Prispevek: Za napredek spravnega procesa

4

umetnost spravaVčerajšnjega posveta o vlogi umetnosti v spravnem procesu v Kazini se je udeležilo okoli 90 ljudi, kar kaže, da je tema pomembna in aktualna. Odzivi in komentarji že pred ter na samem posvetu pa so pokazali, da je sprava težaven in za nekatere precej boleč proces. Prav zaradi tega smo na Socialni akademiji ob priložnosti izbire spomenika žrtvam vseh vojn želeli pristopiti k tej pereči temi na svoj, morda nekoliko drugačen način.

Državna skupnost je medgeneracijska skupnost in kot pripadniki mlajše generacije nas ti problemi, ki se javno obravnavajo in (ne)razrešujejo, enako ali še bolj bremenijo, čeprav nismo bili neposredno vpleteni v dogodke, ki so jih povzročili. Kot eden izmed članov mlajše srednje generacije si želim živeti v državi, v kateri bo deloval demokratičen sistem, vključno z vladavino prava, ki zagotavlja spoštovanje temeljnih človekovih pravic vsem državljankam in državljanom ne glede na njihove osebne okoliščine. Na sedanji stopnji družbenega razvoja le takšen okvir vsem različno mislečim in čutečim ljudem daje možnost za uspešno in ustvarjalno delo in življenje ter sobivanje. V takem okviru je možno razreševati tudi pretekle konflikte in probleme, a se je pri tem treba posloviti od logike in duha prejšnjega nedemokratičnega sistema.

Temeljna smernica demokratičnega sistema je emancipacija in ne eliminacija, kot je včeraj dobro poudaril ddr. Igor Grdina. Z vidika kristjana emancipacija ni pomembna le zame osebno, ampak sem s svojim delovanjem poklican tudi k emancipaciji drugega. To pa se lahko zgodi prek odnosa z drugimi. Zato kot kristjan ne morem pristati na to, da bi določene ljudi izključil kot sogovornike, samo zato ker so v prejšnjem sistemu pripadali politični organizaciji z idejami in prepričanji, ki so povzročila veliko krivic in trpljenja. Ne zagovarjam nekaznovanja kaznivih in zločinskih dejanj. To je naloga odgovornih v organih pregona in pravosodju, ki jo morajo opraviti. Še bolj kot pravična kazen pa lahko človeka izboljša odnos. Kot kristjan sem prvi poklican, da pomagam drugemu narediti korake na poti, da postane boljši človek – nevsiljivo in tako, da mu oz. ji pustim popolno svobodo, da tudi zavrne moje povabilo. V tej svoji drži sem tudi pristopil k pripravi in izvedbi včerajšnjega posveta, ki je le majhen korak v spravnem procesu. Vesel sem, da je bil obisk tako dober ter da je bilo veliko več pozitivnih kot negativnih odzivov.

Osebno menim, da je slovenska družba v takem stanju, kot je – dr. Spomenka Hribar je včeraj izrazila, da izbrana rešitev spomenika žrtvam vseh vojn pravzaprav odraža to razdvojenost in ločenost – tudi zaradi tega, ker veliko kristjanov ne želi graditi mostov, ampak zidove, o čemer je govoril papež Frančišek v petkovi jutranji pridigi.

Zelo lepo primerjavo za demokracijo je na včerajšnjem posvetu dal dr. Lenart Škof. O njej je govoril kot o tkanini, ki jo počasi tkemo posamezniki s svojimi nitkami. Če želimo, bi bila ta tkanina čim lepša in boljša, je po mojem mnenju pri tkanju treba upoštevati neka temeljna pravila: kaj je dopustno, kaj ni dopustno, kaj je primerno in kaj ni primerno … Če dam primer iz slovenske resničnosti: nedopustno se mi zdi, da mrtvim ljudem ne zagotovimo groba oz. da njihovim svojcem ne povemo, kje so; zelo neprimerno se mi npr. zdi, da državni in drugi organi ne upoštevajo opozoril in nasvetov izkušenega Mehmedalije Alića, ki se trudi, da bi mrtvim ljudem brez groba, le-tega zagotovil.

Kar se tiče izbrane rešitve za spomenik žrtvam vseh vojn, se strinjam z dr. Leonom Debevcem, ki je na posvetu dejal, da ustvarjanje spomenikov na javnih mestih ne more biti prepuščeno le umetnikom, pa najsi bodo še tako genialni. Dober spomenik nastane skozi uravnotežen dialog med skupnostjo in umetniki. Takega dialoga v procesu ustvarjanja spomenika žrtvam vseh vojn do izvedbe natečaja po moji oceni ni bilo, tako da pritrjujem dr. Igorju Škamperletu, da gre v tem primeru za neko kabinetno rešitev. Dialoga pa ni bilo, ker se nasploh zelo malo ljudi trudi zanj, za to, da bi drug drugega poslušali in slišali. Namesto tega je pogosto slišati obtoževanja z ene in druge strani.

Kot kristjan sem poklican iskati poti in možnosti za graditev miru, sočutja, odpuščanja. V najradikalnejšem posnemanju Jezusa to pomeni iti po poti popolnega izničenja samega sebe, tudi svojih popolnoma upravičenih zahtev do drugega. Če bi se Jezus na procesu proti njemu branil z vsemi možnimi sredstvi, bi zagotovo zmagal, a s tem bi človeštvo izgubilo še zadnjo možnost, da se reši. V to sem prepričan kot kristjan in kot kristjan sem prepričan, da tisti, ki v največji možni meri posnemajo Jezusa, največ naredijo za spravo in sožitje v skupnosti.

Prvotno objavljeno na www.socialna-akademija.si.

Foto: Sabina Hosta in Rok Černelič

4 KOMENTARJI

  1. Briljantno!

    Končni pozitiven učinek za spravo in ustvarjalno sodelovanje je pomemben.

    Ne pa namišljeni začetni, ki se konča pri medsebojnih očitkih.

  2. glede na opisano (lahko bi bilo tudi daljše napisano, pa seznam udeležencev, povzetki, morda snemaža – link na socialno akademijo ne dela):

    bravo!
    tega povsem logičnega in nujnega koraka toliko časa nismo hoteli/zmogli/marali narediti, vam pa je končno prekipela ta nalogična čakalnična zavrtost in ste ga.

Comments are closed.