Princip je isti, vse ostalo so nianse

32
Foto: e-novine.com.
Foto: e-novine.com.

Lansko leto je pri Inštitutu Karantanija izšla knjiga Milovana Đilasa, Novi razred. Analiza komunističnega sistema. Slovenci smo tako prevod v slovenskem jeziku dobili prvič, čeprav je bila knjiga napisana že leta 1957 in je bila do danes prevedena že v več kot 40 jezikov. Delo, ki je bilo dolga desetletja v Jugoslaviji prepovedano (prva izdaja je izšla v New Yorku), se je znašlo skupaj z Orwellovima deloma Prašičja farma in 1984 celo na seznamu stotih najbolj vplivnih knjig, napisanih po drugi svetovni vojni. Kot je v predgovoru h knjigi napisal Bernard Nežmah: »Neobstoječi Đilas, ki je hiral v zaporskih celicah, je postal svetovni kritik Titovega režima gospostva partijskega razreda.« Zaradi knjige je bil Đilas, ki je bil pred tem že obsojen in zaprt zaradi pozivov k večji demokraciji in svobodi izražanja mnenj (objavljenih v reviji Borec), ponovno postavljen pred sodišče ter si s tem delom, ki so ga njegovi znanci pretihotapili iz države ter tako omogočili objavo, zaradi delikta sovražne propagande prislužil še dodatnih sedem let zapora. Toda to ni bilo vse. Đilasu, ki je veljal do leta 1954 za enega najtesnejših sodelavcev maršala Tita in je postal za kratek čas celo predsednik zvezne skupščine SFRJ ter so v njem nekateri videli Titovega naslednika, so po objavi te knjige poleg svobode odvzeli še odlikovanje narodnega heroja ter vojaški čin. V Jugoslaviji je tako postal neobstoječa oseba, po izstopu iz Zveze komunistov pa je ostal še brez plače in sredstev za preživljanje. Kot je napisal Nežmah: »Potem se mu je nasmehnil nadrealistični paradoks. Honorarje za članke v Borbi je pošiljal kot pomoč knjižnici v Nikšiću, po odstavitvi pa so mu tamkajšnji pravoverni komunisti vrnili denar, češ da ni vreden, da bi jim ga podaril.« Vrnjeni denar je Đilasu in njegovi družini v takih razmerah prišel še kako prav. Toda čeprav je postal doma in v svetu eden najbolj znanih in odločnih kritikov komunističnega sistema, se do konca življenja ni odpovedal komunistični ideji.

Novi razred je vsekakor delo, ki bi ga moral prebrati vsak Slovenec. Knjiga namreč popolnoma razgalja komunizem in njegove tvorce. Avtor nas skozi poglavja analitično pelje od izvorov komunistične ideologije do sedanjega sveta (sveta, kakršen je bil, ko je bila knjiga napisana – ki pa ni dosti drugačen od sveta, v katerem v Sloveniji danes živimo). Pojasni razliko med zgodnjimi revolucijami, ki jih je doživel svet, in komunistično revolucijo. Jasno pove, da ne gre za podoben proces, ampak da je komunistična revolucija na glavo obrnila vse zakonitosti prejšnjih. Če so revolucionarne metode in stranke po koncu državljanske vojne in tuje intervencije v vseh zgodnejših revolucijah usahnile in je sledila odprava teh metod in strank, pa po komunističnih revolucijah »komunisti nadaljujejo tako z metodami kot oblikami iz časa revolucije in njihova partija šele tedaj prevzame skrajno obliko centralizma in ideološke ekskluzivnosti« (str. 35). Če je bila v zgodnejših revolucijah vsaj obrobna pozornost namenjena odstranitvi resničnih nasprotnikov, nikakor pa ne tudi tistih, ki bi nasprotniki šele lahko postali, pa se v komunizmu niso borili samo proti dejanskim nasprotnikom, temveč tudi proti vsakemu potencialnemu. Đilas ob primerjavi zgodnejših revolucij in komunistične napiše, da je bil pri zgodnjih revolucijah končni rezultat pogosto večja pravna varnost in večje državljanske pravice, kar je ravno obratno kot pri komunistični revoluciji. Revolucionarje, ki so dejansko sprejemali ideje revolucije ter verjeli v njihovo uresničitev, so navadno likvidirali, ohranila pa se je tista skupina znotraj revolucionarnega gibanja, ki je revolucijo razumela kot dostop do oblasti. To trditev je na svoji koži občutil tudi sam Đilas, ki sicer ni bil likvidiran, ga je pa oblast izbrisala iz javnega življenja, kar za nekaj let zaprla, mu leta 1955 sodila in ga obsodila na tajnem (!) procesu, mu vzela potni list in prepovedala potovati (kasneje je morala nekatere ukrepe tudi zaradi njegove prepoznavnosti v tujini omiliti).

Po prevzemu revolucije se tako oblikuje nov razred, katerega značilnosti v ločenem poglavju Đilas zelo dobro popiše. Za slovenski prostor je opis še toliko bolj zanimiv (ali šokanten), ker se skoraj popolnoma še vedno ujema s karakteristiko današnje slovenske oblasti. Novi razred tako črpa svojo moč, privilegije, ideologijo in navade iz posebne oblike lastnine – »kolektivne lastnine, ki jo /novi razred/ upravlja in z njo razpolaga v imenu države in družbe«. Kot pravi Đilas: »Če bi komunistom odvzeli njihove lastninske pravice, bi to pomenilo, da bi jih ukinili kot razred. Če bi jih prisilili, da dopustijo udeležbo pri tem lastništvu tudi drugim družbenih silam ali natančneje, da jim dovolijo, da njem odločajo, bi jim odvzeli monopol nad lastnino, ideologijo in oblastjo. To bi bil začetek svobode in demokracije v komunizmu, konec komunističnega monopolizma oz. totalitarizma. Dokler se to ne zgodi, ni mogoče govoriti o resnih, bistvenih spremembah v komunističnih sistemih, vsaj ne s stališča tistih, ki resno razmišljajo o družbenem napredku.« (str. 59) V tem poglavju je novi razred res razgaljen.

Zelo zgovorno je tudi poglavje o partijski državi, katere vzpostavitev sledi po formiranju novega razreda. Kot pravi avtor, ljudje v tej državi zelo hitro ugotovijo, kaj smejo in česa ne. Prebiranje tega poglavja nam omogoča res bolje razumeti tudi današnjega človeka v našem prostoru. Đilas namreč zelo nazorno oriše pot, ki jo mora narediti državljan partijske države, če hoče v njej preživeti. V komunistični državi je cela vrsta funkcij pridržanih izključno samo za člane partije, državo in vojsko komunisti obravnavajo izključno kot svoji orodji. Pomembno vlogo ima za komuniste sodstvo, kjer je sestava zelo pomembna, »saj bi tako imeli zagotovilo, da bo še naprej odločalo v skladu z nameni partije oz. v duhu socializma« (str. 91). Za partijsko državo je bistvena osebna diktatura, monopol nad idejami oziroma obvezna idejna enotnost pa je samo njena dopolnitev in maska. Komunisti so tam, kjer niso na oblasti, zagovorniki najbolj demokratičnih ukrepov, ker to olajšuje njihov boj. Partija je v času boja za oblast celo lahko voditeljica delavskih množic in se bori za njihove interese, takoj »ko prevzame oblast, pod pretvezo, da je nosilka interesov delavskega razreda in delovnega ljudstva, pa prevzame popoln nadzor in vse dobrine v svoje roke« (str. 99). Komunisti pa postanejo tudi nasprotniki vseh demokratičnih oblik, ker naj bi bile »buržoazne«. In kot pravi v nadaljevanju tega poglavja, je »tovrstni totalitarni vladavini diktatura proletariata teoretsko opravičilo ali v najboljšem primeru ideološka maska za oblast peščice oligarhov« (str. 100). V tem poglavju tudi razloži, zakaj komunistična država ni pravna država in na kakšen način ta deluje, ko mora nekomu dokazati »sovražno dejavnost«. Ne pozabi tudi omeniti, kako postane jezik pod komunizmom nekaj drugega. Na to že vrsto let opozarja tudi Justin Stanovnik, tu pa tudi Đilas jasno napiše, da »so besede sicer iste, toda izrazi, pojmi, notranji smisel pa so samo njihovi, komunistični« (str. 125).

Đilas se v knjigi posveti tudi dogmatizmu v gospodarstvu, do katerega pride po prevzemu komunistične oblasti. Sindikalne in druge poklicne organizacije vidi zgolj kot privesek edinega lastnika in oblastnika – politične oligarhije, saj drugega zaradi svojega namena in delovanja po njegovem ne morejo biti.

Za naš čas in prostor, za razumevanje odsotnosti kritičnosti pri današnjem človeku v Sloveniji, ki je šel skozi ves proces preoblikovanja v novega človeka, je zelo pomembno tudi poglavje z naslovom »Tiranija nad razumom«. Novemu razredu ni dovolj, da si človeka podjarmi s prevzemom njegove lastnine, hoče tudi njegov razum. Tako voditelji stalno »dvigujejo« zavest, ljudi spodbujajo, da »proizvajajo«, polnijo jim glave s plehkimi marksističnimi obrazci in plehkimi političnimi stališči voditeljev. Ljudi stalno silijo k izražanju vdanosti socializmu in »prepričanju ljudi o nezmotljivosti in resničnosti obljub voditeljev«. Državljana v komunističnem sistemu, tako Đilas, nenehno grize vest, da je kaj naredil narobe ter mora stalno dokazovati, da ni sovražnik socializma. K takemu vedenju silita tudi šolski sistem in vsa družbena in intelektualna dejavnost. »Novinarji, ideologi, plačani pisci, posebne šole, odobrene vladajoče ideje in ogromna materialna sredstva se namenjajo za to »dvigovanje« socializma.« (str. 160). Oblast skuša na vse načine onemogočati izražanje vsake zavesti, drugačne od uradne. Đilas sicer pravi, da tudi v komunizmu ljudje razmišljajo, celo razmišljajo drugače, kot je predpisano, toda njihovo razmišljanje »ima dva obraza – enega zase in svoje bližnje, drugega za javnost, uradno« (str. 161). V tem poglavju prikaže tudi vpliv komunizma v znanosti, njegov poseg v umetnost, izpostavi cenzuro ter samocenzuro in ideološko diskriminacijo, ki je v resnici usmerjena v celotno družbo in v vsakega posameznika. To poglavje konča takole: »Zgodovina bo komunistom marsikaj oprostila in ugotovila, da so jih v mnoga surova dejanja prisilile razmere in potreba po obrambi svojega obstoja. Toda dušenje vsake drugačne misli in izključni monopol nad razmišljanjem zaradi obrambe njihovih osebnih interesov bosta pribila komuniste na sramotilni steber zgodovine.« (str. 177)

V zadnjih poglavjih se nato posveti še cilju in sredstvom, ki jih komunizem zasleduje oziroma uporablja, pri čemer ugotavlja, da »so komunistične metode verjetno najbolj surove v zapisani zgodovini«, ter dodaja, da se komunistično gibanje preko moralne krize, političnih spletk in podtikanj, z medsebojnim obrekovanjem in brezobzirnim sovraštvom, razvratom in duhovnim ter intelektualnim razsulom počasi vzpenja, »tre skupine in posameznike, odmetava, kar je odveč, kali svoje jedro in dogmo, svojo moralo in psihologijo, intelektualni interes, ozračje in slog dela« (str. 186). Prav tako ugotavlja, da nekdanji heroji, ki so bili nekoč pripravljeni žrtvovati vse, tudi svoje življenje za idejo ter za dobro ljudstva, »če niso padli ali bili potisnjeni vstran, postanejo sebični bojazljivci brez idej in tovarištev, pripravljeni, da se odrečejo vsemu – časti, imenu, resnici, morali, samo da ne izpadejo iz vladajočega razreda in hierarhičnega kroga« (str. 188). V poglavju z naslovom »Bistvo« pove, da tudi njegove teorije o komunizmu ni mogoče sprejeti kot popolno, da pa kljub temu lahko na najbolj abstrakten teoretični način govori o bistvu sodobnega komunizma. Čemur lahko pritrdimo, glede na to, da mu je pripadal, najprej kot pomemben del sistema, nato kot tisti, ki mu je ostal zvest v (sicer izvorni) ideji do konca svojega življenja. Prav to zadnje me je kot bralko te knjige na neki način presenečalo, saj mi ni jasno, kako je ob tako natančni in pravilni (če opazujem dogajanje pri nas od leta 1941) analizi v ideji komunizma sicer lahko videl karkoli dobrega. Kot sam namreč ugotavlja, da vsako komunistično gibanje in vsaka komunistična revolucija pripelje do vseh deviacij, ki jih skozi knjigo predstavi. Tako jasno napiše, da je »komunizem nastal kot ideja, ki je v sebi nosila seme njegove totalitarne in monopolistične narave« ter da je tiste vrste totalitarizma, ki v sebi »združuje tri osnovne dejavnike nadzorovanja ljudi« (oblast, lastnina in ideologija). Po njegovem komunizem mora biti totalitaren, izključujoč in izoliran ravno zato, ker je oblast njegova najbistvenejša sestavina.

Ob koncu knjige razmišlja še o nacionalnem komunizmu ter o podobi sveta v času, ko je delo nastajalo. Za bralca so tudi koristna in uporabna na koncu knjige podana dodatna pojasnila o nekaterih obravnavanih osebah, dogodkih in pojmih, ki jih je sestavil Andrej Godeša. Ta pojasnila so dobrodošla še posebej za mlajšo generacijo, ki ni živela v času, ko je Đilas pisal, zato so zanje nekateri omenjeni politiki ali dogodki, ki so se takrat zgodili in so tako ali drugače pomembno vplivali na tisti čas, popolnoma nepoznani.

Zakaj torej prebrati to knjigo? Kot je napisal Nežmah – Novi razred je »stara knjiga o starih časih, ampak princip, o katerem Đilas piše v tej knjigi, je še vedno izjemno dejaven, in pravila, po katerih je razred oblastnikov kadroval, so v veliki meri še vedno podobna. Še vedno imamo zelo resno težavo s sodstvom, ki ni nikoli bilo sposobno narediti katarze, narediti lastne zgodovine in spregovoriti, po kakšnih merilih se je nekoč sodilo. Ni bilo obračuna s preteklostjo. … Ta knjiga je še vedno ogledalo sedanjosti oziroma se lahko ob njenem branju človek zamisli, da za marsikaterim našim delovanjem stoji podoben mehanizem kot v Đilasovem času.«

Knjiga Milovana Đilasa Novi razred. Analiza komunističnega sistema v prevodu Nikija Neubauerja je izšla pri Inštitutu Karantanija, naročite jo lahko na Časniku. Besedilo je najprej izšlo v reviji Zaveza.

32 KOMENTARJI

  1. Res je težko razumljiv paradoks ( ki mi ga tudi avtorica članka ne razjasni), kako je možno po eni strani tako temeljito secirati in dobesedno razsuti komunističen režim in njegove metode kot sprevržene, zavržne in celo zločinske, po drugi strani pa vendarle še vsaj delno ostati zvest tej ideji oz. svoji nekdanji odločitvi. Če gre za socialne motive in naravnanost, bi prej pričakoval, da Đilas postane deklariran socialdemokrat.

  2. Socializem je druga oblika fevdalizma: Mi vam nudimo (navidezno) varnost in podporo, vi nam desetino in davščine.

      • Bo menda že držalo. Sadove dela sužnjev pokupijo socialistični svobodnjaki, ki edini še imajo spodobne plače – pardon – osebne dohodke.

      • Neoliberalizem je tvoja izmišljotina, da lahko zagovarjaš socializem in omejevanje svobode.

    • Med socialdemokracijo tipa Brandt, Palme in komunističnimi represivno-totalitarnimi režimi so svetlobna leta razdalje. Kdor to dvoje šimfa na način, da jih vlači vkup, je ali bolj trde glave ali pa namerno zganja demagogijo. Razen tega takim svetujem, naj berejo Dickensa in potem mogočejo ne bojo več za vzor dajali stanje zgodnjega kapitalizma iz začetkov 19. stoletja.

      Javna blaginja je dobrobit, enako javna skrb za socialno in zdravstveno varnost ljudi in za dobro izobrazbo tudi tistih otrok, kjer družine niso premožne.

  3. Zelo cenim Đilasovo načelnost. Da je ostal zvest svojemu prepričanju in se ni pustil vpreči v hlastanje po oblasti.

    Kar pa ne pomeni, da je vsaka beseda, ki jo je izrekel, suho zlato. Pri študiju prejšnjih revolucij, se je premalo posvetil francoski. Pri kmečkih uporih seveda ni mogel odkriti, kaj se zgodi po zmagi. Prav tako ni vsega tega mogel odkriti pri ameriški revoluciji, ki je bila tudi vojna za osamosvojitev. Jaz pa sem se dovolj učil o Jakobincih, da vzorce prepoznam tako v komunističnih revolucijah kot pri prerivanjih med mnenjskimi voditelji slovenskih veganov…

    • Gospod Igor, zapeli ste za nepomembne stvari, Za nas nepomembne. Pomembno je:

      Novi razred je »stara knjiga o starih časih, ampak princip, o katerem Đilas piše v tej knjigi, je še vedno izjemno dejaven, in pravila, po katerih je razred oblastnikov kadroval, so v veliki meri še vedno podobna. Še vedno imamo zelo resno težavo s sodstvom, ki ni nikoli bilo sposobno narediti katarze, narediti lastne zgodovine in spregovoriti, po kakšnih merilih se je nekoč sodilo. Ni bilo obračuna s preteklostjo. … Ta knjiga je še vedno ogledalo sedanjosti oziroma se lahko ob njenem branju človek zamisli, da za marsikaterim našim delovanjem stoji podoben mehanizem kot v Đilasovem času.«

      Mogoče imate tu kakšne tehtne pripombe?

  4. AlFe, ravno ta del zelo nerad komentiram. Če imamo pravosodje, ki je nesposobno reševati večje zadeve od kurjih tatvin in mora Ustavno sodišče vrniti sojenje Janezu Janši čisto na začetek, to še ne pomeni, kot menijo (menite?) številni komentatorji in avtorji na Časniku, da je Janez Janša dejansko nedolžen. Tako je dejstvo, da pravosodje ni sposobno reševati zahtevnejših zadev udarilo nazaj tudi po levici, ki ji čisto korektno pripisujete odgovornost za nastalo situacijo.

    Močno dvomim, da se problem da popraviti čez noč. A gotovo se tudi v kratkem času da veliko narediti. Sam se arbitrarnost sodstva čutil na svoji koži pred in po reformi družinskega sodstva. In lahko potrdim, da sem razliko v hitrosti zelo jasno in nedvoumno zaznal. Tako da se da narediti še kaj.

    Kaj lahko tu prispevava midva? Dvomim, da kaj dosti več kot s spoštovanjem ločitve oblasti na tri veje ter korektnostjo in natančnostjo pri opisovanju sedanjega stanja in predlogih za izboljšave.

    • Gospod Igor,
      se vam ne zdi, da kršite 11. člen Splošne deklaracije človekovih pravic? Citiram prvo alinejo tega člena:

      Vsakdo, ki je obtožen kaznivega dejanja, ima pravico, da velja za nedolžnega, dokler ni spoznan za krivega v skladu z zakonom, v javnem postopku, v katerem so mu dane vse možnosti, potrebne za njegovo obrambo.

      JJ je nedolžen, ker ga sodišče ni spoznalo za krivega. Mogoče ga bo kdaj, ampak za sedaj je pa še vedno nedolžen.

    • g. Igor,
      ne da pravosodje ni sposobno, sposobno je bilo obdržat sistem delovanja iz preteklega režima.
      Izmikate se.

    • Igor Đukanović: “Če imamo pravosodje, ki je nesposobno reševati večje zadeve od kurjih tatvin in mora Ustavno sodišče vrniti sojenje Janezu Janši čisto na začetek, to še ne pomeni, kot menijo (menite?) številni komentatorji in avtorji na Časniku, da je Janez Janša dejansko nedolžen.”
      ====================

      Če imamo pravosodje, ki ni sposobno obsoditi Igorja Djukanovića to še ne pomeni, da je Igor Djukanović dejansko nedolžen.

  5. AlFe, ste pa zastopili, kaj sem hotel povedati, ne? Res se nisem najbolj elegantno izrazil, a hočem povedati, da nesposobnost sodstva zmleti zelo kompleksne zadeve tepe tudi levico.

    P.S. Domneva o nedolžnosti se nanaša na pravne posledice. Jaz si zasebno lahko mislim svoje…

  6. Amelie, jaz sem prav besen na pravosodje. Prav iz tega razloga ker je sposobno obdržati pri življenju stari sistem. Le da jaz pri tem mislim na patriarhat.

    Prav v nebo vpijoč je razvpit primer koroške deklice in analogen mariborski. Mama s stalnim bivališčem v Mariboru je uspela desetletje preprečevati stike očetu svojega otroka. Za primer sem zvedel, ko mu je evropsko sodišče prisodilo odškodnino približno v višini vseh vplačanih preživnin… 🙁 A nikomur od odgovornih ne bo padel niti las z glave. V skoraj simetričnem koroškem primeru, pa padajo glave. Kar nekaj ljudi je šlo oziroma še bo šlo v zapor. Mahajo z debilno ovadbo za ugrabitev. Mimogrede, posilstvo je pravni termin za nasilje nad neznano osebo in ne zajema spolnega nasilja moža nad ženo, ki se sankcionira po drugih členih. Podobno o ograbitvi ne moremo govoriti, če je osumljenec oče ali babica. A celotno pravosodje se meče na trepalnice, da ohrani patriarhalno ureditev – za otroka naj skrbi baba, ded pa naj se ne meša v babje zadeve. Pa čeprav je iz letala razvidno, da tožilčeve navedbe ne pijejo vode.

    • Vem da se dogajajo nepravilnosti, vendar primerov ki jih navajate ne poznam tako dobro da bi jih lahko komentirala.

  7. AlFe, nedolžnost ni tako velik tabu. Politika je moški šport. Podobno kot hokej. Tudi če bi kaj zabrusil na račun še aktivnega politika, ne bi že pomenilo kršitev deklaracij Združenih Narodov.

    Pri politikih imamo volivci seveda pravico vedeti, česa jih sumijo. Tako v fazi novinarskih razkritij kot pozneje v fazi sojenja. Domnevo nedolžnosti bi kršil, če bi se npr. zakadil v vas, da nam take že ne bo kvasil prekupčevalec z mamili. Ne, ne menim nič podobnega o vas. 🙂 A le, če zadevo spravimo na osebno raven, hitro ukapiramo, o čem se pogovarjamo. Tako domneve nedolžnosti ne kršite, če začnete o meni razlagati, da v trgovini ne jemljem računov. Le da boste pozvani, da priložite kakšen dokaz. Podobno jaz domneve nedolžnosti ne bi kršil, če bi povedal, da jaz menim, da je Janša jemal podkupnino. Bi jo pa verjetno kršil, če bi zahteval prepoved delovanja SDS-a, ker imajo korumpiranega vodjo. Problem v zadnjem stavku je v trdilno obliko prekvalificirana domneva.

    Tako da o teh rečeh seveda lahko debatiramo. Ne smejo le nastati posledice večje od sprejemljivih v hokeju.

    • Igor Đukanović,
      ali vam vaše politično zavezništvo ne dovoljuje, da bi vključili državljanski razum in brezkompromisno od pravnomočnih sodb terjali dokaze, od slovenskega sodstva pa zahtevali nepristranskost, spoštovanje človekovih pravic in upoštevanje zakonodaje?

      Vztrajate na skrajno problematičnem stališču, češ da odločitev Ustavnega sodišča “še ne pomeni,…, da je Janez Janša dejansko nedolžen.”

      Ali podpirate zlorabo sodstva v politične namene za diskreditacijo političnega nasprotnika? Indici kažejo v tako smer: drugih dveh žrtev procesa Patria sploh ne omenjate – morda se vam zdita nepomembna “kolateralna škoda”, ker politično ne ogrožata stranke, ki ji pripadate?

      Ustavni sodniki so soglasno ugotovili, da so bili v procesu Patria trije ljudje obsojeni brez konkretnih dokazov ter ob kršitvah zakonodaje. Vse predhodne sodbe so ustavni sodniki soglasno razveljavili. Tiste sodbe ne veljajo več – trije obdolženi v procesu Patria1 so nedolžni, njihova krivda ni bila dokazana.

      Kaj in kako o njihovi nedolžnosti zasebno razmišljate vi, je vaša stvar.

      Raje povejte, kdo vas je pooblastil, da v nasprotju z ustavno zagotovljeno domnevo nedolžnosti, javno sejete dvom v nedolžnost politika, ki pripada drugačni politični opciji kot vi?

  8. Ha ha, Vanja. Vi ste pa na hece. Kdo mi je dovolil sejati dvom, da je morda politik, katerega slovensko sodstvo ni uspelo korektno obsoditi, morda vendarle storil očitano mu dejanje? 😉

    P.S. Mimogrede. Jaz sem član liberalne stranke, od katere pričakujem razumevanje, če o kakšnem političnem vprašanju ne razmišljam enako kot večina članov. Tako da nikakršnega dovoljenja ne potrebujem.

    Je pa v Sloveniji veliko reči bolj perečih kot korumpiranost ali nedolžnost voditelja največje opozicijske stranke. Na en v nebo vpijujoč primer zlorabe sistema za varovanje patriarhalne družbene ureditve sem, pa me sploh ne slišite. Pravzaprav nekateri sploh ničesar ne slišijo, dokler ne izrečeš imena na J. 😉

    • Gospod Igor,
      kaj pa, če začnemo sejati dvoma, ali ste vi osebno pedofil? Je to legalno ali je legalno le pri JJu?

    • Igor Đukanović,
      lamentiranje na nekem forumu vam ne bo dosti koristilo – če hočete biti slišani, boste morali svoje nezadovoljstvo nad zlorabami v pravosodju ali v drugih državnih institucijah jasno in glasno izraziti tam, kjer se ljudje aktivno ukvarjajo s problematiko, ki vas tare.

      Svoje pripombe lahko, na primer, naslovite na Varuha človekovih pravic, na društvo Amnesty International Slovenija, ali pa, recimo, na Odbor za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin – Odbor 2014.

      Vlogo Varuha bržkone poznate: nanj se ljudje lahko obrnejo, če menijo, da jim je bila z aktom državnega organa, organa lokalne samouprave ali nosilca javnih pooblastil kršena katera izmed pravic.

      Amnesty International Slovenija zase piše: “Osveščamo o človekovih pravicah in odločno nasprotujemo njihovim kršitvam. Naša moč se skriva v množičnosti, saj lahko naši člani in podporniki ustvarijo mogočen pritisk na oblastnike. Pri nas imate možnosti, da svet sliši vaš glas za spremembe.”

      Odbor 2014 je bil ustanovljen z namenom uresničitve treh ciljev, o katerih lahko več preberete na medmrežju.
      Dva od ciljev sta dosežena.
      Za uresničitev tretjega in hkrati najpomembnejšega cilja – ki se tiče čisto vsakega slovenskega državljana! – to je za dejansko vzpostavitev vladavine prava, človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter uveljavitev demokratične države, se Odbor 2014 vztrajno zavzema še naprej.

      Izbira je vaša. Moram pa vas opozoriti, da v pisarnah Varuha in Amnesty International določena zelo resna opozorila o kršenju človekovih pravic in o zlorabah v slovenskem pravosodju, kakor tudi pozive k ukrepanju, preprosto ignorirajo.

      Pravite, da ste član liberalne stranke. Ali ni to tista stranka, katere najvidnejši politiki so kazensko preganjali fotoreporterja, akreditiranega v parlamentu? Zaradi česa že?

      Dajte, poskusite prodajati “liberalnost”, ki ne dojema temeljnega pomena medijske svobode v demokraciji, “liberalnost”, ki svobode ne dopušča in jo celo kazensko preganja, poskusite tako “liberalnost” prodati kot liberalnost v resnično demokratičnem okolju. Zagotavljam vam, da boste razočarani nad lastnim neuspehom.

      V komentarju nižje omenjate, da bi radi vodili državo, če prav razumem. Če to drži, se boste nujno morali poučiti o osnovnih ekonomskih in političnih pojmih. V nasprotnem primeru se vam bo godilo podobno kot predsednici vaše stranke, ki utegne v kratkem ostati zavezana le sama s seboj.

    • Kot možni prostor za poslušanje vaših pritožb dodajam še državnozborsko Komisijo za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti.

      Pričakovali pa bi, da kot človek z ambicijami po vodenju države sami veste, kam morate nasloviti svoje pritožbe.

  9. g Igor,
    pravo vprašanje za vas je … ali podpirate zlorabo sodstva v politične namene za diskreditacijo političnega nasprotnika ?
    Lahko pustimo vodjo opozicije JJ ob strani, ker ta je samo vrh ledene gore !!!
    Pa ne se izmikat.

  10. AlFe, seveda je vaše vprašanje legalno. Hvala bogu za ljudi, ki takšna vprašanja postavljate nam, ki bi radi vodili državo. Še bolje bi bilo, če me ne bi spraševali po medicinski diagnozi ampak po mojih dejanjih. Pedofilija kot takšna ni kazniva. Celo nasprotno pedofili so upravičeni do zdravniške pomoči. Psihološkega supporta… Kaznivo je spolno nasilje nad otroci in že kršitev spolne nedotakljivosti otrok.

    Problem z zgornjim vprašanjem je le, da ga novinar Reporterja Igor Kršinar zame ni zapisal v obliki dvoma, pač pa v obliki trditve, da se s kandidaturo za poslanca na listi Zaresa želim izogniti kazenskemu pregonu. Kar je idiotizem, ker gre za tako hudo zavrženo dejanje, za katerega poslanska imuniteta sploh ni predvidena. Razen tega za kaj tako nepopularnega ne bi glasovali niti kolegi iz iste stranke kaj šele iz koalicijskih…

    Pri Janši pa vidimo, da se je dejansko z izvolitvijo za poslanca izognil prestajanju zaporne kazni. Kako da isti novinar tega ne opazi?

  11. Amelie, zakaj bi se izmikal. Odgovor je seveda ne.

    A Janez Janša je vrh gore tudi po številu tožb, ki jih sam vlaga. So res upravičene? Ali gre za poskuse politične diskreditacije in utišanje nasprotnikov?

    Mimogrede. Če se izkaže, da je kriv, potem nikakor ne gre za zlorabo sodsta za politično diskreditacijo…

    • Mar se ni izkazalo da je kriv? Saj je bil obsojen.
      In kam greš zdaj, ko je vaša stranka na 0.1%?

Comments are closed.