Program nastajajoče koalicije je velik vprašaj

9

Avtor: Matej Steinbacher. Pri parlamentarnih strankah, ki so zagrizle v, kot se včasih zdi, precej sočno jabolko oblikovanja nove vlade, se gre za biti ali ne biti. Dilema, pristopiti ali ne pristopiti v vlado, je največja pri Državljanski listi Gregorja Viranta. Razumljivo, stranka je že takoj po volitvah bila v precej podobnem položaju, ko se je sila nerodno lotila pogajanj z enimi in drugimi. A glej ga zlomka, danes se pri njih zdi, kot bi se čas zavrtel za kakšno leto nazaj, Virant pa se je ponovno znašel v samem centru dogajanja. Glede na to, da je našla nova garnizija največji kamen spotike prav v predlogih Virantovih mož, gre morebiti za združevanje nezdružljivih, ki bi lahko zato padlo v vodo.

In pa ja, v precepu so tudi v SDju. Se pridružiti ekipi, ki jo oblikujejo drugi, ali biti iniciator ekipe, kateri se bodo pridruževali drugi? To slednje v primeru, če bi jih nove volitve izstrelile na sam parlamentarni prestol. Majhna besedna igra, ki pa v sebi nosi velik simbolni pomen. Gre namreč za partikularne interese.

Kaj pa program ekipe, ki se formira? Seveda z njegovo implementacijo ne bo nič, če se parlamentarna aritmetika izkaže za nestabilno in bodo sledile nove volitve. Pa vendar, Finance so objavile osnutek pogajalskih izhodišč.

Zagon infrastrukturnih projektov se omenja kot način zagona gospodarske aktivnosti. Že samo pogled na načrt investicij v železniško omrežje deluje zaradi obsega precej neresno, in sicer z vidika finančne vzdržnosti vsega skupaj (tudi časovnik izpeljave takšnega programa zahteva precej več kot en mandat, kaj šele leto vladanja). Plan dela, ki zajema izgradnjo drugega tira proge Divača-Koper, modernizacija prvega tira, modernizacijo prog Poljčane-Pragersko in Pragersko-Hodoš, je preprosto prevelik zalogaj, ki tudi finančno ni izvedljiv. Če samo upoštevamo vrednost projektov, ki se že izvajajo, recimo TEŠ6, je država z njimi praktično že izčrpala investicijski potencial. Pridobiti finančna sredstva iz Evrope oziroma ostalih mednarodnih institucij za financiranje vseh teh projektov bi pomenil velik izziv, bolj verjetno pa misijo nemogoče.

Avtorji govorijo o multiplikativnih učinkih takšnih projektov. A vprašanje, kolikšen pa je ta multiplikator. Je njegova vrednost morda nič, manj kot 1, ali toliko želenih več od 1? Edino, kar je pri projektih gotovo, je njihov strošek. Pri nas se izkaže, da je še to slabo načrtovano, pa je naknadna stroškovna eksplozija, ko se posamezen projekt začne izvajati, prej pravilo kot izjema.

Seveda bi bilo idealno, če bi bila vrednost tega “multiplikatorja” večja od 1, ampak to ni tako samo po sebi umevno. V tem primeru bi se raven BDPja povečala celo za več, kot bi bila vrednost državnega trošenja. Na drugi strani bi vrednost multiplikatorja nič pomenila neodvisnost ravni državnega trošenja na raven BDPja. V tem primeru bi vsako povišanje državnega trošenja bilo izničeno z ekvivalentno nižjo ravnjo trošenja zasebnega sektorja.

Če na trgu za investicijske evre tekmujeta tako zasebni kot državni sektor, smo bližje temu scenariju kot pa prvemu, ki zgleda tako mamljivo. Vključitev oportunitetnih stroškov nezmožnosti financiranja ostalih projektov, ki bi izkazovali večjo donosnost, postavlja na agregatni ravni takšno državno trošenje pod še večji vprašaj. Tako da graditi zgodbo državnega trošenja na multiplikatorju, nima tako enoznačnega odgovora. Pri projektih je precej bolj smiselno upoštevati njihovo cost-benefit vzdržnost.

Uravnoteženje javnih financ je ena večjih rak ran slovenske države. Hkrati deluje ta točka programa v rahlem neskladju s prejšnjo. In sicer, kako staviti na velike infrastrukturne projekte, ki nase vežejo gore denarja, ko pa je blagajna že danes prazna. Ne prazna, v minusu. Likvidnostne težave proračuna, ki se utegnejo ob dokapitalizacijah bančnega sistema še poglobiti, onemogočajo resno razmišljanje o kakršnihkoli projektih. Razen seveda, če ne obstaja zaveza mednarodnih finančnih organizacij po njihovem financiranju. Nekoč sem zapisal, da rezultat izvajanja keynesianske politike velikih izdatkov za državo z lastno valuto ni kar samo po sebi pozitiven, za državo brez lastne valute pa verjetno nesmiseln, še bolj pa neizvedljiv, ker izguba monetarne neodvisnosti otežuje inflacijsko financiranje. Z vstopom v območje evra tega kanala preprosto ni več!

Torej vprašanje, kje vzeti. Dvig DDVja (naslednja točka programa) se, kot potrošni davek, zdi v teoriji najboljša od slabih rešitev. Najmanj vpliva na alokacijo resursov. A igra z davčnimi stopnjami je kot igra z ognjem, hitro se lahko opečeš. V času negotovosti je potrošnja že itak nižja, predvsem trajnih dobrin, če bi se višji DDV prenesel v višje cene proizvodov, bi to pomenilo še dodatni pritisk na potrošnjo. Manj potrošnje pa pomeni nižji davčni izplen, pa ostaja vrednost tako nabranega davka resno vprašanje.

Program zaposlovanja mladih. Ne predstavljam si, kako bi le-tega izvajali. A bi jamstvo pomenilo, da bi delovna mesta odpirala država sama? Kam bi jih zaposlovala in iz katerega vira bi se to financiralo, ostaja neznanka. Možnost, da bi vse to financirala Evropa, nisem prepričan, če je realna. Tako da ponovno sloni izvedljivost programa, kot je zastavljen v osnutku, v vse preveliki meri na zunanjem financiranju. Že res, da so odločitve evro-birokratov stvar političnega procesa, a vendar, izpostavljenost je precejšna.

Kaj reči, resno vprašanje je, koliko rešitve za obubožano gospodarstvo bi pomenilo izvajanje tega programa. Glede na to, da je na pomembnih mestih program, kot ga objavljajo Finance, nedorečen oziroma nedodelan, je vprašanje, koliko se z njim dejansko računa. Oziroma, koliko je le “dokument”, ki ga je pač treba podpisati.

Dokument pa tudi ne odgovarja na vprašanje, kaj na vse to poreče Gregor Virant.

Vir: Steinbacher media


9 KOMENTARJI

  1. Ko berem to o izgradnji zelezniske proge, me to spominja na enormne investicije v Nemciji, predvsem pa na stotine milijonov evrov, ki so koncali v privatnih rokah.

  2. O skritem programu koalicije so se dokaj hitro sporazumeli: ohranjanje privilegijev elit in nespremenjena možnost kraje. Tako da bo ostalo zgolj gledališka predstava.

  3. Spet zanemarjajo skupno dobro.

    Primanjkljaj in dolgovi bodo rastli, namesto padali.

    Jugoslovanska manira se nadaljuje. Pomembno je, da se živi danes, za jutri pa nam ni mar. Na takšen način se ohranjajo pokvarjene elite,ki gledajo samo svojo današnjo korist, ne pa moralne in odgovorne elite, ki jim bodo hvaležni zanamci, torej zgodovina.

    Tudi zadnja SD vlada , je ravnala samo za trenutni čas.

  4. Gledajo le na svoje politične koristi, na rast skupnega dobrega pa jim ni mar.

    Pred volitvami se še hočejo prikupiti volilcem, ki so kratkovidni kot oni.

  5. Rušitev vlade v bistvu pomeni tole:

    Zdaj , ko ste izvedli varčevalne ukrepe in sprejeli reforme, je čas, da izkoristimo nejevoljo z varčevanjem, čeprav vemo, da je potrebno in ljudem omogočimo nevarčevanje.

    S tem smo udarili dve muhi na en mah. Prišli smo na oblast, pa še podiramo temelje Sloveniji, ki jo nismo nikoli vzeli za svojo.

  6. Verjetno se strinjam z avtorjem, a to o čemer piše mi danes ni niti več pomembno, ker se pogovarjamo, kakšne barve oblek bo naslednji mesec neka ženska nosila, gre pa zato, da k NAM PRIHAJA TROJKA, IZTERJEVALEC.
    http://www.finance.si/8335562/En-dva-tri-trojka
    Nikakršen rešitelj pred komunizmom. Standard ljudi bo padel za 30% do 50%. In komunisti ne bodo sprejeli vdaje, oni bodo naredili še večji kaos in še bolj agresivno bodo lansirali laži. Šli bodo na nož.

    Imam občutek, da je Šušteršič videl veliko več kar sme povedati, prav tako Janša. Tega enostavno ta vlada ni mogla narediti, da bi dobila v tujini toliko milijard. Ob tem tudi razna cinancanja in dobesedno sramotna pogajanja Vizjaka s sindikati.

    Narobe je misliti, da bo Trojka rešila Slovenije socializma in komunizma.
    Komunisti bodo aktivirali vse sile, da bo Slovenija zapustila EU in €.
    Postali bomo država podobna Belorusiji. Hitro bodo pospravili tistih 10% ljudi, ki vidijo realnost in so sposobni o njej govoriti. Ostali bodo pridno in ubogljivo žrli komunistični drek, kot so ga 45 let. In zadnjih 20 let.

Comments are closed.