Prostor za Boga

1

ikona Božje modrosti2Pridiga, 5. velikonočna nedelja, leto B (2015)

Moj oče ima Alzheimerjevo bolezen. Tako močno je že napredovala, da že zelo težko pove kaj sam od sebe, kaj šele, da bi bil sposoben govoriti v povezanih stavkih. Toda nekaj vendarle še zmore povedati jasno in razumljivo. Še vedno zmore moliti.

To me vedno znova presune. Da besede očenaša in zdravamarije lahko še vedno ponavlja, so se mu morale vžgati globoko v spomin in srce. Moral jih je ponavljati velikokrat, dan za dnem, morale so mu postati nekaj vsakdanjega, kot kruh, kot voda, da jih lahko izgovarja tudi danes, ko mu je vsaka beseda napor. Pa čeprav ga takrat, ko je bil še pri močeh, nisem velikokrat slišal moliti. On je naglas molil s svojim delom. Nekje v tišini in samoti vsakdanjika, med delavnico in vrtom, pa je molil tudi tako, kot zna še danes na postelji, v svoji delavnici trpljenja.

Ostanite v meni in jaz v vas. (Jn 15,4)

Ostati v Jezusu, to pomeni biti kristjan. Nič več kot to. Moj oče je ostal v Gospodu. In On je ostal v njem. Tako mu je naredil prostor v tem svetu. Ker potrebuje obiska, ker potrebuje skrbi in nege, ker potrebuje tolažbe in molitve in tihe prisotnosti in sprejemanja trpljenja. On je postal prostor Boga. Kajti naredil mu je prostor tako, da potrebuje ljubezen.

In če prav pomislim, vidim, da svetu ne morem dati nič večjega od tega. Nič več kot to, da dam še en prostor za Boga. In edini prostor, ki mu ga lahko dam, sem jaz sam.

1 komentar

Comments are closed.