Propad nekega disidenta

8

Imel sem dobrega prijatelja, disidenta, ki me je konec osemdesetih oz. v začetku devetdesetih let navduševal s svojimi iskrivimi idejami in z uporništvom. A v času turbolentnega odraščanja se je tam nekje ob vstopu v polnoletnost popolnoma izgubil in dobesedno propadel. Življenjska pot človeka, ki v marsičem spominja na pot moje/naše mlade države.

Bine revolucionar

Bine (ime je izmišljeno) je bil moj zelo dober prijatelj in takrat sva, čeprav še nezrela mladca, skupaj sledila političnemu dogajanju in ga prenašala v »družbeno stvarnost« in igro. Spremljala sva nekatere partijske sestanke in mitinge v Srbiji, se učila najbolj bleščeče dele govorov takratnih partijskih veljakov in se jim rogala. Slučaj je nanesel, da sva bila oba razredna poverjenika pionirske organizacije in sva se udeleževala pionirskih sestankov, na katerih smo razpravljali o šolskih plesih itd. Na nekem sestanku je Bine odločno vstal in rekel: »Tovariši in tovarišice, v tem težkem trenutku za naš narod, ko na vsakem koraku preti notranji sovražnik, moramo zbrati vse sile in dosledno izvajati Titovo vizijo in revolucijo …« Njegov govor sem pospremil z vmesnimi medklici odobravanja, a kmalu je bil prekinjen, saj tovarišica, ki je vodila sestanek, in ostali udeleženci niso delili navdušenja in so zahtevali, da Bine zapusti sestanek. Na srečanju vseh razrednih poverjenikov šole, morda je šlo celo za občinski zbor, smo tako nekoč potrjevali člane organov občinske ZSMS, za katere večina nikoli prej ni slišala. Vse kandidate smo soglasno potrjevali, le Bine se je pri glasovanju vedno vzdržal. To je vznemirilo tovarišico, ki je vodila sestanek, prekinila je glasovanje in ostro vprašala Bineta: »Sedaj pa, prosim, pojasni, zakaj so lahko vsi za predlagane kandidate, le ti moraš biti izjema?« Nastala je mučna tišina, Bine pa je vstal in rekel: »Žal, nobenega ne poznam, zato nima smisla, da glasujem«. Ko smo bili sedmošolci celotne občine Domžale sprejeti v mladince, smo med govorom predsednice občinske ZSMS na Binetovo iniciativo vstajali in skandirali: »Tito partija, omladina akcija, živela partija!« Skratka popolna farsa in Bine jih je imel vedno na »lagerju«.

Bine skinhead

Z vstopom v srednjo šolo sta se najini poti postopoma razhajali. Bine je najprej zašel v navijaške vode in kmalu postal eden vodilnih navijačev v Ljubljani. Kadar sva se srečala, mi je pripovedoval o raznih navijaških podvigih, kako so npr. v Vinkovcih razbijali avtomobile, o raznih pretepih, kmalu pa so najini stiki povsem ugasnili in le od časa do časa sem zasledil novice o njem, ki pa so bile vedno bolj porazne. V reviji Mladina sem ga zasledil kot gologlavca na fotografiji skupaj z Zmagom Jelinčičem – takrat še neplemenitim –, kjer je Zmago razlagal, kako so skinheadi sol slovenske zemlje. Nato je zašel v neke rokohitrske  poslovne vode, nato v preprodajo droge, skrivnostno službo v Rusiji, drogo. In sedaj je že dolga leta popoln odvisnik, zadnjo vest, ki sem jo dobil o njem, je, da je znanca prosil za moj naslov, da bi si sposodil denar.

Bine je bil vedno pred časom

Bine je bil izjemno bister mladenič, izviral je iz dobro situirane, delavne družine in je dolgo živel zelo lagodno življenje. Delo, ki ga je videl doma, pa se mu ni zdelo »na nivoju«. Ko mu je zaškripalo, bi se še vedno lahko zaposlil doma in z delom dobro živel, a on ni nikoli izgubljal časa za mukotrpne in dolgočasne stvari. V tistih kritičnih trenutkih njegovega življenja se je oprijel zakona ulice in posegel po radikalnih, enostavnih in »učinkovitih« ukrepih – dokler je šlo. Na nek način je bil vedno pred časom in bojim se, da je to tudi danes, ko je popolnoma propadel, odvisen od pomoči drugih in nesposoben skrbeti zase.

To je na kratko zgodba nekega človeka, nekoč mladega disidenta, ki je imel vse možnosti, da bi se razvil v občudovanja vredno osebo, a je žal zavozil, totalno zavozil; zgodba, ki v marsičem spominja na pot naše države – v teh dneh še toliko bolj. A tudi izhod iz brezna odvisnosti je bojda mogoč, a potrebna je trda in dolgotrajna terapija z mnogimi odrekanji. A nekaterim vseeno uspe, morda bo uspelo tudi njemu? Srečno, Bine!


8 KOMENTARJI

  1. Pravzaprav bi morali govoriti o deželi ali nekaj podobnega in ne o državi. V tej deželi se države menjajo kar po tekočem traku; moja mama jih je doživela kake tri ali štiri – odvisno, kako štejemo tiste med vojno.

    Kako pa je z državami v švicarski deželi? Je razlika, ali ne?

  2. Tu se moram oglasiti, ker tudi sam poznam podobne Binete. Tudi sam sem bil disident, vendar bolj nevaren od Bineta. Pri Štirinajstih sem začel resno in redno prebirati sv. Pismo in kmalu ugotovil, da je za ljubo mi domovino Jugoslavijo z vsemi narodi, ki prebivajo v njej, ena sama rešitev. Iskreno in poglobljeno spreobrnjenje od ateizma k edinemu živemu Bogu, ki je ravno v zadnjih dneh junija, 1981 v mali Hercegovski vasi pustil znamenje, ki je še vedno navzoče v aktualnih Marijinih prikazovanjih in njeni materinski skrbi za vse človeštvo, da bi v teh vedno hujših časih našlo pot sprave z Bogom in med seboj.
    Sprva sem se zares čutil osvobojenega, a po prvem čudovitem obdobju spoznanja so se vame zajedli vsi dvomi o veri in Cerkvi, ki jih je namerno v nedolžne otroke vcepljala socialistična indoktrinacija, ki smo ji bili podvrženi tudi otroci vernih staršev in sem se kar na enkrat začel počutiti kakor da sem fanatik in da morda nasedam najbolj izprijenim segmentom naše socialistične družbe, našemu največjemu notranjemu sovražniku. Kdo si je takrat upal samo pomisliti, da je tu teptanje osnovnih človekovih pravic, saj so bili otroci vernih staršev nasilno podvrženi janičarski vzgoji in to v modernem dvajsetem stoletju, H A L O!
    A spoznanje je bilo močnejše od umetno vrinjenih predsodkov. Če je Bog, zakaj so se mu boljševiki odrekli in proti Njemu celo napovedali totalno vojno? Jih je pri tem vodila znanstvenost, na katero so se tako radi sklicevali, ali pa je bilo v ozadju kar dobro maskirano slepo sovraštvo do Krščanstva in vsega, kar je nanj spominjalo, zato so boj razširili na totalno vojno proti vsem religijam sveta. Izvedba revolucije sama zase priča o vsakršni duhovni “mizerji” njenih nosilcev in izvrševalcev. Nema in verodostojna priča so milijoni nedolžnih žrtev v bivši Sovjetski zvezi in širom sveta. Revolucijo namreč smatram za krivo vseh nedolžnih žrtev, ki so nedvomno posledica upora človeka proti Bogu in Njegovim desetim zakonom. Ti zakoni so namreč edini pravi smerokaz, ki človeku odkriva prava pota omike in blaginje ter mirno sožitje v svetovni človeški družini.
    Se spomnite Nela Gibsona in njegovega filma “Pogumno srce?”, prikaz junaške smrti a zakrite v meglice skrivnosti in dvomov, ki se dokončno razblinijo ob trpljenju in sramotni smrti na križanje obsojenega povsem nedolžnega voditelja neke nove verske ločine – edine, ki je v tistih časih preživela smrt svojega ustanovitelja, brez dvoma zato, ker se je zgodilo vse, kar je bil svojim učencem že v naprej napovedal. Zato so njegove besede v govoru na gori postale pogum vseh, ki se želijo brez nasilja prizadevati za zmago človečnosti nad vsako obliko zatiranja in barbarstva. “…Blagor tistim, ki si prizadevajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti… (Govor na gori, Mt 5, 1-11, priporočam, preberite celoten govor in po možnosti nadaljujte z branjem Janezovega evangelija in apostolskih del in Pavlovih, Janezovih in Petrovih pisem-prava zakladnica dobrih spoznanj!)

