Privatizacija kot Patria

37
410

Ko so Margaret Thatcher nasprotniki v parlamentu očitali, da se je med njeno vladavino neenakost  med ljudmi povečala, je odvrnila, da so se prihodki vseh slojev izboljšali, da pa je politika socialistov očitno taka, da naj bodo revni še bolj revni, če bi le bili bogati manj bogati.

Podobno velja za slovenske branilce nacionalnega interesa v gospodarstvu. Ustreza jim neučinkovita uporaba virov, manjši pritok svežega kapitala, ujetost delavcev v zastarele tehnologije, če bi le vsaj vsake toliko časa, ko so njihovi na oblasti, bili deležni drobtin iz denarnega toka podjetji v državni lasti.

Lepa ponazoritev miselnosti o škodljivosti tujih investicij in/ali privatizacije je zapis glavnega urednika Mladine, ki pravi: »Slovenci še danes lahko opazujemo, kako hrvaška tobačna industrija postaja velik in razvejen finančni holding, kupec slovenske tobačne industrije pa si je v nekaj letih popolnoma povrnil naložbo, opustil proizvodnjo v Sloveniji in si ustvaril še ekstra dobiček z odprodajo elitnih zemljišč v središču Ljubljane.«

Licenca za ubijanje

Najprej o tobačni industriji, ki je bila v vsaki evropski državi zaščitena do vstopa v EU, tako kot prehrambna industrija in prodaja cigarete predvsem lokalnemu prebivalstvu. Z vstopom Slovenije na enotno tržišče se je povečala konkurenca med tobačnimi tovarnami, z omejevanjem kajenja pa se je močno zmanjšalo povpraševanje po cigaretah. V EU so preživele le tiste proizvodnje lokacije cigaret z veliko proizvodnjo v bližini množice kadilcev, v glavnem v vzhodnem delu nove Evrope. Tako kot v osemdesetih ni bilo junaka, ki bi lahko rešil britanska delovna mesta v rudarstvu, ni bilo tudi junakov, ki bi lahko zagotovili preživetje proizvodnje cigaret, ki ne temelji na minimalni ekonomiji obsega.

Vse pametne države so se še pravi čas znebile lastništva v svojih državnih tobačnih monopolih, k sreči tudi slovenska. Danes proizvodnja cigaret ne more preživeti, če ne dominira na vsaj deset milijonskem tržišču (Hrvatom in Srbom da potrebno ekonomijo obsega Bosna in Hercegovina).  Nikjer v razvitem svetu ne proizvajajo tobaka v mestnih središčih (Ekstra dobiček s prodajo zemljišč lahko ustvariš le, če najdeš ekstra »pametnega« kupca teh zemljišč.) in nikjer ne žalujejo za ekološko in ekonomsko nevzdržno proizvodnjo. Je pa v razvitem svetu, katerega del želimo biti povsem normalno, da investitor načrtuje, da si bo v doglednem času povrnil svojo naložbo. Razumljivo je, da v tistih slovenskih medijih v katere so lastniki vlagali še z drugačnimi in ne le finančnimi cilji, to težko razumejo.

Na območju nekdanje Jugoslavije imamo dva modela privatizacije tobačne industrije. Prodajo tujcem v Sloveniji in Srbiji in lokalno privatizacijo, ki se je začela že z Markovičevo zakonodajo na Hrvaškem. V Sloveniji so tujci zaradi premajhnega lokalnega tržišča tovarno zaprli, v Srbiji imajo tovarne cigaret v last tri največje svetovne multinacionalke in pokadijo največ cigaret na prebivalca, na Hrvaškem pa so po številu pokajenih cigaret tudi v zgornji evropski tretjini, lastnik tobačne industrije pa je domači holding Adris grupa. Vsi proizvajalci cigaret, domači na Hrvaškem in tuji v Srbiji, se hvalijo z nadpovprečnimi plačami, modernizacijo proizvodnje, izvozom v sosednje balkanske državice, lokalni novinarji pa so do njih zelo vljudni in prijazni, kot se za gospodarske družbe z velikim sponzorskim proračunom spodobi.

