Proces

Pucnik02_b
Novoletno voščilo Jožeta Kapuna, mladostnega prijatelja (Arhiv R. Pesek)

Jože Pučnik, stanujoč na Valvazorjevi 3 v Ljubljani, je bil priprt 31. oktobra 1958 ob 11.30. Izdan je bil sklep, da se mu odredi pripor do treh dni, na katerega se lahko pritoži v štiriindvajsetih urah ali ob prvem zaslišanju. Obrazložitev se je glasila: „Obdolženec je obdolžen sovražne propagande, kaznive po čl. 118 KZ. Ker bi na svobodi utegnil vplivati na priče, v kolikor bi ostal na svobodi, je sklep o priporu utemeljen.“(1)

118. člen kazenskega zakonika, ki je bil sestavni del poglavja o sovražni propagandi, je takrat določal, da se lahko na strogi zapor obsodi tisti, ki s pisano besedo, govorom ali kako drugače poziva ali ščuva k nasilni ali protiustavni spremembi družbene ali državne ureditve, k strmoglavljenju predstavniških teles ali njihovih politično-izvršilnih organov, ki so pomembni za varstvo in razvoj socialističnih družbenih razmerij, varnost in obrambo države, ali kdor s hudobnim namenom in neresnično prikazuje družbene in politične razmere v državi.(2)

Prva zaslišanja

Prvo zaslišanje je bilo opravljeno v prostorih tajništva za notranje zadeve v Ljubljani še istega dne, torej 31. oktobra 1958. Pučnikov zasliševalec je bil Boris Mužič.

Iz zapisnika izhaja, da so najprej preverili osnovne podatke, torej, da je diplomirani filozof brez stalne zaposlitve, da je bil v letih 1952/53 v oficirski šoli v Zagrebu, da je brez odlikovanj, brez premoženja in da še ni bil pravnomočno obsojen. Na vprašanje: „Kdaj in s kom ste razgovarjali, da pri nas ni demokracije, svobode in da je oblast ločena od ljudstva,“ je Pučnik zanikal, da bi o tem sploh govoril, in dodal, da so o tem razpravljali le na dveh ali treh sejah uredniškega odbora Revije 57. Na vrtanje o članku je povedal, da se je v razpravi s kolegi (Virtičem, Vrečkom in Ziherlom) izkazalo, da se z vsebino ne strinjajo. Prav tako si tudi niso bili enotni, ali naj ga natisnejo ali ne. Kdo je bil „za“, kdo „proti“, na to vprašanje ni želel govoriti. Besedila ni želel popraviti in je vztrajal, da se natisne. Pripravljal ga je dva meseca in ga je dokončal sredi avgusta. Tiskanje članka je bilo ustavljeno na zahtevo Univerzitetnega komiteja Zveze komunistov. Tiskarno v Kočevju je Pučnik zaprosil za petnajst izvodov, da bi ob predvidenih debatah o tem članku lahko razpravljali. Prvi del zaslišanja je bil končan ob 13.15.(3)

Zaslišanje se je nadaljevalo ob 15.15. Na vprašanje, s kom si dopisuje, s kom ima stike, je Jože Pučnik izjavil, da s svojim dekletom S. M. Naštel je še nekaj deklet, s katerimi pa da si ne dopisuje več, in nekaj prijateljev ter navedel pisemske stike s sorodniki – z bratom in sestro. Povedal je, da je v Ljubljani njegova družba predvsem uredniški odbor Revije 57 in nekateri sodelavci: Vital Klabus, Veno Taufer, Taras Kermauner, Primož Kozak, Peter Božič, Dominik Smole, Dane Zajc, Janez Stanek, Mirče Šušmel, Janko Kos, Marjan Rožanc, Janez Vrhunc in Rudi Šeligo. Povedal je, da je z njimi razpravljal o družbenem sistemu in o gospodarskih in političnih razmerah ter da je bil njegov pogled kritičen „tako v odnosu nezaupanja do ljudi, ki se mi zdi večkrat značilen za naše razmere, določen manipulizem na različnih področjih družbenega življenja, podcenjevanje in odvratenje iniciative drugih ljudi, ki so izven priznanih krogov itd.“.(4) V zapisniku, nekoliko daljšem od strani, je tudi Pučnikova izjava o reviji Iskanja, ki so jo izdajali in ki so jo vodili vsi. O osebah, ki so sodelovale pri izdajanju, ni hotel govoriti, kot sodelavca pa je navedel le dramskega igralca Poldeta Bibiča.(5) Zaslišanje se je končalo po štirih urah.

Naslednji dan, 1. novembra, je Boris Mužič ob 16. uri nadaljeval zaslišanje, v katerem so ga zanimala predvsem imena in zakaj mu Pučnik ne pove, v kakšnih odnosih je bil z ljudmi, s katerimi si je dopisoval, in zakaj se je zanimal za politične in gospodarske podatke. Zaslišanje se je končalo ob 19.15, na njem pa je Pučnik povedal, da z ljudmi, s katerimi si je dopisoval, ni vodil političnih debat, razen z Veljkom Rusom, s katerim pa sta si izmenjavala le filozofske poglede. Povedal je, da ga je ekonomska problematika bolj malo zanimala, zanimal pa ga je potek samoupravljanja v podjetjih, odnos delavcev in volitve v procesu samoupravljanja. „Te podatke sem iskal, ker so me ti problemi zanimali kot intelektualca.“(6)

Jože Pučnik si je drugi dan zaslišanj še posebej zapomnil, saj so mu povedali, da se z njim ne morejo pogovarjati in da so to spoznali že včeraj. „Zajebavaš nas s svojo bedasto filozofijo, namesto da bi nam povedal, zakaj si zganjal sovražno propagando … Torej povej jasno in kratko, zakaj si deloval z namenom, da bi sprožil to, kar imenuješ ,družbena revolucijaʻ. Priznaj, da je to naperjeno proti pravi, naši, narodnoosvobodilni revoluciji … Na kratko sem ponovil, da izhajam iz centralne postavke avtonomnega delovanja posameznika in posameznikov, ki se združujejo za enake ali podobne cilje, a ki se tudi razidejo, če družba ne omogoča več njihove avtonomnosti, če jo zavira ali celo preprečuje. Ker je avtonomno delovanje posameznikov vir osebne tvornosti in s tem tudi družbene, istočasno pa vir družbene in osebne biti, se družba razlikuje od države in moralnost od prava: na eni strani imamo deduktivno programatiko, hipostazirano v pravni ureditvi, na drugi ljudi, ki morajo to programatiko šele ustvariti. Pogoj za to je svoboda in zaupanje oblasti do lastnega ljudstva, to pa pomeni, da se princip urejanja družbenega življenja opira na avtonomne posameznike in skupine, ne pa bolj ali manj izključno na državo kot aparat nasilja, ne na represijo in ne na represalije.“(7)

Dne 3. novembra 1958 je Boris Mužič na zaslišanju pokazal Jožetu Pučniku osebno pošto, ki so mu jo zasegli pri preiskavi. Tako je odgovarjal na vprašanja o dvanajstih osebah, predvsem o tem, kdo so in kakšne stike ima z njimi. Vprašan je bil tudi o Jožetu Močniku, za katerega je povedal, da je znanec iz otroških let in dijak mariborskega učiteljišča in da je doma iz istega kraja. Izjavil je tudi, da mu je pisal enkrat ali dvakrat.(8)

Tega dne je preiskovalni sodnik Dinko Gregorin z okrožnega sodišča v Ljubljani tudi sklenil, da se na predlog okrožnega javnega tožilstva v Ljubljani zoper Pučnika uvede preiskava zaradi suma kaznivega dejanja sovražne propagande po členu 118 KZ, „storjenega s tem, da je jeseni 1958 sestavil ter dal v tiskarno ,Urška’ v Kočevju članek ,Naša družbena stvarnost in naše iluzije’…“(9)

Tej ugotovitvi je sledilo navajanje citatov iz članka in ugotovitev, da je obdolženec priznal, da je pisec inkriminiranega članka. Odreditev preiskave je obvezna, je še zapisal preiskovalni sodnik, saj da gre za kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena kazen strogega zapora brez omejitve navzgor, torej kazen strogega zapora do 20 let.(10)

————————————————————————————————————————————————————

Opombe:

1) SI AS, 1267, teh. en. 167, Republiški upravni organi in zavodi za izvrševanje kazenskih sankcij v Sloveniji (1945–1980), Zapori Dob (v nadaljevanju Zaporniški dosje), Sklep o priporu, Okrajni ljudski odbor Ljubljana, Tajništvo za notranje zadeve, 31. 10. 1958, št. 06-2389/5.

2) Kazenski zakonik FLRJ, 118 člen. Sovražna propaganda, str. 177.

3) Arhiv Rosvite Pesek, Proces proti Jožetu Pučniku, str. 18, 19, Zapisnik o zaslišanju obdolženca, 31. 10. 1958.

4) Arhiv Rosvite Pesek, Proces proti Jožetu Pučniku, str. 20, Nadaljevanje zapisnika zaslišanja obdolženca, 31. 10. 1958.

5) Arhiv Rosvite Pesek, Proces proti Jožetu Pučniku, str. 21, Nadaljevanje zapisnika zaslišanja obdolženca, 31. 10. 1958.

6) Arhiv Rosvite Pesek, Proces proti Jožetu Pučniku, str. 22, Nadaljevanje zapisnika, 1. 11. 1958.

7) Kermauner, Pučnik, Nova revija, 1984, str. 2312.

8) Arhiv Rosvite Pesek, Proces proti Jožetu Pučniku, str. 23, 24, Zapisnik o nadaljevanju zaslišanja, 3. 11. 1958.

9) Zaporniški dosje, Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, Kio 759/58, 3. 11. 1958.

10) Prav tam.

Odlomek je vzet iz knjige: Rosvita Pesek, Pučnik, Mohorjeva založba Celovec, 2013.

Pripis uredništva: v prihodnjih osmih tednih bomo na našem spletnem portalu ekskluzivno objavili osem odlomkov iz knjige dr. Rosvite Pesek, Pučnik. Skozi osem utrinkov bomo začutili tako pokončnost in premočrtnost dr. Jožeta Pučnika, kot tudi svež in navdihujoč avtoričin slog, s katerim opisuje njegovo življenjsko pot, polno prelomnic. Objavljeni članki želijo spodbuditi bralce Časnika, da posežejo po biografiji moža, ki je ključno zaznamoval proces osamosvojitve in graditve države Slovenije.

Pripis uredništva: Martin Lisec je logoterapevt, mediator, urednik. Več: stopinje.si