Zgodovina kot kolektivna podzavest naroda

44
1670

Prirejena zgodovina služi zgolj parcialnim družbenim interesom, nikakor pa ne slovenstvu kot celoti. Morda je prav v teh majskih dneh, ko se spominjamo konca zadnje svetovne tragedije, čas za novo refleksijo zgodovinske stvarnosti, za opustitev manipulacij in za to, da se zgodovini končno zazremo v oči prav takšni, kakršna je bila.

V psihologiji je že nekaj časa znano, da tlačenje bolečih spominov v nezavedno ne razrešuje posameznikovih travm, in da nerazrešene frustracije nenadzorovano nagajajo, povzročajo nevšečnosti. Marsikaj kar se nekomu neprijetnega dogaja v odnosih z drugimi ljudmi, še zlasti vsi tisti težko razumljivi nesporazumi in konflikti, ima korenine v nezavednem, v nerazrešenih travmah iz otroštva in mladostništva, v skelečih spominih, ki so tako neprijetni, da se z njimi ni pripravljen soočiti brez ustrezne pomoči druge osebe.

Ali še drugače: stvar deluje na podoben način kot računalniški virus. Ta hromi delovanje elektronske naprave in je še posebej škodljiv, ko se mu uspe izmuzniti protivirusni zaščiti. Za takšen računalnik je najbolje, da se anomalijo v sistemu čim prej odstrani brž ko se jo odkrije, ne pa da se jo namenoma skuša prezreti.

Primera sta lahko prispodobi za nezaceljene rane slovenskega naroda iz obdobja 2. svetovne vojne in po njej, ki le deloma ozdravljene še vedno počivajo v našem kolektivnem nezavednem spominu oziroma se jih tja neprenehoma skuša potisniti.

Zgodovina kot zelo privlačna »prodajalka ljubezni« za komunistično oblast  

Slovensko povojno obdobje je v zgodovinopisje, politiko, šolstvo in nasploh v javni diskurz vneslo že kar malce dogmatično predstavo o zgodovini. Zanj je bilo namreč značilno ignoriranje številnih dejstev ter prirejanje že obstoječih. Tako je ta, režimsko obarvana preteklost še najbolj spominjala na pravljico o plemeniti pepelki (partizanih) in »žleht« mačehi (domobrancih), kajti njeno poslanstvo ni bilo krepitev vsesplošne transparentne zgodovinske zavesti ter negovanje zdrave intelektualne misli, ampak »betoniranje« temeljev tedanje politične oblasti.

Če stvar predstavimo na kratko s kančkom njej lastnega poetičnega zanosa, je le-ta videti nekako sledeče: leta 1941 so okupacijske sile pod vodstvom Hitlerjevega 3. rajha zasedle slovensko ozemlje in nato z različnimi ukrepi skušale iztrebiti »manjvredni« slovanski narod. V času okupacije so se pojavili tudi strahopetni in zlonamerni izdajalci lastnega naroda, t. i. domobranci, ki so z okupatorjem odkrito sodelovali. Vrhunec kolaboriranja je bila t. i. zaprisega Hitlerju na Plečnikovem štadionu v Ljubljani.

Potem pa so iz naroda vstali hrabri »odrešeniki«, ki jih je do dna srca ganil krik trpljenja rojakov in po dolgotrajnem ter krvavem boju, skupaj s Titom na čelu, strli glavo »nacistični in fašistični klopotači« (italijanskemu in nemškemu okupatorju) ter trpeči narod oteli še domače, moralno izprijene sodrge. Potem so zmagovalci na prestolu ustoličili svojega »fȕhrerja« ter pod njegovim žezlom, v jugosocialističnem raju, uživali srečno ter izobilja prepolno življenje. Kako gre že tisto – Lepo je v naši domovini biti mlad …

Je zgodovinska resnica = priredba zgodovinske resnice?   