Propadel slovenski eksperiment lastninjenja

Tudi v Sloveniji imamo naše »Adris grupe«: Krka, Sava, Gorenje, Pivovarna Laško, Mercator, DZS, Istrabenz, Merkur. Ali pa smo jih imeli SCT, Primorje, Zvonovi, TAM.  Z rezultati take privatizacije in z načinom upravljanja podjetij, ki je bil rezultat privatizacije in povezave novopečenih kontrolnih lastnikov s politiko ni nihče zadovoljen. Redki uspešni primeri (na primer Krka) so izjeme, ki so plod spleta številnih ugodnih naključij in samoomejevanja ključnih deležnikov ne pa nekega domišljenega tranzicijskega modela.

Alternativa domačijskim privatizacijam je transparentna prodaja državne lastnine najboljšemu ponudniku (v večini primerov tujim korporacijam) ali ohranitev državnega lastništva in upravljanja. Glede slednjega tudi nimamo dobrih izkušenj. Ko gre za državno lastništvo in korporativno upravljanje se ne morem spomniti niti enega primera, ko bi nam s takim načinom obvladovanja gospodarske dejavnosti uspelo ustvariti mednarodno konkurenčno in uspešno podjetje.

S hitrostjo se lahko znebimo »pajdašev«

Tako kot so branilci »nacionalnega interesa« nekoč menili, da je proizvodnja piva, cigaret in števcev elektrike v nacionalnem interesu, tako danes menijo, da je nacionalni interes maloprodaja energentov, proizvodnja elektrike, zavarovalniške storitve, finančno posredništvo ter prodaja telefonskih in internetnih priključkov.

Čim hitrejša privatizacija precejšnjega dela državnega premoženja je edina možnost, da se opusti slovensko verzijo pajdaškega kapitalizma in neučinkovitega korporativnega upravljanja. A proces ni brez pasti in nevarnosti za protagoniste tega procesa. Nevarnosti pa so precej podobne tistim, ki so se pokazale ob nakupu osemkolesnih oklepnikov.

Če želi država prepeljati varno vojake iz enega kraja v drug kraj, potrebuje sodobna oklepna vozila. Ker gre v takem primeru za izjemno veliko enkratno javno naročilo, poskušajo k poslu pristaviti svoj piskrček lokalni interesenti, iskalci rent, lobisti vseh barv, potrebni in nepotrebni posredniki. Nekaterim izmed njih uspe in se okoristijo, drugi le naredijo vtis, da so se okoristili. V obeh primerih je nakup kontaminiran in prinaša gospodarsko ter politično škodo.

Privatizacija prinaša še več tveganj glede transparentnosti, zlorab položaja in priskledništva. A ta tveganja niso razlog, da bi se odpovedali edinem načinu, da prekinemo z dosedanjo prakso neučinkovitega upravljanja družb. Ugovori, da sedaj ni pravi trenutek, ker so cene prenizke, so prazni. Ni namreč nobenega jamstva, da bodo cene v prihodnje višje.

Najboljši način, da se prepreči raznim parazitskim interesnim skupinam, da kontaminirajo postopek privatizacije, je hitrost. Če se postopek izvede hitro, se razni lobisti in nepotrebni posredniki težko ustrezno organizirajo. Vabilo investitorjem k udeležbi v postopku, skrbni pregled, jamstva prodajalca in dražba so potrebni in zadostni koraki. Del javnosti bo nad rezultati hitre privatizacije ogorčen, ampak če se postopek izvede hitro in brez utemeljenih očitkov o netransparentnosti, ima lahko poleg ugodnih gospodarskih učinkov za državo, tudi pozitivne politične posledice za koalicijo, ki se odloči za prelom z dosedanjo prakso.

slika: Wikipedija

37 KOMENTARJI

  1. JE urednik “MLADINE ” , veliki sin ” mame Mije “, napisal , da je bogato “TOBAČNO TOVARNO -LJ. prodala leva vlada ANTONA ROPA ,//za ceno 50-tih miljonov ev. //, tako kot ” LEK ” ! VELIKO premoženje tobačne , je bilo v MAKEDONIJI ! Nekoč revna tobčana ROVINJ , je z umnim gospodarjenjem danes vredna precej preko milijarde evrov ! TO je še en dokaz , da nam je KUČANOV “nacionalni interes ” vsem v pogubo !

  2. DINGDONG @ , NITI Z ENO SAMO BESEDO ME NISI PREPRIČAL , DA JE TOBAČNO prodala desna ali celo DEMOSOVA vlada ! Očitno ne veš , kdaj je kdo vladal ! Poglej nazaj na ponujeno spletno stran , da se prepričaš !
    Janševa vlada je prevzela dolžnosti jeseni leta 2004 !

  3. 1991
    Leta 1991 sta delež v Tobačni Ljubljana kupili tudi dve mednarodni korporaciji: REEMTSMA Cigarettenfabriken GmbH iz Hamburga in SEITA, Societe Nationale d’ Exploitation Industrielle des Tabacs et Alumettes iz Pariza.
    Kdo je bil na oblasti leta 1991 ? http://sl.wikipedia.org/wiki/1._vlada_Republike_Slovenije
    Sedi ena, pa mama v šolo.
    Pa preberi, kaj sem napisal v prejšnjem sporočilu ali je en stavek preveč zate ?

    • To, da so prodali Tobačno, je pametno, neumno bi jo bilo obdržati v državni lasti in imeti kasneje težave še zaradi tega.

      Zasebni lastnik pa jo je racionalno zaprl, ker ni bila več perspektivna – in to pravočasno, da je lahko vse izvedel po zakonih in so zaposleni dobili plače in odpravnine.

      • Logično, cigaret itak nihče ne kupuje, sploh ne v kriznih časih. Jaz sem samo presenečen, da tovarna ni bila vrnjena cerkvi

        • Res je. Kadilcev je vedno manj, in tudi sicer so po Evropi že zapirali tobačne tovarne. Preživijo le največje – pa še te v glavnem tam, kjer je veliko kadilcev.

          • Alojz ! Si že kdaj slišal za izraz monopol ? Ali mogoče sovražni prevzem ?
            In kje v Evropi so zapirali tobačne tovarne zaradi nerantabilnosti ? Primer prosim !

          • To, da proizvodnja cigaret pri nas ni rentabilna je tvoja izmišljotina. Še zmeraj čakam na tvoje odgovore…

          • Nasprotno. Proizvodnja cigaret v Sloveniji je nerentabilna, in to je resnica. Ti si pa izmišljuješ, da je.

            Če je rentabilna – pa postavi eno tobačno tovarno, zaposli ljudi, pa bomo spet imeli Tobačno.

  4. IN kdaj je bil prodan preostali državni delež ? Šele od takrat naprej se je lahko prizvodnja v LJ ukinila , oz. preselila na POLJSKO ! !

  5. Alojz ! Zelo pametno je bilo prodati Tobačno lastniku, ki je pravkar postavljeno novo linijo za proizvodnjo cigaretov odmontiral in prepeljal v svojo drugo tovarno, v nekaj letih pa ukinil proizvodnjo in vse preselil na Poljsko. Zasebni lastnik je tovarno zaprl, ker za NJEGA tovarna ni bila več perspektivna. Kje so sedaj delovna mesta, kje so davki od prodaje itd.
    “To, da so prodali Tobačno, je pametno, neumno bi jo bilo obdržati v državni lasti in imeti kasneje težave še zaradi tega.” Človek ostane brez besed ob taki briljantni ugotovitvi. Najbolje zate bi bilo, da vse kar imaš prodaš ali podariš, ker če tega ne storiš sedaj, boš lahko imel kasneje težave zaradi tega !! WTF ??
    Cactus : ne morem ti pomagati, če si funkcionalno nepismen. Vse, kar te zanima, sem ti napisal že v prvem mailu.

    • Naj kar ponudim protiargument, ki ga pogrešam v tej temi, namreč da je itak neprimerno, da država proizvaja cigarete in z njimi zastruplja ljudi. Ker je zdaj, ko ni več državne tobačne industrije, totalno kak kadilec manj in masovno odpuščanje totalno ne proizvaja novih kadilcev in alkoholikov

    • Znan slovenski podjetnik mi je ob mojem zadnjem obisku v Sloveniji pripovedoval, da se v Sloveniji ne splača imeti proizvodnje, sploh takšne, kjer je veliko zaposlenih. Problem je, kot pravi, v tem, da so davčne obremenitve plač pri nas tako velike, da mora delodajalec za plačevanje delavca precej seči v žep, delavec pa dobi dobro polovico od tega. Iz tega pride to, da imajo delavci nizke plače, podjetja pa dajejo za plače vsote, ki po deležu BDP krepko presegajo povprečje EU. Tudi moj brat je delal v Sloveniji in je zaradi tega odšel na novo delovno mesto v Avstrijo, kjer je za svoje delo precej bolje plačan. Se pravi, da je težava tudi v pretirano potratni državi. Na kratek rok ni mogoče pričakovati zmanjšanja obremenitve plač, saj že tako sesute javne finance tega ne bi prenesle. Morda je to priložnost za dolgoročno reformo javnega sektorja. Nič čudnega, da sedaj vsi uhajajo drugam.

      • Malo verjetno, da je finta v davčni obremenitvi. Če bi bila, ne bi imeli kvadriljona podjetij, ki ne plačujejo nobenih prispevkov in davkov, pa delavcu kljub temu dajo samo absolutni minimum. Sploh pa so neto plače v Avstriji drastično višje od naših bruto plač. Tudi, če bi slovenski delavec pobasal celotno bruto plačo, ne bi dobil avstrijske plače. Po mojem sta glavna krivca slab managment in pošastna veriga plačilne nediscipline

        • Točno to je problem – eden izmed mnogih. Davčna obremenitev, ki je navjišja – na svetu.

          In ne. V Avstriji neto plače niso višje od naših bruto-bruto plač.

          Največji problem so delovna mesta, ki zahtevajo visoko kvalificirane strokovnjake, kajti ti so daleč najbolj obremenjeni – in ravno ti tudi ustvarijo delovna mesta za manj izobražene ljudi.

    • Če za njega ni bila več perspektivna, bi najbrž isto veljalo za katerega koli lastnika. Svet se spreminja, z razvojem tudi podjetja propadajo in nastajajo nova.

      Vprašaj se raje, zakaj ne nastajajo nova podjetja? Ker smo preveč nacional socialistični.

      Meni je jasno, da s ceno delovne sile, kot jo imamo, ne moremo delati takih cenenih stvari, kot so cigarete – konkurenčno.

      In če je slovenska država najprej kupila ene stroje, ki jih je potem kupec prodal, pomeni, da je država naredila neumnost – z nakupom teh strojev.

      • Alojz ! Še enkrat ponavljam vprašanji zate.
        Si že kdaj slišal za izraz monopol ? Ali mogoče sovražni prevzem ?
        In kje v Evropi so zapirali tobačne tovarne zaradi nerantabilnosti ? Primer prosim !

      • Če bi proizvodnjo tako avtomatizirali, da bi bila konkurenčna, bi lahko temu rekli razvoj. Selitev proizvodnje nekam, kjer je delovna sila cenejša, je eno navadno nižanje plač. Nižanje plač ni razvoj. Ne zahteva absolutno nobenega znanja, napora ali podjetnosti

          • Ne. Industrija s selitvijo ne postane konkurenčnejša, s selitvijo ostane popolnoma enaka kot je bila prej. Preseli se ravno zato, da se ji ni potrebno spreminjati

          • Vidi se, da nimaš pojma. Če ne bi bila konkurenčnejša, je ne bi selili.

            Logika ti pa ni domača, posledično tudi osnovna ekonomska znanja ne.

          • Aja, ker za nižanje plač so kao potrebna “osnovna ekonomska znanja” in “logika.” Logično je tu samo to, da gre za višanje produktivnosti po liniji najmanjšega odpora. Tako da evo ti – zakaj naj bi bil problem v preveliki obremenitvi plač, ki kao preprečuje zaposlovanje visoko usposobljenih kadrov, če podjetja itak nimajo absolutno nobene razvojne vizije, bolj kompleksne od nižanja plač zaposlenim?

          • Tvoji čustveni izbruhi še niso nobeni argumenti.

            Dejansko tebi osnove logike in ekonomije niso domače.

            Zaprli so firmo, ker ni bila perspektivna. Ti se pa lahko požreš in iščeš zarote, pa ti ne bo pomagalo.

  6. Nietzsche : koliko kadilcev je manj zaradi tega, ker so prodali Tobačno ? Saj še zmeraj proizvajajo njihove blagovne znamke (filter 57 npr,), samo da jih proizvajajo na Poljskem. Če še razširim tvoj “argument” bi bilo smiselno, da ukinemo proizvodnjo v Revozu, ker tako ali tako proizvajajo avtomobile, ki zastrupljajo ozračje in ljudi.

  7. DINGDONG , kaj porečeš v primeru ” Tvornice duhana ROVINJ ” , kaj so iz tiste revne , male tovarne napravili umni gospodarji ! DA država ni primeren gospodar , se govoriči samo pri nas , ker imamo v njih komunistične menedžerje , vodstva !
    Ali misliš, da bi dežela SAŠKA bila pripravljena odprodati delež v ZELO dobičkonosnem VOLKSWAGNU ? Nikakor , ampak skrbi kot so-lastnik , velik delničar za sposobno vodstvo !

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite