Ko sem se prejšnji teden vozil z mestnim avtobusom, sem na uho slučajno ujel pogovor med voznikom avtobusa in starejšo gospo. Pogovor je nanesel tudi na razmere v Sloveniji. Voznik se je pridušal nad tem, da so Slovenijo povsem »izropali«. Ob tem sem se spomnil na nedavno izjavo košarkarskega trenerja Zmaga Sagadina, ki je nejevoljno dejal, češ obljubljali so nam, da bo Slovenija druga Švica, sedaj pa smo na nivoju Albanije. Omenjena izjava mu je verjetno »ušla« spričo dejstva, da se njegov sin seli v Veliko Britanijo. Jasno, s trebuhom za kruhom, saj je v naši državi gospodarski razvoj praktično obtičal, tisti bolj talentirani in sposobni pa se kaj hitro soočijo z »železnim zakonom uravnilovke«, ki ne dovoljuje prevelikega izstopanja iz povprečja. Zato se na nek način ponavlja zgodba iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je jugoslovanska oblast tiho dovolila (začasno) preseljevanje delavcev (predvsem moških) v ZR Nemčijo in druge zahodnoevropske države. Vendar pa so najnovejši primeri emigracije precej bolj tragični – številni mladi Slovenci so iz razočaranja sporočili, da se v domovino ne bodo vrnili več. Ker jim je slednja preprosto obrnila hrbet.
Priznati moram, da Zmaga Sagadina po svoje razumem in se z njim celo strinjam. Čeprav bi bilo ob tem bolje, če bi se ljudem naravnost povedalo, zakaj je v resnici Slovenija postala druga Albanija in ne druga Švica. Dandanes je pač žal tako, da ljudje največkrat nergamo in tarnamo, češ vse nam gre narobe. In pri tem tudi ostane. Kar je tudi idealen humus za »vsegliharstvo«. Apatičnost in razočaranje se vse bolj odraža tudi v volilni udeležbi, zato ne preseneča, da se skuša v zadnjem času znova angažirati »nove obraze«, nove stranke pod dežnikom tranzicijske levice pa rastejo kot gobe na dežju. Kar je morda še ena priložnost, da se Slovence pripelje žejne čez vodo.
Ob tem ne morem drugače, kot da se vračam k dogodku, ki je pomenil prelom v moji državljanski osveščenosti. Leta 1999, ko sem komaj vstopil v študentsko dobo, sem v roke dobil zbornik »Sproščena Slovenija – obračun za prihodnost«. Šlo je za 206. številko Nove revije, izšla je v obliki zbornika, ki je z več zornih kotov analiziral prehojeno pot Slovenije od objave slovenskega nacionalnega programa leta 1987 (57. številka Nove revije) pa do konca devetdesetih let. Zbornik »Sproščena Slovenija« je dejansko izšel ob deseti obletnici Majniške deklaracije ter padca berlinskega zidu, postregel pa je tudi s precej zanimivim izborom avtorjev člankov – od pokojnih dr. Jožeta Pučnika, mag. Rudija Šeliga in dr. Andreja Bajuka (zanj sem takrat slišal prvič, šele kasneje se je politično angažiral) pa vse do dr. Antona Stresa (takrat še ni bil škof), dr. Franceta Bučarja, dr. Borisa A. Novaka, dr. Petra Jambreka in tedaj še mladega publicista Dejana Steinbucha. Prav tistega leta je vsaj velika večina avtorjev prispevkov v 206. Številki Nove revije tudi podpisala t. i. Majniško izjavo, ki je nastala ob deseti obletnici Majniške deklaracije (objavljena je tudi v prej omenjenem zborniku), s katero so kritično ocenili razmere v slovenski družbi in še posebej politiki. Seveda to ni bila prva tovrstna akcija – že dve leti prej so z »Uro evropske resnice za Slovenijo« zapisali podobna opozorila, podobno tudi leta 2002 s peticijo »Nekaj je treba storiti« (s prvopodpisano Barbaro Brezigar). A videti je, da omenjene izjave kljub dokaj visoki »popularnosti« niso dosegle kakega učinka, saj je tedanja postkomunistična LDS suvereno vladala še naprej. Kdo ve, morda je prav takrat manjkala podobna akcija, kot je bila leta 2004 z ustanovitvijo Zbora za republiko ali zadnjo nedeljo s shodom v podporo (tretji) Majniški deklaraciji. Vendar se zdi, da slednji manjka nekoliko bolj obširna analiza nedokončane tranzicije ter iz tega izhajajoč nov nacionalni program.
Na tem mestu se ne bi podrobneje ustavljal pri posameznih točkah nedokončane tranzicije, pač pa želim opozoriti na zgrešeno percepcijo sedanje krize. Na to dejstvo je v zborniku »Sproščena Slovenija« najbolj slikovito opozoril pisatelj Drago Jančar, ki je že leta 1994 prvo etapo (neuspešne) slovenske tranzicije analiziral v eseju »Egiptovski lonci mesa« (in priznati moram, da že nekaj let pogrešam njegove zapise o družbenem dogajanju, tudi zato, ker kot svetovljanski literat predstavlja nesporno moralno avtoriteto slovenske družbe, čeprav je pri nas v navadi, da največje svetovljane pljuvamo na najbolj provincialen način). »V Sloveniji se v glavnem nerga, kot se je nergalo v prejšnjem sistemu,« med drugim piše Jančar v uvodnem delu svojega eseja »Slovenske marginalije«. Verjetno bi bilo dovolj, če bi vsak Slovenec z volilno pravico prebral zgolj Jančarjev prispevek v zborniku »Sproščena Slovenija«, saj je v njem dejansko povzel bistvo problema. Razlogi za nedokončano slovensko tranzicijo niso zgolj objektivni (ohranitev starih monopolov in centrov moči ob odsotnosti lustracije), temveč tudi subjektivni (odziv ljudi na probleme, ki izhajajo iz dejstva nedokončane tranzicije). Velikokrat se namreč odziv konča zgolj pri nerganju in »vsegliharskem« pridušanju, da so v politiki sami lopovi in da ni mogoče nikomur več zaupati. Nekateri za krivce celo vedo, vendar jih ne upajo ali pa nočejo imenovati. V ozadju je strah pred tem, da bi bilo vse skupaj nato še slabše, ali pa tudi mentalna lenoba, ki se povezuje s t. i. »mehkim despotizmom« (po Tocquillu), torej kombinacijo zapiranja v svoj svet ter hkrati soočanja s skrbniško močjo države, ki državljana »podkupuje« in ga potiska v apatijo in pasivnost. Tako tudi Jančar zapiše, da problem ni v nezadovoljstvu, »problem je v tem, da slovenska družba ni sposobna in pripravljena sprejeti nobene kritične artikulacije, ki iz tega nezadovoljstva izhaja. /…/ V Sloveniji se ne spopadajo različni razvojni koncepti, različni pogledi na gospodarstvo, znanost, politiko in kulturo, čeprav takšni koncepti in pogledi obstajajo, tudi v političnih strankah. Vendar javnost te različnosti ni pripravljena sprejeti na ravnim, ki bi presegala pripombarstvo, nergaštvo in vnaprejšnje politično etiketiranje.« Da Jančarjeva teza še kako drži, smo videli tudi ob odzivih na nedeljski shod v podporo Majniški deklaraciji.
Prepričan sem, da v Sloveniji vendarle obstaja dovolj velika kritična masa ljudi, ki bi lahko v prostor javnega debate vnesla vzorce, ki presegajo nergaštvo in spodbujajo k razmišljanju, pa tudi k temu, da se splača izstopati iz povprečja (sedaj smo namreč še vedno pod močnim vplivom t. i. uravnilovke). Bilo bi škoda, če bi se ob Majniški deklaraciji delili zgolj na tiste, ki so za Janšo, in tisti, ki so proti njemu. Gre za veliko bolj usodne stvari, kar seveda ne zmanjšuje pomena afere Patria, ki je predvsem vrh ledene gore. Slovenija v tem trenutku potrebuje nov nacionalni program, začenši z večjo odprtostjo javnega prostora (denimo, ob vsaki napovedi gospodarsko-socialnih reform se lahko soočamo z močnim nasprotovanjem sindikatov, ki imajo glede na socialistično »cepljenost« večine slovenske javnosti ter medijsko podporo zelo veliko mobilizacijsko moč med ljudmi). Morda bi program lahko poimenovali z delovnim naslovom »Program sproščene Slovenije«, v njem pa bi diagnostificirali osrednje probleme slovenske družbe ter poiskali globinske razloge za te probleme ter možnost »zdravljenja«. Morda se zdi projekt utopičen, toda ali ni bolje tvegati z njim kot pa pustiti, da se še naprej utapljamo v zatohlem svetu že tisočkrat izrečenih floskul iz arzenala nergaštva? Če smo bili zmožni pred dobrima dvema desetletjema množično podpreti projekt lastne državnosti, zagotovo še vedno ostaja veliko skritih rezerv za duhovno in moralno prenovo slovenske družbe.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
