Prošti so bili spodbuda za ustanovitev škofije v Novem mestu

0
Novomeška stolnica sv. Nikolaja, nekoč kapiteljska cerkev (Vir: Wikipedija)

Samo 160 let po ustanovitvi kolegiatnega kapitlja v Novem mestu je v procesu oblikovanja škofij v takratnih notranjeavstrijskih deželah vzniknila ideja o ustanovitvi novomeške škofije, vendar je zaradi tedanjih političnih okoliščin ni bilo mogoče uresničiti. Od takrat naprej ta ideja ni nikoli popolnoma zamrla, kolegiatni kapitelj pa je vse do ustanovitve škofije dajal mestu in pokrajini svojstven pečat in pomen.

Privilegijska listina (Vir: KD Severin Šali)

Po ustanovitvi Novega mesta, ki mu je sredi 14. stoletja (7. aprila 1365) privilegijsko listino izdal habsburški vojvoda Rudolf IV., je Dolenjska in z njo Novo mesto cerkvenopravno spadala pod oglejski patriarhat. Poglavitno versko in kulturno poslanstvo na tem prostoru so do ustanovitve kolegiatnega kapitlja opravljali moški redovi: cistercijanska samostana v Stični (ust. l. 1136) in v Kostanjevici (ust. l. 1234), kartuzija Pleterje (ust. l. 1403), frančiškanski samostan v Novem mestu (ust. l. 1472) in mnogo kasneje še samostan kapucinov (ust. l. 1672), ki je stal na današnjem Novem trgu.

Drugi novomeški prošt je postal prvi dunajski škof

Kolegiatni kapitelj je bil pomembna spodbuda za ustanovitev škofije v Novem mestu. Dejstvo je, da so kar štirje novomeški prošti kasneje postali škofi. Med prvimi je treba omeniti najimenitnejšega izmed njih, Jurija Slatkonjo (1456–1522), ki je kot drugi novomeški prošt leta 1513 postal prvi dunajski škof.

Dunajski škof Jurij Slatkonja, na desni njegov nagrobnik (Vir: nadskofija-ljubljana.si)

Drugi novomeški prošt Jurij Slatkonja, ki je leta 1513 postal prvi dunajski škof.
Jurij Slatkonja je ustanovil glasbeno kapelo na Dunaju in znameniti zbor Dunajskih dečkov. V kripti novomeške stolnice pa imamo tudi odlitek njegovega spomenika iz dunajske katedrale, ki ga je pred desetletji Novemu mestu poklonil takratni dunajski nadškof in kardinal Hans Hermann Groer.
Trinajsti prošt Mihael Kumar pl. Kumberg (1598–1653) je bil kot frančiškan najprej gvardijan samostana v Novem mestu ter nato provincial in definitor frančiškanskega reda v Rimu. Cesar Ferdinand III. ga je 12. novembra 1638 imenoval za škofa naslovne škofije v Noveni v severni Afriki, 16. aprila 1639 pa je postal ljubljanski pomožni škof. Pri ugotavljanju napredovanja novomeških proštov, ki so postali škofi, ni mogoče prezreti šestnajstega prošta in grofa Sigmunda Krištofa Herbersteina (1644–1716). Za tiste čase je bil zelo izobražen, saj je v Rimu prejel doktorat iz filozofije in teologije. Bil je kanonik v Passauu, Breslavu in v Augsburgu. Leta 1679 je postal novomeški prošt. Že 21. aprila 1683 pa ga je cesar Leopold imenoval za ljubljanskega škofa.

Prošt Marotti je naročil umetnine pri Valentinu Metzingerju

Jurij Frančišek Ksaver pl. Marotti (1683–1740) je bil po vrsti devetnajsti prošt in je proštoval od 1715. do 1740. leta. Cesar Karel VI. ga je 8. februarja 1713 imenoval za pomožnega pičenskega škofa. Ker je bila pičenska škofija majhna in revna, je skušal Marotti pridobiti še kakšen primeren beneficij. Tako so ga že kot škofa 5. junija 1715 v Ljubljani ustoličili za 19. novomeškega prošta in dolenjskega arhidiakona. Bil je tisti prošt in škof, ki je za stranske oltarje v kapiteljski cerkvi naročil umetnine Valentina Metzingerja.
Enaindvajseti prošt je bil Karel Mihael grof Attems (1711–1774), ki je že zelo zgodaj užival naklonjenost visokih cerkvenih dostojanstvenikov. Tako je leta 1735 prejel proštijo v Bettbrunnu na Bavarskem, cesarica Marija Terezija ga je leta 1752 imenovala za dvornega svetnika, leta 1766 pa je postal knez svetega rimskega cesarstva. Po ukinitvi oglejskega patriarhata (1751) sta bili ustanovljeni nadškofiji v Vidmu in Gorici. Tako je bil za prvega goriškega nadškofa 12. aprila 1752 imenovan grof Attems. Kot goriškega nadškofa je Marija Terezija 17. avgusta 1756 Attemsa imenovala tudi za novomeškega prošta.

Novomeški prošti so si prizadevali za ustanovitev škofije

Novomeški prošt in apostolski protonotar Polidor pl. Montagnana (1530–1604) je z odličnimi zvezami z Oglejem pripomogel k temu, da so oglejski patriarhi novomeške prošte začeli upoštevati kot del uradne cerkvenopravne strukturne škofije, ko so naslov arhidiakona za Dolenjsko uradno prenesli na novomeške prošte.
Oglejski patriarh Giovanni Grimani pa je Montagnano odlikoval s tem, da so smeli on in novomeški kanoniki pri bogoslužnih opravilih nositi posebno kratko ogrinjalo (almutio) sive barve, ki so ga po rimskem običaju nosili čez ramena. Po velikem požaru v Novem mestu je prošt Polidor Montagnana popolnoma obnovil kapiteljsko cerkev in proštijo ter nabavil znamenito Tintorettovo oltarno sliko sv. Nikolaja.

Najpomembnejši prošt v prizadevanju za ustanovitev škofije v Novem mestu pa je bil gotovo Janez Andrej pl. Stemberg (1611–1666),8 ki je 26. avgusta 1650 najprej postal ljubljanski stolni prošt, tri leta kasneje (9. oktobra 1653) pa je že bil prošt v Novem mestu.
Kot dolenjski arhidiakon je Stemberg dobro poznal duhovne razmere v habsburškem delu oglejskega patriarhata. Vedel je za pobude in predlog šentruperškega župnika Friderika Klemena iz leta 1599, ki se je zavzemal za to, da bi Novo mesto postalo sedež oglejskega pomožnega škofa (sufragana) ali pa vsaj sedež generalnega vikarja.9 Gotovo je dobro poznal tudi dilemo glede ustanavljanja škofije v Gorici ali v Novem mestu, pri čemer so bile razmere za ustanovitev škofije v Novem mestu neprimerno ugodnejše kakor pa v Gorici.

V nekdanji novomeški proštiji (sedaj škofija) so stanovali prošt, vikar in dvanajst kolegiatnih kanonikov. (Vir: KD Severin Šali)

Tako je prošt Stemberg 24. januarja 1656 poslal cesarju Ferdinandu III. spomenico, v kateri je predstavil prednosti Novega mesta kot sedeža škofije. V pismu je dokaj obširno opisal skrb zbujajoče duhovno in materialno stanje Cerkve v habsburškem delu patriarhata, za rešitev tega problema pa je ponudil ustanovitev nove samostojne škofije v Novem mestu.

Cesar Ferdinand II. je načrtoval ustanovitev novomeške škofije

Zanimivo pri tem pa je, da je že cesar Ferdinand II. (1578–1637) na tem delu slovenskega ozemlja načrtoval kar tri škofije: v Novem mestu za Kranjsko, v Celju za Štajersko in v Gorici za Furlanijo.
V nadaljevanju prošt Stemberg pravi, da je zadeva tokrat nujna, Novo mesto pa je za sedež škofije tudi najbolj primerno. Mesto namreč leži v središču načrtovane škofije, je udobno za bivanje in ima primeren dvorec (proštija) ter prostorno cerkev, ki bi lahko služila za škofovo rezidenco in stolnico. Rešeno pa je tudi vprašanje stolnega kapitlja, ker je v Novem mestu že deloval kolegiatni kapitelj. Svojo spomenico je Stemberg zaključil z mislijo, da bi s takšno ureditvijo v prihodnje lahko odpravili vse nepravilnosti na duhovnem področju, avstrijska vladarska hiša pa bi si zaradi tega pridobila neminljive zasluge …

Bazilika Marijinega vnebovzetja in sv. Mohorja in Fortunata v Ogleju (Vir: KD Severin šali)

Stemberg je imel torej pravo in dobro rešitev, vendar so se začele zadeve vsestransko zapletati. Odgovora na svoje pismo ni nikoli prejel, čez eno leto, to je 2. aprila 1657, pa je cesar Ferdinand III. umrl. Čez tri leta je Stemberg spet pisal novemu cesarju Leopoldu I., ta pa se ni bil pripravljen pogajati z Rimom in oglejskim patriarhatom za ustanovitev škofije v Novem mestu. Cesar Leopold I., kasnejši madžarski kralj, proštu Stembergu ni mogel narediti usluge, da bi postal škof v Skopju. Med uradnim postopkom preverjanja kandidatove primernosti za škofa sta kardinala Chigi in Colona ugotovila, da skopske škofije na Madžarskem ni.

Tako je papeževa potrditev Stemberga za škofa padla v vodo. Vendar vztrajni prošt Stemberg ni odnehal. Začel si je prizadevati, da bi novomeškim proštom pridobil vsaj pravico do mitre (infule) in pastorala (škofovske palice). V ta namen je cesar pisal papežu Inocencu X. in poudaril, da je Novo mesto dolenjska metropola in sedež krajevne uprave, da leži blizu turške meje, do Ogleja pa je oddaljeno teden dni hoda. Proštu je kot dolenjskemu arhidiakonu podrejenih 35 župnij in nad petdeset tisoč vernikov, kolegiatni kapitelj ima poleg prošta še dekana in enajst kanonikov, ljudje pa še nikoli niso videli pontifikalne maše. Pogajanja za pridobitev teh odličij novomeškemu proštu pa so se v Rimu tako zavlekla, da jih prošt Stemberg ni več dočakal.

Pridobitev škofovskih insignij

Škofovske insignije: mitra (infula), škofovska palica (pastoral), pektoral (križ) (Vir: KD Severin Šali)

Petnajsti prošt in generalni vikar spodnjeavstrijske dežele Germanik grof Thurn Valsassina, prošt je bil med letoma 1666 in 1679, je z vplivnimi zvezami v Rimu in na cesarskem dvoru novomeškim proštom pridobil trajno pravico nositi škofovska znamenja, kot so: mitra, palica, pastoral (križ), prstan, obuvalo in rokavice, ter vse druge insignije, ki jih cerkveni dostojanstveniki uporabljajo pri slovesnem bogoslužju.
To je z listino z dne 15. novembra 1673 potrdil papež Klemen X., ki je novomeškim proštom dodelil še druge pravice, kot so podelitev slovesnega blagoslova, blagoslov križa, kelihov, slik, zvonov, bogoslužnih posod, oltarjev in drugo … Tako so prošti dobili kar veliko pravic, ki so bile doslej podeljene samo škofom. S tem se je ugled novomeškega kapitlja zelo povečal, pravica škofovskih insignij pa je trajala vse do drugega vatikanskega koncila, ki je te privilegije proštom ukinil.

Francozi so ukinili kolegiatni kapitelj

Novo mesto v času francoske okupacije (Vir: KD Severin Šali))

S prihodom Francozov leta 1797 se je vojna prvič direktno dotaknila tudi naših krajev. Zato se po smrti štiriindvajsetega prošta Karla Rudolfa barona Zierheima, ki je bil rojen na gradu Hmeljnik, v tistih burnih časih avstrijski vladarji niso kaj dosti zanimali za izpraznjeno mesto novomeškega prošta. Po Zierheimovi smrti je postal kapiteljski kanonik Hofman upravitelj kapiteljske župnije in vršilec dolžnosti dekana, ki pa ni imel proštovih pooblastil. V Novo mesto so Francozi prišli 14. oktobra 1809. Znan je spopad manjših razsežnosti okoliških kmetov s francosko vojsko, ko so jo kmetje pred mestom zaman skušali ustaviti. Novomeški kanoniki pod Hofmanovim vodstvom so šli med ljudi in jih pomirili, za kar se jim je francoska okupacijska oblast tudi zahvalila.
Ustanovitev Ilirskih provinc je prinesla neizogibne posledice tudi na cerkvenem področju. Napoleon je zahteval, da se meje škofije ujemajo z državnimi mejami. Razmere za normalno pastoralno delovanje kolegiatnega kapitlja in drugih župnij so se drastično slabšale. Francozi so omejili razne pobožnosti, število procesij, število bogoslovcev, ukinili so vse bratovščine in celo nekaj samostanov. Z odlokom generalnega intendanta Bellevilleja pa so 7. decembra 1810 razpustili novomeški kolegiatni kapitelj, kapiteljsko poslopje pa razglasili za državno lastnino.

Po odhodu Francozov je bil kapitelj obnovljen

Po odhodu Francozov se je v Novem mestu kmalu pojavila želja po obnovitvi kolegiatnega kapitlja. Cesar je prošnji Novomeščanov ustregel. Z dvornim dekretom 5. maja 1818 je bil novomeški kolegiatni kapitelj formalno znova vzpostavljen. Takrat so v nov statut zapisali, da naj ima kapitelj poslej enega prošta in štiri kanonike (kooperatorje), ki naj se jim v pomoč doda vikar, najstarejši kanonik pa naj opravlja službo dekana. Pravica imenovanja kanonikov in prošta je bila pridržana cesarju Francu I. Na čast slovesni umestitvi kanonikov in prošta Andreja Albrechta, ki je bila 25. septembra 1831, so Novomeščani v kapiteljski kripti vzidali spominsko ploščo.
Kot zanimivost med zgodovinskimi dogodki in najrazličnejšimi pobudami za ustanovitev škofije v Novem mestu oziroma njihovimi predstopnjami je treba omeniti tudi poseben novomeški vikariat.

Prošt Karel Čerin (Vir: Severin šali)

Novomeškemu kolegiatnemu kapitlju ga je zaradi izrednih okoliščin v drugi svetovni vojni, ko je bila Dolenjska v cerkvenem pogledu praktično odrezana od škofije v Ljubljani, dodelil takratni ljubljanski škof Gregorij Rožman. Tako je bil 30. decembra 1943 novomeški prošt Karel Čerin imenovan za opolnomočenega generalnega vikarja za Dolenjsko. Vikariat je bil ukinjen po končani drugi svetovni vojni, 19. julija 1945.

Priznanja novomeškim proštom

Zaradi izrednih zaslug za verski in kulturni razvoj dolenjske metropole je prošt Jernej Arko (1852–1868) postal častni meščan Novega mesta, prošta Simona Vilfana (1868–1881) pa je cesar Franc Jožef povzdignil v viteški stan. Prošta Karla Čerina (1924–1949) je stara jugoslovanska oblast v Beogradu leta 1936 odlikovala z redom sv. Save III. razreda. Tudi zadnji, 32. novomeški prošt in prelat Jožef Lap je ob 30-letnici pastoralnega delovanja v Novem mestu, 14. avgusta 1998, od župana Francija Koncilije prejel priznanje Mestne občine, leta 1999 pa je postal »naj meščan«.

Prošt Jožef Lap zlatomašnik (Vir: KD Severin Šali)

Ob 500-letnici ustanovitve kolegiatnega kapitlja v Novem mestu leta 1993 je prošt Lap organiziral veličastno proslavo, v zgodovino kapitlja pa se je vpisal kot prošt prenovitelj, saj je popolnoma prenovil kapiteljsko cerkev in proštijo.
Ob 512-letnici kapitlja je 27. aprila 2005 novi ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Alojz Uran to njegovo več desetletij dolgo delo tudi blagoslovil.
Navsezadnje je v proštiji od leta 1984 do svoje smrti živel tudi upokojeni beograjski nadškof Novomeščan, msgr. Alojzij Turk (1909–1995), ki je s škofovskimi insignijami na poseben način zagotavljal, ohranjal in nadaljeval stoletno željo kapiteljskih proštov po ustanovitvi škofije v Novem mestu.