Primerjava med tujo in našo televizijo: ni primerjave

14
Foto: ksl-studio.si/
Foto: ksl-studio.si/

Ni lahko strniti v spodobno kratko dolžino teksta o razliki med slikovno podobo slovenskega kmetstva, cepljenega na Balkan (parafraza na M. Zupančiča), s podobo iz urejene države, denimo Nemčije, ki jo kar dobro poznam. In sploh, kako nekomu razložiti, ki ne gleda televizij Arte, programa 3Sat, ARD, ZDF, za kaj gre!?

Televizijska revolucija – TV se rodi leta 1935 – z digitalizacijo leta 1984 spremeni svet do obisti. Vmes zamigljajo barve, potem 16:9, nato HD, pa super HD in zdaj 3D. Imam ogromen, sodoben, kot japonski nož oster televizor. Domača slika je kot iz babičine kamre, slika iz Švice, Nemčije, Avstrije »kot plakat«, kot se je reklo nekoč, da bi poudaril kakovost. Zato ni težko opaziti tukajšnje lenobe(?) kamermanov, nastavljalcev luči, terenskih snemalcev. In ko to dobijo v roke montažerji, človeku miglja pred očmi stotine (pravijo jim kadri, fremi) sličic, dolgih po sekundo, dve, čeprav teorija zaznave jasno zahteva vsaj 4 do 6 sekund dolg kader, da oko dojame, kar naj bi. In če zamudiš začetek oddaje, pol ure ne veš, kdo govori. Omenjene tuje televizije podpišejo govorečega človeka vsakič, ko se, tudi če vsako minuto, denimo, že petič pojavi na ekranu. Veš, kdo govori. Politikov, predvsem pa županov v Sloveniji nikdar ne podpisujejo – to so tiste črke pod sliko govorca na televiziji, ki izginejo po eni sekundi…- ob imenu s politično stranko, ki ji pripada. Brez tega pa izjava gledalcu ne more povedati, kam pes taco moli.

Novinarji molijo na terenu, kot pravijo, sogovorniku mikrofone pod nos z iztegnjeno roko in zraven prikimavajo, kot da ne obvladajo svojih vratnih mišic. Jim pešajo, a ušesa rastejo? V tujini novinarja ne vidiš, stoji tik za objektivom kamere in sprašuje. Pomembna je tema, ne on. Naši »se slikajo, da ga mama vidi.« Ampak to je že mini učbenik za začetnike na FDV. In če je več kamer in več mikrofonov, da jim ni treba delati gneče in trpinčiti intervjuvanca, ki že ves obupan zvija glavo nazaj, imajo na tujem mikrofone na dolgih palicah.

K »tehnološkim« razlikam vrhunske in naše televizije – razpredal bi lahko o viteotextu, kjer mrgoli tipkarskih, slovničnih napak in je ideološko neverjetno levičarsko, staro partijsko trobilo, kjer je vest o Hudi jami zraven Parade ponosa(!) – spada tudi obleka. Požvižgam se na na pol nage novinarke ali »vremenarke« v nemogoči modi na zasebnih postajah, ki me namesto nagovarjanja kriče nahrulijo v dnevni sobi (kot da ne bi imel povečanih ušes…), požvižgam se na njihovo navijaštvo, marksistični miselni proces in jezikovne ter slovnične spodrsljaje, komaj odprejo usta, ne morem pa mimo medija, ki ga moram plačevati in je moj nacionalni, javnopravni »zavod«.

