Prosojnost trpljenja

7
281

Veliki teden, zadnji teden pred veliko nočjo, je posebej zaznamovan z razmišljanjem o ključnih resničnostih življenja, s katerimi se prej ali slej sreča sleherni človek. Ko premišljujemo o Kristusovih zadnjih dnevih, hote ali nehote z njim primerjamo svojo lastno izkušnjo. V dogodkih in ključnih osebah, vpletenih v dogajanje velikega tedna, se odpira vsa paleta občečloveških vprašanj, ki zaznamujejo našo pot na zemlji. Ni težko prepoznati lastne izkušnje v opisih trpljenja in bolečine, v občutkih krivde, v strahu pred smrtjo. S svojim ravnanjem so ljudje, ki v velikem tednu obdajajo Jezusa, preživeli vse najbolj ekstremne situacije, ki jih premore človekova eksistenca: predanost, zaupanje, strah, zvestoba, izdaja, beg, površnost, egoizem, sprejemanje bolečine, brezpogojna ljubezen, greh, kesanje … Poleg bogate duhovne vsebine se dogodki velikega tedna tako globoko dotikajo vsakdanje človeške izkušnje.

Na današnji dan, 26. marca 1905, se je rodil Viktor Frankl, utemeljitelj logoterapije. Veliko je razmišljal, tudi na podlagi lastne izkušnje preživetja grozot koncentracijskega taborišča, o trpljenju in o vprašanjih, ki jih zastavlja srečevanje s trpljenjem. Zato se bomo danes, sredi velikega tedna, ustavili ob nekaterih njegovih mislih in pogledih na to osnovno danost človekovega življenja ter osvetlili nekatere temeljne antropološke vidike trpljenja.

Ko pride trpljenje …

Pred oči mi prihaja slika iz otroštva, iz (davnega) leta 1974. Sredi vročega julijskega poletja je po vasi odjeknila novica, da je v prometni nesreči na cesti ob reki Savi umrl sosedov fant. Ravno je dopolnil 16 let. Kot vedno, kadar umre mlad človek, je bilo tudi takrat zelo hudo. Za vse. Za starše, za brate in sestri, za prijatelje, za vaščane. Živo mi je pred očmi njegov sedaj že tudi pokojni oče. Bil je preprost mož, ki ni nikoli veliko govoril. Še nekaj mesecev po sinovi smrti je hodil okoli hiše tih, z bolečino na obrazu. Desno roko je imel vseskozi prislonjeno na srce, kot bi hotel ugasniti (ali mogoče pestovati) bolečino, ki mu je razjedala prsi.

Trpljenje ne pride v človekovo življenje nikoli ob pravem času. Vedno nas najde nepripravljene. Čeprav vsi nekako vemo, da se temu nujnemu poglavju (ali poglavjem!) življenja ne bomo mogli izogniti, je trenutek spoprijemanja z bolečino, ki jo trpljenje sproži v nas, vedno prežet z začudenjem in tistim neizbežnim vprašanjem, ki se iztrga iz globine človekove biti: »Zakaj jaz?«

Ko pride trpljenje, se življenje ustavi. Bolezen, nenadna smrt nekoga, ki nam je blizu in dragocen, izguba službe, ločitev, zgrešeni koraki otrok, naše napačne odločitve … Tisoč obrazov si lahko nadene človekovo trpljenje. Številni ljudje danes niso več metafizično ukoreninjeni v veri, močne družinske vezi popuščajo, kratkotrajni in površni odnosi pa v trenutkih stiske človeku niso v oporo. Trpeči človek čuti zaradi teh razlogov veliko osamljenost, zato išče v sebi in v drugih oporne točke varnosti in gotovosti. Iz globin biti trpečega človeka se poraja drugo vprašanje: »Kaj sedaj?« Da, kako živeti naprej z izkušnjo trpljenja, ki v temelju zamaje ves koordinatni sistem človekove eksistence? Kako živeti naprej, kljub trpljenju?

Sila trpljenja zbudi v človeku agresijo. Človek želi hitro najti koga, ki bi mu naprtil odgovornost za lastno trpljenje. Porodi se naslednje v nizu vprašanj: »Kdo je kriv, da trpim, kdo je povzročil moje trpljenje?« Kot da bi hoteli s tem del lastne bolečine nezavedno preložiti na ramena nekoga drugega. Mogoče v nekaterih primerih kakšni krivci za povzročeno trpljenje celo obstajajo, ampak na koncu trči človek vedno tudi ob lastno odgovornost. Tako ali drugače.

Po izkušnji trpljenja (p)ostane človek drugačen. »Trpeči človek postane jasnoviden in svet zanj prosojen,« je zapisal Frankl. Maske nenadoma padejo, koprene, ki sredi vsakdanjosti zastirajo pogled na resnico, postanejo prosojne, nevidne. Ognjeni zublji trpljenja potegnejo jasno črto med tem, kar je pomembno, in vsem drugim, kar je balast v našem življenju. Številni odkrijejo, koliko balasta so vlačili s seboj. Trpljenje odpre oči za drug(ačn)e resničnosti bivanja in na novo postavi človekov vrednostni sistem. Prav zaradi tega nosi trpljenje v sebi tisti globlji naboj, ki (ponovno) odpre v človeku špranjo transcendence in spraševanja po zadnjem, (do)končnem smislu.

Odnos do trpljenja

V življenju obstajajo zadeve, ki jih ne moremo spremeniti. Tudi trpljenje spada mednje. Kot pravi Frankl, ohranja človek tudi v trenutkih trpljenja določeno svobodo v smislu, da lahko do trpljenja zavzame odnos, stališče. „Ne v tem, da trpimo, temveč v tem, kako trpimo, je smisel trpljenja.“

Po njegovem vsebuje primerna človekova drža do trpljenja tri vidike: sprejemanje, odmik in premagovanje trpljenja.

Trpljenje je treba najprej sprejeti. Trpljenje preprosto spada k življenju. Frankl meni, da je zato pomembno opustiti držo ali prepričanje, da v življenju trpljenja ne bi smelo biti. To, da smo zdravi, je čudež. Trenutki, ko človek doživlja sebe in svet okoli sebe v ravnovesju, so dar. Zahodna civilizacija je v svojem jedru naravnana drugače: cilj in normalno stanje naj bi bila homeostaza, ravnovesje, udobje, »sreča«. Vsa potrošniška mašinerija je naravnana v služenje temu cilju, zato je trpljenje vedno bolj videno kot tujek, kot nebodigatreba, pred katerim si zatiskamo oči duše in telesa.

Človek bi moral biti sposoben narediti odmik od konkretnega trpljenja. Pomembno si je ozavestiti, da sem jaz vedno nekaj več, kot je moje trpljenje, nadaljuje Frankl. Z drugimi besedami, pomembno je poiskati še druge možnosti, ki jih imam na razpolago tudi v trenutkih trpljenja. Pred leti sem nekaj časa od blizu spremljal delo Prijateljstva bolnikov in invalidov. Spomnim se neke mlade dame, ki je po preživeti prometni nesreči ostala priklenjena na invalidski voziček. Ni se vdala. Ker je vedela, da bo zaradi svoje invalidnosti težje ohranjala odnose z ljudmi, se je odločila in v domači župniji poučevala verouk. Dva dni v tednu se je srečevala z mladimi nadobudneži in njihovimi starši. Po končanih urah verouka je bila vedno zelo utrujena in izčrpana, a zadovoljna, da je znotraj danosti trpljenja odkrila možnost, kako še vedno ostati vpeta v resničnost vsakdanjega življenja.

Tretjo držo v odnosu do trpljenja Frankl imenuje premagovanje. Človek se mora bojevati, ko ga zadene trpljenje, ne sme se predati. Če trpljenje povzroča bolezen, jo mora človek zdraviti, če smrt, naj odžaluje, če pomanjkanje smisla, naj se odpravi na pot iskanja smisla. Pasivna drža v odnosu do trpljenja le še povečuje trpljenje.

Zgoraj sem že omenil, da odpira trpljenje vprašanja transcendence in vere. Človeku pomaga obuditi prazaupanje, ki odpira vrata zaupanju, izročanju, veri. Pred kratkim mi je pripovedovala prijateljica o ženski srednjih let, ki je po nekaj letih neuspešnega prizadevanja, da bi izboljšala svoj odnos z možem, vse skupaj izročila Bogu. Začela je prakticirati vero in sprejemati, kar ji življenje pač daje. S tem je v nekem smislu na novem začetku: pot samopreseganja sebe bo zmogla le, če bo poglabljala tudi svojo vero, sicer se bo verjetno kmalu spet zapletla v pasti psihologizma in tehtanja lastnih občutkov neslišanosti, prezrtosti, zapostavljenosti.

