Andrej M. Poznič: Izdani? Izdani. Izdani!

47
1871

Andrej M. Poznič: Izdani? Izdani. Izdani!Si predstavljate, da bi se Cerkev odpovedala sv. Juriju ali sv. Kancijanu ali sv. Florjanu ali 40 mučencem iz Armenije, ker so bili vojaki? Za kristjane je vedno veljalo, da so mučenci seme novih kristjanov, predvsem zato, ker so žrtvovali vse, kar so imeli in kar so bili, da so izpričali resničnost Jezusovega vstajenja. Mučencem se Cerkev ne bo odpovedala, so namreč njen najlepši cvet.

Toda včasih se mi zazdi, da smo v času politične korektnosti kristjani danes v skušnjavi, da bi se svojim mučencem odpovedali. Naši mučenci povzročajo nelagodnost, ker razgaljajo z vso močjo vso laž brezbožnega komunizma in njegovega režima. V času revolucije, ki so jo pod krinko OF vodili komunisti s svojim voljnim, pa tudi zlorabljenim orodjem partizani, so povzročili množico žrtev mučencev v naši Cerkvi. Skupine so si med seboj zelo različne. Lahko bi se spomnili vseh tistih, ki so jih pobili v partizanih, ker so bili verni, ker se niso strinjali s komunizmom, ker niso hoteli revolucije. Njihova smrt je služila temu, da je ustrahovala že tako prestrašeno množico drugih, ki so se zato pokorili, utihnili in, kasneje, pustili kupiti s privilegiji in borčevskimi pokojninami, vse do njihovih vnukov v današnjih dneh. Tem bi lahko rekli pozabljeni in skriti mučenci. Potem so vsi tisti, ki so jih morilske trojke ali pa kar celi partizanski odredi poiskali na ulicah, pisarnah, domovih in so jih posamič mučili ali/in likvidirali zaradi njihove katoliške vere, njihove pomembnosti v družbi ali vpliva na svoje okolico. To so tisti mučenci, ki jih želi Cerkev postaviti na oltar, toda ne smejo biti ali postati edini, na katere se obračamo.

Naš spomin in naslov naših molitev mora biti širši. Segati mora tudi do slovenske narodne vojske, do domobrancev, ki so umrli v nečloveških razmerah komunističnih koncentracijskih taborišč in predvsem v sistematičnem pokolu nedolžnih, ki so ga partizani izvršili v maju 1945. Pomorjeni so bili nedolžni, najboljši fantje in možje, kar jih je tedaj imel naš narod, kakor so najslabši takrat prevzeli oblast in jo pokvarili ter skorumpirali do današnjih dni. To je mesec, ko so za Boga, za vero, iz ljubezni do slovenskega naroda, do svojega ljudstva, do svobode in svojih poštenih prepričanj, umirali pod streli moči pijane drhali; to so naši fantje, naši mučenci.

Mesec maj 1945 pri nas ni bil čas veselja in svobode, ampak čas žalovanja, molka in priprave na sužnost, ki jo je prinesel partizan iz gozda. Nobene svobode, prišel je čas »po svobodi«, ki se je končal šele s prvimi demokratičnimi volitvami leta 1990. Ta čas  se podaljšuje vsakič, ko na volitvah zmaga slovenska zima, jugonostalgija, ki je bolj kot nostalgija po pretekli državi, nostalgija po režimu, kjer jim je bilo vse dovoljeno, vse dano in nihče ni smel drugače misliti, govoriti ali delati, kakor so oni določali. In po tem se jim kolca bolj kakor po državi. Kolca se jim po tistih 100%! Kolca se jim po absolutni oblasti, ki so jo zgradili na množici pomorjenih in zatiranih.

Tri skupine mučencev vidim v naši polpreteklosti. Pozabljeno, izbrano in zanikano. Menim, da bi morala Cerkev narediti vse, kar je v njeni moči, da bi vse tri dobile čast oltarja in da bi se verniki k vsem z enako gorečnostjo lahko zatekali, ko prosimo za zadeve našega naroda, našega javnega življenja, naše prihodnosti. Kajti mučenci, ki so seme novih kristjanov, so edini kapital, ki ga še imamo, ko gorimo za izboljšanja našega stanja.

Da izumiramo, ni treba dokazovati. Da smo daleč od spoštovanja in svobode, ki si ju želimo, prav tako ne. Da drsimo nazaj v totalitarizem, ko nas spet cenzurirajo, zdaj skriti kot (?) neimenovani privatniki iz Mirovnega inštituta ali FDV-ja na družbenih omrežjih, ali pa nas po krivosodnem sistemu tožarijo za besede in misli, ki jim niso všeč, da odrekajo državno podporo katoliškemu šolstvu in si želijo monopolov, ki so jih izgubili, da so prihvatizirali državo, ki so jo za hip izgubili pod DEMOS-om, vsega tega ni potrebno dokazovati. To živimo in še hujše bo, ker gabrovska ateistična šola vzgaja ljudi brez kritične misli, predvsem pa brez odnosa do resnice in pravice. Statistike že zaznavajo sadove tega sistematičnega in škodljivega dela »javnega šolstva« od zibelke do univerze.

Zato potrebujemo mučence, ker so bili tako različni, ker so v svoji veličini neustavljivi, ker so bili umorjeni, a živijo in prosijo Gospoda, da nam podari spreobrnjenje.

Pred kratkim je papež beatificiral prve štiri argentinske mučence, med njimi tudi škofa Angellelija. Na slovenski oddaji Radia Vatikan so 27. aprila objavili izjave prefekta Kongregacije za svetnike, kardinala Angela Becciu-ja, zakaj so bili mučenci. Rekel je, da je škof Angelleli

»vedno bil blizu svojemu ljudstvu, … da je na tak način uresničeval ljubezen do bližnjega, ko je bilo ljudstvo zatirano, … da se je boril proti sistemu, ki je postal greh, … da se je boril proti ideologiji, ki zasužnjuje in da obstaja nevarnost ideologije, ki hoče graditi brez Boga. … Umrli so s pogumom za lastne ideje, pogumom za zvestobo evangeliju in so postavili na prvo mesto ljubezen do Boga in evangelij.« (Verodostojnost teh povzetkov lahko preverite v arhivu oddaj Radia Ognjišče.)

Vsi navedki pa se zlahka nanašajo na naše domobrance. Njihov boj je bil upravičen. Šlo je za samoobrambo pred partizanskim nasiljem. Njihova smrt je bila nedolžna. Da so partizani oz. njihovi voditelji komunisti, delovali v odium fidei, v sovraštvu do vere, nima smisla posebej dokazovati. Komunizem se deklarira in je nasprotnik vere in Cerkve. Vedno in povsod jo sovraži, preganja, zatira ali, če ne gre drugače, zaničuje in čaka, da bo lahko prešel v napad. V tej protikatoliški in protiverski drži se sreča z masonerijo ali liberalci. Skupaj so Evropi odrekli njene krščanske temelje in jo gradijo zdaj na ideologiji spola, LGTB agendi in drugih ideološki nesmislih. Da so bili domobranci s svojim ljudstvom in ga ljubili nadvse, ker je bil to izraz njihove vere in ljubezni do Boga, zadostuje, da se ozremo na njihovo vodilno geslo: mati, domovina, Bog. Torej za narod, za očetnjavo (tradicijo) in vero. Vse to v svobodi in spoštovanju. Vse to so KPS in njeni partizani uničevali in v tem vztrajajo do današnjih dni. Borili so se proti ideologiji, ki zasužnjuje, na povsem dovoljen način in potem umrli za svoje prepričanje, za svojega brata, ker so v tem boju postali eden.

Pomembno in nujno je, da ne omejimo seznama naših mučencev na nekaj izbrancev, med katerimi ni nobenega domobranca pa tudi ne nobenega partizana iz pozabljene skupine. Razširiti moramo svoja obzorja in se zatekati k vsem našim mučencem, kajti vsi skupaj prosijo za nas in po njih bomo prejeli milosti in darove, ki jih nujno potrebujemo, da bomo kot Slovenci in katoličani preživeli v naši državi. Čas se nam izteka! Prosimo naše mučence za naš obstanek in spreobrnjenje.

47 KOMENTARJI

  1. Mučeništvo naj temelji na ljubezni do Boga in soljudi. Torej na duhovni rasti, ki je porok za vrednotno in materialno rast!

  2. Izpostavitev temeljnega elementa, to je ljubezni, bi še bilj osmislilo in uravnotežilo plemenita prizadevanja za družbeni preporod.

    Gre za trdni temelj, ki je v ravnovesju s stvarstvom.

  3. Na ljubezni je možno graditi vsa prizadevanja, ki s tem postanejo plemenita tudi na zunaj in po vsebini.
    Ljudje pa še tega nismo vajeni in se moramo tega na vse načine privajati.
    Gre za naše uravnavanje s stvarstvenim življenjskim ravnovesjem, pri katerem ljubezen ni skrita za političnim izrazoslovjem, ampak tako štrli iz vsebine, da ji daje osnovni ton in usmeritev.

    • Dobr, Svitase, a ste vi prebrali zgornji odličen komentar ? Kaj če bi v zvezi z njim kaj napisali ?
      ne pa razlagali- ne vem komu- kaj je za vas mučeništvo ?

  4. Odličen zapis! Samo krščanstvo nas je obdržalo in samo vera v Boga nas bo rešila, preko NAŠIH dejanj!

  5. To je to. Ko je bila Cerkev še zdrava, je npr. islamske vdore vedno zaznavala kot Antikrista. Kaj pa so drugega? Kakšna pa je danes? Bolje da ne govorimo. In poglejte si duhovnika, ki je razumel svojo vlogo v boju proti hudiču, temu ali onemu:

    https://en.wikipedia.org/wiki/Ignacy_Skorupka

    Slike:

    https://www.google.com/search?q=Ignacy+Skorupka&rlz=1C1CHBF_slSI825SI825&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0ahUKEwik78jgy5_iAhWImIsKHbOoCR8Q_AUIDigB&biw=924&bih=609

    Kaj je večje od tega, če kdo daruje svoje življenje za prijatelje, je rekel Gospod Jezus. Janez 15,13.