Nedavno so se prav glede obravnavane zgodovinske epohe obsežno razpisali v eni od aprilskih izdaj Mladine, kjer sicer ne zanikajo povojnih grozodejstev, vendar pa jim gre v nos, da se v slovenskih osnovnih in srednjih šolah pri zgodovini izogiba obravnavanju t. i. »zgodovinskih resnic« oziroma se podaja njihovo »priredbo«. Zdi se, da nekateri pripadniki levega ideološkega pola ne zmorejo sprejeti dejstva, da so »dobri stari časi« mimo, in da raziskave prinašajo nova odkritja in nove interpretacije, občasno tudi manj spolitizirane, predvsem pa neposredno manj obremenjene z določeno konkretno totalitarno ideologijo.

Res je, da sleherno zgodovinsko obdobje prinaša svojevrstno pojmovanje preteklega dogajanja, to pa je obenem odvisno tudi od ideološkega prepričanja posameznika, njegovih osebnih izkušenj, še zlasti pa podatkov, ki so mu na voljo. A ob tem je ključno predvsem to, da je zgodovinska resnica ena in edina, le njenih razlag je mnogo. Pri kakovosti interpretiranja sicer lahko pomaga dovolj velika časovna oddaljenost posameznih dogodkov, ker so s tem manj dovzetni za čustveno obarvana, torej subjektivna stališča s strani tistih, ki so te dogodke neposredno preživeli.

Zgodovino pišejo zmagovalci

Povojno zgodovinopisje se zdi kot žuželka ujeta v jantarju – kompaktno, nespremenljivo in visoko cenjeno. Bog ne daj, da bi kdo karkoli spreminjal, ker bi to pomenilo revizijo te »zgodovine«. Dobro, pa saj ni potrebna nikakršna revizija, naj ostane komunistična inačica zgodovine medvojnega in povojnega obdobja, le do novih zgodovinskih dejstev se je potrebno nekako opredeliti, ali pač.

Potrebno je razumeti medvojno partizansko nasilje in reakcijo civilnega prebivalstva na to nasilje, smiselno je poznati, kaj natanko je bila t. i. domobranska zaprisega in še zlasti zakaj takšna agresija ob koncu vojne ter zakaj 100.000 po vojni »krvoločno« pomorjenih. Pristna umetnost proučevanja zgodovine naj bi bila to, da nekdo poskuša zbrati čim večje število zgodovinskih dejstev, jih med seboj povezati v celoto s hkratnim odrekanjem stalnemu ocenjevanju in kritiziranju nečesa kar se je zgodilo v nekih drugih okoliščinah, v družbi z drugačnimi vrednotami, nazori in drugačnimi možnostmi.

Lahko si mislimo, da bi bila naša novejša zgodovina videti precej drugače, če bi se v povojnem obdobju na oblasti obdržale konservativne politične in družbene sile ter zatrle komunistično opozicijo. Morebiti bi povojni učbeniki pisali o tem, da je domobrancem uspela sijajna zmaga nad komunistično totalitarno perverzijo, ki jo je Sovjetska zveza skušala vsiliti s pomočjo svojih agentov in provokatorjev okupatorskih oblasti – partizanov, s čimer je slovenski narod obvarovala številnih pobojev, kulturnega opustošenja, zatrtja verskega življenja, predvsem pa revščine.

Očistimo svojo kolektivno podzavest

Neočiščena narodova podzavest je vzrok številnim razprtijam, slabi volji, politiziranju zgodovine in še mnogim drugim nepotrebnostim in nevšečnostim. Prirejena zgodovina služi zgolj parcialnim družbenim interesom, nikakor pa ne slovenstvu kot celoti. Morda je prav v teh majskih dneh, ko se spominjamo konca zadnje svetovne tragedije, čas za novo refleksijo zgodovinske stvarnosti, za opustitev manipulacij in za to, da se zgodovini končno zazremo v oči prav takšni, kakršna je bila.

Naredimo nekaj za svoj osebni mir in za svoje zanamce. In kar je vredno še posebej izpostaviti: svet se ni začel šele leta 1945. Do tedaj se je namreč zgodilo že mnogo drugih, za slovenski narod pomembnih dogodkov, kot je npr. tolikokrat pozabljena 1. svetovna vojna, ključnega pomena za naš prostor pa je tudi obdobje med obema vojnama, navsezadnje ravno zato, da bi lahko bolje razumeli tako dogajanje v času 2. svetovne vojne kot tudi po njej.

Vir foto: http://www.rtvslo.si/slike/

44 KOMENTARJI

  1. Zgodovina in kolektivna podzavest se po zaslugi zmagovalcev precej razhajata. Ponovno zbližanje bi bila osvoboditev izpod travm.
    Zato pobudo g Domna razumem kot odrešujočo.

  2. Ker uradno zgodovino so napisali zmagovalci spopada za njihove potrebe.
    Zgodovina pa je dejansko v resnici samo ena. Taka kot je. Napisejo jo lahko samo še živeči po spominih, ali pa njihovi potomci po pripovedovanju njihovih prednikov iz prve roke. Ta interpretacija zgodovine bi se tako kolikor toliko približala dejanski, resnični zgodovini.

  3. Tisti, ki imajo že več kot 70 let prilegirani položaj v družbi, se bodo težko sprijaznili z vso resnico. Ta bi povedala, da glavni kreatorji revolucije in navideznega odpora niso bili heroji, ampak zločinci. To bi pomenilo, da si ne zaslužijo privilegijev, temveč pravično kazen. Privilegijev si ne zaslužijo tudi njihovi nasledniki, ki še naprej ogrožajo razvoj demokratične družbe enakopravnih prebivalcev.

    Tega se dobro zavedajo, zato vik in krik ob vsaki javni predstavitvi novih dejstev, ki jih kaže v bolj realni luči. Več je resnice v javnem prostoru, manj je razlogov za privilegiranost in več razlogov za obsodbo tedanje in sedanje sprijenosti nosilcev in branilcev pridobitev revolucije.

  4. Res nam je vsem potrebno in nujno še enkrat natančno-mislim zares natančno od besede do besede -prebrati zgoraj objavljeno besedilo domobranske prisege.
    Morda bi uvideli,da v njej ni nič spornega…

    • Nemci so bili tu nepovabljeni in komunisti, kot izpostava Sovjetske zveze, so bili tudi tu nepovabljeni. Slovenija, sovjetska bodeš ti, so peli.

      Bili sta dve možnosti: ali se postaviti na stran Nemcev ali komunistov. Tretje možnosti, da bi se proti okupatorju borili zunaj nadzora komunistov, ni bilo. Tudi tiste so proglasili za izdajalce in jih ubijali, kolikor so mogli. Ker so bili komunisti precej bolj kruti in diktatorski ter dolgoročno nevarnejši kot okupatorji, so se samoobrambno postavili na stran, ki je bila od napada na Sovjetsko zvezo nasprotnica komunizma. Do tedaj so bil nacisti in komunisti itak zavezniki.

      • Ali z drugimi besedami:če dopuščamo,da je bil sprejemljiv in časten upor in odpor proti enemu okupatorju,je bil tak tudi tudi proti drugemu! Komunisti so nedvomno povsod bili in so nasilni zasužnjevalci.To je dokazano dejstvo.

  5. Bistvo problema je: Ali so okoliščine opravičevale takšno prisego zaradi civilizacijsko sprejemljivih ciljev domobranstva.

    • Jaz se malo bolj strinjam s tinetom. Bili sta le dve možnosti. Tisti domobranski vojaki, ki so se postavili tako kot so se so najbrž mislili, da so “komunisti precej bolj kruti in diktatorski ter dolgoročno nevarnejši kot okupatorji”. Kar ni bilo res. V resnici so tako Komunisti kot Nacisti (in Fašisti) tekmovali v tem kdo bo krutejši, bolj diktatorski in dolgoročno nevarnejši. Pozabili ste na tretjo stran, to so bili zahodni zavezniki.

      Seveda je bila zaprisega Nacistom problematična ampak za moje pojme ne upraviči povojnih množičnih pobojev. Za moje pojme bi bilo po vojni upravičeno obsoditi na smrt odgovorne vodje izdaje ne pa vojake.

      • Vsi so bili enako kruti?

        Okupatorji so pri nas preganjali tiste, ki so se jim stvarno upirali, komunisti so preganjali tiste, ki bi jim bili morebitna ovira pri nameravanem nasilnem prevzemu oblasti. Nacisti so pobijali s t.i. humanim plinom, komunisti s krampom. Komunisti so se z noži izživljali nad nedolžnimi ženskami (jim rezali dojke, spolovila ipd.) in nekatere žive zazidali, česar nacisti, kolikor mi je znano, niso počeli. Komunistična nasilna prevzgoja ljudi v t.i. novega človeka je komunistična posebnost, ki je pohabila mnogo ljudi.

        Oboje je bilo kruto, toda komunistov v tem nihče ne dosega ali presega.

        • Enako kruti. Meja je bila samo njihova domišljija. Tudi Nacisti so poznali nasilno prevzgojo v koncentracijskih taboriščih že v tridesetih, še pred holokavstom. Nearijci in nevredni ponemčenja so pomenili suženjsko silo ali še manj – odvečna lačna usta. Nacisti so imeli tehnološko bolj sofisticirane načine ubijanja to pomeni, da bi bili dolgoročno morda še bolj učinkoviti. Ti bi rajši bil ubit s ‘humanim’ plinom mislim, meni pa bi bilo precej vseeno. Najbrž še nisi slišal za nacistični načrt množičnega pomora slovencev s poplavitvijo pol Slovenije. Ali pa za tako imenovani nacistični načrt lakote s katerim so načrtovali izstradanje tridesetih miljonov Slovanov?

          • Mislim, da se je treba pogovarjati o dejstvih. O tem, kar se je res zgodilo. Ne o tem, kaj bi bilo, če bi bilo. Treba je upoštevati, da gre pri tem, kar se ni zgodilo, tudi za propagando. In za to so spet komunisti pravi velemojstri.

            Poleg tega. Komunisti so okupacijo Jugoslavije in pred tem drugih držav tolerirali. Saj so bili zavezniki nacistične Nemčije in komunistične Sovjetske zveze. Obeh agresorjev.

          • Pongre: “za moje pojme ne upraviči povojnih množičnih pobojev”.

            Za vašo notranjo rabo:

            1. Ocena fikcije hipoteze:

            Osredinimo se v jedrno točko navedenega, zato da bi nekoč prenehala slovenska notranja konfuzija.

            Jedrna točka navedenega nosi svoje središče. V središču točke je fikcija hipoteze. Fiktivna hipoteza je o tem, ‘ali naj Slovenec upraviči povojne množične poboje ali ne”. Ob že tako fiktivni hipotezi se nato neutemeljeno po prosti volji izvaja še ocenjevanje krivde in nekrivde.

            To ocenjevanje fiktivne hipoteze po prosti volji je jedro notranje konfuzije, ki mora nekoč prenehati.

            2. Vir fikcije hipoteze:

            Med neusahljivimi viri te fikcije hipoteze je večdesetletna prokomunistična indoktrinacija. V jedrni točki te indoktrinacije pa se nahaja fikcija demokratične razprave.

            Fikcija demokratične razprave temelji na dveh silovito, a nekritično promoviranih tekstih, ki v svojem jedru fingirata gornjo hipotezo. To sta tekst S. Hribar Krivda in greh, objavljen v Kocbekovem zborniku iz 80. let prej. stol 1987 (1984) in odgovori intervjuvanega Edvarda Kocbeka v knjigi Edvard Kocbek – pričevalec našega časa iz 70. let prej. stol.

            Jedrna točka navedenih tekstov sproža svoj patogeni nukleus v slovensko družbo takole. V videz humano demokratičnega teksta se fingira naslednje. Fingira se izrek izven-sodne obsodbe in to, da se na izven-sodni način osenjuje krivdo neidentificiranim prizadetim osebam iz “povojnih množičnih pobojev”.

            To je fingirano, kajti od tekstov dalje in še danes gre dejansko za okoliščine, v katerih prizadete osebe sploh (še vedno) niso veljavno-sodno identificirane. Ne le neidentificirane. Tudi druge okoliščine, v katerih so te osebe prizadeli, niso ugotovljene. Nadalje je v tekstih, ob govoru o “pobitih ljudeh brez sodbe”, hkrati sfingiran izrek izvensodne kazenske obsodbe prizadetih oseb z obsodilno identifikacijo. Obsodilna identifikacija neidentificiranih oseb, pobitih brez sodbe, v času, ko ni vojne, je na primer taka: “izdajalec, domobranec, morilec”.

            3. Fikcija hipoteze:

            S pro-komunistično izvensodno obsodilno identifikacijo je prizadetim osebam, ki sploh še niso niti veljavno identificirane, odvzeta starodavna varovana človekova pravica o dokaznem bremenu tistega, ki zatrjuje. Ta je sestavni del njihove varovane pravice do domneve nedolžnosti. Nedolžnosti.

            Tu je jedro notranje konfuzije, ki mora nekoč prenehati.

            Prizadete osebe iz “povojnih množičnih pobojev” so nedolžne osebe. Nedolžne osebe.

          • @Žiga Stupica
            Že že, legalno so nedolžne enostavno zato, ker ni bilo veljavnih sojenj. Ampak to ne pomeni, da ni dokazov o kolaboraciji ali pa, da kolaboracija ni obstajala. Nismo živeli v balončku. Hitler je sejal zlo po vsej Evropi pri nas pa naj bi bilo nekako drugače?

          • @Žiga Stupica
            Jaz poizkušam odgovoriti na vprašanje kakšno bi bilo pravilno ravnanje povojnih oblastnikov. Kako so ravnali v resnici že vemo.

          • Pongre …”ker ni bilo legalnih sojenj”
            ——
            Ne zato.
            Nedolžni so zato, ker sedaj po vseh teh pričevanjih že vemo, na čem je temeljil komunizem. Na ustrahovanju in mučenju ter tudi umorih nedolžnih, potencialnih nasprotnikov, ki so vedeli kam tak sistem pelje.

          • Ocenjevanje fiktivne hipoteze, češ da »za moje pojme ne upraviči povojnih množičnih pobojev«, implicira novo izvensodno obsodbo v izvensodnih pobojih prizadetih nedolžnih oseb. Persitsiranje, ki implicira izvensodno obsodbo prizadetih nedolžnih oseb, kot na primer z »Že že, legalno so nedolžne enostavno zato, ker ni bilo veljavnih sojenj. Ampak to ne pomeni, da ni dokazov o […] Jaz poizkušam odgovoriti na vprašanje kakšno bi bilo pravilno ravnanje povojnih oblastnikov. Kako so ravnali v resnici že vemo.«, je pravtako neutemeljeno.

            Samoprevara fikcije demokratične razprave, v kateri se implicira novo in novo izvensodno obsodbo v izvensodnih pobojih prizadetih nedolžnih oseb, je jedro slovenske notranje konfuzije, ki se mora nekoč nehati.

          • Ocenjevanje fiktivne hipoteze, češ da »za moje pojme ne upraviči povojnih množičnih pobojev«, implicira novo izvensodno obsodbo v izvensodnih pobojih prizadetih nedolžnih oseb. Persistiranje, ki implicira izvensodno obsodbo prizadetih nedolžnih oseb, kot na primer z »Že že, legalno so nedolžne enostavno zato, ker ni bilo veljavnih sojenj. Ampak to ne pomeni, da ni dokazov o […] Jaz poizkušam odgovoriti na vprašanje kakšno bi bilo pravilno ravnanje povojnih oblastnikov. Kako so ravnali v resnici že vemo.«, je pravtako neutemeljeno.

            Samoprevara fikcije demokratične razprave, v kateri se implicira novo in novo izvensodno obsodbo v izvensodnih pobojih prizadetih nedolžnih oseb, je jedro slovenske notranje konfuzije, ki se mora nekoč nehati.

          • Ni ne samoprevara ne fikcija ampak samo logično sklepanje. Kolaboracija je zgodovinsko dejstvo, ki ga priznavajo vsi slovenski zgodovinarji. Ponarejanje zgodovine z domobranske strani ne bo prav nič spremenilo resnice, tako kot ga ni spremenilo ponarejanje zgodovine s komunistične strani. Se pa sprašujem, če bi pri nas prepoved zanikanja holokavsta morda lahko dvignila nivo politične kulture.

          • Tako je do prej neozaveščena notranja samoprevara, z videzom demokratično dobronamerne in konstruktuvne razprave, končana.

            Samoprevara je končana po notranji ozavestitvi tega, da se je v dilemo »za moje pojme ne upraviči povojnih množičnih pobojev” implicitno zakrilo izrekanje izvensodne obsodbe nedolžnim, izvensodno pobitim, osebam. Persistiranje v novi in novi izvensodni obsodbi, na primer s »kolaboranti«, ne nahaja več v strukturi podzavesti.

            Ven iz podzavesti je odsedaj to netenje močnega čustva nenaklonjenosti (sovraštva) v racionalnem in naklepnem.

            V izvensodnih »povojnih množičnih pobojih« prizadete osebe v še vedno neugotovljenih okoliščinah, v katerih sploh (še vedno) niso niti veljavno identificirane, pa so nedolžne osebe.

          • Napisal sem “Seveda je bila zaprisega Nacistom problematična ampak za moje pojme ne upraviči povojnih množičnih pobojev. Za moje pojme bi bilo po vojni upravičeno obsoditi na smrt odgovorne vodje izdaje ne pa vojake.” Nikogar implicitno ne obsojam. Res sem napisal “upravičeno obsoditi,” s tem sem mislil pravično soditi in v primeru ugotovljene krivde tudi obsoditi. Naj razložim še enkrat, ker si ven izpeljal reči, ki jih jaz ne trdim:

            Zaprisega Nacistom je problematična saj pomeni obsodbo slovenskega naroda na uničenje, ponemčenje in izbris. Vendar menim, da obstajajo olajševalne okoliščine, ki mnogim udeležencem zmanjšujejo krivdo ali je razrešujejo. Okoliščine kot so zavedenost ali nepoučenost. Ocenjujem, da bi zaradi olajševalnih okoliščin, v državi kjer vlada pravna država, večina domobranskih vojakov ne bi dobila najvišje možne kazni. Veliko težje pa verjamem v nedolžnost domobranskega vodstva. V nedolžnost ljudi, ki so se zavedali kaj predstavljajo Nacisti, kakšni so cilji nacizma, pa so se jim vseeno zavestno podredili. NE obsojam ampak trdim, da vsaj njim se v delujoči pravni državi ne bi dajalo splošne amnestije ampak bi se jim sodilo.

            To sem hotel povedati in prosim ne mi več podtikat izmišljotin. Kaj jaz mislim vem jaz veliko bolje kot nek domišljavec, ki misli, da ima dostop v mojo podzavest.

          • Pongre .. “kaj jaz mislim vem”
            —–
            Ravno v odnosu z drugim se nam kažejo nerazrešeni konflikti, ki jih nezavedno nosimo v podzavesti.
            Zato je modro prisluhnit drugemu, kaj nam ima za povedat.
            Preko odnosov rastemo, a le če smo iskreni tako do sebe, kot do drugih.

          • Ko se kot globoko indoktrinirana oseba zavemo (ozavestimo) svoje indoktrinirane samoprevare, s tem še ni konec notranjega konflikta. Ozaveščena, a ne razrešena, samoprevara še naprej persistira notranjo napetost. Toda, ker je sedaj ozaveščena, to okrepi notranji konflikt s čutom moralnosti. Ta konflikt še poveča napetost (frustracijo).

            Pri osebi z okrepljenim čutom moralnosti lahko moralnost prevladala, a tu ni čarobnega zdravila. Prevlada moralnosti bo omogočila nadaljnjo samoozavestitev lastne indoktriniranosti in samospremembo. Šele to bo vodilo v razrešitev konflikta in zmanjšalo raven notranje napetosti. (V drugem izidu pa bo prevladalo kaj drugega, na primer jezni odziv zoper predmete in druge osebe.)

            V izvensodnih »povojnih množičnih pobojih« prizadete osebe pa so nedolžne osebe. Brez ampak, brez jeze.

          • Priznam, zaradi svojih notranjih konfliktov zlivam jezo na nedolžne domobrance. Oni so samo varovali svoje domove pred zlobnimi komunisti zato oni niso odgovorni za svoje zločine. Partizanski gverilci so bili šibki, domobranci pa so bili močni, ampak to ne zaradi tega, ker so jih plačevali nacisti in jim tudi prijazno priskrbeli orožje in opremo in jih postavili na oblast. Če bi zmagali nacisti bi domobrancem prijazno priznali slovensko republiko in tako bi domobranci, po zmagi nacizma, gotovo lahko razpisali svobodne demokratične volitve. In ne, ne jezim tiste, ki svojo odgovornost skrivajo za nedolžnimi. Prelaganje odgovornosti na nedolžne je menda povsem moralno in upravičljivo v novem pravnem sistemu, ki nam ga obljubljate.

          • Domobranci so toliko odgovorni za svoje zločine, kolikor so odgovorni zavezniki za bombandiranje Nemčije in Japonske. Kot je znano, so bili v Nuerenbergu procesuirani samo napadalci.

            Slovenski komunisti niso nič prispevali k porazu Nemcev. Nemci bi bili poraženi v vsakem primeru. Toda brez komunistov bi konec vojne dočakali v demokratičnem družbenem sistemu in ne v diktaturi. In z bistveno manj nedolžnih žrtev ter manj pobitih, zaprtih, pregnanih in oropanih razrednih sovražnikov, ki so predstavljali cvet naroda.

            Kdor se hoče dokopati do resnice, mora pozabiti na propagandno komunistično interpretacijo zgodovine.

          • Same pravljice. Če bi razumel samo slovensko bi se imel razlog zamisliti nad svojo indoktriniranostjo in omejenostjo ampak na srečo razumem več jezikov. Resnici na ljubo tako v slovenski literaturi kot v mentaliteti človek kaj hitro trči ob intelektualno omejenost. Brez komunistov, v demokratičnem družbenem sistemu in ne v diktaturi, bi po vojni pač vseeno bila sojenja domobranskemu vodstvu zaradi narodne izdaje. Če ne bi bilo komunistov bi pač tudi nacisti lažje uresničevali svoje cilje. Brez komunistov bi bila situacija bolj podobna tisti v Franciji v istem obdobju. Seveda v seštevku bi bilo bi manj žrtev, to gotovo drži. Koliko manj pa lahko špekuliramo – ni možno izračunati z enostavnim seštevanjem in odštevanjem saj bi se dogodki odvijali drugače.

          • Brez komunistov ne bi bilo niti domobrancev niti narodne izdaje. Brez revolucije ne bi bilo kontrarevoucije. Treba je znati ločiti med vzrokom in posledico.

            Bili bi samo t.i. plavi, ki so bili zavezniki zahodnih sil in ne sovjetskih komunistov.

          • Vzrok so bili tako komunisti kot nacisti. Trditi, da brez komunistov ne bi bilo domobrancev je delanje računa brez krčmarja. Krčmar so bili v tem primeru nacisti.

          • Vaške straže so nastale zaradi obrambe pred komunisti in ne zaradi okupatorja. Saj okupator civilistov ni pobijal brez vzroka in v njih ni videl razrednih sovražnikov. Okupator logično ni hotel spodbuditi še več sovraštva domačinov zoper sebe. Domačini so okupacijo s stisnjenimi zobmi pač nekako prenašali.

            Domobranci, ki so se borili proti revolucionarjem, so v okupatorju videli manjše zlo, kot v komunistih. Okupator je bil v njihovih očeh še vedno zlo. Obratno so komunisti okupacijo videli kot dar, ki jim je omogočil izvedbo boljševistične revolucije. Do napada na SZ so jo celo podpirali, tako kot so podpirali okupacije drugih držav, ki sta jih v medsebojnem dogovoru izvedli Nemčija in Sovjetska zveza.

          • Seveda je bil v njihovih očeh okupator manjše zlo saj so z njim hvaležno sodelovali. Še več, okupatorju so se podredili, bili so okupatorjeva desna roka. To so pač dobri izgovori, če komunistov ne bi bilo, bi okupator vseeno potreboval svojo desno roko.

        • Kaj bi bilo, če bi bilo, ne vemo. Dejstvo je, da so se domobranci uprli komunističnemu terorju in ne slovenskemu ljudstvu na splošno.

          Res je tudi, da so odpor proti komunistom izvajali kot sodelavci okupatorja. Toda res je tudi, da so tudi komunisti na mnogo načinov sodelovali z okupatorjem. Za to obstaja dovolj dokazov. Komunisti so bili za nasilen prevzem oblasti pripravljeni sodelovati s komerkoli. Tudi z okupatorjem. Sploh so pa tedaj delovali v imenu drugih agresorjev, Sovjetske zveze.

          • Komunisti so med vojno poizkušali nasilno prevzeti oblast medtem, ko domobrancem so podelili oblast nacisti, ki so nasilno prevzeli oblast. Domobranci dejansko so nasilno prevzeli oblast preko posrednika. In, kot neumorno ponavljate, to menda samo zato, da bi se uprli komunističnemu terorju. Kako zelo požrtvovalno od teh demokratičnih domobrancev, da so sprejeli ponujeno oblast.

          • No, gospod Pongre vsaj priznate, da kakih drugih možnosti ni bilo? Če bi bili samo na policijski ravni, kar je po mednarodnih pravilih dovoljeno in ne sme biti kaznivo, bi sicer bilo vse v redu. Pa so smeli ostati na omenjeni ravni?

          • @AlFe Seveda niso smeli. Pod okupacijo ni bilo demokracije, ne komunisti ne domobranci med vojno niso bili demokrati.

    • Ker smo tudi mi spadali v območje, kjer sta se prekrivala nacistični in sovjetski vpliv, smo dejansko imeli izbiro med kladivom in nakovalom.

  6. Strinjam se s Tinetom! Usodni čas, usodna odločitev! Besedilo prisege ne more prikriti zločinov komunizma. Domobranci niso imeli izbire! Odločili so se za življenje, sicer bi jih pobili na domačem pragu. Za razliko od Nemcev so komunisti pobijali tudi tiste, ki bi morda kdaj lahko bili njihovi nasprotniki!

  7. Kakorkoli že: brez dolgoveznega pisanja in pleteničenja in umovanja so množični poboji po končani vojni pa tudi med njo zajetih vojakov, civilistov, domobrancev ali komunistov ali celo nacistov zverinstvo brez primere. Večina ljudi je bila zmanipulirana, zapeljana ali prisiljena sodelovati na katerikolj strani in zato nedolžna. Za množično morijo ljudi ni prav nobenega izgovora in je celo oznaka “zverinstvo” žaljiva za zveri. Tako gnusno početje si lahko omislijo samo ljudje!

  8. Odločilna okoliščina za nizko stopnjo kolaboracije domobranstva z Nemci, je dejstvo, da so komunisti sejali teror po slovenskih vaseh in mestih.

    Domobranci niso imeli druge varne izbire, da se zatečejo k nizki stopnji kolaboracije in tako preprečijo teror komunistov nad Slovenci.

    • Prej je bila to olajševalna okoliščina. Morda se je zdela kolaboracija varna izbira, seveda pa ni bilo varnih izbir.

      • In kaj ima kolaboracija dejansko opraviti s povojnimi poboji? Za kolaboracijo je bila celo izrečena amnestija. Torej?!

        • Se strinjam, pravim da kolaboracija bi bila smiselna obtožba za sojenja po vojni. Smiselna v neki hipotetični Sloveniji, v času po drugi svetovni vojni, kjer bi veljala vladavina prava in človekove pravice.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite