Protestantizem in greh nespoznanja

Praznujemo praznik reformacije. Pred leti je evangeličanski škof Geza Erniša v intervjuju za Nedeljski Dnevnik dejal, da protestanti ob omenjenem prazniku ne častijo Lutra ali Trubarja, ampak njuna dela.

Kot katoličan se zavedam, da je zgodovinsko kot tudi teološko dejstvo, da se je protestantizem po svojih predstavnikih ločil od ene in edine svete Cerkve, ki jo je ustanovil Jezus Kristus in v kateri je ustanovil zakrament svete evharistije, ki označuje in uresničuje edinost Cerkve in so ga protestanti zavrgli in degradirali na preprost spomin. Protestantizem je dejstvo, nad katerim kristjani ne moremo biti ponosni, niti se ga ne moremo z veseljem spominjati, saj le-ta obelodanja razkolništvo, trganje skunje, s tem pa direktno nasprotovanje volji našega Gospoda, ki v velikoduhovniški molitvi v Janezovem evangeliju moli, da bi bili vsi eno. Prav tako kristjani ne moremo biti navdušeni nad črtenjem Gospodovih služabnikov, kot so škof Hren in drugi, ki se na današnji dan vsakoletno ponavlja. Ti možje so si namreč prizadevali za ohranitev prave krščanske vere in za ohranjanje edinosti, ki je bila z Lutrom in Trubarjem pretrgana. Če sta oba vidna akterja protestantizma imela sprva verski motiv pri svojih reformah, pa se je kasneje izkazalo, da je prevladovalo vse kaj drugega. Prišlo je do zavestnega odpora zoper Katoliško Cerkev, kar lahko imenujemo napuh, ki ga na primer pri enemu izmed največjih reformatorjev Cerkve sv. Frančišku Asiškem ne srečamo.

Katoliška Cerkev v koncilskem odloku o ekumenizmu jasno pravi, da sedanjih ločenih bratov in sester ne moremo obsojati oz. jim očitati krivde za greh ločitve in da jih objema z bratskim spoštovanjem in ljubeznijo. Vse lepo in prav. Na drugi strani pa protestantski teolog Von Harnack pravi, da je nespoznanje greh. Zato bi lahko sedanjim rodovom ločenih bratov in sester lahko očitali to nespoznanje, saj še vedno vztrajajo v naukih svojih prednikov. In to kljub temu, da se sklicujejo na nauke Svetega pisma. Znano pa je, da vsakdo, ki sledi Božji besedi in se da voditi Svetemu Duhu, mora slej ko prej končati svojo krščansko pot v polnem občestvu z Bogom, ki je, kakor vemo, možno samo v Cerkvi, ki jo je ustanovil Jezus Kristus, ne pa Luter in ostali reformatorji.

Nadalje Cerkev v istem odloku trdi, da so tisti, ki verujejo v Kristusa in so bili pravilno krščeni, v nekem, čeprav nepopolnem občestvu s Katoliško Cerkvijo, in da so po veri opravičeni in po krstu včlenjeni v Kristusa. Zato se po pravici ponašajo s krščanskim imenom in jih upravičeno priznavamo za svoje brate in sestre v Gospodu. Te ločene skupnosti kljub svojim pomanjkljivostim, niso brez vrednosti in pomena v skrivnosti odrešenja, saj se jih, tako Cerkev v odloku o ekumenizmu, Kristusov Duh ne brani uporabljati kot odrešenjskozveličavna sredstva, katerih moč prihaja iz tiste polnosti milosti in resnice, ki je bila zaupana Katoliški Cerkvi. Ta dalje tudi zatrdi, da je samo po Katoliški Kristusovi Cerkvi mogoče doseči vso polnost zveličavnih sredstev, saj je samo zboru apostolov s Petrom na čelu Gospod zaupal vse dobrine nove zaveze, da vzpostavlja eno Kristusovo telo na zemlji, v katerega se morejo v polnosti včleniti vsi, ki že na neki način pripadajo božjemu ljudstvu.

Imam občutek, da je Katoliška Cerkev kljub vsemu na tem področju premalo aktivna. Še posebej na praznik dneva reformacije, bi se po mojem morala bolj javno organizirati v svojem oznanjanju vesele novice in še posebej pristopiti do bratov protestantov ter jim izreči vabilo k spreobrnjenju in resnični veri in spoznaju, da jih Kristus vabi in kliče v občestvo ljubezni, v eno sveto katoliško in apostolsko Cerkev, ki jo je Gospod ustanovil in jo zida na apostolu Petru in njegovih naslednikih, tudi zdajšnjemu papežu Benediktu XVI. In ravno vera v Jezusa Kristusa, zakrament svete evharistije in občestvo medsebojne ljubezni, bi morali kot simbol povezovati vernike obeh Cerkva na vsakodnevni ravni, da bi lahko postali eno. Le tako bo praznik reformacije lahko ostal zgolj diaboličen spomin, ki se v duhu prave krščanske ljubezni, ne bi smel nikoli zgoditi.

Foto: Wikipedia