Profesor v svojem labirintu

7
33

Danes mineva petinosemdeset let, odkar se je v Marktlu na Innu na Bavarskem rodil Joseph Alois Ratzinger. Skoraj natanko pred pravljičnimi sedmimi leti, 19. aprila 2005, je beli dim sporočil, da so ga kolegi kardinali izvolili za naslednika Janeza Pavla II.

Kontinuiteta, ki to ni 

Takrat je marsikdo pričakoval Nemčevo izvolitev. Zopet drugim se je ob njej stemnilo pred očmi, ker se jim je zdelo, da pomeni izbira prefekta kongregacije za verski nauk, nekakšne ideološke komisije Katoliške cerkve, zgolj dolgočasno kontinuiteto, nekak podaljšek Poljakovega pontifikata. Najbrž si je kaj podobnega mislilo kar nekaj članov kardinalskega kolegija, ki so si hoteli z glasovanjem za prefekta kupiti nekaj časa, ko bo še vse po starem.

Vendar bi bil Benedikt XVI. v nekaterih ozirih težko bolj drugačen od Janeza Pavla II. Tudi zato, ne le zaradi strahu, da bi ga imeli za neskromnega, se verjetno ni odločil za ime Janez Pavel III. Seveda bi bilo na moč komično, če bi hotel Ratzinger kakor koli tekmovati z Wojtylo na njegovem terenu. Razmišljujoči profesor se težko kosa z nadarjenim igralcem in motivatorjem množic. Omejitev inflacije vizualno učinkovitih beatifikacij in kanonizacij tako ni bila zgolj naključno ena prvih potez novega papeža.

Nič več tankovski kardinal 

Pravzaprav je Cerkev po pestrih, spektakularnih prizorih in političnih prelomov polnih letih Janeza Pavla II. dejansko potrebovala premor za premislek. In kdo bi bil zanj primernejši od briljantnega teologa, ki je celo vodenje kongregacije prevzel samo pod pogojem, da bo lahko še naprej objavljal izsledke lastnih teoloških raziskovanj? In ki še kot papež preseneča z bogato knjižno bero. Toda zdi se, da mnogi ljudje njegovi ustanovi niso privoščili potrebnega predaha. Čeprav je kardinal Ratzinger že v novem predgovoru k svojemu navdušujočemu besedilu Uvod v krščanstvo prostodušno priznal, da se sekularizacija z nezmanjšano močjo nadaljuje tudi po padcu komunizma in da Cerkev očitno ni znala zapolniti praznega prostora. Množice je pač razvadil njegov predhodnik in spektakel ima še vedno prednost.

In če je bil Ratzinger prej znan kot tankovski kardinal, je na čelu Petrove barke deležen toliko norčevanj in posmeha iz lastnih vrst, kot ga ni bil že dolgo noben papež. Če v zadnjih stoletjih sploh kateri. Kar koli naredi, se zdi ljudem premalo ali narobe. Seveda je to, da Peter našega časa preživi kakšno kritiko, za Cerkev samo koristno. Tudi ji nič ne škodi, če vržejo Avstrijci kakšno neposrečeno škofovsko imenovanje v koš, kakor se je Benediktu zgodilo v Linzu. Ampak samoumevnost škodoželjnih opazk, kakršnih si na priljubljenega predhodnika niso upali naslavljati, včasih gotovo zaboli.

Še posebej, ker ni Benediktu nič laže, kadar se skuša spopasti z okostnjaki iz omare Janeza Pavla in še starejših predhodnikov. Precej volje in iskrenega namena je bilo potrebno za jasno besedo o razvpitih Kristusovih legionarjih, potem ko so Poljaka tako zelo očarali s svojo protikomunistično nastrojenostjo in strumno vojaško organiziranostjo, da jim skozi prste gledal pri kakšnem osnovnejšem vprašanju. Verjetno ni bilo soglasnega odobravanja princev v rdečem deležno niti papeževo prizadevanje, da skuša streti kači spolnih zlorab vsaj glavo. Kajpak je bilo kljub vsemu narejenega problema, vendar mu bo zgodovina morala priznati, da je zmogel narediti nekatere simbolne korake, ki so izredno pomembni. Ne glede na spodrsljaj v podobi Sodanovega sramotnega nastopa pred velikonočno mašo leta 2010.

Verjetno bi moral biti odmor za premislek daljši od zgolj enega pontifikata. Toda velikanska škoda bi bila, če bi zaradi blišča pred njim čisto spregledali tišje prizadevanje velikega teologa, ki ga strast do razmišljanja očitno ni minila kljub dopolnjenim petinosemdesetim letom.

Foto: Wikipedia


7 KOMENTARJI

  1. Benedikt je predvsem najbolj preslišan papež. Redki ga poslušajo, redki ga posnemajo. Papež se bo v zgodovino vpisal s svojim motu propijem Summorum Pontificum, z obsodbo “hermenevtike prekinjenosti”, s tem, da je ponovno celemu svetu pokazal kateri je najboljši način prejemanja obhajila, prebudilo se je Novo liturgično gibanje in pride čas, ko bo tudi v Sloveniji začelo dajati sadove. Kdove kaj nam bo še izjemnega podal v prihodnosti.

    Oremus pro Pontifice nostro Benedicto.
    Dominus conservet eum, et vivificet eum, et beatum faciat eum in terra, et non tradat eum in animam inimicorum eius.

    Pater Noster, Ave Maria.

    Deus, omnium fidelium pastor et rector, famulum tuum Benedictum, quem pastorem Ecclesiae tuae praeesse voluisti, propitius respice: da ei, quaesumus, verbo et exemplo, quibus praeest, proficere: ut ad vitam, una cum grege sibi credito, perveniat sempiternam. Per Christum, Dominum nostrum. Amen.

  2. To je pomilovanja vreden človeček, ki že celo življenje obsesivno beži pred realnim življenjem in njegovimi problemi, predvsem pa pred samim sabo. Tako kot velika večina duhovnikov, redovnikov in redovnic RKC.

    • Jaz ne bežim pred življenjem: imam službo, ženo, dva otroka, prijatelje, hobije ipd. O Ratzingerju pa takšne in podobne ocene dajejo tudi nemški mediji (Spiegel, Frankfurter Rundschau, Süddeutsche Zeitung …)

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite