Propad mita o kadrovsko močni levici

0
197

Ponovna vzpostavitev demokracije v Sloveniji po volitvah leta 1990 je – na žalost in razumljivo – pokazala tudi na to, da nove demokratične sile, ki so demokracijo vzpostavile, seveda niso imele dovolj ljudi s političnimi izkušnjami. Desnica je bila tako pogosto v zadregi za imenovanja, tudi kadar je do priložnosti prišla. Pri tem je šlo tako za pomanjkanje določenih strokovnih profilov v strokah, ki so bile v prejšnjem sistemu zaznamovane z ideologijo (politologija, pravo) in so se jim praviloma izogibali vsi tisti, ki se v režimski ideologiji niso mogli prepoznati, kakor tudi za pomanjkanje ljudi, ki bi se – kljub strokovnemu znanju oz. poznavanju področja – bili pripravljeni izpostaviti tudi na političnem prizorišču.

Levica je vse odtlej rada poudarjala, da je desnica kadrovsko šibka. Skoraj splošno je bila sprejeta teza, da je v Sloveniji le za “vlado in pol” politično-managerske elite.

Zaupanje v človeške vire desnice je povrnila šele Janševa vlada med leti 2004 – 2008, četudi je tudi ta imela nekaj šibkih ministrov. Ali bolje rečeno: Janševa vlada je pričela rušiti mit o nekompetentni desnici.

Sedanja Pahorjeva vlada je pričela rušiti mit o vsemogočni levici.

Zadrega z iskanjem novega ministra za lokalno samoupravo, nato z naslednikom Erjavca, afera Golobič, neuspešno in že kar melodramatično iskanje kompetentnega naslednika ministru Miklavčiču, odstop ministra dr. Pogačnika kažejo ne le na težave, v katere se ta vlada zapleta z že imenovanimi ministri, ampak tudi, kako malo ljudi na levici se je pripravljeno danes in v tej vladi angažirati kot minister – torej na poziciji, ki jo je v preteklosti malokdo bil pripravljen odkloniti.

Predsednik vlade Borut Pahor je – kljub vsem napakam, razočaranjem in tudi osebnim značilnostim, ki so nam lahko všeč ali ne – v dveh letih vladanja te vlade pokazal, da je vendarle daleč najbolj verodostojen predstavnik (resnično) žlahtne levice, a z malo ljudmi, ki bi mu bili pripravljeni slediti. Voditi vlado, ki jo kar naprej pretresajo menjave ministrov ni zavidljivo početje.

Ostaja vprašanje, ali so težave z zapolnjevanjem izpraznjenih ministrskih mest rezultat političnega preračunavanja oz. nezaupanja potencialnih ministrov v predsednika vlade in njegovo preživetje, ali pa gre tudi za kadrovsko iztrošenost levice, za razgaljenje njene omejene kompetence v časih, ko bi bilo treba državo izpeljati iz gospodarsko-finančne krize ter izvesti strukturne reforme, ki se jih je prejšnja Janševa vlada sprva pogumno lotila, nato pa pod pritiskom sindikata (takrat grožnja z “ulico” levici ni bila problematična) morda prehitro popustila.

Ne prvi ne drugi vzrok ne moreta biti razlog za miren spanec: vse leve alternative Borutu Pahorju zbujajo še več pomislekov; kadrovsko šibka aktualna vlada – večinoma slabša od tega, kar levica premore – pa v teh časih tudi ni razlog za optimizem.

Prijava

Za komentiranje se prijavite