Proces očiščenja v času miru nikoli ne zastane

3
287
Jean McConville. Foto: sundayworld.com
Jean McConville z otroki in možem. Foto: sundayworld.com

Pred dnevi so svetovni mediji objavili novico, da je policija na Severnem Irskem aretirala vodjo politične stranke Sinn Fein Gerryja Adamsa zaradi obtožb, ki sta jih izrekla dva bivša pripadnika IRE (Irske republikanske armade). Oba pričevalca, ki sta danes že mrtva, sta pred leti v zaupnem intervjuju raziskovalcem na Boston College razkrila svojo vlogo v spopadih z britansko vojsko in policijo. Po dveh letih sodnih bojev z univerzitetnimi oblastmi so se letos ameriški preiskovalci dokopali do intervjujev in jih posredovali v Veliko Britanijo. Poznavalci pravijo, da bodo obtožbe ob pomanjkanju drugih dokazov najbrž opuščene. Danes, ko berete ta komentar, je Adams že izpuščen iz pripora.

Poteza policije je kljub temu prebudila številna vprašanja in seveda rane, ki jih je za seboj pustilo dolgoletno nasilje med protestantskimi in republikanskimi oboroženimi skupinami, v katerega je posegla tudi britanska vojska. Ključno vprašanje mirovnega procesa na Severnem Irskem v tem trenutku je, kako najti način za kaznovanje skesanih storilcev, ki ne bo v posmeh pravičnosti, in kako zadostiti zahtevam sorodnikov pobitih, ki poskušajo doseči pravico na civilnih sodiščih. Britanska vlada je pred kratkim zavrnila dve taki zahtevi, po eno na vsaki strani: rečeno je bilo, da ne bo uvedla ponovne preiskave zaradi 11 smrti, ki jih je zagrešila britanska vojska avgusta 1971 na Severnem Irskem, in da ne bo obnovila procesa zoper storilce iz vrst IRE, ki so v februarju 1978 umorili 12 ljudi.

Obtožbe zoper Adamsa segajo 42 let nazaj, ko so pripadniki IRE ugrabili in ustrelili tedaj 37-letno vdovo Jean McConville, mater 10. otrok, zaradi suma izdajanja podatkov britanskim enotam. Otroci umorjene matere, ki so odraščali brez staršev in v stalnem strahu zaradi groženj, pravijo, da morilce poznajo in še danes srečujejo na ulicah, toda njihovih imen iz strahu pred maščevanjem nočejo razkriti. Gerry Adams, dolgoletni vodja danes čedalje pomembnejše stranke tako na Severnem Irskem kot na Irskem, je leta 1998 na pogajanjih med sprtimi stranmi in obema vladama v Londonu in Dublinu zastopal IRO in se uspešno zavzemal za razorožitev in miroljubno rešitev spora. Toda, pravijo obtožbe, v svojih zgodnjih dvajsetih letih naj bi bil Adams eden vodilnih poveljnikov IRE v zahodnem Belfastu in prav to vodstvo je leta 1972 izdalo ukaz za 19 likvidacij. Adams obtožbe zanika.

Ne glede na to, kako se bo končala preiskava o vpletenosti sedanjega politika v tragične in krute dogodke iz sedemdesetih let, se mi zdi pomembno, da razumemo, kako občutljiv je proces prehajanja iz oboroženega državljanskega nasilja v demokratičen dialog. Zdi se namreč, da mirovni proces danes zavirajo prav tisti, ki so imeli v spopadu najbolj odgovorne funkcije in so zato zdaj najbolj pod udarom zahtev po pravičnem kaznovanju. Ti še vedno ustrahujejo sorodnike žrtev in druge priče, kar prizadetim in širši javnosti, ki ne more ostati neprizadeta, povzroča dolgotrajne čustvene bolečine. In čeprav so ti posamezniki na srečo čedalje bolj osamljeni, bodo verjetno ostali na svojih pozicijah do smrti, kar pomeni, da ne bodo izkoristili pogojev amnestije in ne bodo razkrili svojih zločinov. Mirovni proces mora zato računati na njihovo upiranje in proti-propagando, a hkrati odpreti vrata glasu večine, ubesediti in prepoznati razlike med stranmi in iskati minimalni konsenz. Zelo zgovorni so v tem pogledu prvi stavki Sporazuma na Veliki petek iz leta 1998: »Večina prebivalstva na Severnem Irskem želi ostati v okrilju Združenega kraljestva Velike Britanije; sorazmerno velik del prebivalstva na Severnem Irskem in večina ljudi na Irskem želi uresničitev združene Irske. Obe stališči sta enako legitimni.«

Drugo pomembno spoznanje, ki ga je čutiti skozi reakcije javnosti v Britaniji in na Irskem, je, da so petnajst let po končanih spopadih pravzaprav vsi poraženci. Vse udeležene strani so se izkazale za slabe, manipulativne, krute ter neusmiljene do civilistov in neopredeljenih, ki so jih imele apriori za sumljive in za zgolj postransko škodo spopadov. Zdaj ko so prešteti mrtvi, in ko prihaja na dan resnica o načinu pobijanja, junakov ni več; dlje ko so se vlekli spopadi, manj je bilo čistih, in na koncu ni ostal čist niti eden. Niti Adams, ki je spričo grožnje z obnovitvijo postopka zoper njega izjavil, da je to slab znak za mirovni proces. Kar je seveda zbudilo veliko zgražanja pri ljudeh, ki so to izjavo razumeli kot še en ultimat s strani ekstremistov, ki so desetletja držali pokrajino v šahu. Spoznanje o tem, kakšno je bilo nasilje sprtih strani, je izjemno pomembno, saj nakazuje, da tam, kjer zgodovine ne pišejo zmagovalci, ampak je dopuščena tudi nevtralnim piscem in raziskovalcem, po državljanskih spopadih in vojnah ostanejo samo žrtve in poraženci. Vsi so poraženci, ker so v nekem trenutku verjeli, da jim bo nasilje prineslo zmago. Vsi so poraženci, če … ne uspejo nadaljevati mirovnega procesa.

Tretja pomembna stvar, ki se je pokazala v nedavnih razpravah o težavah mirovnega procesa na Severnem Irskem, je potreba po ustanovitvi neodvisne zgodovinske komisije, ki bi imela možnost sprožiti sodne preiskave, če bi ugotovila nova dejstva, in po ustanovitvi neodvisne komisije za zbiranje podatkov, ki bi informatorjem lahko dodelila sodno in policijsko zaščito. Ustanovitev obeh komisij seveda ne bo popolnoma zadostila zahtevam prizadetih družin in sorodnikov, niti zahtevam po politični in moralni pravičnosti, najverjetneje z njunim delom in rezultati ne bo zadovoljen nihče, kakor kažejo izkušnje s Komisijo za resnico in spravo v Južni Afriki. Pa vendar je vloga takih komisij neprecenljiva: njihovo delo ne sme nikoli zastati. Bolj kot zadovoljstvo in občutek za pravičnost posameznikov je namreč pomembno, da se v mirnodobni družbi odpre prostor sočutnega poslušanja in beleženja izpovedi, četudi z zavestjo, da te izpovedi ne bodo prinesle takojšnjih rezultatov in zadoščenja. Izpovedi pred uradno instanco prizadetim ljudem odprejo možnost ubesedenja travmatičnih izkušenj in ran in zaustavijo prenos travm med generacijami. Podobno so tudi številni Judje po drugi svetovni vojni dali svoje izpovedi uradno zabeležiti. S tem ko žrtve svojo bolečino postavijo ne samo v javni prostor, ampak izven sebe, lažje nadaljujejo svoje življenje izven okvirov, ki so jim jih vsilile krute razmere in nečloveško nasilje.

Nadaljnja pomembna poteza mirovnega procesa je nujnost, da svojci žrtev dobijo možnost dostopanja do vseh uradnih (tajnih ali drugačnih) podatkov o svojih umrlih očetih, hčerah, bratih, sinovih, sestrah in materah, kar seveda predstavlja problem zlasti za oblast v Londonu. Brez trupla in pokopa je žalovanje bistveno težje in brez žalovanja ni veliko možnosti, da bi sorodniki žrtev začeli živeti v sedanjosti. IRA je šele leta 1999 priznala umor ti. »izginulih« oseb, med njimi tudi McConvillove, za katero so njeni otroci še dolgo časa po grozljivi ugrabitvi na domu verjeli, da jih je zapustila. Njeno truplo je po naključju odkril še štiri leta kasneje sprehajalec na plaži. Prav pokop teh žrtev je porušil krhko ravnovesje med zahtevami mirovnega sporazuma, za katerega se zavzema najširša javnost, in zahtevami po pravični sodbi, za katero se zavzemajo sorodniki žrtev.

V ozadju te dileme stopa počasi na plan tudi usoda samih pripadnikov IRE in drugih oboroženih skupin. Nekdanji najstniki in dvajsetletniki, ki so bili gotovo že od otroštva sami priče in posredne žrtve nasilnih spopadov in pobojev, in ki jih je nato potegnil vase vrtinec sovraštva in oboroženega maščevanja, živijo danes svoje življenje sredi sveta, ki zanje noče več slišati in bi jih najraje pozabil ali poslal v zapor. Kdo so, če niso več junaki ne zase ne za kogarkoli drugega? V najboljšem primeru lahko postanejo zagovorniki in junaki mirovnega sporazuma, toda ne glede na to se bodo morali slej kot prej soočiti s svojo preteklostjo, ker to zahteva človeško dostojanstvo. Samo obžalujemo lahko, kadar nekdanje žrtve postanejo morilci, toda proces očiščenja in odpuščanja gre vedno globlje od pravičnosti in družbenih ozirov in nikoli ne zastane. Ne na Severnem Irskem kot tudi ne pri nas. Bolj ko sili na plan manipulativnost in brezobzirnost vojnega in povojnega komunističnega nasilja, manj je herojev, pa še ti so videti čedalje bolj čudaški in izolirani, več je žrtev in večja je potreba po sočutju z njimi.

Dr. Tomaž Erzar je sodelavec in soustanovitelj Študijsko-raziskovalnega centra za družino (ŠRCD) v Ljubljani, ki skupaj z ustanovo Memores, Radijem Ognjišče, spletnim medijem Časnik in drugimi sodelavci za leto 2015 pripravlja niz dogodkov in dejavnosti v zvezi z obeleženjem sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne pod skupnim imenom “Resnica in sočutje 1945-2015”.


3 KOMENTARJI

  1. Očitno je morala Velika Britanija dobiti svojo življenjsko lekcijo, ker je po vojni omogočila slovenske poboje.

    • Če poslušamo našo medijsko srenjo, so pri nas povojne poboje izvajali imaginarni nenaši stvori. To, da so se zgodili, je dejstvo, kdo jih je izvajal ali kdo jih je ukazal je pa zelo imaginarno oz. danes moderno rečeno v oblaku. Torej v nikogaršnji bližini. In kako naj Velika Britanija odgovorna za kaj takega?

  2. vsaka podobnost s Slovenijo ni zgolj slučajna-po prijemanju za meče-celo zgolj besedne-smo v končni fazi vsi samo poraženci.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite