Zgodovina kot kolektivna podzavest naroda

Prirejena zgodovina služi zgolj parcialnim družbenim interesom, nikakor pa ne slovenstvu kot celoti. Morda je prav v teh majskih dneh, ko se spominjamo konca zadnje svetovne tragedije, čas za novo refleksijo zgodovinske stvarnosti, za opustitev manipulacij in za to, da se zgodovini končno zazremo v oči prav takšni, kakršna je bila.

V psihologiji je že nekaj časa znano, da tlačenje bolečih spominov v nezavedno ne razrešuje posameznikovih travm, in da nerazrešene frustracije nenadzorovano nagajajo, povzročajo nevšečnosti. Marsikaj kar se nekomu neprijetnega dogaja v odnosih z drugimi ljudmi, še zlasti vsi tisti težko razumljivi nesporazumi in konflikti, ima korenine v nezavednem, v nerazrešenih travmah iz otroštva in mladostništva, v skelečih spominih, ki so tako neprijetni, da se z njimi ni pripravljen soočiti brez ustrezne pomoči druge osebe.

Ali še drugače: stvar deluje na podoben način kot računalniški virus. Ta hromi delovanje elektronske naprave in je še posebej škodljiv, ko se mu uspe izmuzniti protivirusni zaščiti. Za takšen računalnik je najbolje, da se anomalijo v sistemu čim prej odstrani brž ko se jo odkrije, ne pa da se jo namenoma skuša prezreti.

Primera sta lahko prispodobi za nezaceljene rane slovenskega naroda iz obdobja 2. svetovne vojne in po njej, ki le deloma ozdravljene še vedno počivajo v našem kolektivnem nezavednem spominu oziroma se jih tja neprenehoma skuša potisniti.

Zgodovina kot zelo privlačna »prodajalka ljubezni« za komunistično oblast  

Slovensko povojno obdobje je v zgodovinopisje, politiko, šolstvo in nasploh v javni diskurz vneslo že kar malce dogmatično predstavo o zgodovini. Zanj je bilo namreč značilno ignoriranje številnih dejstev ter prirejanje že obstoječih. Tako je ta, režimsko obarvana preteklost še najbolj spominjala na pravljico o plemeniti pepelki (partizanih) in »žleht« mačehi (domobrancih), kajti njeno poslanstvo ni bilo krepitev vsesplošne transparentne zgodovinske zavesti ter negovanje zdrave intelektualne misli, ampak »betoniranje« temeljev tedanje politične oblasti.

Če stvar predstavimo na kratko s kančkom njej lastnega poetičnega zanosa, je le-ta videti nekako sledeče: leta 1941 so okupacijske sile pod vodstvom Hitlerjevega 3. rajha zasedle slovensko ozemlje in nato z različnimi ukrepi skušale iztrebiti »manjvredni« slovanski narod. V času okupacije so se pojavili tudi strahopetni in zlonamerni izdajalci lastnega naroda, t. i. domobranci, ki so z okupatorjem odkrito sodelovali. Vrhunec kolaboriranja je bila t. i. zaprisega Hitlerju na Plečnikovem štadionu v Ljubljani.

Potem pa so iz naroda vstali hrabri »odrešeniki«, ki jih je do dna srca ganil krik trpljenja rojakov in po dolgotrajnem ter krvavem boju, skupaj s Titom na čelu, strli glavo »nacistični in fašistični klopotači« (italijanskemu in nemškemu okupatorju) ter trpeči narod oteli še domače, moralno izprijene sodrge. Potem so zmagovalci na prestolu ustoličili svojega »fȕhrerja« ter pod njegovim žezlom, v jugosocialističnem raju, uživali srečno ter izobilja prepolno življenje. Kako gre že tisto – Lepo je v naši domovini biti mlad …

Je zgodovinska resnica = priredba zgodovinske resnice?   

Nedavno so se prav glede obravnavane zgodovinske epohe obsežno razpisali v eni od aprilskih izdaj Mladine, kjer sicer ne zanikajo povojnih grozodejstev, vendar pa jim gre v nos, da se v slovenskih osnovnih in srednjih šolah pri zgodovini izogiba obravnavanju t. i. »zgodovinskih resnic« oziroma se podaja njihovo »priredbo«. Zdi se, da nekateri pripadniki levega ideološkega pola ne zmorejo sprejeti dejstva, da so »dobri stari časi« mimo, in da raziskave prinašajo nova odkritja in nove interpretacije, občasno tudi manj spolitizirane, predvsem pa neposredno manj obremenjene z določeno konkretno totalitarno ideologijo.

Res je, da sleherno zgodovinsko obdobje prinaša svojevrstno pojmovanje preteklega dogajanja, to pa je obenem odvisno tudi od ideološkega prepričanja posameznika, njegovih osebnih izkušenj, še zlasti pa podatkov, ki so mu na voljo. A ob tem je ključno predvsem to, da je zgodovinska resnica ena in edina, le njenih razlag je mnogo. Pri kakovosti interpretiranja sicer lahko pomaga dovolj velika časovna oddaljenost posameznih dogodkov, ker so s tem manj dovzetni za čustveno obarvana, torej subjektivna stališča s strani tistih, ki so te dogodke neposredno preživeli.

Zgodovino pišejo zmagovalci

Povojno zgodovinopisje se zdi kot žuželka ujeta v jantarju – kompaktno, nespremenljivo in visoko cenjeno. Bog ne daj, da bi kdo karkoli spreminjal, ker bi to pomenilo revizijo te »zgodovine«. Dobro, pa saj ni potrebna nikakršna revizija, naj ostane komunistična inačica zgodovine medvojnega in povojnega obdobja, le do novih zgodovinskih dejstev se je potrebno nekako opredeliti, ali pač.

Potrebno je razumeti medvojno partizansko nasilje in reakcijo civilnega prebivalstva na to nasilje, smiselno je poznati, kaj natanko je bila t. i. domobranska zaprisega in še zlasti zakaj takšna agresija ob koncu vojne ter zakaj 100.000 po vojni »krvoločno« pomorjenih. Pristna umetnost proučevanja zgodovine naj bi bila to, da nekdo poskuša zbrati čim večje število zgodovinskih dejstev, jih med seboj povezati v celoto s hkratnim odrekanjem stalnemu ocenjevanju in kritiziranju nečesa kar se je zgodilo v nekih drugih okoliščinah, v družbi z drugačnimi vrednotami, nazori in drugačnimi možnostmi.

Lahko si mislimo, da bi bila naša novejša zgodovina videti precej drugače, če bi se v povojnem obdobju na oblasti obdržale konservativne politične in družbene sile ter zatrle komunistično opozicijo. Morebiti bi povojni učbeniki pisali o tem, da je domobrancem uspela sijajna zmaga nad komunistično totalitarno perverzijo, ki jo je Sovjetska zveza skušala vsiliti s pomočjo svojih agentov in provokatorjev okupatorskih oblasti – partizanov, s čimer je slovenski narod obvarovala številnih pobojev, kulturnega opustošenja, zatrtja verskega življenja, predvsem pa revščine.

Očistimo svojo kolektivno podzavest

Neočiščena narodova podzavest je vzrok številnim razprtijam, slabi volji, politiziranju zgodovine in še mnogim drugim nepotrebnostim in nevšečnostim. Prirejena zgodovina služi zgolj parcialnim družbenim interesom, nikakor pa ne slovenstvu kot celoti. Morda je prav v teh majskih dneh, ko se spominjamo konca zadnje svetovne tragedije, čas za novo refleksijo zgodovinske stvarnosti, za opustitev manipulacij in za to, da se zgodovini končno zazremo v oči prav takšni, kakršna je bila.

Naredimo nekaj za svoj osebni mir in za svoje zanamce. In kar je vredno še posebej izpostaviti: svet se ni začel šele leta 1945. Do tedaj se je namreč zgodilo že mnogo drugih, za slovenski narod pomembnih dogodkov, kot je npr. tolikokrat pozabljena 1. svetovna vojna, ključnega pomena za naš prostor pa je tudi obdobje med obema vojnama, navsezadnje ravno zato, da bi lahko bolje razumeli tako dogajanje v času 2. svetovne vojne kot tudi po njej.

Vir foto: http://www.rtvslo.si/slike/