Javnopravna televizija v urejeni državi, kjer naročnina res stane tretjino več kot pri nas, s tem da je zaradi plač njihov prispevek polovico nižji od našega, ne deluje samo tehnološko brezhibno, ampak z bogato ponudbo na temelju« izobraževanje, informiranje, zabava« opravičuje svoje poslanstvo ideološko nevtralno, raznoliko. Posebej zanimiv je način financiranja. Nam težko razumljiv. Tudi tam politika odloča o denarju. A kako! Same televizije izračunajo, koliko stane minuta programa, zanj dobijo denar – naročnina in oglase, a o njih v nadaljevanju – in z njim gospodarijo. Snemajo za nas nepredstavljivo število nadaljevank, filmov – samo v enem letu toliko, kot jih mi ne zmoremo v desetih, pa bleščeče zabavne oddaje, znanstvene bisere z digitalnimi triki, imajo dopisnike po vsem svetu. Dopisniki ne poročajo kot naši s prepisovanjem z interneta vsakokratne države, ampak delajo tudi reportaže med ljudmi v prestolnicah, slumih, po pragozdu – ki so politični analitiki prve vrste; mimogrede, med temi potem izberejo voditelje elitnih oddaj, kot so na primer naši Odmevi. Naši dopisniki – učni primer slabega, nemogočega govorca je bitje iz Zagreba – so pravcati hujskači: vse, kar dobimo iz Amerike, je nekakšna »črna kronika«, iz Italije ni nič drugače itd. Človek iz Avstrije že 25 let trobi eno in isto. Kaj počnejo v Berlinu, je težko razložiti nekomu, ki ne gleda vsaj dveh informativnih oddaji dnevno iz tega prostora. Z eno besedo, zapravljajo slovenski davkoplačevalski denar. Podoba tujine je povsem izkrivljena na domačih ekranih.

Nemška javno pravna televizija je imela lani milijardni presežek. Kam so ga dali? V razvoj in v to, da še kar lepo število let ne bo potrebno dvigniti naročnine… Z reklamami pa je tako: smejo biti v kratkih blokih samo do 20.ure, nikdar med prazniki, bodisi državnimi ali cerkvenimi. Ker televizija dobi dovolj denarja za svoje delo, ima prihodke od reklam močno omejene, s tem pa država spodbuja konkurenčno privatno televizijo. Preprosto. In med prazniki, da ustrežejo ljudem, ne težijo »z mostovi-hidak«, pač pa v enem dnevu zavrtijo ducat filmov, času in prazniku ustreznih. Že februarja na primer snemajo božične programe (takrat je sonce, sneg, vzdušje), ki jih pri nas ni; pri nas je »sveti večer« silvestrovo, v tujini samo prenos silvestrovanj z ulic in trgov. Drobnarije, drobnarije…

Ni treba, da je gledalec »profesionalno deformiran«, da bi videl, da je tukaj vse narobe. Moja najdražja, pa ni ravno med nepismenimi, mi je ob vrnitvi v domovino rekla, »čuj, jaz ničesar ne razumem tukaj,« ko je gledala Dnevnik. Seveda: govorca pokažejo nekaj sekund, nato ga »prelepijo s preprogo (arhivskih!) »sličic« in slika, ta sugestivna, najmočnejša čutna zaznava, je v popolni opreki s tekstom. V tujini nikdar – kadar pa, je zelo redko in je to jasno napisano – ni arhivskih posnetkov v poročilih. Pri nas ni komentarja. Za naše študente, ki jih drugače učijo: komentar je uravnotežen, z vseh plati osvetljen akutni družbeni problem v obliki petdeset sekundnega nastopa najuglednejšega urednika, ki nikdar ni prekrit s sliko, ampak je ves čas njegov obraz na ekranu. In poročanje ni nikdar zmešnjava med poročilom in komentarjem.

In ne poznajo socializma v obliki, »vsi enaki, vsi enakopravni«. Njihove ‘odmeve’, to so oddaje Tagesthemen, Heute Journal, ZIB2 itd., vodita samo dva (!) novinrja, urednika. En teden eden, naslednji drugi. Kako zmorejo? Zmorejo. In njihovi ‘odmevi’ so vsak dan! Za praznik, soboto in nedeljo, petek in svetek. Le za božič, na sveti večer in silvestrsko noč ne. Nikdar nimajo v studiu gostov, politikov, da bi jim (s čvekanjem?) zastonj polnili programske minute. Ne, te polnijo z briljantnimi prispevki s terena, iz parlamenta, z ulice, iz strokovnih kabinetov univerz. Vsak delovnik je na sporedu 2-urna oddaja »za dom in družino« med 16. in 18.uro, delata (samo!) dva para voditeljev – vsak dan. Ni voditelj tisti, ki si obrne kapo po strani in nemarno leži na stolu in govoriči, kar mu pade na pamet kot pri nas; tukaj so zamenjali pojem, da so v službi na teve in da javnopravna teve ni njihova last…

In kaj delajo prek poletja, ko nastopi tako imenovana »poletna shema«? Ljudje imajo ja trideset dni dopusta ali malo več, a poletna shema traja do konca septembra. Moja logika tukaj odpove.

Enako je z jutranjim programom. Tam ni bebavih ezoiteričnih oddaj, kvizov in kuharije, ki poneumlja ljudi, ampak 3-urna informativna, politično analitična, s prispevki s terena narejena vsakodnevna oddaja od ponedeljka do petka, podobna, a v drugačni formi kot ‘večerni odmevi’. In vodita jo dve ekipi. Pridejo v službo ob 23h zvečer, delajo do devetih zjutraj in to pet dni zapored. Vse leto, celo desetletje. Z vklopi po vsem svetu v živo. In kaj bi rekli naši, če ne bi imeli lektorjev, fonetikov? Tamkajšnji novinarji, nastopajoči jih nimajo; svoj jezik, slovnico, fonetiko morajo obvladati. Zato so šole. Tukaj ne razumejo, da tudi v revijalnem tisku novinarji nimajo tega ‘angela varuha’.

Je sploh možna primerjava z našo teve? Dvomim. Po številu zaposlenih bi bila, če bi imeli tukaj petsto rednih in petsto honorarnih sodelavcev manj zaposlenih. Ni mišljeno ‘čez palec’.

Pri nas se hvalijo, da imajo na minuto programa toliko zaposlenih kot v omenjenih urejenih državah. Že, že, le da tam letijo s tekočega traku ven mercedesi, pri nas pa… Olika mi prepoveduje primerjavo. Če bi fički, bi bil zadovoljen. In ne bom dočakal na desetine dokumentarnih oddaj, kaj je bilo narobe, kako so v črno oblečeni »delegati« dvigovali roke v nekakšnem parlamentu, imenovanem skupščina, kaj so bila partijska grozodejstva, kaj klanje med vojno, kot to delajo neusmiljeno, analitično, s pomočjo armade filozofov in zgodovinarjev sedanje generacije nemške televizije, ki razgalja pretekli nacizem in vzhodni komunizem, kot denimo nadaljevanka o krivdi druge svetovne vojne, Naši očetje, naše matere, ki je pretresla in osvestila nacijo, kar je naloga televizije. Vnuki hočejo vedeti. Ves narod je strmel. In (končno) ve. Neusmiljeno. Že dvajset let.

Zame je pisati odgovor na željo uredništva, »kakšna je razlika med našim javnim medijem in tujimi«, hud napor, groba kazen. Ker potem moraš, če želiš primerjati, ocenjevati, vse to domače tudi redno gledati. Tega ne morem. Že dolgo ne… Poznam pa rešitev. Grški scenarij: pod Samarasom seveda. In: kako namerava Janez Janša speljati televizijo? Ideja je odlična, čas za realizacijo bi moral biti pred desetletjem. Podpiram z vsem srcem. Vendar. Od kod namerava dobiti osebje, novinarje, tehnike, realizatorje? Ni jih, ne bo jih, nimamo jih, ki bi znali delati in predvsem misliti drugače. In to stane tudi približno med 15 in 20 milijoni evrov, če ne, bo televizija kot nekoč TV3, ko je frustriran novinar, ker na eretveju ni uspel, sedel pred zmečkanim plavim platnom in nekaj govoril o krivici na politični desnici. Z veseljem bi Janši in drugim pomagal narediti spodobno erteve. Ampak nimamo šans prihodnjih trideset let, pa še FDV bi bilo potrebno vmes ukiniti …

Saša Veronik je novinar in publicist, ‘z letom primerno povečanimi ušesi’

Besedilo je povezano z oceno radijskega programa RTV Slovenija.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


14 KOMENTARJI

    • Nepoštena primerjava.
      Najprej naj preveri skupno stanje sredstvev.
      Potem pa naj kar ostane v Nemčiji. Če pa se bo obrnil bolj zahodno , bo pa še tudi kakšno drugo primerjavo lahko imel.

      • Seveda Silvo. Denar je kriv. Denarja imajo več kakor dovolj. Pa seveda pošiljanje oz. umikanje drugam, če nekdo kritizira naše rdeče in nesposobne. Konkurence in ogledal pa nikar, kajne ?

  1. Res. Ne bi se mogel bolj strinjati z odličnim Veronikom. In podobno realistično- pesimističen sem kot avtor glede tega, da bi bilo kmalu bistveno drugače.

    Celo če bi imeli enako dobre in kredibilne šole in fakultete, iz katerih bi izšel kader, je velik omejujoč dejavnik majhnost Slovenije. Kar pomeni po naravi več 10 krat manj izstopajočih talentov in vsaj več 10 krat manj denarja ( in manj denarja je skoraj nujno manj muzike.)

  2. Dobrodošli v deželi demokratičnega socializma in komikontinuitete! Tu, kjer hodimo po tisočih zverinsko pobitih okostjih in jih nekaj zložimo v raznobarvne plastične gajbice, tu kjer razkrademo milijarde evrov in prisilimo v vračilo davkoplačevalce in ne tatov, kjer moramo brati, poslušati in gledati medije, ki slavijo režim bivšega krvavega diktatorja in kamne z njegovim imenom po hribih, tu pač ne morete pričakovati drugačne televizije, kot jo imajo na Kubi ali Severni Koreji!

    • Mogoče upravičeni sarkazem-me pa moti,da ste prav tako letargični ali apatični kot avtor članka g.Veronik. V stilu:nič se ne da storiti mečete puške v koruzo in ne predlagate nobene konkretne izboljšave ali akcije. Ne vem,kako bo poskušal Janez Janša graditi novo medijsko krajino,zaenkrat pa me veseli,da sploh poskuša in,da kot edina prava opozicija kontinuitetnikom v Sloveniji še ni ubupal -tako kot večina zaslepljenih državljanov. Upam,da se mu boste poznavalci pridružili z dobrimi idejami,s svojim delom ali pa z modro naloženimi sredstvi.Pa,da bo med raznoraznimi “dobronamerneži” spregledal kukavičja jajca.

      • Saj v tem, da to mora počenjati Janez Janša, je bistvo problema. Ne poznam primera enega samega res uspešnega, kredibilnega obstoječega medija v zahodnem svetu, ki bi nastal tako, da ga je forsiral prvak neke politične opcije.

        Fox News v ZDA je recimo zelo blizu republikancem in desnim idejam. Kar pa ne pomeni, da je postajo delala ali podpirala ali posebej reklamirala republikanska stranka.

        Mediji in politika so boljši in uspešnejši, če niso oženjeni, ampak vsak na svojem bregu in svobodni kot ptički na veji.

  3. Uf, ta je pa močna . Res je tako pri nas. Ljudje so kakor vešče, gredo za lučjo, samo, da sveti. Ker imamo le režimske televizije, se napajajo iz njih. Ko bomo ustvarili tudi desne, se bo del ljudstva preselil k tej luči in ji sledil. Boljša kot bo, več bo volilnih vešč okoli nje. Po vojni so preveč sposobnih pobili, da bi lahko od nacije pričakovali intelektualne presežke.

  4. Smo tudi v Sloveniji ljudje, ki enako mislimo glede večinskih medijev kot avtor. Morda ravno ne vemo vsega o TV-ju, da pa je vse narobe, se zelo zelo precizno zavedamo. Že dolgo časa, pravzaprav že ves čas. Tisti, ki se tega ne zavedajo, pa ves čas vodijo medije…..

    Seveda me je nekoliko zmotilo tisto o komaj perspektivnosti novega medija pri nas, a Saši Veroniku vendarle ne zamerim preveč. Pač, ima pravico tako misliti. Moj argument, da je tu mogoče storiti zelo veliko, naj ponazorim s kratkim ekskurzom v zgodovino, v konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ali je tedaj kdo, pošteno povedano, preprosto vedel, da bo Slovenija samostojna? Trdim, da ne. Prepričan sem, da tudi Udba ne, ali pa morda ravno ona ne. Pa je šlo, ker nas je zelo veliko vendarle imelo v sebi nekaj, kar pomaga v na videz nemogočih situacijah. Ni šlo za nikakršno pretirano hrabrost, šlo je za zavedanje, da imamo PRAV. Tako prav, kot imamo danes v tej zblojeni situaciji. In o tem prav, cenjeni novinar, boste zagotovo še slišali. Brez dvoma. Jasno pa, da še lep čas ne bomo tako dobri kot Nemci. In tudi treba ni. Odlično in dovolj bo že to, da bodo pri novem mediju večinsko zraven tisti, ki že desetletja vidijo, da na tem področju v Sloveniji ni nič, ama nič prav, ker je vse le vse jeklinovsko, tj. neprebavljivo za vsakega, ki ne misli kot suženj.

    • g. Anton … je vse narobe, se zelo zelo precizno zavedamo. Že dolgo časa, pravzaprav že ves čas. Tisti, ki se tega ne zavedajo, pa ves čas vodijo medije……
      —————————–
      To je pa za v okvir !
      Ker to isto velja tudi za oblast.
      Paše v sklop nove papeževe okrožnice pod četrto poglavje :

      “… celostna ekologija kot nova paradigma pravičnosti, torej ekologija, ki »vključuje tisto posebno mesto, ki ga ima človeško bitje na tem svetu ter njegov odnos do resničnosti, ki ga obdaja …¨”

  5. Problem je, ker to financiramo iz prisilnih prispevkov.
    Sam menim, da je desničarjev v Sloveniji bistveno več kot samo 300.000 – trenutnih volivcev SDS in NSI, ki jih mediji označujejo za “klerikalno” desnico.
    Problem je, ker smo navajeni iz preteklosti, da smo kupovali časopise – če si hotel prebrati kaj o novicah iz tujine o športu, o vremenu – si moral kupiti Delo/Dnevnik/Večer, kjer si zraven dobil še dnevno dozo Miheljaka ali Ježa. Danes pa Ranke Ivelja. Koliko tolarčkov in evrčkov smo tako znosili v žepe pristranskih časopisnih hiš.
    Vedno me je bolelo, ko sem prišel h katoliškim sorodnikom. In smo vstopili v kuhinjo, kjer ne nasproti štedilnika bila velika kmečka miza s klopjo. Nad klopjo lepo okrašen Bogkov kot. Zraven slika Brezmadežne z detetom. Na mizi lepo izvezen prt, rože. Na enem koncu klopi Ognjišče, Družina, oznanila. zraven pa izvod Dela in Nedeljskega.
    Koliko katoliških družin je tako nosilo denar tistim, ki nas sovražijo.
    Zakaj nismo več denarja namenili katoliškim in konservativnim medijskim projektom?!?!?!

    Veste kaj – potrebno je nehati jamrati!!!
    Angleži imajo rek:”Put your money where your mouth is!”

    Odločite se -ali boste delali za dobro naroda, vrednot in Cerkve, ali pa boste upogibali hrbet!

    In eden izmed prvih korakov je, da podpremo resnicoljubne medije! Internet nam daje to možnost, še vedno imamo lahko poleg internetne izdaje tudi tiskano!
    Poleg uvaljevlajnih Družine, ognjišča, Reporterja, Demokracije – ki imajo vsi svoj domet bralcev (mi jih bolj ali manj podpiramo) imate primer Domovine in Iskreni.net. Pa ima ta medijski projekt samo 1.500 donatorjev. Kje so vsi ostali?!?!
    KritikaKonservativna in Časnik delujeta na prostovoljni osnovi. Kje je kakšen resen ‘fund-raising’ projekt, kakšna povezava?

    Preprosto se bo treba organizirati in manj denarja porabljati za leve medije. Rtv prispevek pač je treba plačati – ok imate vsaj kakšen prenos maše, Sveto in svet ter Pričevalce. Ampak potrebno si bo izboriti več!

    • Posel se dela z denarjem, ne z jezikom. Tako kot druge biznise, tudi medije ustvari nekdo, ki je zaslužil že nakaj denarja in lahko ustanovi medij. Pri nas jih je toliko, da jih na prste prešteješ. In nobeden od njih nima interesa ustanovitve medija.
      Zato bo ta projekt zelo težko šel skozi, razen politično. Če bo tako bomo dobili strankarski medij.

Comments are closed.