Zavod sv. Stanislava: Prižgimo luč – za ime, priimek, usodo in svetlobo v človeku (FOTO)

0
Foto: M. Jerina.
Foto: M. Jerina.

V četrtek, 18. junija je Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano pripravil spominsko slovesnost V Zavodu ugašajo luči, prižgimo luč v spomin na pretekle dogodke in opomin bodočim generacijam. Mašo v cerkvi sv. Stanislava je daroval vojaški kurat Jože Plut, sledila je komemoracija, med katero so luči na pročelju zavoda postopoma ugašale. Vsaka ugasnjena luč v spomin na bolečino in izgubo človeka, ki je nosil ime, priimek, usodo in svetlobo v sebi.

Vojaški duhovnik g. Plut je v svoji pridigi poudaril pomen resnice, sočutja in odpuščanja za to, da bi mogli kot narod v resnici “vojno končati leta 1945”. Izpostavil je primer tega, kako sta se kmalu po vojni spravila dva njegova znanca, od katerih je bil eden med vojno pri domobrancih in drugi pri partizanih. Ker je tisti, ki je bil pri domobrancih umrl prvi, je oni drugi 12 let plačeval za prazen grob poleg groba svojega prijatelja, ker je želel k večnemu počitku leči ob svojem prijatelju.

V slovesnosti pred Zavodom po maši so se s kratkim programom, ki so ga ob pomoči mentorjev oblikovali in vodili dijaki, spomnili vseh umrlih – tudi v prostorih Zavoda, kjer je bil zborni center tako nacistične kot komunistične oblasti. Okoli Zavoda so prižgali 170 svečk, ki so predstavljale 100 let od začetka Soške fronte in 70 let od konca druge svetovne vojne.

Med slovesnim programom pred Zavodom so dijaki prebrali tudi tri besedila, treh zgodb trpljenja in smrti.

Besedilo, s katerim so se spomnili vseh umrlih v prvi svetovni vojni

12 IN 13. IZVESTIJE KNEZOŠKOFIJSKE PRIVATNE GIMNAZIJE
V ZAVODU SVETEGA STANISLAVA
V Šentvidu nad Ljubljano

Stran 14
Zaporedna št. 13

Praporščak 27. domobranskega pešpolka ALBIN PETERLIN je 31. oktobra 1916 na soški fronti izbojeval boj življenja. Med neprestanim grmenjem topov je stopil iz svojega kritja, da bi pogledal na moštvo, pa se ni več vrnil.
Tovariši so stopili za njim, pa je že ležal mrtev na tleh; eno roko je držal na prsih, drugo ob telesu, glava mu je bila odtrgana nad ovratnikom. Občutil ni nobenih bolečin; bil je takoj na drugem svetu.

Rojen je bil leta 1895 v Preserju pri Homcu in je stopil leta 1907 v prvo šolo v zavodu sv. Stanislava, kjer je pred odhodom k vojakom prejel odlično zrelostno spričevalo 13. marca 1915.

Bil je pokojnik zgleden kongregist, mnogo je storil v prospeh abstinenčnega gibanja med sogojenci, bil je odkrit značaj, pobožen in goreč častilec presvete Evharistije.

Njegovo truplo čaka vstajenja na grobju v Hudem logu.

Praporščak Peterlin je ob dopustih zelo rad in pogosto prišel obiskat svoje bivše učitelje in predstojnike. Pri zadnjem obisku se je komaj ločil od nas, kakor da bi slutil, da je zadnjič med nami.

Besedilo, s katerim so se spomnili vseh umrlih v drugi svetovni vojni

Aprila leta 1941 je Zavod svetega Stanislava zasedla nemška vojska. Dijaki in profesorji so dobili dve uri časa da zapustijo poslopje. V naslednjih tednih je Zavod je postal zbirališče za izgnance kjer so ti preživljali zadnje dneve pred izgonom iz rodne zemlje. Na Gorenjskem in Štajerskem je okupator začeli izvajati smrtne obsodbe. Pred ustrelitvijo so obsojencem dali možnost, da napišejo zadnje pismo.

MARTIN OROŽEN, kmet, doma iz Turja pri Hrastniku

Maribor, 11. 4. 1942

Draga žena, otroci in vsi domači!

Božja volja je, da se ne vidimo več, zato vas vse poslednjič prisrčno pozdravljam in poljubljam. Draga žena, iskrena Ti hvala za vso ljubezen. Odpusti mi vse, s čimer sem te žalil, zlasti pa to zadnjo bridkost. Preljubi otroci, ubogajte mamo, bodite dobri in neprestano molite za moj dušni mir. Jaz bom pri Bogu prosil z atetom in mamo za Vas in za vašo srečo.

Preljuba žena, uredi svoje življenje kakor veš; da me pozabila ne boš nikoli, to dobro vem in mi je v veliko tolažbo. Ohrani me v srcu in v srcu svojih otrok.

Preljuba Mica in Janez, zahvaljujem se Vama za vse, kar sta storila za hišo, ne zapuščajta Micike in domačije, marveč pomagajta, kolikor moreta. Zlasti prosim Mico, naj lepo uči otroke.

Iskreno pozdravljam in poljubljam Tebe, draga žena, otroke, vse domače, Franceta, Janeza, Krulčeve, vse sosede in znance.

Tvoj mož Tinče

Udan sem v božjo voljo in na smrt pripravljen. Umrl bom danes popoldne.

Z Bogom!

Besedilo, s katerim so se spomnili vseh umrlih v povojnih pobojih

Takoj po koncu vojne je poslopje Zavoda svetega Stanislava komunistična oblast spremenila v zbirni center za vrnjene domobrance in preiskovalni zapor politične policije OZNE. Državljanska vojna, ki se je začela že prve mesece okupacije se je ves čas zaostrovala. Ob kapitulaciji Italije je v bratomornem spopadu partizanska stran izvensodno usmrtila več kot 1000 nasprotnikov. Največ v Kočevju in okolici. Samo redki obsojenci so dobili možnost napisati pismo domačim. A pisem domačim niso nikoli odposlali. Ostala so skrita v partizanskem arhivu. Danes jih hranijo v Arhivu Republike Slovenije v arhivski škatli št. 1515.

Arhivska škatla št. 1515

Pismo LJUBO KONEČNIK

Dragi očka, brat, sestrici in vsi ostali!

Ko vam pišem to pismo sem obsojen na smrt in čez nekaj ur bom že trohnel v hladni zemlji.

Dragi! Vedno sem delal to, kar sta me tati in mama učila. Hodil sem po poti pravice in poštenosti. Nihče mi nima kaj očitati. Zahvaljujem se ti – tati – za vso skrb in delo za mene.

Mami se bom pa že sam v nebesih za vse zahvalil. Ko nisem bil ob njeni smrti navzoč, bom pa sedaj prvi pri njej. Vedno sem se veselil, da se bom vrnil enkrat med vas, da pokažem tistim, ki so me pregnali, da me niso mogli uničiti.
Par dni pred izpolnitvijo te vroče želje – mi je pa to preprečeno. Odpuščam tem, ki so mi to preprečili, saj ne vedo kaj
delajo!

Ne bom počival v domači zemlji, tam med skalnato Uršljo goro, Peco in Strojno. Med tujci bom spal, med Nemci. Prosim vas, če bo mogoče, in ko bo mogoče, da me spravite na domače pokopališče, rad bi spal poleg mame. Ostanite pošteni, dobri složni in zavedni. Molite za mene. Če se bo Edo vrnil domov, vam bo že vse o meni razložil. Pozdravita vse moje tovariše in tovarišice iz šole, iz društva in službe. Če sem kdaj koga razžalil naj mi odpusti. Recite jim, naj bodo mladina na mestu, naj se ne boje klofut, ponižanja in razžaljenja. Naj ostanejo kot sem bil jaz. Umrem kot vojak ne kot zločinc.

Pozdravite končno tudi vse sorodnike. Zahvaljujem se njim za vse dobrote. Naj se spominjajo ubogega Ljubota. Prepričani bodite, da bom v zadnjih urah le pri vas, ter se bom vas tudi v nebesih spomnil. 

Prejmite vroče poljube iz mrtvaških ust Vedno vašega nesrečnega Ljubota

Kočevje, 11 oktobra 1943

PS. Z mano je danes na isti poti tudi Tomažič Drago, ki tudi pusti vse pozdravit.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.