Problem Slovenije je nerazčiščena preteklost

25
545

tamara-griesser-pecarObjavljamo zadnji del predavanja, ki ga je avtorica predstavila na pogovornem večeru Slovenskih  katoliških izobražencev. 

Problem Slovenije je nerazčiščena preteklost komunistične Slovenije in Jugoslavije. Že sami začetki te države so tlakovani s krvjo dejanskih in domnevnih nasprotnikov, in vse do propada režima so bile kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin na dnevnem redu. Začelo se je takoj po koncu druge svetovne vojne z množičnimi poboji. Neposredno po koncu vojne so umorili okoli 15.000 pripadnikov domobranskih enot in številne civiliste. V več kot 600 prikritih grobiščih – v kraških jamah, zapuščenih rudniških jaških, protitankovskim jarkih, v izkopanih jamah – pa ne ležijo samo smrtni ostanki domačih ljudi, temveč še najmanj 100.000 oseb drugih narodnosti. Dolgo so bili ti umori obsojeni na molk, po osamosvojitvi pa na levi politični opciji, ki je bila večinoma na vladi, ni bilo prave volje, da bi se s temi zločini soočila, žrtve identificirala in jih pietetno pokopala. Kljub temu, da je pred sedmimi leti javnost šokiralo odkritje množičnega grobišča v rudniku Huda jama, ki ima v Sloveniji podobno simbolno moč kot Katyn za Poljsko, so žrtve vojnega in povojnega komunističnega nasilja še vedno drugorazredne, če uporabimo besede prejšnjega slovenskega predsednika, ki je pravkar pogorel pri kandidaturi za mesto generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov, Danila Türka. Zelo spovedno je tudi to, da ni spoštovanja do mrtvih. Na pokopališču v Dobrovi na pogrebu 795 žrtev iz Hude jame v Mariboru 27.oktobra, ki so bile odkrite za enajstimi pregradami 3. marca 2009, se je znašel celoten državni vrh Hrvaške, od predsednice republike, predsednika vlade pa do predsednika Sabora. S tem so pokazali, da imajo drugačen odnos do žrtev, kot ima uradna Slovenija. Iz slovenske strani je prišel samo predsednik države. Naj ponovim besede, ki jih je izrekel predsednik Nove slovenske zaveze Peter Sušnik na istem pogrebu: »Razumevanje današnjega dogodka terja od nas premislek o vrednotah slovenskega naroda. Naš narod je razdeljen. Vir delitev niso človeška trupla, ki iz 600 in več prikritih morišč širom Slovenije prihajajo na površje. Vir delitev tudi niso tisti, ki ta morišča odkrivajo ali obeležujejo. Vir delitev je odnos do zločina, ki je te žrtve in ta morišča povzročil[1]

Velike težave so tudi zato, ker je bilo ob osamosvojitvi in v prvih letih po tem, okoli 80% arhivskega gradiva uničenega. Obstaja upanje, da je v beograjskih arhivih marsikaj ohranjeno. Žal so pogajanja o sukcesiji šele na začetku. Do sedaj so se več ali manj sporazumeli samo o razdelitvi veleposlaništev in konzulatov, niso pa se še prav lotili drugih perečih področij, recimo bančnega sektorja in skupnih arhivov. Sestavljena je bila sicer skupna arhivska komisija, ki naj bi obravnavala problematiko arhivov,  v katero je vsaka država naslednica imenovala člana, sporazumeli so se, da se ustanovijo podkomisije. Trenutno nekaj kaže, da se stvari premikajo naprej. Delajo se popisi in začenja se skeniranje dokumentov, kakor pa kaže se pa še vedno niso lotili arhivske zapuščine tajne politične policije. Seveda tudi Slovenija ni pokazala preveč velike vneme, da se to uredi.

Slovenija ni sprejela nobenega pravno zavezujočega dokumenta, ki bi obsodil komunistični totalitarni sistem. Državni zbor je vzel »Resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu«, ki jo je sprejel Evropski parlament leta 2009 in v kateri je razglasil 23. avgust za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, zgolj na znanje. Sklep vlade Janeza Janše o obeleženju tega datuma pa seveda ni zavezujoč.

Predsednik Ustavnega sodišče Miroslav Mozetič je pred nedavnim v intervjuju z Demokracijo izjavil: »Pravno državo kot institucijo smo nekako formalno zgradili. Bojim pa se, da nam je ni uspelo uresničiti, da nam ni uspelo spraviti v življenje vseh načel in vrednot, ki pomenijo vsebino oziroma bistvo pravne države. Z žalostjo ugotavljam, da je vedno več znakov, ki kažejo, da nam ni uspelo s tranzicijo iz totalitarne v pluralno, demokratično državo, ki spoštuje človekove pravice. Ni nam povsem uspelo vzpostaviti države, kjer vlada pravo po načelih pravičnosti in ne pravo po načelih totalitarizma. Vedno več stvari in dogodkov kaže na to, da se uresničuje tista grozljiva napoved, ki jo je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope zapisala v Resoluciji št. 1096 v letu 1996, ko je svarila pred nevarnostjo neuspešne tranzicije[2] Kako pa se je glasila napoved  Parlamentarne skupščine Sveta Evrope. Ta je v »Resoluciji o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov« v točki 3. opozorila na sledeče: »Nevarnosti v primeru neuspešnega prehodnega procesa je veliko. V najboljšem primeru bodo vladali oligarhija namesto demokracije, korupcija namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru bi bila posledica lahko ‘žametna obnovitev’ totalitarnega režima, če ne celo strmoglavljenje porajajoče se demokracije.«[3]

Z novelo arhivskega zakona leta 2014 je bil spremenjen arhivski zakon, ki je bil na pobudo vlade Janeza Janše sprejet leta 2006 in, ki je omogočal neomejeno dostopnost do gradiva, ki je nastalo pred konstituiranjem Skupščine Republike Slovenije 17. maja 1990. Ščitil je zgolj žrtve. Novela na perfiden način arhivsko gradivo zapira in ne razlikuje med žrtvami in storilci ter uvaja nedostopnost občutljivih osebnih podatkov tako še živih nosilcev javnih služb pred konstituiranjem Skupščine Republike Slovenije 17.5.1990, kot tudi tistih, od smrti katerih še ni poteklo deset let, če je datum smrti znan. Če ni znan pa velja doba 75. let. Raziskovalcem je sicer odprta možnost vpogleda v gradivo preko arhivske komisije, vendar je vse odvisno od sestave te komisije. Trenutna je sicer raziskavam polpreteklosti izredno naklonjena, verjetno pa je, da se bo to z naslednjo komisijo spremenilo.

Slovenija se s svojo preteklostjo ne sooča ustrezno, tudi ne v šolah. Več desetletno marksistično šolanje je pustilo močne sledove. Potrebno bi bilo zamenjati učne načrte, predvsem pri poučevanju zgodovine, ampak tudi tukaj so močna ozadja, ki prav to preprečujejo. Trenutno se levica prizadeva za potvorbo osamosvojitve. Za to naj bi se borili vse od leta 1941 naprej.  Spomnimo se samo na izjavo zadnjega šefa Komunistične partije Milana Kučana, da osamosvojitev ni bila njegova intimna opcija.

Več kot pet desetletij je prevladovala interpretacija NOB in povojnega časa, ki jo je potrebam komunistične oblasti prikrojilo režimsko zgodovinopisje, kar je bilo usodno predvsem na šolskem področju. Več generacij je zraslo s to falsifikacijo, ki je mnogim narodno zavednim katoliško usmerjenim Slovencem vtisnil pečat kolaboracije. Upor proti okupatorju pod vodstvom OF oz. partizanov je bil prikazan kot edini obstoječi. Tega ni bilo moč postaviti pod vprašaj. Tukaj je potrebna nova interpretacija zgodovine in sicer taka, ki odstrani potvorbe in odloži plašnice na očeh – taka, ki je zastavljena nepristransko, brez predsodkov in brez vnaprej določenega rezultata. Seveda je razumljivo, da imajo mnogi politiki in zgodovinarji, ki so bili prej v službi režimske politike, težave. Marsikje pa prevladuje tudi mnenje, da naj pozabimo ali vsaj zatisnemo oči pred določenimi dejstvi oz. da naj prepustimo zgodovino zgodovinarjem. Seveda to stališče zagovarjajo predvsem tisti, ki nasprotujejo razkrivanju polpretekle zgodovine. Nekateri tiste, ki pišejo drugačno zgodovino, ki sloni na dejstvih, ki so dolgo bili zamolčani, zmerjajo, da so revizionisti. Pri tem pa je seveda revizija instrument vsakega zgodovinarja, ki dela po pravilih stroke. Vsakikrat kadar pridejo na dan nova dejstva, ki kažejo drugačno sliko, je potrebo sliko spremeniti. Naj ostanemo pri praznovanju 27.aprila kot dneva upora, čeprav 27.aprila 1941 ni bilo ne Osvobodilne fronte in ne upora. Takrat je bila Komunistična partija kot sekcija Kominterne zaveznica nacistične Nemčije. Šele ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, se je Protiimperialistična fronta, ki je bila ustanovljena 26. aprila 1941 in ki je bila usmerjena proti angleškim, francoskim in ameriškim imperialistom in »domači gospodi«, preusmerila v boj proti okupatorju in se preimenovala v Osvobodilno fronto. Bila je pod popolno kontrolo KP. Vrhovni plenum OF je z odloki 16.septembra 1941 monopoliziral upor in sprejel tim. »zaščitni odlok«, ki je bil potem podlaga za umore zavednih Slovencev. Te je izvrševala VOS, ki je bila ustanovljena sredi avgusta 1941, pa tudi partizanske enote. Kdaj bom o torej odpraviti ta praznik brez vsebine?

Tudi ob ustanovitvi Študijskega centra za narodno spravo (SCRN), ki proučuje kršitve človekovih pravic in nasilja totalitarnih režimov na Slovenskem, se je izkazalo nepripravljenost zgodovinarjev leve tranzicijske opcije sodelovati pri obravnavi vseh totalitarizmov po enakih kriterijih. Seveda je moteče, da je največ odprtih vprašanj prav pri obravnavi komunističnega totalitarizma. SCRN, ki ga je vlada ustanovila spomladi 2008 in je začel delovati 1. maja 2008 nadaljuje delo „Odseka za popravo krivic“, ki ga je ustanovil minister za pravosodje dr. Lovro Šturm in, ki je bil do takrat na Ministrstvu za pravosodje. Tukaj se je pokazalo, da nekatere vidne predstavnike politike, zgodovinopisja, publicistike pa tudi tiste prejšnjega režimskega prava, torej predstavnike predvsem leve opcije, moti že sama eksistenca takega centra, čeprav so podobne inštitucije v domala vseh nekdanjih komunističnih državah.

V zadnjem času se opaža renesansa komunističnih simbolov in parol na različnih proslavah, kar ne ovira najvišjih predstavnikov, da se teh ne bi udeleževali. Imenovanje ceste po Titu v Ljubljani na Hitlerjev rojstni dan je ustavilo šele ustavno sodišče, ker je prišlo do zaključka, da je »oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima s poimenovanjem ceste po voditelju tega režima protiustavno[4]  Prejšnji predsednik države Danilo Türk je odlikoval zadnjega šefa Udbe, izdan je bil jubilejni kovanec s podobo partizanskega komandanta Franca Rozmana-Staneta in peterokrako zvezdo itn. In častna četa slovenske vojske je sodelovala pri odkritju spomenikov v Bazi 20 na Kočevskem, med njimi tudi spomenik posvečen enemu najhujših krvnikov Ivanu Mačku –Matiji. Trenutno smo priča tudi zlorabe otrok v šolah. Tako je vodstvo OŠ v Ajdovščini na otvoritvi nove šole otrokom na glavo nadelo kape z rdečo zvezdo, simbolom prejšnjega totalitarnega sistema. Spomnimo se, da je na proslavi ob osamosvojitvi bila umaknjena zastava s tem simbolom in dala prostor novi zastavi, simbolu demokratične, svobodne Slovenije. Zelo močne so še posledice več desetletnega marksističnega šolanja, tako npr. v gledanju in ocenjevanju verskih skupnosti, tukaj predvsem Katoliške cerkve.

Poseben problem v Sloveniji so mediji. V Sloveniji o pluralnosti in uravnovešenosti medijev ne moremo govoriti. Teolog dr. Ivan Štuhec je napisal, da so »strukture slovenske medijske pokrajine zrcalo politike«.[5] Eden od glavnih stebrov demokracije so svobodni mediji, ki so važen kontrolni element oz. kot se velikokrat imenujejo, četrta veja oblasti. Povprečni državljan ni dobro informiran in to je usodno prav na volitvah. Večina medijev je sicer prišla v privatne roke, vendar v last podjetij tesno povezanimi s silami kontinuitete – in brez vsega potrebnega profesionalnega znanja. Najnovejša lestvica nevladne organizacije »Novinarji brez meja« [»Reporters without borders«] ugotavlja dramatični zdrs Slovenije od 30. mesta leta 2008 na 40. mesto leta 2016 – v primeru z letom 2015 je nazadovala za pet mest.

[1] https://www.casnik.si/index.php/2016/10/27/govor-petra-susnika-na-pogrebu-zrtev-hude-jame/, 31.10.2016.

[2] »Predsednik ustavnega sodišča RS mag.Miroslav Mozetič: Slovenija je v tećki moralni krizi!«, Demokracija, intervju, 24.4.2016,

[3] http://www.gibanje-ops.com/nujen-projekt-ops/opozorila-resolucije-eu-1096, 31.10.2016.

[4] U-I-109/10

[5] Südosteuropa Mitteilungen. Citirano po: Karl-Peter Schwarz, »Die alten Seilschaften knüpfen neue Netze“, FAZ, 1. 10. 2010.

25 KOMENTARJI

  1. Nekateri ovirajo Slovence na poti k pravici in civilizacijski svobodi in hočejo, da nam ju še naprej servirajo kot zadnjih 70 let, kaj je pravica in kaj svoboda, pa čeprav so ju obrnili na glavo.

  2. Vse navedeno je znano in res.

    Vprašanje je, kako v šolah in medijih uveljaviti resnico, ki bo temeljila na dejstvih.

    Gotovo samo z oblastjo, ki ji bo to ena izmed prioritet. Doslej smo imeli samo mešane leve in desne koalicije in povsem leve koalicije. Te kombinacije niso mogle prinesti takšnih rezultatov.

    Sprememb se lahko nadejamo le, ko bo vladala povsem desna koalicija, pri čemer ne bo nobena izmed koalicijskih strank hkrati tudi v opoziciji.

    • Povsem desna koalicija ?.. sliši se skoraj nemogoče, da bi se večina s tem strinjala.
      Lahko da je rešitev v “civilni družbi”, neodvisni, ki pa bi morala imet za to pristojnost.

    • Katera stranka je najbližje uveljavljanju resnice, ki temelji na dejstvih ?
      Morda bi potrebovali tak lobi.

  3. Odlično, dober spis, ga.pečarjeva, ni kaj.
    Edina pripšomba, če lahko, prepisujem:
    ” Kdaj bom o torej odpraviti ta praznik brez vsebine?” , to je 27.zlagani dan upora proti okupatorju, namreč. Ni brez vsebine, gospa. Imna hudo vsebino. Peklensko zlagano !
    To pa pomeni, da je treba to komunistično laž argumentirano pohoditi, zmleti v prah in jo zgodovinsko spljuvati v ničevi nič!
    Udbokučanisti na tem dnevu gojijo modrasa revolucije za mlade rodove!
    ga.Pečarjeva, to pomeni, da je treba Milanu Kučanu kot peščenemu prvemu hudiču krvavega Udbokučanistana zabrisati v njegov sprijeni ksiht ob pravi, veličastni priliki , da bo odmevalo po Evropi in po svetu in ne samo jamrati ljudstvu !

  4. Neprimerno raje kot za ljudi podpisujem peticije za živali. Recimo proti japonskemu norčevanju iz zaščitnih ukrepov mednarodne skupnosti z ubijanjem kitov “v znanstvene namene”. Ali norčevanju EU v spregi z multinacionalkami v iztrebljanju orangutanov z izsekavanjem tropskega pragozda z namenom širjenja palmovih plantaž za pridobivanje biodizla, ki je vse razen bio. Deževni pragozdovi so namreč pljuča naše zemlje. Orangutani in kiti za svojo usodo niso niti malo krivi. Za razliko od (pre) številnih zločincev med po vojni izvensodno poklanimi. In kot sami enako opažate med robotskimi aparatčiki in njihovimi upravljalci na drugi (levi) strani. Ljudje so si bolj pogosto sami krivi, kot se opazi na prvi pogled. Živali pač ne!

    • Res si mojster za neprimerne komentarje.
      Ampak prav:
      Če bodo tebe kdaj vrgli v kakšno jamo bom šel podpisat kakšno peticijo proti iztrebljanju orangutanov.

      • Odlično. Itak dvomim, da bi od daleč videl, kaj se je dejansko zgodilo. Torej iskrena hvala.
        Igor Đukanović

  5. Problem Slovenije so poboji zagrešeni v krvavi revoluciji. Revolucionarji so se obnašali kot mafijci. Ob sprejemu novega člana so ga preizkusili tako, da je moral ubijati. Če je to zmogel, je bil sprejt med revolucionarje, ki so sestavljali morilski KONOJ.
    Storilci so se dobro zavedali svojih dejanj, zato so jih prikrivali, vedeli pa so tudi, da v kolkor idajo drugega morilca, bo padlo tudi po njem. Te mafijske metode so držale druščino skupaj, če ravno ni bila v marsičem enotna, je pa bila enotna v tem, da mora o zločinih molčati. Od tod molčečnost. Skorajda vsi morilci so odnesli svoje starhotne zločine v grob. Neeja o njih ve le ožja družina, ki je prav tako zazanamovana in zavezana k molčečnosti. Zaenkrat špe noben otrok ni spregovoril prav ničč o zločinih svojih herojskih strašev, ki so heroji postali pred vsem in zlasti zato, ker so pobijali svoje ideološke nasprotnike in ne sovražnikov okupatorejev.
    Da so se lahko ohranili, da jih sodstvo ni prganjalo so se, dokler so bili absolutni vladarji odbali s svojo partijsko policijo Udbo, ko pa je prišlo do demokratičnih sprememb, pa so vplivali na to, da so organi regona postali brezzobi tigri, ki morajo z največjo apotekarsko natančnostjo dokazati, da so resnično morilci, hudodelci. kako je to možno storiti po sedemsdesetih in več letih je razvodno,ko do sedaj še niti eden zločinec ni stopil pred sodnike in vsi legajo v grobove nekaznovani. Takšna zakonodaja pa je omogočila razvrat v sicer deklarirano demokratični družbi. Nikogar ni več mogoče obsoditi, saj praktično ni nič kaznjivo. Ukradem miljon, pa si obroščen. izprazniš banko, pa se ti ne zgodi nič. Uničišpodkjteje, pa te pustijo primiru. Vse to se dogaja zato, da strički, kakršni so bili Ribičič, Maček, Tomšička, Šentjurčka, Dolanc, Polak in podobni niso bili procesirani.Odšli so nekaznovani. Zaznamovali pa so Slovenijo in Slovencem odnesli državo.

      • V Sloveniji je pred sto leti bilo premalo aktivne intigence, da bi narod jasno opozorili, kako pomembno je, ko vzameš puško v roke, biti na pravični strani.
        Zato se je zgodilo to, kar se je zgodilo. Tako kot je Nemčija morala plačevati astronomske odškodnine, je Slovenija (in ne samo njeni rudniki konkretno svinca) bila dana Srbiji kot odškodnina za pol milijona mrtvih vojakov in posledično še po epidemiji med civilisti številnimi sirotami. Ne, niso bili kaznovani za 600 tisoč žrtev na agresorski strani.
        Drži, da se dandanes zgražamo nad standardi izpred sto let. A veliko pomembnejr bi se bilo upreti očitno nizkim standardom danes. Na primer v pravosodnih komplikatorskih postopkih.

  6. V Sloveniji mamo na stotine socialogov, pred vsem sociaologinj. Marsikatera, ali kateri se kiti z laskavim naslovom doktor zananosti. A kaj nam takšen potencaila koristi, ko pa še vedno nimamo niti ene same analize,ki bi odgovorila na vprašanje: zakaj je Slovenija v samostojnosti popolnoma pogrnila?
    Zgodovinarj so zato, da zberejo desjtva in teh je danes že toliko, da celo vrabci na vejah čivkajo, kaj se je dogajalo in kaj se dogaja s Slovenci, pa vendar še vedno nimamo dela, ki bi pojasnilo zakaj Slovenija propada in leze vedno bolj na margino.
    Posamezniki se sicer trudijo, da bi to pojasnili, vendar so to le poizkusi.
    Slovenija pa potrebuje temeljno znanstveno delo, ki bo pojasnilo, zakaj smo zabredli v kriminal,zakaj lahko posamezne klike ropajo državo in se jim nihče ne upre. Zakaj imajo krimnalci v Sloveniji potuho!!!

    • Res je. Vse delajo kot da nas hočejo zbrisat z zemeljskega obličja.
      Zamenjat ljudstvo na tem prostoru.

  7. Sprava ne pozna zmage!
    Za nekatere še vedno »napredne« je največji dosežek NOB zmaga revolucije in uveden enopartijski sistem, totalitarizem. Tudi zato je bil osrednji trg v Ljubljani imenovan Trg revolucije, ki ga ni več, ker je bila revolucija odveč. Trg OF pa je še skromno ob železniški postaji. Naciste so premagali predvsem zavezniki. OF oz. KP je zmagala v revoluciji, ki jo je začela kljub okupaciji. Kako pa je Partija pričela izvajati revolucijo med NOB, med okupacijo? Mar ni bilo nobenega nasprotovanja in nasprotnikov revoluciji in njenim obljubam? So bili nasprotniki revolucije na slovenskem kar marsovci in ne drugače misleči Slovenci, ki jih je revolucije likvidirala, med vojno in po vojni, da je lahko uvedla enopartijski sistem? Vzor je bil Stalin. Nikjer v Evropi ni rezultat vojne in vsiljene revolucije, to je državljanske vojne takšno razmerje; 100.000 mrtvih Slovencev in le 7800 okupatorjev, ko Slovenija ni štela 2 milijona prebivalcev. Španska državljanska ni terjala relativno toliko žrtev, glede na to, da ima Španija ca. 45 milijonov prebivalcev.

    »Nekaterim je genocid v Ruandi pozitivna primerjava za slovensko revolucijo, češ tam je bilo veliko hujše? Ne zadošča jim primerjava z desetletno državljansko vojno v Sieri Leone, kjer je bilo o bistveno manj (manj kot 5000) pobitih žrtev kot v Sloveniji, a so ti Afričani to zgodovino uredili in se spravili? Ko to berem me je sram in strah! Strinjam se, da lepe besede, napol izrečena opravičila, svete maše in kakšen filozofski esej niso dovolj za spravo. Ponovno berem: Sprava v Sloveniji in Sierri Leone », tako dr. Janez Šušteršič, bivši minister. http://www.siol.net/priloge/kolumne/janez_sustersic/2015/07/sprava_v_sloveniji.aspx

    Pri nas pa zagovorniki revolucije in totalitarizma še vedno govorijo samo o izdajalcih in kolaborantih, pobitih, pobeglih in preživelih, ki naj bi se spravili tako, da ostanejo izdajalci in kolaborantje še naprej? Revolucionarji pa so še vedno samo heroji, čeprav so na silo uvedli totalitarizem po Stalinovem vzoru in povzročili s tem ogromno škodo.
    Za spravo je potrebno in pošteno sprejeti dejstvo, da je med okupacijo potekala državljanska vojna, kjer ni izdajalcev naroda, so samo privrženci in nasprotniki revolucije, zločini pa so bili storjeni na obeh straneh. Spoštujmo upor proti okupatorju, kolikor ga je bilo in obžalujmo državljansko vojno. To je edina poštena pot do sprave. Sprava ne pozna zmage!

  8. ; Obakrat je bila le revolucija za oblast?
    «Revolucijo smo res imeli. Ne vem zakaj to zanikati. Po definiciji je vsaka je revolucija vsaka radikalna sprememba družbenih, ekonomskih in političnih odnosov. Lahko je nasilna, krvava, lahko pa je mirna, prigoljufana ali podtaknjena. Revolucijo smo torej imeli tudi leta 1991. Obakrat je šlo za oblast.« To izjavo objavi DELO-SP, dne 13. januarja, ko zaključi polemiko. Objava drugega mnenja ni mogoča. Menim, da je tako početje nesprejemljivo za demokracijo. Res je, da smo imeli nasilno krvavo revolucijo, državljansko vojno, kjer je zmagala revolucija. Dr. France Bučar prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta je 9. maja 1990 v skupščini izrekel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« Res je, da l. 1991 nismo imeli revolucije temveč plebiscit, ko smo se Slovenci odločili za samostojno državo in demokracijo. Izenačevanje revolucije s plebiscitom je nezaslišana demagogija. DEMOS je zmagal na plebiscitu in volitvah in ne v državljanski vojni. To je bila radikalna, revolucionarna sprememba, a ni bila prigoljufana, ne podtaknjena, ne nasilna, ne krvava državljanska vojna. Potekala je le osamosvojitvena vojna, ker je vojska režima SFRJ napadla RS. Vse drugo je grobo podcenjevanje Slovencev, ki smo na plebiscitu izbrali demokracijo in ne revolucije! Obakrat je šlo za oblast, le da prvič z državljansko vojno oz. revolucijo, l. 1991 pa s plebiscitom in z volitvami.

    Ta prispevek ni hotelo objaviti, ne Delo, ne REPORTER i.p.

  9. Med 2. Svetovno vojno, med okupacijo je bil odpor proti okupatorju in je potekala tudi državljanska vojna. V državljanski vojni ni izdajalcev naroda so le privrženci revolucije in nasprotniki revolucije, revolucionarji in kontrarevolucionarji. Zločine so počenjali oboji, a ne vsi v enakem obsegu. Revolucijo vedno pričnejo vedno revolucionarji, pa ne zaredi zlobe, temveč je zato vedno vzrok. Državljanske vojne se dogajajo pri mnogih narodih in so »legitmne«, čeprav so to pa bratomorne državljanske vojne, zato jih predvsem obžalujmo, obsojajmo le voditelje, ki so sprožili odvečno revolucijo, ter obsodimo zločine, ki so obeh straneh, čeprav ne v enakem obsegu.. Ameriški veleposlanik v Sloveniji, Joseph A. Mussomeli je mnenja: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.« Slovenci, zlasti mlade generacije, nujno potrebujejo resnico in ne le medsebojno obtoževanje in zmerjanje z rdečimi zločinci in črnimi izdajalci, kar se dogaja sedaj. Zgodovinsko resnico o pomembnih medvojnih dogodkih pa morata priznati obe strani, ne glede ali je ta za ene ali druge , tudi neprijetna. Sedanja razdvojenost naroda in različni pogledi in ocene polpretekle zgodovine pa neposredno škodujeta našemu narodu v njegovem nadaljnjem razvoju in duhovnem sožitju in blagostanju ljudi. Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu pa poudari: »Treba se je pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik.”
    Spoštujmo odpor proti okupatorju, kolikor ga je bilo, predvsem pa obžalujmo državljansko vojno, sicer ne bo nikoli sprave.

  10. Prvi in osnovni pogoj za učinkovit razvoj in za blagostanje države je povsod sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, sicer različnega mišljenja, kar je demokracija, Zato spoštujmo vsako prizadevanje za spravo. Revolucija je nasprotje demokracije. Razvoj demokratične države, ne socialno tržne ekonomije, ne more temeljiti »na vrednotah in dosežkih« revolucije, ko je bilo »vse naše«. Žal eni še vedno slavijo samo NOB, tajijo nasilno revolucijo oziroma ne priznajo državljanske vojne, katere posledice so ogromne žrtve na obeh straneh in režim, ki na koncu propadel. V državljanski vojni nastopajo privrženci revolucije in nasprotniki revolucije in ni izdajalcev naroda. Revolucijo vedno pričnejo revolucionarji, a ne iz zlobe, temveč iz razloga, le tako ta spopad imenujemo državljanska bratomorna vojna, ki je pri vseh narodih legitimna, ni pa legalna z vidika demokracije in človekovih pravic, ko zmaga revolucionarna stran, kar je bilo pri nas. Obsoditi je potrebno zločine. V Sloveniji očitno ne bo še dolgo sprave, dokler obe strani ne priznata, da je med okupacijo potekala državljanska vojna in potekal tudi upor proti okupatorju, kolikor ga je pač bilo. Za spravo morata obe strani obžalovati bratomorno državljansko vojno, sicer bo sovraštvo še naprej tlelo in dušilo demokracijo in razvoj države. Vse dokler se ne bomo pričeli spravljati, -za spravo morata obe strani pokazati druga drugi vsaj minimalno spoštovanje, priznanje in obžalovanje državljanske vojne–, ne bo sprememb v družbi, ki so potrebne da bi demokracija dajala boljše rezultate.
    Obojestransko obžalovanje državljanske vojne pomeni tudi obsodbo vseh treh totalitarizmov.Dr. Iztok Simoniti, diplomat, poudarja: »Sprava bo, ko bo demokracija delovala. Ni se mogoče spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti. Če država sproti ne preganja storilcev kaznivih dejanj, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic. Ni mogoče doseči enotnega pogleda na zločine, ki so se dogajali pred pol stoletja in več, če ne zmoremo opraviti s sedanjimi zločini, z vsemi vrstami kaznivih dejanj. S spravo razumem mir v demokraciji, ki omogoča dobro, smiselno življenje posameznikom, ki so med seboj različni in hočejo različni tudi ostati. Za demokracijo, delovanje vseh vej državne oblasti, so prvi odgovorni politiki, pozicije in opozicije. Pri nas so tudi prvi krivci za razkol družbe, blokado pravne države in upad ugleda doma in v tujini. Ker na dejstva država politično in pravno narobe reagira, načrtno poglablja razkol med državljani, deluje proti spravi in ustvarja psihozo državljanske vojne. Pri nas sprave ni, ker ne deluje demokracija. Na Zahodu, kamor stremimo, je sprava možna samo v demokraciji, zato ker ima specifično metodo oblikovanja resnice. Prav zato, ker se pluralno oblikuje, preskuša in spreminja v prostoru republike, jo kot resnico/pravičnost sprejemajo različni – ateisti, teisti in agnostiki, levi, desni in zeleni. Resnica, potrebna za delovanje demokracije, izhaja iz razkritih dejstev. Spravnim dejanjem, ki morajo slediti, se demokratična država ne more izogniti; če pa se jim slaba demokracija izogiba, dejstva delujejo razdiralno in proti spravi. Nepregon zlikovcev ima za državo samo slabe posledice. Nepravični državi državljani odrečejo lojalnost, ko jo najbolj potrebuje; tako se je zgodilo z obema Jugoslavijama in se bo tudi s Slovenijo, če bo nepravična.« Ponovim, kar pravi dr. Janez Šušteršič, bivši finančni minister, da je Slovencem lahko za vzgled primer Sierre Leone, kjer je še pred leti potekala desetletna najokrutnejša državljanska vojna v Afriki. Tam je bila oblikovana komisija za resnico in spravo. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj. Pri nas kakšne podobne komisije ali poročila nismo nikoli spravili skupaj. Iskanje resnice o nasilju je bilo prepuščeno zgodovinarjem in zasebnikom, medijem in civilni družbi. Pravosodje pa se je s tem ukvarjalo toliko, kot je bilo najmanj treba. Inštitut za novejšo zgodovino je preštel vojne in povojne smrtne žrtve med Slovenci. Pobitih je bilo ca. 100.000 ljudi. Primerjajte to številko s številom vseh nasilnih dejanj, ne le ubojev, ki jih je popisala komisija v Sierri Leone, državi z dvakrat več prebivalcev od Slovenije. Njihova končna številka je 40.000 nasilnih dejanj, od tega manj kot pet tisoč ubojev. Kljub temu se jim je zdelo vredno napisati dva tisoč strani dolgo poročilo, ker kot pravijo, ljudje morajo izraziti in priznati trpljenje, ki se je zgodilo, morajo izmenjati svoje zgodbe in izkušnje, morajo vedeti, kdo je bil odgovoren za vso to krutost, in morajo se nekako pomiriti z nekdanjimi sovražniki. Se vam res zdi, da smo mi to domačo nalogo že opravili?

    Predsednik RS Borut Pahor je pred nabito polno dvorano Matije Tomca v Zavodu sv. Stanislava, na pogovoru, ki so mu prisostvovali dijaki škofijske klasične gimnazije, gostil predsednika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in generalnega sekretarja Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Mitjo Klavoro. G. Sušnik je dejal:«Lahko čutimo, da zveza združenj borcev obžaluje povojne justifikacije, umore in zamolčane žrtve. V tem iščemo možnost za dialog. Nihče ni sprejel orožja okupatorja in se mu pridružil prostovoljno, ker bi se z njim strinjal. Razlaga, da so se ti, ki so danes najbolj zavedni Slovenci, prvi pridružili okupatorju, je stereotipna.« Sušnik je izpostavil »upor proti tuji (komunistični) ideologiji«, ki da je »vojne razmere izkoristila za to, da je izvedla svoj program«. Klavora pa je po drugi strani prepričan, da državljanske vojne med Slovenci ni bilo ter da je po mnenju ZZB treba izhajati iz izkušenj posameznikov. Berem še: »Verjetno je prisega, ki je bila izsiljena, eno najtemnejših dejanj. Obžalujemo pa, da leta 1941 ni prišlo do poenotenja slovenskega odpora,«in: »Zveza združenj borcev vse zločine, nepravilnosti in poboje obžaluje.« G. Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze, vpričo predsednika države jasno in glasno javnosti pove, da je bil med NOB tudi boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena. Posnetek je dosegljiv na spletu: https://www.youtube.com/watch?v=CvpzstAkmzM&list=TLk8_CAM9KMt0&index=3

    »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo«, opozarja in apelira Joseph A. Mussomeli, ameriški veleposlanik.

    »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”; pravi Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu.

    Brez boljše komunikacije ni boljše demokracije, ne deluje država prava, ni mogoče doseči sprave, ni mogoče napisati vizije razvoje< države, kar je slaba perspektiva Slovenije.

    Žalostno stanje, kdo ga bo presegel ?

  11. Franc Mihič: “Žalostno stanje, kdo ga bo presegel” ?

    To lahko in tudi morajo preseči zavestni in suvereni državljani. To je priložnost sedaj z volitvami.
    Volivce pa lahko motivirajo zavestni intelektualci z sočutjem brez sarkazma, ki je pri tem samo moteč in provokatorski v negativnem.
    Pri tem je potrebno biti z ljubeznijo do vseh žrtev zla nasilja: storilcev in mučencev.
    Priznani psihoterapevt dr. A.T. ima na grobu napis: “Vkup držmo, za človeka gre !”
    To mora biti vodilo za ureditev naše tragične preteklosti.!!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite