Privid revolucije, nakar še katoličani

Relativno sproščene božične praznike po veseli jeseni je dodatno sprostilo pomanjkanje udarnih novic in polemik. Toliko večje je bilo moje presenečenje, ko je kar iz nekaj zapisov, ki sem jih bral brez misli, da obstaja med njimi kakšna globlja zveza (in je tudi ni bilo), nenadoma poškilil strah pred revolucijo. Ne pred tako, kot se je lahko zasvetila iz prenekaterega medijskega poročila o jesenskih protestih, marveč pred veliko hujšo, konservativno.

Katoličani na svojih mestih 

In kjer imate pridevnik ‘konservativen’, uporabljen v ožjem pomenu, na Slovenskem takoj izza vogala pokuka še (Katoliška) cerkev. Avtorice in avtorji pred- in medprazničnih sporočil v tem smislu niso razočarali. Začeli so pisatelji, končali (menda) vojaki. In vse je izzvenelo nekako v Boratovem slogu, ko je govoril o izzivih (fiktivne) kazahstanske družbe. Naše težave so moralne, ekonomske, socialne in … Cerkev. Katoličani (v Boratovem “Kazahstanu” so pač Židje). Čeprav je bilo vsaj za uradno Cerkev leto, kot smo opozarjali že sproti in v ponedeljek, v bistvu precej slabo in je večino časa presedela v oslovski klopi. Nič kaj ni povzdigovala glasu. Včasih celo takrat ne, ko bi bilo na mestu.

Ampak kljub temu je ob nespregledljivem Janši obveljala za glavni motor konservativne revolucije in (še enkrat več) za najpomembnejšo grožnjo naši srečni prihodnosti. Pri tem je seveda zanimivo, da glavni očitki niso veljali cerkvenemu gospodarskemu rokohitrstvu. Če se katoličanke in katoličani uspešno in z enako vnemo zapletajo in zapletamo v pasti slovenskega poosamosvojitvenega vsakdana, ni to za naš ljubi mir in za našo srečo nikakršna grožnja. Še okrepi ju, saj služi za dobrodošlo opravičilo za početje vseh ostalih, češ, če že cerkveni ljudje tako počnejo, kaj vse si lahko privoščimo šele mi. Niti ne gre zares za v Evropi večno pereče vprašanje odnosa med Cerkvijo in državo. Fotografske seanse škofov z oblastniki so vedno in povsod dobrodošle in popolnoma neškodljive. Dobro, v Sloveniji je sicer nadpovprečen delež ljudi, ki so alergični že na samo barvo škofovskih čepic, a take je najti tudi drugod. In nekatere medijsko opazne osebnosti iz cerkvenih vrst so pridno pomagali oblikovati do katolištva kot takega nadvse kritični mediji, pač v (verjetno upravičenem) prepričanju, da več glasnega rohnenja pomeni manj katoliške vsebine na Slovenskem.

Res revolucija? 

Revolucionarno se zdi našim zaskrbljencem nekaj drugega. To celo ni kakšna bombastična katoliška alternativa sedanjim prevladujočim vzorcem, ker česa takega v Sloveniji sploh (še) ni. Groza jih je vsakega javnega opomina, da je tudi katolištvo sooblikovalo ta prostor. Za prvo silo celo ne bi bilo pomembno, ali je bil njegov vpliv zgolj katastrofalen, kot namiguje eden od božičnih tekstov, češ da je katoliška vzgoja Slovencev najbolj kriva za iztirjenje slovenske variante kapitalizma. Če si namreč kdo prizna obstoj tega toka v razvoju slovenske družbe, mora apriori  priznati tudi, da je obstajal, še preden so nastali današnji prevladujoči miti slovenske družbe. In če gremo še naprej: priznanje vloge katolištva pomeni hkrati, da bi bilo dejansko moč družbo graditi tudi na čem drugem kot na povojni mitologiji. To pa je vse kaj drugega od gospodarskih eskapad in brezjanskih maškarad. To zadene v živo.

Seveda bi se bilo moč takim strahovom, ki vidijo revolucijo že v eni pesmi na proslavi, sramežljivo namigujoči na to katoliško preteklost, kje drugje nasmehniti. Toda slovenski model je na tej točki zunaj sovjetskega prostora dejansko edinstven. Od osamosvojitve sem je veljalo potiskanje prevladujoče mitologije s piedestala za tabu, pred katerim so se ustavili vsi. Zato tudi suhoparna ugotovitev dejstva, da Jugoslavije ni več, v Sloveniji velja leta 2012 za precej bolj revolucionarno, kakor je bila takrat, ko je bila leta 1990, za časa obstoja rajnke države, prvič izrečena. In da, strinjam se s tistimi, ki menijo, da zdaj res ni čas za žongliranje s kiticami v himni. A obenem se mi zastavlja vprašanje, zakaj do žongliranja ni prišlo tedaj, ko bi lahko.

Seveda doslej zapisano ne pomeni, da bi bilo treba (in mogoče) eno mitologijo preprosto zamenjati z drugo. To bi bilo pogubno, saj se je v sedemdesetih letih zgodilo veliko stvari, ki kaj takega onemogočajo. Velikemu številu državljank in državljanov je danes povsem vseeno, ali je v čudni stavbi s “turnom” na hribčku bogoslužni prostor ali filmski studio. In to ni nič revolucionarnega. Ni pa revolucija, celo konservativna ne, niti, če kdo te iste smešne zgradbe na glas šteje za nepogrešljiv del oblikovanja našega prostora.

Foto: Wikipedia