Če bi pred kakšnimi štirimi meseci kdo prerokoval, da se bo Borut Pahor februarja 2012 znašel na drugem mestu Delovega barometra, bi požel salve smeha. Prav tako bi se zdelo malo verjetno, če bi njegove socialne demokrate ob istem času kdo potiskal v precejšnjo bližino vodilnim demokratom in Pozitivni Sloveniji, ki so jo v zadnji Delovi anketi ravno tako dosegli.
Proti toku
Vendar je nekdanji premier svoj pohod proti toku, ki je napovedoval, da ga utegne odplakniti s scene, začel že v drugi polovici predvolilne kampanje za državnozborske volitve. Že takrat se je kazala zanimiva dvojnost. Po eni strani je še veljal za obraz slovenske krize, po drugi strani pa ohranjal in že po malem širil razmeroma trdno podporo volivcev. Na volilni večer se je števec sicer ustavil pri dobrih desetih odstotkih (ki gredo v glavnem na Pahorjev rovaš), toda ob upoštevanju nekaj odstotnih točk glasov, posojenih Jankoviću, je bilo jasno, da so socialdemokrati dosegli pravzaprav veliko. Glede na nezmanjšano Pahorjevo privlačnost za dobršen del sredinskih volivcev, h kateri veliko prispeva njegova osebna neobremenjenost z aferami in mračnimi sumi, smo se nekateri že pred volitvami spraševali, ali ne bi bila levica uspešnejša, če bi njene sive eminence s tedanjim premierjem nekoliko potrpele in ga ne bi na hitro zamenjale z Zoranom Jankovićem. Slednji je potem res senzacionalno zmagal, a kaj, ko zmage ni znal unovčiti. Predvidevam, da se Pahorju kaj takega ne bi moglo zgoditi.
Naravni kandidat za predsednika?
Kot očitni ljubljenec sredine si na stežaj odpira vrata na predsedniški položaj, ki so mu jih pred petimi leti sebično zaprli politični “prijatelji”. Njegova prednost pred verjetnima tekmecema, Danilom Türkom in Milanom Zverom, je, da z zbiranjem glasov ne bo začel na levem ali desnem robu kot onadva, marveč tam, kamor bosta morala konkurenta šele prodreti, vmes. Kljub temu ni neumestna njegova odločitev, da se o kandidaturi dokončno izreče šele čez nekaj mesecev.
Ima namreč precejšen problem. Jedrni volivci levice mu na zadnjih volitvah niso namenili skoraj nič glasov. In kot je njihove mitične ideale veliko bolje kot on utelešal Zoran Janković, jih bo med jesensko tekmo Danilo Türk. Zato se lahko nekdanji premier iz sredine, ki je v veliki meri njegova, v glavnem obrne zgolj na desno. Desnosredinski volivci bi mu sicer lahko bili hvaležni za njegov prispevek k Jankovićevemu padcu. A kako naj pridobi njihove glasove, ne da bi ga javnost dojemala kot Janševega kandidata? Za zmago se mora namreč zgoditi oboje. Peterletov poraz iz leta 2007 je bil izjemno hud prav zaradi pasivizacije dela desnega volilnega telesa, ki ga kandidat ni dovolj nagovoril. Po drugi pa je jasno, da bo, kakor hitro bi se tekma sprevrgla v klasični spopad med levimi in desnimi, delnice Danila Türka neznansko poskočile. In ker se temu skoraj ni moč izogniti, ostaja sedanji predsednik, ne glede na dolge Pahorjeve korake nazaj v areno, še zmeraj favorit.
Foto: Wikipedia
