Priznam, ženska sem!

1
165

moski zenskeZa osmi marec sem prejela rdeč nagelj. Priznam, da sem ga bila vesela, ker rada prejemam cvetje. Prejela sem čudovito voščilnico svoje najmlajše hčerke. Nanjo je zapisala, da me ima rada. Za osmi marec sem delala pozno v noč. Priznam, da z veseljem, kljub strašni utrujenosti. Imam delo, ki mi je všeč. Ja, imam delo; pa še všeč mi je.

Letošnjega osmega marca sem spoznala veliko čudovitih žensk. Takih, ki besede sebičnost ne poznajo. Takih, ki bi nikoli ne izrekle, kaj šele napisale parole o tem, da s svojim telesom lahko delajo, kar želijo. Pravzaprav res že celo svoje življenje svoje telo uporabljajo kot orodje za pomoč drugim. Ker želijo pravo stvar, ne zlagan privid lažnega bleščečega uspeha. Ob svojem poklicnem delu namreč nesebično pomagajo tistim, ki so pomoči potrebni.

Ob letošnjem osmem marcu sem ugotovila, da se nekaj stereotipov o ženskih in moških opravilih pri nekaterih moških sodelavcih ni spremenilo. V časih, ko smo si kavo še kuhali na štedilniku, sem prenehala piti kavo s sodelavci, ker se nismo mogli sporazumeti glede tega, da je pomivanje skodelice pač domena vsakega, ki kavo pije. Sodelavec je bil namreč trdno prepričan, da bi kuhanje še nekako spadalo tudi v moški delokrog, pomivanje posode pa nikakor ne. Brez dodatne utemeljitve. Tokrat se je zgodba ponovila v toaletnih prostorih, ki jih uporabljamo ne glede na spol. Ko na držalih zmanjka toaletnega papirja in papirnatih brisač, je naloga žensk, da to uredimo. Ne moških. Brez dodatne utemeljitve.

Ob letošnjem osmem marcu sem si ogledala prečudovite portrete žensk. Odslikujejo podobo žensk, kot so jih videli umetniki. Lepota. V domeni žensk. Priznam, sprehod med ženskimi portreti mi je prijal. Vprašala sem se, ali bo kdaj taka razstava tudi v počastitev moških, sprehod med moškimi portreti. Ali pa je lepota v domeni samo žensk?

Za letošnji osmi marec sem preštela poslanke v Državnem zboru in ministrice slovenske Vlade. Poslank je med vsemi devetdesetimi enaintrideset, ministric pa od skupno sedemnajstih kar osem. Ni slabo. Za začetek. Poslank bi moralo biti več, saj Državni zbor odloča o prihodnosti države, torej prevladujoči moški princip najbrž ne prinaša ali odraža realnih potreb in rešitev državljanov. Koliko pa je žensk med gospodarstvenicami? Malo. Zakaj? Morda zato, ker je v gospodarstvu še vedno nenapisano pravilo grobost v obnašanju in stereotipna (ali pa ne?!) igra zvijačnosti in nepoštenosti, iz katere izpade vsak, ki se ne prilagodi tej primitivni taktiki?

Ob letošnjem osmem marcu sem ponovno odkrila, da je veliko takih žensk, ki za medije niso zanimive. Ker ne malikujejo svojega telesa, ker se ne razkazujejo gole v revijah, ki iz njih delajo lutkaste objekte, ker ne frlijo z ene odmevne zabave na drugo. Ker svoj čas posvetijo otrokom, poglobljenim pogovorom, strokovno utemeljenim odločitvam, sprehodom skozi pomladne trave in – če hočete – molitvi za nerojene otroke.

Ob letošnjem osmem marcu sem spoznala, da nas je takih žensk, ki smo prepričane, da je abortus uboj nerojenega človeka, veliko. Zelo veliko, vedno več. Priznam, vesela sem. Nekoč nas bo dovolj, da bomo abortus, to diskrepanco z naravo in naravnim zakonom, izbrisale iz Ustave.

Ob letošnjem osmem marcu sem spoznala, da nas je žensk, ki nam je narodna zavest pomembnejša od negovanja tradicij zločinskega in nepravičnega družbenega reda ter legitimne kraje skupnega premoženja, zelo veliko. Priznam, da zaradi tega nismo najbolj priljubljene v »elitnih krogih«. Nasprotno, etiketirane smo kot naivne in nazadnjaške. Priznam, da me to ne boli preveč.

Ja, priznam, ženska sem. Z zavedanjem, da nisem enaka moškemu. Z zavedanjem, da moram biti enakopravna moškemu. Z zavedanjem, da je svet poln žensk, ki niti ne vedo, da so ustvarjene za to, da bi bile moškemu enakopravne. In z zavedanjem, da moram začeti pri sebi, če hočem pomagati drugemu.

Sem ženska z zavedanjem, da z zmotno ali celo načrtno pokvarjeno predstavo o sebi, svojem telesu, svojih pravicah in dolžnostih, škodujem ne le skupnosti, v kateri živim, ampak predvsem sebi. Kdo bo cenil žensko, ki se sama ne ceni, ki ne spoštuje življenja, ki ji je življenje avantura uživanja in neodgovornega ravnanja? Ki tudi z zavajajočo izjavo o telesu kot izključno materiji v lasti te iste materije, samo sebe popredmeti? Ki si noče priznati zavedanja, da je »tisto«, ki je spočeto v njeni maternici, zelo, zelo drugačno od česarkoli drugega. Ker ne more z istim občutenjem govoriti o ledvičnem kamnu ali o »tistem«, ki raste pod njenim srcem. Vsaka ženska od prvega trenutka zavedanja nosečnosti podzavestno ve, da v njej raste otrok, nov človek, živo bitje. Zato je manipuliranje z ženskimi čustvi, ki smo mu priča zadnja desetletja, revolucionarna agresija, ki žensko postavlja v še hujšo neenakost glede na moškega. Ločuje jo od njenega bistva ženskosti in materinskega poslanstva ter jo s tem postavlja v podrejeni položaj, ker se mora za ceno tako imenovane svobode in enakosti odreči svojemu bistvu. V čigavem interesu je tako ravnanje z ženskami?

Priznam, letos sem osmi marec praznovala. Hvala vsem ženskam, ki ste svoje življenjske zgodbe delile z mano.

1 komentar

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite