Ob izidu knjige spominov Drobci zamolklega časa objavljamo drugi del intervjuja s Francetom Pibernikom, katerega prvi del lahko preberete na povezavi.
Udba se je seveda zanimala tudi za zamolčane in prepovedane ustvarjalce, ki ste jim posebno pozornost posvetili po letu 1990. Zakaj so vas literati, kot so Balantič, Hribovšek, Vodnik, Potokar, Mauser, Udovič, Truhlar in še kdo, tako pritegnili?
Balantič se je zgodil spontano, se je pa z njim odprlo široko področje, ki je že zaradi uradno deklariranega negativnega odnosa vzbujalo zanimanje, hkrati pa je njihova duhovna podoba ponujala izjemne možnosti, da sem pobliže spoznaval literarne tokove tako razvejane slovenske književne stvarnosti kot tudi izjemne osebnosti, med katere od matičnih na prvem mestu imenujem Jožeta Udoviča, na drugem njegovega prijatelja pesnika Vladimirja Truhlarja.
Ker je ta čas »vroča« razprava o (ne)ohranjenosti in (ne)dostopnosti udbovskega arhivskega gradiva, se kar vsiljuje vprašanje, koliko ste iz tega »ovaduškega« vira lahko črpali snov za literarno raziskovanje? Koliko pa vam je bil v pomoč razvpiti D-depo NUK?
Odkrivanje gradiva po vseh mogočih arhivskih lokacijah je šlo zelo počasi. V udbovski arhiv sem prvič prišel šele leta 1993, in sicer ob pomoči Ivana Bizjaka, ki je tega leta postal notranji minister in je bil moj učenec na kranjski gimnaziji. Tudi gradivo iz cekajevskega arhiva je prihajalo pozneje in po koščkih. Kar zadeva D-depo v NUK, je bil še najlaže dostopen, vendar je šlo zgolj za tiskano gradivo, za revijalne in druge objave iz zdomstva, medtem ko sem marsikaj iz tujine moral pridobiti po zasebni pošti, a tudi to je bilo vse pod nadzorom.
Pri svojem delu ste torej iskali stik tudi s sorodniki in prijatelji zamolčanih pesnikov in pisateljev. Ali so vam, po vsem trpljenju, ki so ga prestali sami in njihovi bližnji, zmogli takoj zaupati?
Pomemben del virov pri raziskovanju zamolčanih avtorjev so bili dopisovanja in zlasti pogovori z bližnjimi. Včasih so bili v začetku tudi zadržani, večina pa je v pogovorih delovala dobrovoljno, bila pravzaprav začudena, da se kdo sploh zanima za njihove usode, povsod pa z mero zavedanja, da gre za hudo občutljive stvari. Tako so se mi odkrivale neznane zgodbe posameznikov in celih družin, kdaj skrajno tragičnih. Lahko pa si predstavljate, kako je bilo poslušati zgodbe treh ljudi, ki so preživeli strahotno noč med partizansko oblego postojanke v Grahovem, posebno če vemo, da so hišo rušile tudi topovske granate.
Ali je pri preučevanju pesnikov in pisateljev, kakršen je Balantič, mogoče priti do točke, ko raziskovalec reče: »Zdaj o njem vem vse!«
Vsaj v mojih primerih zagotovo ne, celo pri Balantiču ne, čeravno ga raziskujem več kot trideset let. Komaj zdaj sem v Arhivu Republike Slovenije prelistaval zapisnike sej centralnega komiteja ZKS in zapisnike sej ideološke komisije tega foruma iz leta 1966, ker so takrat v političnem vrhu odločali o usodi Balantičeve zbirke. Pa najbrž so še kakšne možnosti, ki se odprejo nepričakovano. Torej o Balantiču ne vem vsega, lahko pa da od vseh, ki so se ga lotevali, o njem vem največ.
Ali je slovenska literarna srenja zamolčane pesnike in pisatelje že scela sprejela medse?
Načelno da, v praksi pa ne. Izjema je pravzaprav Balantič, o katerem se je ves povojni čas veliko govorilo, pa ne samo v literarnih krogih, ampak tudi v visoki politiki, povsem nekaj drugega pa se dogaja drugim zamolčanim avtorjem, tako matičnim kot zdomskim. Kdo naj zamolčanim vrne petdeset let zamolčanosti? Opravljenih je bilo veliko poskusov, s katerimi so posamezni literarni zgodovinarji poskušali vključiti pomembnejše zamolčane avtorje v celoten ustvarjalni proces, a, žal, ostajajo stvari nedorečene, mogoče tudi zato, ker naša literarna zgodovina po osamosvojitvi ni doživela nujne in temeljite prenove.
Za literarni prostor je veljalo, da je bil prostor izrazitih nasprotij: ideoloških, konceptualnih, prostor, kjer je prihajalo do trkov močnih egov. V ta prostor ste vstopali kot svojevrsten mediator, npr. z organiziranjem literarnih večerov, simpozijskih srečanj, javnih dopisovanj s številnimi umetniki. Kaj ste si od tega obetali in kaj dejansko uresničili?
Ko sem prišel v Kranj, so se šele začele izraziteje oblikovati kulturne ustanove. Prešernovo gledališče je delovalo neprofesionalno, največ dejavnosti so pokazali muzealci in v sodelovanju z likovniki začeli s stalnimi razstavami in srečanji v Prešernovi hiši. Skupaj z nekaterimi književniki so kmalu oblikovali skupino, ki je bila sposobna osnovati klub kulturnih delavcev s stalnim programom. Tu sem več let skrbel za književna srečanja uveljavljenih posameznikov, zanimivi pa so bili pogovori z uredništvi, denimo Sodobnosti ali Perspektiv. V bistvu smo tako zapolnjevali sicer kulturno precej siromašno mesto. Šli smo naprej, organizirali srečanja slovenskih pesnikov in uspeli pri Gorenjskem glasu s štirinajstdnevno literarno prilogo Snovanja. S temi srečanji smo navezali stike z Ljubljano, z mnogimi ustvarjalci, kar mi je pozneje omogočilo, da sem se lotil dopisovanj in pogovorov z najbolj znanimi književniki. Zame je bil ključnega pomena stik z aktualno pišočo literarno srenjo.