    Zgoraj smo spoznali Bineta, ki je svoje disidentstvo gradil na napačnih temeljih, na tistih, ki jih je gradila revolucija: nasilje in uničevanje!
    Če hočeš biti pravi disident, se odpovej nasilju, laži, krivici nezasluženim in krivičnim privilegijem in zahtevaj, da se temu odrečejo tudi drugi. Prizadevaj si za spoznavanje resnice in na volitvah podpiraj tiste, ki si prizadevajo za zmago dobrega, proti nepoštenim privilegijem, ki se jim nosilci levice s Semoličem vred ne zmorejo odpovedati. Semolič je molčal, ko je Pahorjeva vlada sprejemala ukrepe na račun najšibkejših v državi. Ko pa si je Janševa vlada drznila zamajati “nedotakljive” privilegije najbogatejših, je Dušan Semolič zdramil na nezasluženih privilegijih počivajoče svobodne sindikate. Postalo je jasno, da sindikate zlorablja zgolj za zaščito lastnih privilegijev.
    Vendar naše prizadevanje ni toliko uperjeno v rušenje njihovih privilegijev, kot v to da ojačamo glas najšibkejših in na rob preživetja potisnjenih množic naše družbe, kajti privilegiranci želijo izrabiti njihovo stisko in jih naščuvati za novo revolucijo. Zato je naša dolžnost, da okrog sebe širimo strpnost in razumnost in pomagamo ljudem po svojih najboljših močeh, da v pozivih k nasilju kogarkoli proti komurkoli, prepoznamo kaznivo dejanje in takšnim manipulacijam ne nasedamo. Komunisti ribarijo v kalnem. Kaljenje miru je prepovedano in zato revolucija v demokratični družbi nima legitimnosti(strici v ozadju tega očitno še ne dojemajo). Molimo, da za vedno zapusti naše kraje, da se osvobodijo tisti, ki so še vedno njeni klienti in odvisniki.
    Blagoslovljene praznike ter MIR IN DOBRO v prihajajočem letu 2013!

  3. Me pa ta zgodba spomni na nekatere druge disidente, ki so v osemdesetih letih veliko tvegali in postali nekakšni drzni znanilci sprememb (DZS). Na žalost pa so potem odtavali proč od te drže in postali vredni nasledniki svojih očetov, proti katerim so protestirali. Samo poglejte tovariša Miheljaka – v osemdesetih letih je v Mladini med drugim objavil razvpiti članek Noč dolgih nožev (podpisan kot Majda Vrhovnik), zaradi česar se je zgodila zaplemba Mladine. Članek se je nanašal na partijski sestanek v Beogradu glede zatiranja kontrarevolucije v Sloveniji (ki so jo Beograjčani imeli za drugo Kosovo). Prav stenogram tega sestanka je bil “corpus delicti” v aferi JBTZ poleg vojaškega dokumenta, ki ga je skopiral in na Mladino prinesel zastavnik Ivan Borštner. In tako je prišlo do aretacije in procesa proti četverici.
    In kaj je tov. Miheljak danes? Besen borec proti Janši. Včasih to meji prav na psihopatsko obsedenost z eno osebo. Pa na žalost ni edini. To je pri njem ostalo od disidentske drže. Tudi veliko drugih nekdaj upornih ZSMS-jevcev je nato podleglo pritisku in so se takoj naravnali na linijo “zdravih sil”. Že leta 1990! Kje so šele danes…

  4. Četrt stoletja po tistem dogajanju lahko žalostno opazujemo, kam se pogrezata prva dva od četverice disidentov JBTZ.

    • Jaz bi prej rekel, da se žalostno pogrezajo Taufer, Bučar in podobni, saj so v času slovenske pomladi dajali vtis, da so res za spremembe. Očitno pa je pri njih boljševiški duh zmagal.
      Janša se je znašel v podobni vlogi kot Mojzes, ki pelje uporno ljudstvo skozi puščavo. Kot vemo, je tudi Mojzes grešil, tako da ni smel vstopiti v obljubljeno deželo. Toda tja so le prišli, vendar so za relativno kratko pot potrebovali kar 40 let, ker so se vrteli v krogu, tako kot zdaj mi.

  5. Sam poznam polno upornikov proti avtoritetam. Ko pa bi bilo potrebno sistem socializma odpraviti, pa je konec.
    Tako da me ne preseneča, da je večina naših državljanov tako ali drugače ODVISNIKOV. Sistem, ki govori o VZAJEMNI solidarnosti je v resnici sistem VZAJMNEGA parazitiranja in nategovanja. In vzajemnega pohlepa.

Comments are closed.