    Razširiti moramo svoj pogled od naših levih in desnih na sedanjo situacijo v svetu, Evropi, Vatikanu in v papeški obleki. Mnoge stvari iz Svetega pisma in življenja mučencev si danes razlagamo zelo zelo zblojeno. Služiti Antikristu je lažna, sprevržena in patološka “ljubezen” in teologija. To v resnici ni Kristus, ker nas zaradi lenobnosti in strahu pred bolečino satan ujame v svoje “miroljubne” razlage. Takšno krščanstvo je podobno stari kur.i.: poceni se daje, poceni prodaja svojo kožo. Mučenci pa so svojo božjo kožo predali zemlji po najvišji možni ceni. Samo tako se zmaguje.

  6. O izdaji in izdajalcih so in se vedno non stop blejajo komunisti in profesionalni antifasisti. Ni mi vsec ta besednjak. To je ideoloska floskula. Izdajalec je tisti, ki izdaja tisto, kar naj bi drzal za zobmi. Nic vec kot to.

  7. Kje je bil Poznič vsa ta leta Jugoslavije? Je bil morda premlad, pa zdaj ne ve o čem govori? Ali je to tisti slovenski pogum, ko je vsega konec, takrat so vsi generali.

    • Tako pač je v Sloveniji. Bivši partijci, ki so v nekaj mesecih med letom 1989 in 90 konvertirali v anti-partijce so jamrali o lustraciji, čeprav so bili komunajzerji. Govorijo o lustraciji, pa ne povedo, kdo bi po lustraciji prišel? Imamo same stare partijce, tudi v Demosu. Edini disident je bil Jože Pučnik, ki ga je SDS-ovska partijska klika zrinila s položaja in pustila, da umre v pozabi. Za razliko od nas so imeli drugi narodi (Madžari, Poljaki, Čehi) številne “oporečnike” in disidente, ki so bili logična izbira, da po padcu komunizma zavzamejo najpomembnejša mesta.
      Slovenci takih ljudi nismo imeli.

      • Tudi večina komentatorjev na tem portalu se petelini, kako so oh in sploh nasprotniki komunizma, pa v celotnem življenju, ki so ga vsaj polovico preživeli v prejšnjem režimu, niso počeli drugega, kakor drobili v kozji rog skupaj z vsemi komunisti, socialisti, zsmsjevci in tako dalje. In takšni brezhrbtenični črvi potem govorijo o vrednotah, moralnosti in tako dalje.

    • Zdravko, avtor clanka je, ce se ne motim, potomec politicnih beguncev v Argentino, ki se je v casu studija v poznih 80 letih vrnil v domovino. Tvoj ocitek torej ni na mestu.

      • Hvala, to pojasni marsikaj. Moj očitek se tako skrči v nepriznavanje bivše Jugoslavije, ki je realna in zgodovinska tvorba, ki je ne moremo preskočiti z nekim časovnim strojem. Ko se vse kar je bilo narobe zreducira v nasilje in nedemokratičnost ostanemo v resnici praznih rok. Saj sedaj nasilja ni več, celo demokracijo imamo. Torej, vse je ok potemtakem.

    • S takimi modeli kot je provokator in bedak na Z itak nima smisla razpravljati ali jim kaj razlagati.
      Treba pa je napisati DA NAMERNO PIŠE NEUMNOSTI da bi razvrednotil izjemne misli g. Pozniča.
      Ki ga IF še dodatno diskreditira…češ, v Argentini je bil…Znana komi “psovka”….
      Seveda pa so stvari povsem drugačne. Ljudje, ki so jih komi zločinci (ljudje če bi vi vedeli za vse zločine, bi onemeli…) pregnali po svetu, so bili najboljši ljudje , ki so domovino, slovenski jezik in slovensko življenje ohranili vse do danes ! Kdor je kdaj ob blizu videl slovenski čudež v Argentini ve o čem pišem ! G. Poznič ima 100 % prav, tudi sam sem zelo žalosten, da slovenski škofje naše mučence z bojazljivim molkom znova “potiskajo v pozabo”….
      Pri skoraj vsaki nedeljski maši v maju in juniju, pa še kdaj, bi se morali spominjati slovenski mučencev, vseh treh kategorij, kot je dobro razložil ihanski župnik !
      Upam, da župljani na Ihanu znajo poslušati svojega župnika in se od njega učiti !

      • A si ti pri pravi? S cem sem ga diskreditiral? Objektivno sem zelel napisat. In odgovorit Zdravku na nacin, da sem kvecjemu branil avtorja pred nekim ocitkom iz nevednosti.

        • Ok, zgleda da nisem prav razumel, kaj ste hoteli povedati…Sem pa čisto pri pravi, za razlko od koga ki mu vi “pojasnjujete”- nekaj kar sam zagotovo dobro ve…

  8. “Mučenci pa so svojo božjo kožo predali zemlji po najvišji možni ceni”. Danes ta cena vsaj zaenkrat in tu res ni več cena človeškega življenja in je toliko bolj vezana na materialno ugodje ter prislužene ali podeljene privilegije, za kar bi človek mislil, da je nekaj, čemur se je mogoče zlahka odpovedati. Pa žal ni tako. Potrebni so seveda vzgledi. Vse prej, kot dober vzgled je v tem primeru prerivanje za dobro plačano službo v EU parlamentu med zaslužnimi člani NSI. Pogled od zunaj ni nič bolj prijeten, kot v primeru lažne skrajne levičarke, ki je s parolo “poslanske plače na minimalce” prišla v DZ, zdaj pa po “milijonsko” v Bruselj.
    Pa še o Gabrovi ateistični šoli. Ta ni naredila škode le vernikom, Gabrova reforma je povzročila in še vedno povzroča škodo vsem šolskim generacijam tudi s tezo, da naj straši vzgajajo, učitelji pa učijo. Zato pristop le z vidika nasprotovanja ateistični šoli ne bo prinesel uspeha. Upam, da moj tokratni diskurs ne bo sprožil plazu nebrzdanega besa v obliki komentarja za mojim, kot včeraj, čeprav ne čisto neupravičenega.

    • Ne, glede natolcevanja o “dobro plačani” službi evroposlanca pa nimate prav ! Ja, plača je OK. Toda, ali ni velika zadeva, če si poslanec v evropskem parlamentu ?? Menim, da bi se vsak rad videl tam, pa ne glede na plačo !

      • Upam, da res ne. No, verjamem, da ne. Mogoče sem netaktno poudaril “dobro plačano”. Koga pa tja pošiljamo pa je drugo vprašanje.

  9. Avtor ima prav. Mučenci so, vendar jih moramo prepoznati.

    So pa nekatera področja zanemarjena, ki bi rabila mučence, pa jih skorajda ni.

    Mučenci premikajo vrednotni razvoj na najrazličnejših področjih:
    – v cerkvi
    – v pravosodju
    – v novinarstvu
    – v politiki
    – v znanosti
    – v zdravstvu
    – v gospodarstvu
    – v javni upravi….

    Mučenci so gradniki resnicoljubja, pravičnosti, poštenja, ustvarjalnosti, odgovornosti, solidarnosti, kar vse temelji na ljubezni do stvarstva in soljudi.

  10. Mučenci so zato, ker so pri svojem vrednotnem ustvarjanju in opozarjanju, ovirani in zaničevani, kar pa jih ne ustavi.
    Spomnimo se na nekatere odmevne primere.

  11. V teku let, smo se vsakoletno, meseca Rožnika spominjali, kot rojaki, znanci, sorodniki ali družinski člani, BRANITELJEV njihovih in naših domov, življenj, domovine, naroda in njegove tisočletne omike.
    Oni so za nas preživele rojake in naše potomce, slavni narodni junaki.
    Za strankarske pojme; so od zaveznikov izigrani borci.
    Za vojskovodje pa vojni poraženci.
    Danes po 61ih letih pa se vprašajmo ob spominu njih, kaj pa so oni za nas slovenske vernike, v luči vere?
    Kot zemljani vemo, da obstaja DOBROTA in ZLO, to pa sta sadova LJUBEZNI in SOVRAŠTVA, RESNICE in LAŽI, stalni dejavniki človeške zgodovine.
    Kot verniki pa vemo, da poleg vidnega stvarstva obstoja tudi nevidno, to je duhovno stvarstvo.
    Iz sv. Pisma zvemo, da je na duhovni strani, ki je tudi bistveni dejavnik, ki se izraža v nam vidnem stvarstvu, nenehni boj med DOBRIM in ZLOM, to je RESNICO in LAŽJO.
    Iz razodetja vemo da je Bog neskončna RESNICA, Jezus sam pa je razodel kaj je ZLO z besedami » ON JE OČE LAŽI, UBIJALEC OD ZAČETKA » O tem boju, mi, ki živimo v kalupu časa in podedovanem življenju, ki preide v bivanje preko smrti, ne vemo ničesar, razen iz Božjega razodetja, ki je v sv. Pismu.
    Najzglednejši VZOR v tem boju je naš odrešenik Jezus, sin živega Boga. On je bil preganjan, mučen, zasramovan in sramotno umorjen, čeprav je delil dobrote vseh vrst in oznanjal Božje kraljestvo, ki je ljubezen. Za svetne veljake, oblastnike in borce zla, je bil On premagan do skrajnosti, a v duhovnem boju, kakor vemo iz razodetja, je bil popoln zmagovalec nad zlom. On sam je po vstajenju razodel to sktivnost, ko je rekel svojim učencem« » Ne bojte se, jaz sem svet premagal «. Sv. Pavel pa dodaja k tej skrivnosti »Zdaj se veselim v trpljenju in na svojem mesu dopolnjujem, kar nedostaja britkosti Kristusovi!«.( kol. 1, 24)
    Toraj, iz tega spoznanja, mi, ki verujemo v Boga in zaupamo v njegovo razodetje, v stari in novi zavezi, vemo, da so naši mučenci sozmagovalci RESNICE nad zlom in stem soodrešeniki stvarstva, sicer v sorazmernem odnosu veličastva, a vendar so dopolnjevali z svojim trpljenjem in smrtjo, kar nedostaja Odrešenikovim bridkostim.
    Vemo, da je vladar tega sveta, oče laži spretno ruval in vedno bolj ruje globoke korenine » Narodne-zveličavne omike «. To se sedaj močno pozna v splošni narodni-zveličavni omiki, nje glavna korenina pa je materin jezik, ki je tudi ključ do nje, katerega ne samo v matični domovini, temveč tudi v izseljenstvu, nevarno, kot narod, onečaščamo po zgledu prevratnikov, mednarodnih raznarodovalcev, proti katerim so se oni borili.
    Že prvi Kristjani so doumeli in nam zapustili izrek » Kri mučencev, seme novih Kristjanov «.
    Stvarnik je iz naših mučencev pripravil novo seme. Prvi jasni dokaz je narodna osamosvojitev, ki nam je bila podarjena po njihovih žrtvah. Ni goli slučaj, narodna osamosvojitev, tudi ne sočasnost letnih časov meseca Rožnika, z časom večinskega mučeništva, katerega se te dni spominjamo, temveč je bil zanjo plačan mučeniški in krvavi davek, skozi tisočletje naših prednikov, posebno pa še od okoli 20.000 junaških žrtev našega rodu, kar je več kot en odstotek Slovencev tega rodu v matični domovini. Kateri narod je plačal tako visoko ceno krvi za seme, z več kot enim odstotkom prebivalstva? Brez dvoma, nam je to milost izprosila pri Bogu Kraljica mučencev, ker brez milosti mučeništva nikakor ne more biti mučenikov, lahko so samo trpini, kar pa nima vrednosti v duhovnem boju.
    Spominjam se tedanjih dni v Vetrinju. Kmalu po prvi pošiljki Domobrancev nazaj, so se vrnili nekateri in poročali o zvijačni predaji, svarili so ostale naj se ne vračajo, pa je večina dejala « Kamor so šli oni gremo tudi mi «. Nikakor ni bilo to iz obupa, saj so se vračali prepevajoč in vriskajoč, temveč zaradi podeljene milosti mučeništva, saj so dobro vedeli kaj jih čaka, vsi so poznali zgodbe Turjaka in druge.
    Ali ni šel tudi njih Vzornik Jezus vedoč in prostovoljno v trpljenje?
    Po milosti mučeništva njih mučeništvo in smrt nista bila brez vrednosti, temveč sta se spremenila v seme Božje previdnosti. Tudi je zanje in zase molila dan in noč vsa begunska množica v prenapoljeni vetrinjski cerkvici in se stem duševno utrjevala po Mariji pomočnici, srednici vseh milosti, katere je vsem dobrohotno dajal Vsemogočni Bog.
    Vetrinje imajo svoje ime po cerkvici posvečeni Mariji Kraljici Zmagovalki, Maria Victrix, ki je godovala tiste dni, 31. Velikega Travna.
    Ali je sploh mogoče, da bi bil to goli slučaj?
    Oni ne potrebujejo našega češčenja, čast mučeništva, to najvišjo odliko, ki jo more dobiti človek, jim je Bog milostno podaril in potom njih vsemu slovenskemu narodu in božjemu občestvu.
    Mi potrebujemo njihovega spomina, da se ohranjamo v narodni-zveličavni omiki. Od nas odvisi sedaj, da izpolnimo našo dolžnost z zadostitvijo za to prelito kri, ker kot narod smo povezani z rojaki krvniki, ki so omadežavli narodno čast z bratomorno v nebo upijočo krvjo. Naša soodgovornost je razvidna iz Jezusovega reka » ….. toda povem ti, Sodomski zemlji bo na sodni dan lažje ko tebi « , toraj nismo odgovorni samo za osebna dejanja, temveč tudi za družinske, župnijske, narodne, medčloveške in tudi z okoljem.
    Zadoščati moramo za storjene zločine in krivice, kakor tudi prositi, da bi bili sadovi semena stoteri. Ni pa zadosti samo prošnja, na prvem mestu morajo biti naše dejavnosti z zglednim življenjem in z spoštovanjem sprejeti Božje darove.
    Bog nam je po svoji Cerkvi dal v dar, Vzornika naše narodnosti, da tako lažje izpolnjujemo njegovo voljo, s tem, da posnemamo vzornikovo življenje in poslušamo njegova sporočila. Vzornik blaženi Anton Martin Slomšek je rekel: » Naš slovenski jezik je božji dar….« Naši mučenci, narodni junaki so bili mučeni in usmrčeni ker so se borili proti brezbožnemu raznarodovanju, toraj, za narodno-zveličavno omiko. Kakšno čast in spoštovanje jim izkazujemo, ko v njihov spomin izjavljamo ali pesniško proglašamo v raznarodovalni materinščini, bolje rečeno, kakor je to imenoval France Prešeren, spakedrano?
    Spakedranščina je sad brezbožnega raznarodovanja, proti kateremu so se oni borili in dosegli mučeništvo. Ni toraj nespodobno od nas, nespoštovanje njih, ki so dali življenje za narodno-zveličavno omiko? Taka dejanja nikakor niso njim niti nam v čast, še manj pa nam v spodbudo. Oni pa so vredni našega popolnega spoštovanja in priznanja časti, ki jim jo je Bog podelil.
    Čeprav se je težko boriti proti Vladarju sveta, ki je oče laži in ubijalec in po vseh podatkih, ki jih imamo v Razodetju, je njegova moč sedaj na višku in ker se zaveda, da je premagan in tudi spuščen za kratek čas, pa z vsemi močmi išče, kako bi pogubil božje otroke » Hodi okoli kakor rjoveč lev, ter išče koga bi požrl » je zapisal sv. Peter.
    Ravno zato pa mora biti naše prizadevanje za našo narodno-zveličavno omiko še posebej močno, kar pa bomo dosegli samo z Božjo milostjo in posnemanjen naših vzornikov in mučencev, ki naj nam pomagajo kot priprošniki za pravilno izpolnitev Božje volje, ki je zveličanje slehernega človeka.

    Izkažimo jim Slavo in čast, ki jim pripada, ne samo danes, temveč sleherni čas.
    Stem v zvezi, pa moramo tudi izpolnjevati v Vetrinju in potem, dane jim obljube, ki smo jih dali tudi ob svojem krstu in bili potem potrjeni za boj RESNICE pri sv. Birmi. Bogu pa se moramo zahvaliti za veliki dar mučeništva, ki ga je podelil v svoji previdnosti in modrosti našemu narodu.

    Hvala večnemu Bogu, njim pa čast in slava.

  12. Priznani in razglašeni ali ne-jaz že dolgo molim tudi takole:Slovenski mučenci,prosite za nas!

  13. Čestitke Andreju za komentar, ki je pogumno pove resnico.
    Žal naša slovenska Cerkev ni na tem stališču, sicer ne bi na spominskih slovesnostih poslušali vsegliharskih pozivanj k odpuščanju in spravi mimo resnice in pravice. Kaj se je v njej zgodilo od časov, ko so naši duhovniki sedeli po zaporih in smo ostali z duhovščino, ki se prav prijetno počuti v družbi političnih vnukov njihovih rabljev. Posledično je naš del političnega prostora popolnoma dezorientiran in zamegljen, ko se dela sprava z Borutom Pahorjem z roko v roki. Sic!
    Ko bomo znova ponosni na Vovka in Rožmana ter premnoge druge mučence, potem se bo tudi naša Cerkev dvignila iz močvare gnilih kompromisov, ki so na eksplodirali v obraz kot ponesrečne mariborske malverzacije in permanentni pedofilski problem žal zelo živega gejevskega lobija.

    • Uh, uh. Tudi to je zelo narobe. Ti pozivi k spravi so nujni, čeprav ne tako kot se jih deklarira. Desnica, niti verna desnica, ni nič boljša od levice in komunistov kar se tiče prepiranja in provociranja, in še česa. Tudi na desnici brat brata ne mara. Kajti ni videti, da bi se karkoli naučili, vsa prelita kri je bila prelita zaman. Zaenkrat. Za jokat od žalosti.

      • Ne samo da se ne marajo. Sovrazijo se ali so vsaj alergicni drug do drugega do onemoglosti. Malenkostni in zamerljivi, kot je le mogoce biti. Znotraj politike desno od sredine, med politiki in mediji, med samimi mediji in, kot vidimo, tudi znotraj Cerkve.

        In cemu sluzijo taki klici, kot je tale od Tadeje Kerze? Ce ne bo v vsem po moje, ali po “nase”, ne bo sprave in ne bo miru. In se vnukom tistih, ki so morda kaj zagresili, se ne sme odpustiti. Vnukom! Boze mili! Kaj so oni krivi za daljno zgodovino? Cesa je tako usodno kriv Borut Pahor, da nimamo kaj iskati z njim? Ceprav je prvi, ki se trudi biti predsednik vseh drzavljanov in ga zato na trdi levici tezje prenasajo kot vecina na desnici.

        Slovenija pripada vsem njenim drzavljanom in vsem Slovencem. Ne le “nasim” po ideologiji, pa kakrsnakoli ta bila.

      • Strinjam se z go. Tadejo.
        Kar se sedaj dogaja, se dogaja mimo resnice in pravice, kar naj bi bilo temeljnega pomena in osnova vsega.
        Mimo tega ne more bit ne sprave, niti boljših odnosov.

    • Slovenska Katoliška cerkev je približno takšna, kakšno je njeno vodstvo v Vatikanu. V vsaki religiozni organizaciji in tudi v Katoliški cerkvi velja zakon obiedence (poslušnosti, pokornosti). Ne morejo biti bolj papeški od papeža, kjer sedanjega napadajo katoliki, branijo pa levičarski skrajneži.

      Problem Katoliške cerkve, tudi slovenske, je bil, je in bo v Rimu.

  14. Gospa Tadeja Kerže, strinjam se z vami glede vsegliharske mlahavosti in celo delne genocidnosti naše Cerkve. Zelo žalujem zaradi tega. Stanje njene sprijenosti z antikristično ideologijo, ki je proti narodu, je včeraj najbolje izrazil ultra skrajni levičar Mesec:

    “Očitno smo danes levičarji tisti, ki branimo krščanske vrednote v Evropi.”

    Za protinarodne in protidružinske demone je krščanstvo pač to, kar počne papež: sili nas in vso Evropo, da sprejmemo še več hudih duhov, ki prihajajo s strani islama. Njihovo naravnanost spoznamo v tem zapisu:

    http://nova24tv.si/svet/prezivela-sem-dan-z-begunci-to-vam-moram-povedati-saj-drugi-o-tem-molcijo/

    Prihajajo z odločnostjo zaničevanja kristjanov, s koransko indoktrinacijo, da je bil Jezus le eden o prerokov, da je Sveto pismo potvorjeno in da smo Evropejci dovoljšnji bedaki, da jih bomo redili in jim puščali svoje hčere in žene. Oholi so in v srcu zaničevalni do vseh nas, še posebej kristjanov. Tega sicer niso sami krivi, to jim je dano že v zibko, v vrtčevsko vzgojo.

    Za Cerkev pa so naši bratje. Brata se ne sodi po obrazu, ampak po srcu, po duši. Če je v tej duši demon, to ni moj brat ne sestra. Umik od take zalege poudarja že apostol Peter, pa četudi je krščena. Podobne zdrse Cerkev dela v teologiji relativiziranja Boga in greha, hudiča, pravice in resnice.

    Takšna Cerkev ni za drugo kot deljenje starih makaronov, olja, sladkorja ter oblek. To je ves Karitas, ki ga premore: skrbeti za telesa nekaj revežev. Kar je seveda lepo, a to pač NI Cerkev.

    • Si ti našel kakšnega svetnika, po katerem se zgleduješ, ko tako udrihaš po papežu in Cerkvi?

  15. Zdravko Zdravko, si pa neveden v svoji trajni zaletavosti! Mar ne poznaš nobenega svetnika te vrste, ki iz ljubezni do Cerkve oznanja nje zločine? Prosim preberi si vsaj eno knjig, npr. od velike učiteljice Cerkve, svete Brigite Švedske. Kako je Jezus tam preklel duhovščino! Dobesedno PREKLEL In kaj je ona počela papežem, ki so zašli v mrak in blato. Kako pa misliš da je Cerkev preživela 2000 let? Brez korekcij bi že po nekaj sto letih postala bizarna sekta, kamor želi iti sedaj. Prav rine v šizme, kliče šizme in iz strahu pred šizmami odpira šizmo. Tisti, ki opozarjajo na izvorni nauk, pa so po udbovsko razglašani kot latinski tradicionalisti, graditelji grmad in starozavezneži. Seveda vsi levičarji sveta kimajo tej propagandi Cerkve proti lastnim ljudem.

    Dejstva povedo vse. Ravno sem gledal reklamo na komi TV Lj, da bodo v torek ob 20:50 predvajali dokumentarce v dveh delih o stahovitem posiljevanju v Cerkvi skozi stoletja. Kdor je katolik, si mora ogledati in oceniti argumente, ne le ugasnit TV, kot se je počelo tisoč let.

    Brigita Švedska torej. En odstavek s spleta:

    “Brigito je Bog poklical in jo obdaril z izrednimi milostmi v enem najtemačnejših obdobij svetne in cerkvene zgodovine Evrope. Izmenjavale so se vojne in bolezni, morili so Turki, lakota in kuga, gospoda in KLER pa so živeli čez mero razkošno in RAZUZDANO. S svojimi svarili in opomini je zato Brigita ostro budila vest takratnim vladarjem in PAPEŽEM, ki so jo sicer spoštovali, upoštevali pa PRAV MALO. Znana je tudi po svojih spokornih romanjih.”

    Pa sem prepričan, da je bilo takrat manj pedrov in pedofilov.

    Vsaka banda itak upošteva le svojo slo. Zato le pazljivo.

      • Vsakdo kdor je Božji je tako angelček kot tudi lev. To imajo po Jezusu.

        Brigite pa še zdaj ne poznaš, sicer bi vedel, kako so se grešni papeži tresli in švicali ob njenem imenu. Tisto, kar se trese ob prisotnosti božjega, je hudič v ljudeh. Tudi mučitelji mučencev se kasneje ob samo spominjanju na svoje žrtve, tresejo tja do konca sveta in naprej.

  16. Tudi to je ljubezen: oznanjati zmoto paragrafarstva Cerkve, ki pa je v svojem uresničevanju manipulativno in zato nično – ni rezultatov. Še tolpa novica:

    http://radio.ognjisce.si/sl/214/aktualno/29794/

    Zakaj so mučenci pomembni? Ker nas le neposredna prisotnost smrti trezni in postavlja našo bedo, ter milost Boga, na pravo in vidno mesto. Vse ostalo je le 2000 letno mešetarjenje. Izdaja. To je dokazal že Jezus.

  17. Zdaj tudi že g. David vlači na plano osebe iz luterantskih dežel … Brigita je bila tako pravilno usmerjena, da je pripeljala Švede do krivoverskega nauka, ki jim vlada vse do danes.

    • L.Erzen,
      ni sveta Brigita povedla Švedov v protestantizem.
      Nemec Martin Luther je pobudnik luteranstva, Luther => luteranstvo

  18. L Eržen je na glavo padel. Norost vam govori iz ust, ne pa božja beseda. Ignoranca vam onemogoča dvakrat klikniti o njenem življenju in spoznati, da jo je za sozavetnico Evrope oklical sam sveti Janez Pavel II.

    Tak komentar je dokaz od kod zlo levičarstva v Sloveniji: nacionalistični KLERIKALCI stoletja dolgo svetnike obravnavajo po luteransko, kot Eržen, in drugače šikanirajo narod, zato je bilo ljudem na neki točki dovolj in so se dokončno vrgli levičarstvu (ateizmu) v objem. Vsaj en stavek o njej si preberite:

    “Papež Janez Pavel II. jo je 1. oktobra 1999, na začetku druge sinode za Evropo, razglasil za sozavetnico Evrope, ob sv. Katarini Sienski in sv. Tereziji Benedikti od Križa/Edith Stein.”

    Najbrž je sv. Katarina Sienska za vas začetnica italijanskega fašizma, sv. Edith Stein pa nacizma, če je sv. Brigita vzrok za luteranstvo? Torej je JP II., ki jih je postavil za zavetnice Evrope – kaj?

    Takega podna od komentarja pa na tem portalu še nisem srečal. Kaj je Cerkev počela sto let, da danes vlada tako primitivna verska revščina? Ki slovenske vernike sili, da že 80 let po sveti maši volijo levičarje, prijatelje protestantov.

    • Lepo vas prosim. Početje Brigite je bilo zgolj začetni korak tega, kar je čez čas dokončal Luter. Papeštva se je lotevala na enak način, kot kasneje protestanti, ki so v svojem krivoverstvu šli še korak ali dva naprej od Brigite – saj so uspeli razbiti Kristusovo Cerkev.

      Potem pa človek pride na portal in vidi hvalospeve takšnim osebnostim …

  19. Eržen, ne vidite zablode, ki jo povzroča odvečni duh nad vami:

    1. BISTVO PROTESTANTIZMA JE ZAMETOVANJE KATOLIŠKIH SVETNIKOV,
    in prav to vi počnete nad svetnico, ki se je bojevala proti sprevrženosti v Cerkvi, kakršna se danes izvaja prav pod vplivom protestantizma. Torej zametujete tudi razsojo in svetost papeža Janeza Pavla 2.

    2. Očitno je Brigita opozarjala Cerkev prav pred istimi grdimi stvarmi kot Luter, ki sprva sploh ni želel razkola, ampak je razkol sledil kasneje, zaradi napačnega odziva Cerkve in zaradi ljudi, ki so zlorabili Lutrov upor za svojo agendo, pri tem pa zlorabili tudi Lutra (zdaj bi jim rekli liberalci), ker jim je obširna oblast papeža pač križala trgovske in politične načrte.

    Vaša nerazločevanje duhov je zlo v modernizirani teologiji in današnji Cerkvi. Ni razločevanja, zato spoved in obhajilo seveda ne zaležeta. Potrebno je izganjanje, ki pa ga tisti, ki nartno služijo satanu, seveda nočejo sprejeti in biti rešeni zablod in proizvodnje zla.

    Kaj ima sv. Brigita z neko protestantsko cerkvijo na Švedskem?? Če pride islam v Betlehem, je po vašem Jezus lažen? Prosim vas, najdite si svetniškega katoliškega duhovnika in se znebite teh zablod. Najina kritika je popolnoma različna: moja opozarja, vaša pa je blasfemična. Ena je od ljubezni, druga pa od skritega hudega.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite