Prispevek: Le kaj počne Bog ob toliko trpečih?

38

grzanV sredo, 22. januarja 2014, je v Knjižnici Bežigrad potekal pogovor Mance Košir s  Karlom Gržanom o njegovi zadnji knjigi Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?. Knjiga je doživela velik odmev, tudi na številne odobravajoče odzive v Cerkvi, čeprav je Gržan pričakoval več kritičnih reakcij. Po njegovih besedah je odmevno delo nastalo iz ogorčenja in v imenu ogorčenih ljudi, ki so se jim zgodile grozljive stvari in se sprašujejo, kje je ob vsem tem Bog. Kot duhovnik, ki na nek način zastopa Boga, je bil postavljen v situacijo, ko so starši ob smrti otrok od njega terjali odgovor. Odgovor je  oblikoval v knjigo Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?, ki ni teološki traktat, ampak je v njej v duhu prizadetih izrazil ‘osebno spoznavno resničnost’. Pravi, da se je v življenju že tolikokrat zmotil, da ima zdaj privilegij učenstva in se mu ni potrebno delati, da vse ve.

Karel Gržan na predstavitvi ni podal odgovora na vprašanje, ki ga provokativno zastavlja v naslovu knjige, čeprav je nanj namignil, ampak je poudaril, kako je v obdobju trpljenja pomembna bližina sočutja. “Ko trpiš, se nikoli ne osami in ko te pokliče Ljubezen, se odzovi,” pravi. Prepričan je, da Bog ustvarja neke vrste “socialno mrežo” in vsakega človeka preko določenih stisk, ki jih srečuje, izziva k odzivu ljubezni. Spodbuja, da ne puščamo samih sebe v svoji realnosti, saj ima vsak področja, ki jih lahko prerašča, pri čemer smo si drug drugemu milostna priložnost za preraščanje.

Med pogovorom je Karel Gržan omenjal različne oblike polarizacije, v katere smo vrženi, pri čemer je potrebno te dvojnosti ozavestiti in s pomočjo tretjega, “Božjega delčka”, presegati. Ta tretji, ob katerem smo sposobni preseči igro “med dvema ognjema”, je  tisto, kar me s svojo drugačnostjo vznemirja in ponuja priložnost preraščanja. To vlogo tretjega, ki vodi k skupnemu cilju, lahko uresničuje npr. neka norma, mediator, kot tisti, ki se ne postavi na nobeno stran v sporu ali pa ideja javnega blagra. Pri tem meni, da je Cerkev na Slovenskem naredila napako, ker se je preveč udomačila na desnem polu, saj po njegovem Cerkev ni ne leva ne desna.

Do konfliktov med polarnostmi pride po mnenju Gržana, ko sebe razumemo kot ‘dobre’ in druge kot ‘slabe’, kar še potencira užaljenost. Sam pravi, da se je to občutje razširilo tudi v Cerkvi, ko se dojema kot pravoverna in druge razume kot krivoverne. Ker je tudi sam živel to občutje, se ga uči presegati, pri čemer v naši družbi pogreša vzorce sobivanja, učne ure spretnosti doživljajskega prenašanja sporočil. Veliko priložnosti je zamujenih tudi zato, ker se v šolah tem veščinam ne posveča vsaj toliko pozornosti kot ostalim predmetom. Tako pride tudi do različnih primerov otročjosti, ko na primer predstavniki ljudstva sedijo dolge dni na sejah in se nič ne dogovorijo. Zato je pomembno premisliti, čemu namenjamo čas, saj je za ljubezen, za sočutje in iskanju sopotnikov potrebno nameniti čas.

Foto: Marko Jerina

 

 

38 KOMENTARJI

  1. Dobro, pater Gržan bi rad presegal različne oblike polarizacije. Vendar ali ne polarizira tudi sam, ko obračunava s predstavniki “pravovernih”? (Konkretno s pokojnim Strletom.)

  2. na nekaterih vrednotah je treba stati in jih braniti. Žalosti me tako obnašanje p. Gržana. Če bi govoril o komunikacijskem treningu reševanja konfliktov – to je OK.

    Ko pa govori, da je danes Cerkev desna – meni se zdi ravno obratno: v cerkvi so skoraj vsi, ki se zgražajo nad kapitalizmom in zagovarjajo neki “krščanski” socializem in 19.stl. in so kot taki oprode ali koristni bedaki Forumu21 in mafiji.

    V dobi sekularnosti in relativizma še nadalje pozivati, tiste redke vojščake, ki branijo utrdbo, da so rigidni in bi lahko odprli vrata Troje in povabili zavojevalce… to mi je totalno mimo.

  3. Pater Keržan odseva današnji vrhunec duhovne inteligence, ki nima razvojnih omejitev.

    Tega se tudi sam zaveda, zato noče podati dokončnega odgovora na vprašanje, ki ga sam zastavlja v naslovu knjige.

  4. Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?

    Tudi jaz bom vprašal : le kaj počne Bog v nebesih, ko imamo v srcu sovraštvo, sebičnost, požrešnost, laži, v podarjenem razumu pa preračunljivo izogibanje odgovornosti, ko prepuščamo usodi dogodke, za katere vemo, da ne tečejo prav ?
    Vprašal bi tudi, kje se neha odgovornost človeka, ki mu je dana posest lastne volje in kje naj bi se, zaradi tega, začela odgovornost Boga ?

    P. Pedro Opeka tega ne sprašuje. Preprosto zaviha rokave, uporablja že dolgo znane nasvete Boga, z razumom pridobljeno znanje in občutke srca.

    • To ni odgovor na post ampak moje razmišljanje o njem.
      Bog je ustvaril svet in v njem človekaBREZ TRPLJENJA, mu dal celo svobodno voljo razen onega drevesa.. ni šlo
      Bog je dal narodu po Abrahamu vero in zahtevo, da bo z vero vanj imel nebesa na zemlji..judovski narod se je odločil proti
      Bog je dal judom Mojzesa in postavo, ki je določala pot v raj…prijeli so se črke ne duha, ker je bilo lažje..tragedija
      Bog je poslal vsem ljudem sina, ki je pokazal pot v večnost in raj na zemlji…umorili so ga so ga

      Če bi vsi ljudje spoštovali Jezusove zapovedi in nauk, na zemlji ne bi bilo trpljenja, vsaj duševnega ne. Vse trpljenje je posledica greha in gorja , ki ga človek s svobodo povzroča drugemu..
      Zakaj Bog ne posega v dogajanje na zemlji ?
      Saj posega a na svoj način. Cilj je celo človekovo bivanje od rojstva preko smrti pa tja v večnost. Tam bomo spoznali bistvo..
      Na nas je le, da ljubimo in delamo dobro ter izpolnjujemo zapovedi..Manj govorjenja (hierarhija RKC) in več dejanj(recimo misionarji).

  5. Bog je človeka ustvaril po svoji podobi, torej med drugim tudi svobodnega. SVOBODNEGA! Svobodnega, kot je svoboden Bog.

    In v tej svobodi se človek lahko odloči proti Bogu. Če je Bog Resnica, potem se v tem primeru človek odloči za laž. Če je Bog sreča, potem se človek v tem primeru odloči za nesrečo. Skratka … človek svobodno izvira med dobrim in zlim.

    Vprašanje, zakaj je Bog ustvaril svet tako, da je na njem trpljenje pa že posega v odločitve proti Bogu. Vsebuje namreč očitek, da Bog sveta ni dobro ustvaril, da mi bi pa že bolje ustvarili ta svet. Človek je človek in Bog je Bog. Človek ne ve vsega, Bog pa ve. Človek ne zmore vsega, Bog pa zmore. Dokler ne sprejmemo Boga kot Boga, ne sprejmemo Božje volje, nas seveda vprašanje o trpljenju strašno moti in “nepopolnost Božjega ustvarjanja” je lep izgovor, da smo, to kar pač smo.

    Pa še en namig, človeško nepopoln seveda, zakaj trpljenje. Da ločimo med resnično ljubeznijo in lastnim ugodjem. Resnična ljubezen je povezana s trpljenjem, lahko je ljubiti osebo, ki nam povzroča ugodje. Resnična ljubezen pa ljubi tudi osebo, ki nam povzroča neugodje. Bi lahko zapisal povzroča trpljenje?

    • V kolikor ti nekdo postavi pogoje da si njegov “prijatelj” in lahko prideš po smrti nazaj k njemu temu ne moreš več reči svoboda. Začuda nisi označil Boga tudi z lastnostmi kot je recimo jeza.

      Glede na to da Bog ve vse, za naprej in nazaj, pomeni da je v štartu vedel kako se bodo stvari potekale. Kdo je pa ustvaril kačo?

      Resnična ljubezen povezana z trpljenjem? Živeti z pijancem in mu dopuščat da te tepe vsak dan ni ljubezen, temu bi lahko rekli kaj drugega.

      • “Živeti z pijancem in mu dopuščat da te tepe vsak dan” ni nekaj, kar bi Bog zahteval od nje. Bog pričakuje samo, da ostane zvesta in se bori. Mogoče bo ona tista, ki bo prispevala k njegovemu odrešenju.

        • “Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je to Božji dar”

          Ne razumem kje je tu žena zraven.

        • Jaz se nebi vprašal kako bi jaz to naredil, ampak bi se raje vprašal če je Bog pri stvarjenju sveta sploh sodeloval.
          Mislim da če vzamemo drugačen pogled na stvarjenje (kjer njega izuzamemo), pridemo do razlage ki nam precej bolje opiše svet, ter zakaj je tak kot je.

          • To bi pa res rad slišal. Zakaj je torej svet tak, kot je, pri čemer ga Bog naj ne bi ustvaril. Če ga ni ustvaril smo pač vsi moški prasci in žene kurbe. Vse je samo zlo. Vse je sama smrt. Razen tistih, ki sami zase trdijo vnaprej, da so boljši!
            Upam, da imaš boljšo razlago sveta brez Boga.

          • Ha, smrt in življenje. Žal življenje večine bitij brez smrti ni mogoče. Prav neverjetno je koliko se je Bog potrudil da je naredil bitjem vsa ta prebavila, sploh ker smrt na začetku v raju ni obstajala. Pojavila se je komaj z grehom. In Bog je imel že vse pripravljeno…

            Zakaj ste pa dali ravno ti dve človeški lastnosti na plan? So tudi ostala katera bi precej bolj grenila življenja. To da so moški prasci … popolnoma drži. Pri tem vera nima nobenega vpliva. Na žalost jim dostikrat da ravno vera tisto podporo da delajo svinjarije. Ženske niso take, zato jih tudi toliko rajši zatiramo.

            Kar se mene tiče so mi vedno ljubši tisti ki mi neko stvar predstavijo z argumenti. In pri tem se ne zadovoljim da vse reference kažejo na eno samo knjigo.
            Ni pa z vero oz nevero noben boljši. To bi morali vedeti tudi zase. Dejanja so tista ki štejejo.

  6. Tale vaš bog ne paše v nobeno enačbo. Kamorkoli ga tlačite (vesolje, evolucija, svobodna volja….) se zadeva ne izide. Ker pa bog bo v enačbi, pa potem izpadi ala AlFe:
    “Bog je človeka ustvaril po svoji podobi, torej med drugim tudi svobodnega. SVOBODNEGA! Svobodnega, kot je svoboden Bog.

    In v tej svobodi se človek lahko odloči proti Bogu. Če je Bog Resnica, potem se v tem primeru človek odloči za laž. Če je Bog sreča, potem se človek v tem primeru odloči za nesrečo. Skratka … človek svobodno izvira med dobrim in zlim.

    Vprašanje, zakaj je Bog ustvaril svet tako, da je na njem trpljenje pa že posega v odločitve proti Bogu. Vsebuje namreč očitek, da Bog sveta ni dobro ustvaril, da mi bi pa že bolje ustvarili ta svet. Človek je človek in Bog je Bog. Človek ne ve vsega, Bog pa ve. Človek ne zmore vsega, Bog pa zmore. Dokler ne sprejmemo Boga kot Boga, ne sprejmemo Božje volje, nas seveda vprašanje o trpljenju strašno moti in “nepopolnost Božjega ustvarjanja” je lep izgovor, da smo, to kar pač smo.

    Pa še en namig, človeško nepopoln seveda, zakaj trpljenje. Da ločimo med resnično ljubeznijo in lastnim ugodjem. Resnična ljubezen je povezana s trpljenjem, lahko je ljubiti osebo, ki nam povzroča ugodje. Resnična ljubezen pa ljubi tudi osebo, ki nam povzroča neugodje. Bi lahko zapisal povzroča trpljenje?

    • Ja, saj gospod Bianko, saj sem komaj izbil iz glave, da sveta ni nihče ustvaril … In to vaši zaslugi, gospod! Saj ste iz Murgelj, kajne?

      Torej, ker ne velja, da sveta ni nihče ustvaril, velja, da je svet nekdo ustvaril! Jaz sedaj v svoji majhnosti samo sprašujem ali vi ali vaš sosed?

  7. Takole, na hitro, bi zapisala: po tem, ko s(m)o Boga (na silo) postavili pred vrata, zavrgli njegove nasvete in navodila za “srečno življenje na onem in tem svetu”, ga izgnali iz zavesti ljudi, oslepeli ob blišču naših dosežkov in občutkih vsemogočnosti …: čemu ga sedaj klicati na odgovornost? Kar smo zakuhali, pa še pojejmo – in ne zvračajmo krivde na (D)drugega. Tudi angeli so dvoji: dobri in hudobni – a oboji so to (p)ostali po svoji svobodni odločitvi. Bog, ki je dal svobodo, to svobodo tudi spoštuje, vendar posledice pridejo: ne vsak dan niti ne vsak mesec. Bog ima drugačen način obračuna: ker svoj dar – našo svobodno voljo – spoštuje. Če bi nas za vsak spodrsljaj sproti opominjal, kaznoval, prepričeval, potem ne bi bili več svobodni. To kaže, da nam vendarle zelo zaupa. Kljub temu, da pozna naše slabosti.

    Kako vse drugače bi bilo, če bi tudi pri nas upoštevali Božje zapovedi: ne ubijaj, ne kradi, ne … – tako pa … Je kriv Bog? Ali vendarle kdo drug? – Pa kaj bi o krivdi: saj smo (menda) na poti v samoodrešenje – čeprav me te milijardne injekcije prepričujejo o nasprotnem. A če vlada tako trdi, gotovo (ne) drži! Pa kaj bi jaz o tem, ko se na to ne spoznam in tako podcenjujem človeški napuh, ki je prepričan, da je zgolj v svoji moči sposoben »doseči nebo«!

  8. ALFe; cas je ena od lastnosti (dimenzij) materije-energije. Ne obstaja, kot samostojna dimenzija, ampak samo v kompletu z dimenzijami prostora, kar tvori prostor-cas. Prostor-cas = materija-energija. In vse kar je obstajalo, obstaja in bo obstajalo je del tega. Upam, da sedaj razumes, da je beseda vecnost (ki se nanasa na cas) neprimerna beseda za opisovanje obstoja.

    • AhA! Torej za opis vesolja beseda “vekomaj” ni primerna in vesolje ni nikoli nastalo? Ja, sedaj je pa razumljivo! Gospod Bianko, pojasnite to zadevo še gospodu M.O., ki je 25.1.2014 ob 0:13 zapisal: “Če upoštevamo zakon o ohranitvi energije, potem lahko sklepamo (dokler ne odkrijemo kaj novega) da vesolje je od ‘vekomaj’.”

    • Sedaj pa resno … Upam, da razumete, da so človekove besede nezadostne za opis nastanka vesolja. Čeprav dvomim.

      Samo poglejte, kaj vse trdite! Operirate z besedami iz znanosti, ki ji je osnova preskus. PREISKUS! Lahko vi in vaši somišljeniki kaj dokažete? Če da, potem izvolite! Če ne, potem prenehajte slepiti predvsem sebe.

    • Če trdite da je nekdo potreben da nekaj ustvari, potem je jasno da je tudi stvarnika nekdo ustvaril. Ne morete se nekje ustavitii in reči ne to je pa od vedno in hkrati zanikati drugačno teroijo kjer naj bi vse nastalo iz “nič”. Poznate sploh teorijo velikega poka? Do te zamisli so ljudje prišli ravno z opazovanji in preizkusi.

  9. Neumno in staromodno je verjeti, da je Bog ustvaril vse iz nič. Pametno in napredno je verjeti, da je nič ustvarilo vse iz nič.

  10. Pri debatah z verniki se sam kot ateist ponavadi izognem celotnemu problemu kdo je ustvaril vesolje. Nisem fizik, zato bi se mi zdelo neprimerno razpravljati o podrobnostih velikega poka in nastanku galaksij.
    Rajši se potem pogovarjamo zakaj mislijo, da se potencialni bog ukvarja s človeškimi bitji; torej kako priti od ustvarjalnega boga do osebnega boga. Pa tudi zgodovinsko: človeška vrsta obstaja približno 200.000 let- torej po logiki krščanskega vernika je bog čakal 8.000 generacij kratkega in brutalnega življenja, preden je v zakotni predel civiliziranega sveta poslal odrešenika?

Comments are closed.