Primož Trubar je bil vizionar in pri oznanjevanju evangelija je bolj mislil na nepismene Slovence, zato jim je poleg božje besede – Svetega pisma dal tudi abecednik. S tem je Slovence krstil za narod. Božja beseda, ki nagovori človeka, ni bila ključna samo za Luthra, ampak še posebej za Primoža Trubarja, ki je s svojimi knjigami obudil slovensko narodno zavest, kasneje pa tudi politično samostojnost.
V Sloveniji je danes državni praznik, posvečen spominu na Primoža Trubarja, utemeljitelja knjižne slovenščine ter pobudnika oblikovanja zavesti o enotnosti slovenskega kulturnega, jezikovnega in političnega prostora. Praznik, ki ni dela prost dan, praznujemo od leta 2010, potem ko je leta 2008 ob 500. obletnici rojstva pobudo za praznik dal tržaški pisatelj Boris Pahor.
Leta 2017 smo v Novem mestu na terasi pred knjigarno Goga na Glavnem trgu lahko prisluhnili zanimivemu pogovoru, ki je bil posvečen petstoletnici protestantizma na Slovenskem. Moderator pogovora, ki je bil organiziran v okviru Novomeških poletnih večerov, je bil zgodovinar mag. Mitja Sadek, njegova sogovornika pa sta bila dr. Daniel Brkič, pastor novomeške evangelijske cerkve, in dr. Nenad Vitorović, sociolog kulture, raziskovalec protestantizma, prevajalec Luthrovih nemških besedil in namestnik odgovornega urednika revije Stati inu obstati.
V protestantizmu ne gre za ugovarjanje, pač pa za pričevanje o evangeljski resnici
Pogovor je bil izredno zanimiv, na trenutke morda dokaj zahteven za povprečnega poslušalca, hkrati pa je potekal na zelo spoštljivi dialoški ravni. Uvodoma je Nenad Vitorović opozoril prireditelja, da je naslov večera nekoliko netočen, saj leta 1517 v takratni Sloveniji še ni bilo protestantizma. Zaradi kmečkih uporov v Avstriji in Nemčiji je nova vera v Slovenijo prišla kasneje, pa še to prek Italije, ker jo je širil v Trstu živeči škof Bonomo. V nadaljevanju je pogovor potekal o stereotipih glede protestantizma, kako povprečen Slovenec gleda na protestantizem, ki je nekaterim simpatičen (ženska enakopravnost, etika tržne ekonomije itd.), spet druge pa odbija, predvsem ameriški protestantski fundamentalizem.
Nastopajoči so bili enotnega mnenja, da v protestantizmu ne gre za ugovarjanje, ampak je njegovo bistveno sporočilo, kako pričevati o evangeljski resnici. Seveda je bila tedanja srednjeveška katoliška Cerkev s svojim načinom delovanja zelo daleč od pristne evangeljske resnice v duhu apostolskih časov prve Cerkve. To je Martina Luthra zelo motilo, saj se je iskreno trudil, kako najti usmiljenega Boga. Pri tem ga ni razumel noben škof, še manj poslušal, zato se je odločil za radikaliziranje vere v smislu prenove Cerkve, ni pa se zavzemal za razkol (shizmo). Kar naprej je ponavljal: »Treba se je vrniti k izvirom vere (ad fontes), k evangeliju …«
Če bi reformacija v Sloveniji uspela, bi bili bolj enotni, socialno pa manj razslojeni
V takratni Sloveniji se je protestantizma najprej oklenilo meščanstvo, ki je bilo naravnano protiklerikalno, plemstvo pa je bilo bolj previdno zaradi stalnih kmečkih neredov, slovenski kmetje pa so protestantizmu več ali manj obrnili hrbet. Pri vsem tem se je Primož Trubar namreč dobro zavedal, da brez knjig in pismenosti Slovencem ne bo mogel oznanjati božje ljubezni in evangelija. Potem je Sadek gostoma postavil provokativno hipotetično vprašanje: “Kaj bi se zgodilo, če bi reformacija v Sloveniji uspela?” Pastor Brkič je preprečljivo pojasnil, da bi bili Slovenci bolj enotni, socialno pa ne bi bili tako hudo razslojeni. Slovenija bi bila gospodarsko napredna in uspešna država, s pomočjo duha ekumenskih razsežnosti pa bi vsi ljudje dobre volje gradili boljši svet, se medsebojno spoštovali in negovali pristno kulturo bivanja …
Primož Trubar je bil vizionar in pri oznanjevanju evangelija je bolj mislil na nepismene Slovence, zato jim je poleg božje besede – Sv. pisma dal tudi Abecednik. S tem je Slovence krstil za narod. Božja beseda, ki nagovori človeka, ni bila ključna samo za Luthra, ampak še posebej za Primoža Trubarja, ki je s svojimi knjigami obudil slovensko narodno zavest, kasneje pa tudi politično samostojnost.
Na svetu veliko katolikov, protestantov, pravoslavnih, pa malo kristjanov
Proti koncu poldrugo uro dolgega in zanimivega razgovora ob 500–letnici protestantizma je moderator Sadek svojima sogovornikoma postavil zaključno vprašanje, kako danes v Sloveniji živijo protestanti. Pastor Brkič je bil precizno jasen. Zanj je dandanes velik in splošen problem sekularizacija (posvetnost), ki neustavljivo rine v notranjost ljudi in je tipična za vse kristjane. Vesel je, da protestanti v Sloveniji danes niso stigmatizirani, kljub temu pa se ljudje radi izogibajo institucionalni Cerkvi, saj je na svetu veliko katolikov, protestantov, pravoslavnih itd., pa malo kristjanov. Protestanti se v Sloveniji počutijo varne in sprejete in so del slovenske družbe. Kljub temu pa na Slovence prežijo še druge nevarnosti, kot so moralni relativizem, potrošništvo, populizem, problem kulture smrti, nihilizem itd. Zdi se, da smo se Slovenci odpovedali življenju … Rešitev je samo v veri, ki jo je treba živeti, hkrati pa graditi kulturo sožitja med ljudmi.
Trubar si nedvoumno zasluži grob v rojstni Rašici
Na koncu odmevnega srečanja na Glavnem trgu je pastor Daniel Brkič podal pobudo, da je zelo primerno, da bi Slovenci posmrtne ostanke Primoža Trubarja pokopali v njegovi Rašici, kar si Trubar nedvoumno zasluži! Ob tem so vsi prisotni spontano zaploskali!
