Vir: Siol. To pravi Božo Dimnik, starosta lobistov pri nas, ki pa ga ne najdemo v registru slovenskih lobistov. Pri nas je lobiranje razumljeno kot podkupovanje. Dimniku številni politiki priznavajo, da je v času priznavanja Slovenije s svojimi zvezami opravil veliko delo. Zdravnik, gospodarstvenik, lobist, navdušen potapljač, predsednik Društva slovensko-hrvaškega prijateljstva poudarja, da so odnosi med sosedama zdaj dokaj nevtralni, bremenijo pa jih grehi iz preteklosti. Tudi dolg nekdanje LB v Zagrebu do hrvaških varčevalcev. “Takrat so italijanski in avstrijski politiki pritiskali na naše, naj banka ne izplača hrvaških varčevalcev, pa jih niso, odnosi so se zaostrili, banke iz teh dveh držav pa so vstopile na hrvaški trg!” O Mercatorju meni, da zaradi ekonomske krize lahko konča v naročju Agrokorja, ampak najboljši sosed ni nekaj, za čemer bi noreli, pravi kleni osemdesetletnik Božo Dimnik.
Pomembno vlogo ste odigrali tudi v času priznavanja države Slovenije …
Da ne bo zvenelo neskromno, če rečem, da sem pri aktu priznanja Slovenije pomembno sodeloval. Naj povem, da sem v tistem obdobju Stipeta Mesića peljal k tedanjemu nemškemu zunanjemu ministru Genscherju, pa k tedanjemu papežu Janezu Pavlu, pa tudi sicer prek svoji poznanstev in zvez vplival na priznavanje naše in hrvaške države. Tudi moje tedanje delovanje v Svetovnem slovenskem kongresu in moji obiski na vseh kontinentih, kjer sem prepričeval naše ljudi (diasporo), je treba razumeti v tej luči. Slovenci po svetu so po svojih kanalih prispevali k priznanju Slovenije. Mi smo popolnoma zanemarili našo diasporo in to je velika škoda za našo državo, naši južni sosedje Hrvatje so bolj izkoristili svojo. Naši diaspori se po osamosvojitvi in priznanju nove države niti zahvalili nismo, torej “našim” po svetu. Brez aktivnosti diaspore, slovenske in hrvaške, priznanja teh držav ne bi bilo, v to sem trdno prepričan. Vseslovenska javnost sploh ne ve, kakšen potencial smo in še imamo zunaj naših meja. Jaz sem tri desetletja živel v Švici, spoznaval sem različne ugledne Slovence, recimo ženo in moža, ki sta bila izvršna direktorja pri Brown Boveriju, pa številne naše zdravnike v Švici, ki so zdravili ugledne politike, in prek teh naših ljudi smo prišli do kontaktov, to je bilo pravo lobiranje. Nobeden ni imel nobene osebne koristi, delali smo za skupno stvar …
Omenili ste Hrvaško, mnogi jo imajo za prijateljsko državo, odnosi med državami pa so bili v preteklosti večkrat zelo naelektreni … Ste predsednik društva slovensko-hrvaškega prijateljstva, kakšna je sploh vloga tega društva? Gre za lobiranje pri poslih ali predvsem za ustvarjanje pogojev za sodelovanje na vseh ravneh in na vseh področjih …
Šolski primer sva jaz in Mesić kot zadnji Hrvat in zadnji predsednik Jugoslavije … on je edini politik, ki prizna, da je še kdo kaj naredil. Po tem, ko smo se mi že osamosvojili, se mi je zdelo absurdno, da bi sodelovanje med Hrvaško in Slovenijo, ki je bilo tako pristno in plemenito, zamrlo, zato sem leta 1992 ustanovil naše društvo. Šele pozneje sem ugotovil, koliko možnosti in priložnosti ponuja to društvo. Konkreten primer – Slovenci imajo več kot štirideset tisoč nepremičnin na Hrvaškem, naša južna soseda je takoj po osamosvojitvi za tujce povišala davek na nepremičnine za nekaj sto odstotkov, naše društvo je to v nekaj mesecih rešilo. Rešili smo tudi številne nepremičnine številnih slovenskih podjetij na Hrvaškem, potem smo pomagali tkati gospodarske vezi med podjetji z obeh strani meje, naši kolektivni člani so velika podjetja v Sloveniji (Krka, zavarovalnice …), pa tudi na Hrvaškem. Skozi članstvo v našem društvu so imeli koristi, če drugega ne, vsaj kontakte. Če je bilo potrebno vzpostaviti kakšno povezavo, smo jo čez noč vzpostavili s katerimkoli ministrstvom v Sloveniji ali na Hrvaškem. Naše društvo je operativno veliko dalo našemu gospodarstvu.
Kako gledate na odnose med sosedama? Če si sposodim refren skladbe glasbenika Bajage, potem je za slovensko-hrvaške odnose značilno “gore dole, gore dole”, dobri, malo slabši, pa slabi … Kakšni so po vašem ta hip odnosi med Slovenijo in Hrvaško?
Odnosi med državama so dokaj nevtralni. Med narodoma so bili odnosi vedno odlični, tudi gospodarska menjava je izjemno dobra. Naši turisti so pomembni gostje, lani kar na drugem mestu (lani op. p.) po obisku naše južne sosede, imamo nič koliko povezav, tudi družinskih. Kjerkoli smo imeli (društvo) kakšno srečanje, takoj so se našle družinske vezi, vsi smo povezani, ob meji pa sploh. Nesporazume je ustvarila politika, samo po nekaj ljudi na eni in drugi strani meje.
Kako gledate na zadnjo očitno neposrečeno potezo hrvaške vlade, ki je podprla dve hrvaški banki (njuni lastnici sta italijanski banki) v tožbi proti nekdanji Ljubljanski banki oziroma posledično proti Sloveniji?
To je čisti lapsus, to je pač poteza, ki se zgodi spotoma, ker hrvaške banke pričakujejo neko povračilo in potem pritisnejo na vlado, ta pa prvi hip odločitve ni dobro premislila, saj so se takoj potegnili nazaj …
Zdaj ne vidite rešitve? Kaj pa naša začrtana pot v okviru sukcesije prek baselske banke za poravnave?
Zdaj je toliko zastrupljeno ozračje z Ljubljansko banko, da smo prav zato izgubili številne projekte na Hrvaškem, tudi Sunčani Hvar, pa sporazum Drnovšek – Račan. Ta je posredno padel prav zaradi Ljubljanske banke. Jaz sem oba zaradi tega obiskoval in prepričeval, pa ne eden ne drugi nista razumela, in sporazum o stiku Slovenije z odprtim morjem je padel v vodo …
Kaj pa arbitražni sporazum, ne ena ne druga stran ne bosta z njim najbolj zadovoljna, gotovo bo kompromis?
Nobena stran ne bo povsem zadovoljna, če bo pa le ena stran zadovoljna, bo seveda padel. Obe strani bosta morali biti nezadovoljni. Je pa arbitražni sporazum edini izhod. Kako pa naj drugače uredimo odprta vprašanja? Jaz sem vedno spraševal nasprotnike arbitraže, kako bi oni rešili problem, pa nihče ni ponudil odgovora, vsi so rekli, da je treba počakati. Ne moremo nenehno le čakati, potem se bi dogajali incidenti na morju in okoli Dragonje. To ne pelje nikamor. Ali pa vojna? Druge možnosti ni, če problem ostaja …
Zakaj se po vašem v Sloveniji spet pogreva teze, da je arbitražni sporazum neprimerna rešitev?
To so sami politikanti. Naj tisti, ki tako govorijo o arbitražnem sporazumu, dajo na mizo prave argumente. Prepričan sem, da bo arbitražni tribunal primerno odločil v skladu s pravom in pravičnostjo. Na koncu moramo verjeti v pravo in neko pravičnost. Če ne, je anarhija. Potem ne verjamemo niti v državo.
Kako gledate na prihodnost Evropske unije in evrskega območja?
Ta “teren” je tako nepregleden, da sem malo pesimist. Zlasti zato, ker je ves svet zabredel v nemoralno histerijo. Vse je povzročil finančni sektor, za mene je temeljni problem v svetu problem morale. Vsak gleda predvsem samo nase, ni več moralnih standardov in poštenosti. Če dobi nekdo nagrado v višini dveh milijonov dolarjev zato, ker je naredil izgubo v banki, kam gre naš svet? Tu je problem, ni problem v ljudeh, v ustvarjalnosti, ampak v izprijenosti, nemoralnosti …
Ali ni to še bolj tragično in komično, da čez teden ali dva razveljavijo svojo prvotno odločitev?
Lahko se tudi tako vzame, ampak to nas še najmanj obremenjuje. To kvečjemu dokazuje, da so vse težave, ki jih mediji ustvarijo, nenamerne ali uporabljene v slabe namene …
Kako bi vi rešili problem nekdanjih varčevalcev nekdanje LB v Zagrebu?
Vprašajte me kaj lažjega. To je zdaj nemogoče. To je dokaz največjega neznanja in nesposobnosti naše politike. Jaz sem bil tako pri Peterletu kot tudi pri Drnovšku in vseh ministrih (Rop, Rupel …) in jih prepričeval, naj poplačamo hrvaške varčevalce. Meni je takrat dober prijatelj, ki je bil v vrhu največje švicarske banke, že leta 1992 predlagal, naj LB takoj odpre rezidenčne račune za vse nekdanje državljane skupne države, Srbi in Makedonci bi na banko denar nosili, celo Grki, LB je bila najboljša banka na Balkanu, vredna zaupanja. Takrat sem lobiral za to, ker sem vedel, da ima nekdanja LB v Zagrebu na aktivi trikrat več sredstev, kot pa bi morala plačati. Takrat sem domači politiki celo predlagal naslednjo formulo, in sicer da bi rekli Hrvatom: “Mi vemo, da je šel denar v Beograd, obstaja torej možnost reševanja tega vprašanja v postopku sukcesije, ker pa je LB banka z ugledom, bomo mi hrvaške varčevalce izplačali, pogoj pa bo, da če bomo dobili denar od sukcesije, se ta denar vrne.” S tem bi pridobili še večjo veljavo, kot smo jo takrat že imeli, medtem pa bi v banko pridobili milijardo evrov, ki so jih dolgovala hrvaška podjetja. Skratka trikrat več kot pa je bil dolg hrvaških varčevalcev. LB bi gotovo postala največja banka na Balkanu.
Zakaj ni?
To bom danes prvič povedal, več bom v svoji knjigi, ki jo pripravljam, takrat sem dobil informacije iz zelo zaupnih virov, zato jim verjamem, da so takrat pritiskali, ne bom povedal, na koga, avstrijski in italijanski politiki, da naj ne izplačamo hrvaških varčevalcev. Razlog je bil v tem, da bi prišle (in so prišle, op. p.) avstrijske in italijanske banke na hrvaški trg. Če bi LB v Zagrebu še obstajala, ne bi avstrijske in italijanske banke (zdaj so pokupile glavnino hrvaških bank) imele nobenih možnosti. Tukaj smo popolnoma “zasrali”!
