauk, temveč zato, da bi z njegovo pomočjo sveto čuvali in zvesto podajali razodetje, posredovano po apostolih (I. vatikanski koncil, Dogmatična kostitucija o Cerkvi Denzinger-Schön. 3070 (1836)). Tako bomo ohranili edinost: s tem, da bomo spoštovali našo Mater brez madeža in ljubili papeža.

    Prostor odkrivanja Kristusa
    Nekateri trdijo, da nas je le malo ostalo v Cerkvi; odgovoril bi jim, da če bi vsi zvesto ohranjali Kristusov nauk, bi se število kmalu opazno povečalo, ker Bog hoče, da se napolni njegova hiša. V Cerkvi odkrivamo Kristusa, ki je Ljubezen naših ljubezni. In moramo si za vsakogar želeti ta klic, to globoko notranje veselje, ki nam opija dušo, jasno milino usmiljenega Jezusovega srca.

    Pogosto slišimo ponavljati: ‘moramo biti ekumenski’. Naj bo. Kljub temu se bojim, da se za nekaterimi pobudami, ki so same sebe poimenovale ekumenske, skriva prevara: so namreč dejavnosti, ki ne vodijo h Kristusovi ljubezni, k resnični trti. Zato jim manjka sadov. Vsak dan prosim Gospoda, naj poveča moje srce, da bi lahko še naprej spreminjal v nadnaravno to ljubezen do vseh ljudi, ki jo je položil v mojo dušo, brez razlikovanja glede na raso, narodnost, kulturne okoliščine ali usodo. Iskreno spoštujem vse, katoličane in nekatoličane, tiste, ki verjamejo v nekaj, in tiste, ki ne verujejo, zaradi katerih sem žalosten. Toda Kristus je ustanovil eno samo Cerkev, ima eno samo Nevesto.

    Edinost kristjanov? Da. Še več: edinost vseh, ki verujejo v Boga. Toda obstaja samo ena prava Cerkev. Ni je potrebno znova sestaviti iz koščkov, raztresenih po vsem svetu. In ni ji potrebno iti skozi nikakršno očiščenje, da bi bila potem končno čista. »Kristusova Nevesta ne more biti prešuštnica, ker je neoporečna in čista. Pozna samo eno hišo, s čisto sramežljivostjo čuva nedotakljivost ene same zakonske postelje. Ona nas ohranja za Boga, ona vodi v Kraljestvo otroke, ki jih je rodila. Vsak, ki se loči od Cerkve, se združi s prešuštnico, se oddalji od obljub Cerkve: ne bo dosegel Kristusovega plačila, kdor zapusti Kristusovo Cerkev.« (sveti Ciprijan, 6; PL 4, 503).

    sv. JožefMarija Escriva

    • No, g.katolik, poglejmo kaj dejstva in zgodovina pravita o katoliški Cerkvi.
      Katoliška cerkev rada uporablja staro primero in samo sebe imenuje „ladja odrešenja”, kar ima dvojni pomen: da gre tu za plovbo v času in da zunaj te ladje ni odrešitve: „Salus extra ecclesiam non est.” (Cyprianus, Pisma 73, 21,2). Dogma o edini zveličavnosti katoliške Cerkve je bila sprejeta na 4. lateranskem koncilu l. 1215, v letu 1441 jo je s svojo bulo Cantate Domino učvrstil papež Evgen IV; II. vatikanski zbor jo je z izjavo „Lumen Gentium” 14, 16 hkrati potrdil in vendar relativiral z ozirom na tiste, ki evangelija ne poznajo. Papež Janez Pavel II. pa je v svojem spisu Dominus Iesus (6. avg. 2000) veljavnost izreka Exter Ecclesiam nulla salus še nanovo poudaril: katoliška cerkev naj bi bila tako „edina Kristusova Cerkev”: „Obstaja torej ena sama Kristusova Cerkev, ki je zastopana v Katoliški Cerkvi”.
      Dejstvo je, da v Svetem pismu to nima nobene osnove. In ne samo to, te trditev spodbujajo k nasilju in vojnam. . Da je rešitev še kako možna celo zunaj resnično Kristusove Cerkve, kaj šele zunaj tistih, ki se za Kristusovo samo imajo, med katere moramo šteti tudi rimsko-katoliško, nam pričuje odrešitev desnega razbojnika na križu. Odrešenje prihaja izključno iz Božje milosti po Kristusu, ki nas je pred Očetom odkupil greha in smrti in je po njem rešen vsakdo, ki kliče njegovo ime (Jn 3, 16; Rim 5, 1; Ef 2, 8…).
      Resnično, rimska cerkev se ima za mogočno ladjo odrešenja. Primerjavi niti ni mogoče očitati, da bi bila brez zveze z realnostjo. Gre za nad vse mogočno ladjo: „sanjska ladja Enterprice”… Tu je mogoče najti vse, kar si srce poželi in vsakogar, ki hoče ljudem kaj pripovedovati. Od blesteče plesne dvorane – čemu bi se torej moral čuditi, če je bil dobršen del našega skupnega posveta v marcu 2006 posvečen načrtu za „Hausball” Katoliške akcije – do ezoterične prodajalne; od rimskega škofa v svojem ornatu, ki res že na prvi pogled spominja na Jezusa, kakršen je v resnici hodil po Palestini… In tu je še Dalajlama, ki se sam ima za učlovčenega boga na zemlji, ne da bi ga zato manj zanimala bodoča vloga svetnega vladarja Tibeta; tu so ne samo trije magi iz božične zgodbe, tu je tristo ali tudi tristo tisoč magov z vsega sveta, a seveda ne svetopisemskih, ki so iskali Božjega otroka, pač pa poganskih, ki iščejo predvsem sebe in svojo magično moč in veljavo. Toda: ali je tako ladjo mogoče spraviti na Genezareško jezero, kjer naj bi se srečali z Jezusom? O tem je mogoče zelo upravičeno dvomiti. Jezus nas namreč čaka v majhnem ribiškem čolnu brez vsakega komforta, kakršen je na prekoceankah, kakršna je tudi rimska, sicer običajen. Z odrešenikom Jezusom se lahko srečamo le v majhnem čolnu vere, kakršna je vsaka majhna svobodna Cerkev, ki se povsem naslanja na Božjo besedo, ne pa na zgodovino svoje svetne mogočnosti in komfortnosti (tradicijo). V rimski cerkvi moremo prepoznati TITANIC, saj je tudi v svojem duhu pojav grških bogov, otrok Kronosa in Geje, po boju z olimpijskimi bogovi ukročenih in zaprtih v Tartarju. Svet je omamljen z imenitnostmi velikanske ladje, ki se ob koncu vendarle ima potopiti, in stopa brezskrbno nanjo, posmehujoč se nebogljenemu ribiškemu čolnu, v katerem pa nas pričakuje resnični Odrešenik…

    • Po vašem mnenju g.katolik je približno takole: če nisi za izzivalno razkošno, zapleteno in pozunanjeno cesarsko cerkev Rima, potem si obsojen na izoliran individualizem, ki nima več nič skupnega s krščanstvom, saj je to vera poklicanega občestva. To je tako, kakor če bi rekel: če ne ješ tako, kakor so jedli imenitniki v starem svetu, da so hodili vmes bruhat, da so naredili prostor za nova jedila, potem odklanjaš hrano in boš shiral od pomanjkanja hranilnih snovi… Žal tako ne mislijo le površni apologeti cesarske cerkve, temveč tudi preštevilne nerazumne matere našega časa, ki menijo, da bodo njihovi otroci pomrli od lakote, če jih ne bodo neprestano silile s hrano in jim pri tem dajale na izbiro daljši jedilni list kakor ga ima srednje dobra restavracija. V resnici, je možno pametno in zmerno jesti. To ni vedno tako lahko, a je možno! In možno je tudi imeti „zmerno in pametno vodeno” cerkev, kakršno si je zamišljal njen ustanovitelj Jezus Kristus sam. Jezus ni hotel velike reprezentančne ladje, kakršna je rimska, prav tako pa tudi ni hotel zgolj plavajočega hloda, ki bi se ga naj grešniki oprijemali v svojo rešitev. Hotel je skromen ribiški čoln kot najustreznejšo mero in prispodobo svoje resnične Cerkve!

      • Je že tako, da je papeški Rim istočasno:
        -religija
        -država, oziroma superdržava z ambasadorji (nunciji) v 179 državah, ki
        sklepa z državami mednarodnopravne pogodbe; te pa so vedno nad pravom
        posamezne suverene države
        -velepodjetje s centralo v Vatikanu, bankami, delnicami itn.

      • Če smem pripomniti, g. janeznd, Jezus pravzaprav niti ni želel ustanavljati nobene nove ladje. Le staro je želel popraviti (saj bi rekel “reformirati” pa vem, da bodo spet nekaterim šli lasje pokonci. Če jih imajo, seveda). Tudi tista stara ladja judovstva je postala precej reprezentančna in sama sebi namen, oz. predvsem v korist tistih, ki so bili pri koritu. Bila pa je precej neuporabna pa za navadno rajo. Jezus je samo želel to ladjo ponovno narediti bolj prikladno za bolnike, kajti zdravi ne potrebujejo zdravnika.

        • Izaija 55,9 pravi: ” Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi.”
          Ne poznam Njegovih misli, ampak mislim, da je čisto možno g.k(o)lerik. 🙂

        • O ladja, Noetova, ki je podoba Katoliške Cerkve, izven katere ni rešitve.

          Sveti Janez Bosko je imel videnje Petrove ladje v boju. Velika Petrova barka, ki vodi floto Kristusa in cel kup ladij, ki napdajo Kristusovo floto. Stebra na katera je dal Petrov nasledik privezati svojo ladjo, da je vihar ni polomil pa sta bila Marija in Evharistija. Jasno je sveti Janez Bosko videl steber na katerem je bil kip Brezmadežne Device, pri njenih nogah pa tablo z napisom “Auxilium Christianorum” (Pomočnica Kristjanov). Jasno je videl tudi drugi steber, večji in mogočnejši, na katerem je stebru primerno velika hostija in pod hostijo tabla z napisom “Salus Credentium”(Rešitev Vernikov). Na te dva stebra je dal Kristusov vikar z verigami zvezati svojo barko. Vsi ostali so se v tem trenutku razbežali, se razbili, potopili,…

          Zato se nikar ne dajmo pretentati protestantom, katerih prazno besedičenje oznanja nekakšno “cerkev” očiščeno vsega, kar dela Cerkev nepremagljivo.
          Evharistija in Marija!

  14. Berem: “Pogosto slišimo ponavljati: ‘moramo biti ekumenski’. Naj bo. Kljub temu se bojim, da se za nekaterimi pobudami, ki so same sebe poimenovale ekumenske, skriva prevara: so namreč dejavnosti, ki ne vodijo h Kristusovi ljubezni, k resnični trti.”
    S tem se čisto strinjam g.Katolik. Od kje že izvira ekumenizem?

    • Ekumenizem, kot ga razumem, mora in more voditi samo h Kristusu. Različne oblike bogoslužja (če hočete: katoliško, pravoslavno in različne evangeličanske oblike bogoslužja) bodo ostale. Spremembe naj bi podpirali na logistični ravni, kar se že deloma dogaja (medsebojno priznanje zakramentov..) in na OSEBNI ravni, kjer naj bi vsak posameznik preobrazil svojo nagnjenost k sedmim glavnim grehom v sedem glavnih vrlin.

  15. Spoštovani razpravljalci,
    sprenevedanje, požrešnost, krvavi zločini v imenu boga in Kristusa, pedofilstvo, nezakonski otroci, so onesnažili RKC in nobeno opravičevanje in molitev za odpuščanje ne more skriti teh dejstev. Spreobračanje zgodovinskih dejstev ne bo opralo krivde ne Hrena, niti drugih krvnikov katoliške cerkve. Trubar je hotel čisto vero, pošteno, ki jo bo narod razumel. V slovenskem jeziku. Brez njega bi bili že zdavnaj razdeljeni in utopljeni v različnih sosednjih državah in nacijah. Morda pa je to interes RKC? Da nas razdelijo in podredijo in integrirajo pod Italijo in Avstrijo?
    Še na to si odgovorite: zakaj bi Nemci častili “slovenskega zdraharja”? Najbrž zato, ker je dal veliko dobrega? Kje je Nemčija danes in kje smo mi?

    Katoliški cerkvi sem se iz zgoraj navedenih razlogov odpovedala. Ker me pohlepni razuzdani župnik ni uspel prepričati v svetost RKC.

    • Spoštovana bivša katoličanka,
      po svoje razumem vaš gnev, čeprav ga ne odobravam – tudi meni kot redovniku ni vedno lahko, ker v skupnosti, kjer smo ljudje, doživljam tudi manj lepe stvari. Pomagalo pa mi je predvsem dejstvo, da sem se za takšno življenje odločil zaradi Kristusa in ne zaradi ljudi. Še najbolj pa novo rojstvo v Svetem Duhu.
      Zelo dobro se spomnim nekih duhovnih vaj, ko je vlč. Ciril Čuš, duhovnik iz Slovenije, pokazal list papirja, na katerem je naredil piko. In je vprašal, kaj vidimo. Seveda smo vsi pokazali na tisto piko. On pa je opozoril, da je pika samo ena, vse ostalo pa je bele barve. In da zaradi enega greha pri človeku ne znamo videti tega, kar je dobro pri njem. Tako je tudi pri skupnosti. Institucionalno plat Cerkve pogosto prekrije prah, sestavljen iz človeških grehov. A prav rojstvo v Svetem Duhu je tisto, s katerim premagamo predsodke.
      Iz vašega pripovedovanja sklepam, da je vaša vera bila že tedaj zelo šibka. Kar ni nič običajnega. Mnogi kristjani dejansko vero živijo samo folklorno, pač gredo na nedeljsko mašo, potem pa kot da Bog v njihovem življenju ne bi obstajal. In potem drugi z ravno tako šibko vero se pohujšajo, popolnoma zapustijo Boga in se izpostavijo nevarnosti pogubljenja. In to ni zdravo.

      • Z vsem spoštovanjem g.Vasilj, ali res lahko enačimo ti dve stvari? Namreč ti dve piki? Lahko enačimo en greh pri človeku in greh pri skupnosti, ki se v tem primeru imenuje rimska cerkev? Ki naj bi skrbela za? Za kaj naj bi Cerkev tu na zemlji sploh skrbela g.Vasilj? Neverjetno, toda resnično, se mi zdi s kakšno lahkoto, zagovorniki te cerkve obravnavajo najbolj krvava poglavja njene zgodovine. Ne vem, če se vsi skupaj dovolj zavedamo, a to ni igra. Še zdaleč ni igra. Kakšno mnenje more o Svetem Duhu dobiti iščoči v veri, ko mu katoliški apologeti pripovedujejo, kako je njihova cerkev sicer tudi grešna, a da jo v osnovi vodi Sveti Duh, ko naenkrat stoji pred dejstvom, da je bil torej Sveti Duh tisti, ki je vodil svojo „edino pravo” cerkev v preganjanje drugovercev in drugih cerkva, v sovraštvo do Judov, žensk, resničnih Božjih iskalcev, v versko asistenco pri osvajanju prej neznanih celin in dotedaj še neraziskanih področij Afrike in Azije, a ne le osvajanju, temveč tudi množičnem ubijanju domačega prebivalstva – in nazadnje tudi zločinov zoper reformirane kristjane in zaseganju njihovega premoženja, vključno s cerkvenimi zgradbami in ustanovami.Da se ne spuščam v zgoraj naštete, bolj moderne stvari… Prelagati odgovornost za tako krvavo in nasilno zgodovino, s kakršno bo morala stopiti pred Boga ob koncu časov rimska cerkev, na tretjo Božjo osebo, pomeni prav to, kar je Jezus razglasil za greh, ki ne bo odpuščen ne na tem, ne na onem svetu, greh zoper Svetega Duha! (Mt 12, 31; 32)
        In to ni šala g.Vasilj. Veliko zagovornikov brani to ustanovo, kakor se sama velikokrat brani. Z nenehnim postavljanjem obtožnega gradiva v relativnost časa, kar je ena najhujših peklenskih domislic človeškega uma, navdahnjenega iz moči in oblasti, ki niso človeške. Velikokrat sem presenečen, kako lahko z dobro advokatsko potezo, z dobrim pledojejem prekrijejo še tako krvavo in gnilo poglavje ustanove, ki jo branijo.
        Kdor torej še danes pripada religiji, ki jo je Slovencem vsilila habsburška hiša, ta v verskem smislu ni izstopil iz območja in oblasti dvojne monarhije, je v duhovnem pogledu še vedno podanik dinastije, ki se je razvila iz švicarske družine roparskih vitezov, čeprav je slovenski narod ob koncu leta 1918 iz avstrijske hiše narodov izstopil in se odločil za drugo vladarsko hišo. Izjema bi bili tisti slovenski katoličani, ki so se za ta verski nauk in to cerkev odločili po temeljiti proučitvi vseh podlag, h katerim se ta cerkev priznava, se pravi Biblije, spisov cerkvenih očetov, dokumentov vseh dosedanjih koncilov, papeških bul, pisem in odlokov in nepristranske zgodovine te ustanove, in bi na podlagi takega študija prišli do sklepa, da je ta vera edina pravilna in ta cerkev resnično tista, ki jo je ustanovil Kristus sam in jo tudi še naprej vodi. Prav nekaj takega so naredili veliki reformatorji od 14. do 18. stoletja – in pri vseh teh zavzetih katoliških teologih in vernikih, tudi pri našem Trubarju in njegovih naslednikih je bil rezultat takega postopka ugotovitev, da nauk rimske cerkve ni v skladu z besedo Svetega pisma in da cerkev, katere ustanovitelji in krmarji so bili cesarji, kralji, knezi in drugi mogočniki tega sveta, ni Kristusovo delo, ni njegova ustanova, ni v “apostolski sukcesiji”, če uporabim priljubljeno katoliško sintagmo, ampak je v babilonski sukcesiji, kakor lahko beremo v 17. in 18. poglavju Razodetja po Janezu, ki kulminira v svetovni državi in svetovni religiji z Antikristom in lažnim prerokom na čelu.
        In novo rojstvo-v Svetem Duhu, kot ga poimenujete g.Vasilj, ni namenjeno temu, da se znebimo predsodkov, ampak, da gremo v Božje kraljestvo: Jezus je odgovoril in mu rekel: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« (Jn 3,3)
        In določene stvari tudi jaz vidim, kot »nekoč katoličanka«, čeprav se ne strinjam z njo v tonu povedanega, vendar to še (upam), ne pomeni, da imam šibko vero. Ali, pač?

        • Gospod Janez,
          pa ste tudi tako kritični do vaše cerkve, ne vem od kje imam to v vidu, da ste pripadnik Jehovih prič. Se mogoče motim?

          Znano je namreč, da Jehove priče gredo mirno preko tega, kar so nekoč, v prejšnjih spisih učili … Mirno se gredo sistem, ki je izven življenja družbe – gredo se totalni pacifizem a hkrati uživajo vse dobrote, ki so jih prinesle žrtve boja proti nacizmu, fašizmu in komunizmu.

          • Hehe, tudi jaz ne vem od kje imate to v vidu, g.Alfe. Nisem pripadnik Jehovih prič. Sem pa pripadnik Jezusa in Njegove besede in kar le-ta uči. In ravno tako, kot ste opisali za Jehove priče, ravna rimska cerkev. Po tem se res ne razlikjeta ena od druge. Razlika je pri tem, da oni bolj verjamejo stražnem stolpu, kot Svetemu pismu, katoličani pa bolj katekizmu in papežu, kot Svetemu pismu. Nauk je pa izkrivljen tako pri enih, kot pri drugih. Veste g.Alfe, do teh zaključkov, ki jih opisujem zgoraj nisem prišel zato, da bi blatil kogarkoli. To so pač zgodovinska dejstva in resnice. Tudi se zelo dobro zavedam,kar je rekel Pavel v 1 Tim 1,5: »Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz.« Zelo dobro se zavedam, kdo sem in kje sem pred Bogom. In zato, ne morem mimo teh dejstev. Vsi grešimo, to je dejstvo. Kar me moti, je dejstvo, da se teh stvari, ki so se zgodile, ne predstavi, kakršne v resnici so, ampak se jih poskuša skriti pod oznako, hja, saj vsi grešimo. Ne moremo ljudi učiti, naj odpuščajo drug drugemu grehe, če se sami ne držimo tega. Prav tako jih ne moremo učiti, naj delajo dobro, če sami delamo slabo. Jezus pravi: »Gorje tudi vam, učitelji postave, ker nalagate ljudem neznosna bremena, sami pa se bremen niti z enim prstom ne dotaknete!« (Luka 11,46). In še bi se dalo naštevati. Jaz osebno vem, kako je biti na dnu z vsemi svojimi grehi in bedarijami, ki jih lahko eden stori. In zato prav dobro vem, kako je, ko slišimo, da obstaja upanje in milost in ljubezen. Da Jezus resnično živi in da je umrl za nas. Za vse naše grehe. In, da če verjamemo vanj, da gremo v nebesa.
            »Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.« (Rim 10,9) In smo rešeni. Po Njegovi milosti in ne zaradi tega, ker bi mi kaj dobrega storili, ker Bog mi je priča, jaz sam nisem nič dobrega storil.
            In kako naj človek, ki je to doživel, potem reagira na učenja in obrede cerkve, ki se ima za Božjo Cerkev? Ne pove pa nam, kako lahko pridemo v nebesa? Kako naj nekdo, ki spozna veličino in globočino Jezusovega dela na križu gleda na organizacijo, ki ljudem nalaga sto in eno stvar, plačevanja odpustkov ni več, so pa maše za žive in rajne, zato da pridejo v nebesa? Pa še potem nismo sigurni? Ker obstajajo vice, kajne? Človek se jezi. Jaz sem jezen, ko to poslušam. To je izkrivljanje Jezusovega nauka in o tem govorim, g.Alfe. Se bom ustavil, da ne bom šel predaleč.
            Hočem reči, da obstaja rešitev in obstaja odrešenje po milosti. Po milosti in veri. In najbolj žalostno je, da nekateri, ki poznajo samo rimsko teologijo, pravijo temu herezija. To je še najbolj žalostno.
            In ja, kritičen sem tudi do vsake organizacije, ki se predstavlja, kot Božja, pa uči krive nauke. In če bi bila med temi cerkev v katero hodim sam, sem kritičen tudi do nje. Le da mi na srečo ni treba biti.

          • Oh, gospod Janez, najprej opravičilo. Potem pa vas prosim, da mi zaupate ime cerkve, v katero hodite. V tako bi tudi jaz rad hodil.

          • Seveda g,Alfe, to vsakomur rad zaupam. Hodim v krščansko cerkev Kalvarija v Celju. In če bi se nam rad pridružil, lahko kar jutri ob 10. dopoldne, ko imamo bogoslužje. Se vidimo?

          • Eno so želje in drugo je dejansko stanje. Če bi bili nekje med Novim mesto in Ljubljano, bi se prav gotovo videli! Tako pa?!

        • To, kar sem povedal, ne pomeni, da si moramo pred zgodovinskimi zablodami Cerkve zatiskati oči. Daleč od tega. Hočem pa reči, da če imamo močno vero, to ne more odvrniti od sledenja Kristusu znotraj občestva. Osebno sicer ne morem nositi odgovornosti za grozodejstva, ki so se dogajala, saj pri njih nisem sodeloval – nosim pa odgovornost za svoje grehe in s tem svojo Cerkev potiskam v grešnost. In za to sem odgovoren! Spreobrnenje se začne pri meni samemu. In se skušam zavedati svoje lastne grešnosti. Ponižnost je namreč tista, ki nas vodi k svetosti. Če pa bomo samo metali kamenje, potem sami postajamo farizeji. In to me boli (tudi zato, ker sam dostikrat zapadem v to). Skušam ostati predvsem v zvestobi Božji besedi, čeprav mi ne uspeva vedno.

          • V vašem primeru in pogledu g.Vasilj se seveda strinjam z vsem kar ste napisali. Vi, kakor pravite skušate ostati zvesti Božji besedi, tako pravite, a večina komentatorjev tukaj, sodeč po napisanem, skuša ostati zvesta nečemu drugemu. In naj mi oprostijo, če dajem občutek metanja kamnov, Bog ve, da temu ni tako. Skušam povedati, čeprav včasih v jezi, upam da ne v grehu, kako pomemben je Jezus in Njegova žrtev na križu. Tako pomemben, da se ne smemo iz tega delati norce, ker na koncu bomo vsi odgovarjali. Mi prvi. »Nastopa namreč čas, da se sodba začne v Božji hiši. Če pa se začne najprej pri nas, kakšen bo šele konec tistih, ki se ne pokoravajo Božjemu evangeliju!« (1 Pet 4,17)
            Evangelij je tako preprost. Mi smo grešniki, nepopravljivo ločeni od Boga. Do prihoda Jezusa. Od takrat, imamo lahko zopet bližino z Njim, kot sta jo imela Adam in Eva, ali pa mogoče še bolj. Vse kar je potrebno, je vera v to, da je On plačal za vse naše grehe. VSE! In, če verjamemo v to, smo na novo rojeni in gremo v nebesa. Ali ni preprosto?
            Seveda bojo vsi rekli, da se s tem strinjajo, vendar, a se res? Vsak naj se vpraša pri sebi.

          • Janez
            Greš pre daleč. Zakaj? Sodiš ravno tisto, o čemer bi bilo boljše, da bi molčal. Samo katoliška cerkev je še zvesta temu kar je v knjigah Sv. Pisma zapisano. To je najbolje razvidno iz učenja papežev, svetih mož dvajsetega stoletja. Nanje sem ponosen iz zaradi njihove zvestobe resnici sem prepričan, da je RKC edina ustanova, ki ni izgubila verodostojnosti. Še najbolj se to vidi v vitalnosti skupnosti, k v luči evangelija in učenja cerkve nastajajo po drugem vatikanskem koncilu. Zanesljivo prihodnost cerkve v tretjem tisočletju.
            Preroško govorim: In mnogo izgubljenih sinov in hčera se bo ponovno vrnilo k izvirom čistih naukov, k izviru žive vode, ki jih Sv. Duh že in jih bo še obilno izlival vsem v Cerkvi in kot pomoč tistim zunaj nje, ki so odprtega srca za resnico, da se bodo ponovno lahko vrnili k izvirom njene polnosti.
            In svet jih bo sovražil, ker ni hotel sprejeti luči, ki mu je bila ponujena.
            Janez, ko bi priznal, da ne vidiš, bi imel možnost spregledati, ker pa sodiš o stvareh, ki te daleč presegajo, te opominjam, da ne boš rekel, da te ni nihče opozoril, ko se boš znašel tam, kjer se boš počutil vse prej kot dobro. Opominjam te v ljubezni kot brata. Bodi previden d te ne odnese predaleč.
            Mir in dobro.

          • Hvala za opomin g.Vasilj, a bom raje ostal z Jezusom, kot papežem. Veste ljudje smo narejeni tako, da se kdaj pa kdaj lahko zmotimo, pri Bogu pa ni tako. Srečno na vaši poti.

  16. TRUBAR je bil izobraženi katoliški duhovnik in v katoliški cerkvi deloval sedemnajst let ! Vso izobrazbo je in isušnje je uporabil tudi pozneje , ko je začel delovati , kot protestantski pastor !

    OBRATNO JE NEMOGOČE !

    • Obratno nemogoče? Škof Hren je bil izvirno protestant. Del protestantskih knjig je zadržal, da jih niso zažgali, kolikor vem.

  17. Mal zgrešen naslov članka. Bolj bi pasal npr: “Mokre sanje” , ali pa “in potem sem se zbudil z roko v kahli”, ali pa “Sanja svinja o koruzi “

    • Hren je bil ljubljanski katoliški škof. Bil je glavni protireformator na Kranjskem.
      Mladost je preživel v ljubljanski protestantski družini, leta 1573 je šel v jezuitsko šolo v Gradec in leta 1588 postal duhovnik.
      http://sl.wikipedia.org/wiki/Toma%C5%BE_Hren

      Gospoda Vasilij in Caktus, sta to iskala? Kdo ima sedaj prav? Oba?!

  18. ALFe , hvala tudi tebi , vse sem pogledal . Veliko slabega se je v preteklosti o HREHU poudarjalo , dobro pa pogoltnilo !

Comments are closed.