Trpljenje tako neizbežno odpira tudi vprašanja smisla. »Razlikovati moramo med trpljenjem in obupanjem. Trpljenje je lahko neozdravljivo, toda pacient obupa šele tedaj, ko v trpljenju ne zmore več videti nobenega smisla.« Tu smo pri jedru Franklove vizije življenja: smisel je mogoče odkriti tudi v najbolj nesmiselnih situacijah. Smisla človeku ne dajo ugodne zunanje okoliščine, človek ga lahko odkrije na podlagi stališča, ki ga zavzame do vsega, kar se mu dogaja. Z drugimi besedami to pomeni, da lahko človek sredi vsega blišča in vseh dobrin, ki ga obdajajo v življenju, obupa in se zlomi, in nasprotno: tudi sredi »ničesar« lahko človek najde razloge za bivanje in pomirjen živi svoje življenje.

Gledano skozi oči človeškega trpljenja ali pa skozi oči velikega tedna lahko vidimo, da nosi trpljenje v sebi »nekaj več«. Nosi slutnjo velike noči.

V brezna najglobljega trpljenja so položena semena vstajenja …

Martin Lisec je direktor podjetij Stopinje in Mohorjeva d.o.o., Ljubljana.

Foto: Patricija Belak, ki kot mlada umetnica, ki vse lepo, kar ujame v svoj objektiv, objavi na Articija.


7 KOMENTARJI

  1. Zamenjani črki:ne morAm trpeti,ljubiti,marveč:kljub vsemu morEm trpeti in ljubiti…z Božjo pomočjo

  2. Zelo lepo napisano. In prav je, da smisel in odnos do trpljenja na takšen način predstavite otrokom.

    A recept, da te vera odreši nesmiselnega trpljenja, je vendarle malce prepoceni. In nesmiselnega trpljenja je brez dvoma preveč. Dovolj je, da si pogledate le statistike o številu samomorov. Tudi sam sem pred leti imel težko duševno bolezen in zato vem, da kar nekaj odstotkov ljudi (vsaj za našo zahodno civilizacijo velja) povsem nesmiselno nezmerno trpi.

    Članek razumem kot opis zmernega trpljenja, ki prej ali slej v življenju ujame vsakega, in ga v smislu vašega recepta lahko razumemo kot rekreativni zdravi šport. 😉

  3. “A recept, da te vera odreši nesmiselnega trpljenja, je vendarle malce prepoceni.”
    Tako razmišlja človek, če vero gleda od zunaj. Vendar je takšna sodba zmotna in obenem žaljiva, ker to enostavno ni res. Le čevlje sodi naj kopitar, bi na to rekel naš poet Prešeren.
    osebne izkušnje ljudi govorijo nasprotno od vašega razmišljanja, g. Igor Džukanović.
    Lisec ne govori o veri kot o odrešiteljici nesmiselnega trpljenja. A vera človeka ponese mnogo dlje in tega si neverni niti v sanjah ne more predstavljati.
    Tudi moja osebna izkušnja me je utrdila v prepričanju, da vera odpira pota življenja a nevera celo zapira vrata tam, kjer bi bil možen prehod samo z malo večjo potrpežljivostjo in vztrajnostjo. Vera je namreč trdno prepričanje o dejstvih lastnih življenjskih izkušenj, katere lahko razumejo le tisti, ki z nami delijo podobna spoznanja o življenju in smrti.

    Če ob pojmu vera predpostavljamo še obstoj večnega življenja, ki ga verni lahko dojamemo kot dejstvo, s katerim se da osmisliti na videz še tako nesmiselno trpljenje in najti v njej moč za aktivno spoprijemanje z njim.
    Tu namreč ne gre za vero v pozitivno mišljenje, ki je le nojevsko porivanje glave v pesek pred bistvenimi vprašanji našega obstoja, temveč za vero v Jezusa Kristusa, bogočloveka, ki svoje enakosti z Bogom ni ljubosumno čuval in je nase prevzel podobo hlapca… Najhujše trpljenje na zemlji namreč lahko doleti samo pravičnega. In ta pravični je bil on, Jezus Kristus, ki je umrl na najbolj sramoten način. Kot pravični je bil prištet med hudodelce.
    Tu se lahko spomnimo mnogih, ki so umrli na sramoten način potem, ko so izdani in prevarani umirali kot izdajalci, a so se v resnici iskreno borili za osvoboditev naroda. Tu mislim na veliko večino domobranske vojske in njenih poštenih voditeljev. Podobno je tudi naša vlada morali odstopiti zaradi poštenega dela. Odstavljena je bila od sovražnikov poštenega naroda, ki ga hočejo še naprej izžemati in teptati. In ravno v tem nesmiselnem trpljenju se bo narod srečal z vero, ki mu bo prinesla nesmrtnost. V trpljenju bo dozorel za vstajenje. To bomo še doživeli. In osramočeni bodo vsi, ki se sedaj razkazujejo kot pavi svoje perje. Vsi, ki svoja zla dela skrivajo v temi.
    Sedaj je čas za spreobrnjenje, sedaj je čas za popravo krivic! Bojim se, da ga bodo pri nas nekateri v celoti zamudili. Nekaj lepih priložnosti so že. Umreti brez kesanja in brez volje za popravo krivic pomeni zamuditi tudi zadnjo priložnost. Konec sveta se zanesljivo bliža, čeprav ga kolektivno morda za časa našega življenja ne bomo več pričakovali. Vsak ga bo namreč enkrat zanesljivo doživel.
    Naj nam velikonočni prazniki pomagajo odkriti pravi smisel našega zemeljskega popotovanja od zibelke do našega groba. Brez teh globljih uvidov v našo stvarnost ostajamo neodporni pred težo, ki nam jo prinašajo podcenjevanje in odlašanje iskanja odgovorov na vprašanja o končnem smislu smrti in našega življenja po njej. Moj odgovor na ta iskanja je jasen. Reklama za Kristusa, od mrtvih vstalega, in za njegovo Cerkev v kateri ima Petrov naslednik nalogo, da svoje brate potrjuje v veri. Odlično je svojo nalogo in poslanstvo zastavil njegov dvesto petinšestdeseti naslednik sv. oče in brat Frančišek.
    Blagoslovljene velikonočne praznike in, da bi v njih našli navdih in pogum za upanje v preizkušnjah, s katerimi vas bo v naslednjih mesecih in letih kalilo življenje vse do srečnega prestopa v večnost.
    Nevernim svetujem, naj premagajo predsodke in se utrjujejo v prepričanjih, ki so edina vredna človekove pozornosti, ki služijo resnici in pomagajo graditi boljšo prihodnost za vse.
    Mir in dobro!

    • …Najhujše trpljenje na zemlji namreč lahko doleti samo pravičnega.

      Smela trditev. Problematično je že definirati “najhujše trpljenje”, še težje to isto izven Zemlje, pravičnega človeka izdelanega po božji podobi…

      …obstoj večnega življenja osmisli trpljenje (povzeto)…

      Mogoče. Vsebina posmrtnosti po božjem smislu nam ni razkrita. Ker ne vemo kaj posmrtnost pomeni, si jo vsak predstavlja po svoje in vsakemu lahko kaj pomeni ali pa ne. Izkušnja človeške zaljubljenosti/ ljubezni je spomin duše na božjo sprejetost človeka. Božja ljubezen je v človeških dušah odtisnjena obljuba: neznanega,nezemeljskega, nepredstavljivega… Zemeljsko bivanje je gotovo predsmrt. Trpljenje je dejstvo. Božje tuzemsko spremstvo človeka je milostno upanje. Božja obljuba posmrtnosti v večnost je vera.
      Vse v vesolju govori o Bogu, poje v ritmu s Stvarnikom. Človekov pradavni spomin je zakopan.
      Trpljenje odpira grobove naših duš!

  4. Ja, le z upanjem in vero lahko premaguješ stisko in trpljenje. Po Prešernu “…sem dolgo upal in se bal…”. Zanima pa me, če ženska srednjih let iz članka,ki ni uspela urediti svojega odnosa z možem sliši na ime Mi… Ker odnos z Bogom je odnos z ljudmi in ne morem vse izročiti Bogu,ne da bi se obenem spravil z bližnjim. Samo v tem je lahko jutri resnično Nov dan…

    miha

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite