Problem prepovedane in zamolčane literature je v celotnem obdobju totalitarne socialistične oblasti v Sloveniji zajemal široko polje tako v matični deželi kot v zamejstvu in zdomstvu. Ob zgodovinskem prelomu maja 1945 je prišlo do popolne spremembe v družbenem in posledično tudi v kulturnem življenju. Uradno v Sloveniji ni bilo nobene cenzure ali tiskovne omejitve, v praksi pa je nova oblast že takoj v začetku pokazala vso ostrino in začela sistematično preganjati prave in umišljene nasprotnike režima. 12. maja je zaprla vrsto književnikov in drugih umetnikov, na smrt obsodila in ustrelila književnika Narteja Velikonjo, 27. julija je ministrstvo za prosveto izdalo seznam prepovedanih avtorjev in sprožilo vrsto procesov pred sodiščem na narodno čast. Seveda je prepoved že od prvega dne veljala zlasti za vso zamejsko in zdomsko publicistiko.
Vse, kar se je v mojem primeru dogajalo v zvezi z zdomskimi publikacijami, je bilo povezano s pesnikom Francetom Balantičem. Že jeseni 1946 mi je v šestem razredu na gimnaziji v Kranju sošolec posodil Balantičevo zbirko V ognju groze plapolam. Od takrat naprej sem spremljal dogajanja okrog tega prepovedanega pesnika, o katerem se je kljub prepovedi veliki govorilo, in vsi smo ga brali. Prvo zdomsko publikacijo sem dobi[ v roke po naključju. Po diplomi so me marca 1955 službeno poslali na nižjo gimnazijo na Dobrovem v Goriških brdih. Stanoval sem pri Gradnikovih v Medani in kot obmejni prebivalec leta 1956 dobil tudi maloobmejno propustnico, s katero sem lahko enkrat mesečno prestopil mejo. Ker je v tistih letih, vsekakor v letih 1957/58, iz Gorice preko Števerjana in Kojskega na Dobrovo dvakrat na dan vozila italijanska »korjera«, sem se po končanem pouku lahko usedel v avtobus in odpeljal v Gorico, si ogledal znamenitosti, stopil v kakšno trgovino, končno pa našel slovensko knjigarno na Travniku. Tam sem lahko pregledoval vso mogočo zamejsko in zdomsko publicistiko, a najbolj mi je ostala v spominu revija Meddobje, čeprav si z imenoma Ruda Jurčec in Zorko Simčič nisem mogel pomagati kaj dosti.
Vsekakor sem moral nekje zvedeti, da je v Buenos Airesu izšla nova izdaja Balantiča, najbrž takrat, ko sva z Jolando obiskala Trst, kjer je živela njena teta, a Balantičevo knjigo mi je čez mejo prinesla tašča v »borši« med »špežo«, rižem, makaroni in kavo. Spremna beseda in opombe Tineta Debeljaka pa so mi že v večji meri odprle zdomski svet.
To se je moralo zgoditi takrat, ko je v Ljubljani izbruhnila afera zoper Slodnjakovo knjigo Geschichte der slowenischen Literatur (Bertin, 1958). Zadeva je močno odmevala, ker je bil dr. Slodnjak priznan literarni zgodovinar tudi zunaj meja, toda zaradi Balantiča, in ne samo zaradi njega, je moral z univerze v predčasni pokoj. Seveda smo o ozadju celotnega dogajanja veliko zvedeli v pogovorih, ki smo jih s svojim profesorjem imeli njegovi študentje, ki smo ga pogosto obiskovali na njegovem domu. V ozadju vsega dogajanja je bil nazorski spopad med realsocialistično politiko v matici in politično emigracijo. To se je v skrajni meri pokazalo, ko je bil leta 1966 v Ljubljani natisnjen izbor Balantičevih pesmi Muževna steblika v uredništvu Mitje Mejaka, pa po ukazu s političnega vrha, to je Centralnega komiteja Komunistične partije, zbirka ni smela v javnost in je po triletnem cincanju, spet po ukazu s političnega vrha – leta 1968 celotna naklada, z izjemo nekaj izvodov, romala v uničenje v Vevče.
Ko sem teta 1983 začel sistematično zbirati gradivo o Balantiču, sem se zavedal, da je zadeva tvegana. Zato sem ubral uradno pot in v Znanstvenem inštitutu na Filozofski fakulteti prijavil raziskovalno nalogo o Balantiču. Raziskava, tudi veliko terenskega dela, je potekala brez zapletov, vendar pod budnim očesom Udbe, zlasti ko je šlo za dopisovane z zdomstvom, denimo z dr. Markom Kremžarjem. Takrat sem v rokopisnem oddelku NUK lahko pregledal vrsto pomembnih zdomskih publikacij, denimo Meddobje, Glas SKA, Duhovno življenje in Svobodno Slovenijo, segel tudi v ZDA, kjer je bilo treba preverjati vsaj Ameriško domovino. Marsikaj sem odkril šele pozneje, ko sem raziskoval posamezne zdomske pisatelje, na primer Ludveta Potokarja, Karla Mauserja in Sašo Jermana.
Tako obsežen kompleks, kakršen je zdomska publicistika, mi je bilo mogoče odkriti samo z majhnimi koraki in v daljšem časovnem zaporedju. Ne spominjam se več, ob katerem obisku Trsta sem zašel tudi v Knjižnico Dušana Černeta: samo čudil sem se lahko temu, kaj vse je bilo zbrano na enem samem prostoru, in sama zdomska književnost. Književnost, ki jo je bilo treba počasi pripeljati v domovino in jo vključiti v razvojni tok povojnega slovenskega leposlovja. Brez vrhunskih dosežkov zdomskih avtorjev, kot so na primer Zorko Simčič, Ruda Jurčec in France Papež, ni mogoče več pisati slovenske literarne zgodovine 20. stoletja.
Vir: Mladika
