Prispevek: Alternative neoliberalni ekonomiji (VIDEO)

2

forum neoliberalizemDrugi pogovorni večer Foruma za dialog med vero in kulturo

Tokratno temo pogovora so organizatorji v napovedniku dogodka usmerili v iskanje odgovorov za razloge ekonomske krize, znotraj tega posebej nakazali pojem neoliberalizma in ne nazadnje ponudili možnost, da se poišče rešitve za izhod iz krize. Kot se je pozneje izkazalo, so se govorci dotaknili tudi odnosa med krščanstvom in ekonomijo.

Spet lahko rečemo, da je šlo za precej aktualno temo, ki pa so jo za razliko od prvega večera, uvodoma s kratkimi prispevki pospremili štirje govorci. S tem je sicer ostalo manj časa za odzive publike, a treba je priznati, da je drugi pogovorni večer z daljšim časom za uvodne nagovore gotovo pridobil na vsebinski poglobitvi in za razliko od prvega prinesel tudi bolj osredotočeno diskusijo. Glavna uvodničarja sta bila dr. Jože P. Damijan, redni profesor na ekonomski fakulteti v Ljubljani in gospod Tone Rode, direktor založbe Družina. Kot posebej povabljena diskutanta sta se jima pridružila še profesor dr. Dejan Jelovac iz Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici in Matjaž Črnivec iz Svetopisemske družbe Slovenije. Večer je povezoval dr. Igor Bahovec.

Najprej velja izpostaviti problematičnost samega pojma neoliberalizma, na katerega so opozorili nekateri. Po dr. Damijanu, ki je zelo strnjeno, a z vso natančnostjo predstavil razvoj ekonomskih teorij, ki so pomembno vplivale na dojemanje in razvoj svobodnega trga, v Sloveniji nikakor ne moremo govoriti o kakršnemkoli neoliberalnem modelu v smislu ZDA ali Velike Britanije. Kot lahko preberemo v zapisu k pogovornemu večeru na znanem Damijanovem blogu je problem Slovenije sledeč: »Ni šlo za model neoliberalnega izkoriščanja spodnjih 99% s strani kapitalskega razreda (zgornjega 1%), pač pa za zapoznelo posledico nedokončane privatizacije in latentnega motiva po prevzemu kapitalske trdnjave. S strani menedžerjev na eni, ki so hoteli postati tudi lastniki, in s strani cerkve, ki je spet hotela postati premožna. Oba na nemeritorni način, zgolj s pomočjo finančne magije. K temu pa primešajte še banke v večinsko državni lasti, ki so najele v tujini 12 milijard evrov kreditov, da so lahko finančno asistirale tej erupciji pohlepa.« Ravno ob besedi pohlep pa je v nadaljevanju tekla beseda tudi v debati, a še prej smo imeli priložnost slišati preostale tri najavljene govorce.

Gospod Rode se je problematike lotil po eni strani iz vidika osebne izkušnje podjetnika. V tem smislu je v apelu k obuditvi podjetniškega duha opozoril na primere dobrih praks korporacij, kot je npr. španski Mondragon. Po drugi strani pa se je gospod Rode oprl na družbeni nauk katoliške Cerkve, ki v sprejemanju načel svobodnega trga ter pravno-socialnih regulativ države stremi k odgovornemu posamezniku (v tem primeru podjetniku), ki se trudi za skupno dobro. Ekonomija s krščanskega vidika je po Rodetovem mnenju povezana z oblikovanjem vesti posameznika oziroma rečeno drugače s poslovno etiko.

O odnosu krščanstva in ekonomije je nadalje s svetopisemske perspektive, natančneje na podlagi novozavezne antropologije, ki temelji na osebi Jezusa Kristusa, svoj pogled predstavil gospod Črnivec. Ob tem je izpostavil tri vidike, ki so na radikalen način predstavljeni kot kritike človeškega pohlepa, denarja (lastnine) in oblasti. Črnivec je iz tega poskušal potegniti tudi aplikacijo na aktualno stanje v družbi in nakazal nevarnost industrije kreiranja človeških želja (s tem je imel v mislih predvsem oglaševanje), predstavil možnost »osvobojenega ozemlja« kjer ne vladajo nujno ekonomski zakoni kot jih poznamo (ta kraj bi po njegovem bila Cerkev) in opozoril na vsiljeno oblast s strani kapitalskih interesov, ki je veliko bolj nepredvidljiva in nevarna kot običajna politična oblast.
Kot četrti govorec je nastopil še prof. dr. Jelovac, ki je izhajal iz prepričanja, da se je tako imenovani homo economicus prej kot za racionalno bitje izkazal za svoje nasprotje. Rešitev za nastalo situacijo je po dr. Jelovcu treba iskati v povratku k izvornemu kapitalizmu, bodisi za ljudstvo (Thatcher) ali pa v moderni eksplikaciji podjetniškega kapitalizma (Cameron). Vsekakor pa bi bilo potrebno najti trdne temelje za poslovno etiko, ker to kar doživljamo danes je stanje, ko je človek zasužnjen kapitalu.

Naposled so sledili odzivi iz publike in kot že omenjeno, se je več govorcev dotaknilo problematike človeškega pohlepa, kar je vredno podrobnejše predstavitve. Diskusija je ponudila zelo zanimiva, a predvsem različna pojmovanja pohlepa. Za nekatere pohlep znotraj ekonomskih razsežnosti pomeni neregulirano podjetnost posameznika, medtem ko je za druge že sama podjetniška logika v sebi pohlepna. Lahko bi govorili, kot se je izrazil eden izmed diskutantov, o ekonomskem in moralnem pristopu k problematiki. Za razliko od prvega pogovornega večera pa teh dveh pristopov ne moremo povsem enačiti s posameznimi govorci, saj je recimo dr. Damijan izrazil naklonjenost biblični analizi gospoda Črnivca, kar je vsekakor majhen dokaz za to, da se v medsebojnem dialogu lahko srečajo tako strokovni kot duhovni pristopi k eni in isti problematiki. Nadalje velja izpostaviti načelno strinjanje glede obstoja alternativ pohlepni ekonomiji, ki pa so jih diskutantje zopet razumeli na različne načine. Eden od predstavljenih je bil ta, da rešitev iz človeškega pohlepa vidimo kot odmik od slabe navade, do rešitve pa pridemo preko vaje (askeze) v drugih, boljših navadah.

Še en primer tega, kako lahko razumemo pohlep, je bil osvetljen iz vidika človekovih želja. Pri tem gre za problematizacijo izhodiščne točke ekonomskih teorij, ki so bile na začetku večera strnjeno predstavljene. Postavlja se ključno vprašanje: Ali je homo economicus res bistvena razsežnost človeka, oziroma ali je človek v resnici res to, kar je postal kot proizvajalec oziroma potrošnik v sodobni družbi? Ker ekonomisti na to vprašanje po navadi nimajo odgovora, se tudi vprašanje o sami krizi prej kot ekonomski, zdi v resnici globoko duhovni problem. Tako smo lahko slišali, kako iz duhovnega uvida v navezavi na aktualno slovensko situacijo sledi, da ni najpomembneje to, koliko milijonov je izginilo, ampak to, kaj so glavni akterji s tem hoteli dokazati, oziroma, kaj so si pri tem v resnici želeli. Izvorno mesto krize je potemtakem vedno mogoče iskati v človeku samem, s čimer bi se verjetno strinjala večina prisotnih na pogovornem večeru.

Naslednji pogovorni večer, ki bo na sporedu spet marca, se bo posvetil vprašanjem etike.

Pripis uredništva: Več o Forumu za dialog med vero in kulturo najdete na spletni strani.

Video in foto produkcija Socialne akademije.


2 KOMENTARJI

  1. Fino, hvala za prispevek in link.

    Danes sem v Delu, Polet bral intervju Dejana Karbe s p.Šinkovcem. Moram priznati, da sem bil nad njegovimi izjavami s področja ekonomije zelo razočaran. Večino stvari je v redu povedal. Razen tega ni nobene misli posebej zaključeval, želi si novih politikov in novih strank, tako kot vstajniki. Občasno me je spominjal na Grmiča.

  2. Zanimivo. S čisto vsem se seveda ne strinjam.

    Za razliko od Damijana, jaz drugače vem kaj bo spremenilo “ekonomijo želje”. Nič ne more spremeniti tega, to je v nas od samega nastanka vrst. In bo trajalo, dokler bo lahko, dokler bomo tega prisiljeni spremeniti. In edino kar lahko človeka prisili v spremembe bo nevarnost izumrtja. In še takrat verjetno ne bo reagiral pravočasno, tako da bo vmes človeštvo zašlo v velikanske težave, proti katerim so današnje klimatske spremembe mačji kašelj. Klimatske spremembe so indikator že zdaj, pri čemer še ni jasno ali gre res za katastrofo, ali samo za radikalne spremembe v okolju (podnebja in posledično odvisnih stvari, kmetijstva itd…). V roku nekaj 10 let, maksimalno 100, bo človek osvojil fisijo, kar pomeni praktično neomejeno količino energije. In če človek ostane enak kot sedaj, brez sprememb, to pomeni neomejeno destrukcijo planeta. Za strelno orožje je bilo potrebno 500, 600 ali 1000 let, da je prišlo do vsakega povprečnega posameznika, od prvih “državnih” (takrat “grajskih”) topov in mušket, preko revolverjev, koltov do kalašnikova. Brevik je lahko brez problema postrelil 100 in več ljudi.

    Danes pa živimo v jedrski dobi. Če ima danes povprečen posameznik teoretično možnost, da doseže moč recimo 100 kg TNT (mogoče preveč), bodo nove tehnologije v ne tako daljni prihodnosti, vsekakor manj kot 1000 let, povečale moč povprečnega posameznika na tono TNT, na kilotono TNT ali več….

    Današnji pohlepni človek in ideološko zasnovana civilizacija nasplošno ne moreta preživeti modernih tehnologij brez sprememb. Edino takrat se bomo spremenili, pa še takrat bo veliko vprašanje ali bo človek sploh preživel.

Comments are closed.