Niste le literarni raziskovalec, temveč tudi ploden pesnik z več zbirkami. Kaj je temeljni navdih vašega pesniškega dela?
Pesnjenje je skrajno področje osebnega izražanja, a temelj vsega je notranji navdih ob osebnih doživetjih mladostnika, v ospredju so čustveni vzgibi, zame je bila pomembna narava. Pozneje se je izpoved očitneje preusmerjala v refleksijo družbe in sveta, kakor sem ju sodoživljal. V nadaljevanju so se stvari poglabljale in ostreje zarisovale, končno sem obstal pred neskončnostjo vsemirja in pred problemi, ki jih odpira metafizika.
Bili ste član in tudi predsednik komisije za literaturo pri Prešernovem skladu. Kako se spominjate tega dela? Ali je bilo preprosto izoblikovati enoten predlog, ki ste ga ponudili upravnemu odboru?
Sodelovanje v različnih republiških odborih, komisijah in žirijah, kjer sem srečeval zelo zanimive ljudi, tudi direktorje in ministre, mi je prineslo preprosto vednost o zadevah, ki so se dogajale na državni ravni. Ob srečevanju s stvarnostjo, ki je bila predmet naših obravnav, je odpadlo precej bleska neke namišljene veličine. V dveh primerih, ko sem bil predsednik komisije za literaturo, sem izkusil, kako v takih skupinah izsiljujejo kuhinje iz ozadja in si posamezni člani jemljejo preglasovalno pravico. Ko zaradi generacijskih razlik nismo mogli do enotnega predloga, sem upravnemu odboru sam predlagal avtorja, ki je najbolj ustrezal temeljnim določilom pravilnika, kar se je zgodilo ob predlogu za nagrado Borisu Pahorju leta 1992.
Dovolite, da s kakšnim vprašanjem vstopimo tudi v vašo družino. Kako so domači, žena in otroci, gledali na obsežno terensko delo, ki je brez dvoma zahtevalo veliko časa?
Ustvarjanje dóma in družine nama je z ženo, likovno pedagoginjo, nalagalo mnoge težave, preden sva otrokom, sinu Andreju, hčerkama Mariji in Barbari, mogla omogočiti kolikor toliko spodobno bivanje, gotovo pa je bil vsakdo izmed njih po svoje, tudi zaradi moje odsotnosti, prikrajšan za marsikaj, kar so njihovi sovrstniki imeli. Družbena zaznamovanost je osebno lahko bridka, odvisno tudi od posameznikovega značaja, vsekakor pa nobeden od najinih otrok ni mogel nikoli dobiti štipendije.
Knjigo Drobci zamolklega časa ste posvetili pokojnemu sinu Andreju. Ali sta oče pesnik in sin likovni umetnik kdaj naredila kakšen skupen projekt?
Najini otroci so od zgodnjih let naprej veliko risali, v osnovni šoli pa vsi trije sodelovali na številnih mednarodnih razstavah otroških likovnih del in so vsi trije dobivali priznanja, na primer v New Delhiju, najmlajša Barbara tudi v Tokiu. Marijo so v gimnazijski dobi pritegnile knjige in se je po maturi vpisala na primerjalno književnost, Barbara se je posvetila glasbi, posebej orglam, Andrej pa kiparstvu in je že kot študent imel manjše samostojne razstave. Ker se je v Prešernovi hiši ponujala priložnost za skupno razstavo – tam je bilo več razstav na temo likovni prostor poezije –, sem mu predlagal, da bi likovno oblikoval mojo misel: Ali ste kdaj pomislili, kako je tistim na kolenih. Razstava je pod naslovom Druga prisotnost izpostavljala prikrit problem ljudi, ki jih je neprizanesljivi čas osebno prizadeval in zaznamoval, torej ponižane in razžaljene. Andrej je besedilo oblikoval v glini in ga postavil na tla osrednjega prostora, po steneh pa dodal svoje risbe.
Vaš oče je pred vojno kot podžupan zaradi odsotnosti župana, ki je postal državni poslanec v Beogradu, operativno vodil domačo občino Komenda. Ali vas je kdaj v demokraciji vleklo v politiko?
Velikokrat sem razmišljaj o tem, kako se je moj oče, preprost, a gospodaren kmet, v času med obema vojnama v domačem kraju dejavno vključeval v spopad med liberalno in katoliško stranjo, jaz pa z visokošolsko izobrazbo stojim zunaj vsega političnega dogajanja. Šlo je preprosto za to, da v povojnem totalitarnem sistemu ni bilo mogoče politično delovati zunaj enoumja in smo bili že od vsega začetka tako rekoč izločeni iz družbenega sodelovanja. Mislim, da se je moj problem družbene dejavnosti v celem prenesel v literaturo, saj je danes jasno, da je literatura v povojnem času imela pomembno družbeno vlogo, ki je za večino predstavljala neodvisen duhovni prostor. Zato tudi po osamosvojitvi politično življenje spremljam bolj od daleč, oziroma se omejujem samo na literaturo, ki pa s svojo angažiranostjo marsikdaj posega neposredno v družbeno dogajanje.
Foto: Gimnazija Vič
