Primer Strehovec – med svobodo izražanja in spoštovanjem osebnega dostojanstva

8
616

Začelo se je sojenje proti duhovniku Tadeju Strehovcu, ki ga državno tožilstvo preganja zaradi javnega spodbujanja sovraštva in nestrpnosti. Razvpitost primera, še preden se je sodni proces sploh začel, nakazuje, da se bodo na tem primeru lomila kopja in pogledi glede meje med svobodo izražanja in spoštovanjem osebnostnih pravic tistih, o katerih se javno govori in piše. Ne bom se spuščal v pravno razpravo o tem, ali je dejanje, ki se očita Strehovcu, zrelo za obtožbo in obsodbo zaradi kaznivega dejanja, saj nisem pravni strokovnjak, bom pa povedal, kaj si o tem mislim kot človek in državljan države, v kateri se ta sodni primer odvija.

Svoboda izražanja in njene meje

Proti koncu leta 2015 sem se v okviru pobude Spoštovanje različnih aktivno vključil v referendumsko kampanjo glede sprememb zakona, na podlagi katerih bi bili istospolni pari popolnoma izenačeni glede poroke in družinskih razmerij, vključno s posvajanjem otrok. V pobudi smo volivce nagovarjali, naj spremembe zavrnejo, ker so bile po našem mnenju nepremišljene in ker se nismo strinjali s tem, da bi se spolna raznolikost in posebnosti zveze med moškim in žensko črtale iz zakonodaje. Hkrati smo zagovarjali strpen in odprt dialog glede zakonskega reševanja vprašanj istospolnih zvez. Javno sem se izpostavil s stališči, ki so nasprotovala predlaganim spremembam. Poleg črtanja spolne različnosti iz zakonodaje je bilo zame še posebej sporno to, da bi lahko otroci na podlagi teh sprememb prek nadomestnega materinstva postali tržno blago. Zakaj to razlagam in kakšno zvezo ima to z aktualnim primerom Strehovec?

S svojim javnim izpostavljanjem stališč in mnenj sem izzval tako pozitivne kot negativne reakcije, kar sem seveda pričakoval. A med slednjimi so se zlasti na spletu pojavile tudi take, v katerih so bile navedene neresnice o meni in iz katerih je bilo možno razbrati osebni prezir, zaničevanje in sovražen odnos nekaterih, ki se z mojimi javno izraženimi stališči niso strinjali. Teh izjav si nisem jemal k srcu, a noben človek, ki se mu kaj takega zgodi, ne ostane ravnodušen. Skratka, imam osebno izkušnjo napadov na svojo osebnost zaradi svojih javno izraženih prepričanj, a do ljudi, ki so me besedno napadali ne gojim zamer ali sovraštva niti nisem sprožil kakršnih koli pravnih postopkov proti njim. Edino, kar smo v okviru pobude naredili, je to, da smo z naše strani na Facebooku umaknili nekatere komentarje.

Jezik je kot orodje, s katerim lahko bodisi ustvarjamo čudovite pesmi in pravljice ali spodbujamo ljudi k dobremu bodisi lahko z jezikom tudi ubijamo – obrekovanje, osebno žaljenje, netenje in podpihovanje sovraštva je le nekaj oblik, v katerih je jezik orodje zla. Temu se je treba upreti, najprej vsak pri sebi, že v svojih mislih, a tudi v skupnosti, ko je na primer treba zaščititi tistega, ki postane tarča neresničnih obtožb ali ko je treba povzdigniti glas proti širjenju sovraštva. K temu bi po mojem mnenju prispevala tudi boljša zakonska ureditev komuniciranja na spletu, tako da bi npr. razkrili identiteto tistih, ki s psevdonimi širijo neresnice in sovraštvo, obrekujejo in žalijo. Seveda pri uporabi jezika slika ni le črno-bela, obstaja raznolik spekter sivine in mejni primeri, pri katerih je težko presoditi, kaj je dopustno in kaj ni. Potrebna je pazljivost tako pri tistih, ki v javnem prostoru širijo svoja mnenja in ideje, kot pri tistih, ki imajo moč, da iz javnega prostora sistematično izrinejo sleherno kritično, ostro, drugačno ali zunajmainstreamovsko mnenje, ker ga označijo kot »sovražni govor« ali »politično nekorektnost«.

Zakaj je objava na 24kul.si sporna?

Sporno objavo na spletnem mestu 24kul.si je spisal avtor pod psevdonimom. Državno tožilstvo je Strehovca obtožilo kaznivega dejanja kot ustanovitelja in direktorja zavoda, ki upravlja spletno mesto 24kul.si. Sodišče bo Strehovca verjetno zelo težko spoznalo za krivega glede očitanih kaznivih dejanj, a nekateri deli omenjenega zapisa se tudi meni zdijo sporni, npr. da se nekoga, ki je podpisal pobudo v zvezi s 55. členom slovenske ustave, pri čemer je tudi objavljen poimenski seznam teh ljudi, javno označi za člana »abortivnega lobija«, ki se zavzema za »brezplačne kirurške splave nerojenih žensk, homoseksualcev in lezbijk ter za izumiranje slovenskega naroda in kulture«, po mojem ne ustreza resnici. Širjenje neresnic o nekom z namenom njegove oz. njene javne očrnitve pa je obrekovanje, kar je hud napad na osebno dostojanstvo človeka.

Ali molivci pred ginekološkimi klinikami, kjer opravljajo splav, izvajajo nasilje nad ženskami?

Pomenljivo je, da 55. člen ne govori, da imajo ženske pravico do splava, ampak da se lahko starši (torej matere in očetje) svobodno odločajo o rojstvu svojih otrok ter da jim država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki jim bodo omogočile, da se odločajo za rojstva svojih otrok. V ospredju je torej svoboda staršev pri odločanju in obveznost države, da omogoči to svobodo. Če so starši svobodni pri odločanju o rojstvu otrok, imajo tudi pravico do celovitih informacij o splavu in njegovih posledicah.

Marsikatere ženske nimajo celovitih informacij o tem, kaj pomeni splav in kaj lahko povzroči, saj so drugačni pogledi o razvoju življenja in splavu v javnosti pogosto zatrti in preganjani. Spomnite se gonje proti projekciji filma o življenju na Prešernovem trgu. Eden od namenov gibanja 40 dni za življenje, ki je sprožila zgoraj omenjeno pobudo Zaščitimo ustavne pravice žensk, je tudi ta, da se staršem in drugim predstavijo sporočila o vrednosti slehernega, tudi nerojenega, življenja. Z molitvijo in mirno prisotnostjo pred klinikami, kjer se opravljajo splavi, zagovorniki spoštovanja življenja od spočetja do naravne smrti staršem in nerojenim otrokom izražajo podporo ter Boga prosijo za pomoč. Takšno uresničevanje pravic in svoboščin pripadnikov gibanja 40 dni za življenje, zagotovljenih s slovensko ustavo (39., 41. in 42. člen), po mojem mnenju ne krni zgoraj omenjenih pravic in svoboščin staršev iz 55. člena ustave.

Če je bila objava na spletnem mestu 24kul.si namenjena zagovarjanju pravice do življenja nerojenih otrok in pravic pripadnikov gibanja 40 dni za življenje, je zaradi svoje spornosti povzročila prej nasprotno. Na gibanje in njene pripadnike je vrgla temno luč in jih prikazala kot nestrpne in nasilne. Kdor koli je sodeloval ali opazoval katerega od molitvenih shodov pred klinikami, lahko potrdi, da ni nobenega zmerjanja ali nasilja nad mimoidočimi, kar pogosto lažnivo širijo tisti, ki se s takimi shodi ne strinjajo.

Potrebnost medsebojnega spoštovanja

Za konec bi dodal, da je treba v javnem prostoru še posebej pri občutljivih družbenih in političnih vprašanjih, med katera spadajo tudi vprašanja, povezana z umetno prekinitvijo življenja, svoja mnenja in stališča izražati, tako da se ohrani osebno dostojanstvo tistih, s katerimi se ne strinjamo. Kristjani smo k temu poklicani prvi.

8 KOMENTARJI

  1. Kako lahko imenujemo tiste, ki se javno zavzemajo za pravico do splava, tj. za pravico do umora nerojenega in nemočnega človeškega bitja? To je nekakšen lobi, in sicer prav abortivni.

    Kdor javno deluje, mora prevzeti tudi odgovornost za svoje delovanje in računati tudi na negativne odzive. To velja tudi za ta lobi.

    Pri nas je težava, da so nekateri nedotakljivi, glede drugih pa ni ovir tudi za širjenje lažnih novic o njih. Tožbo so sprožili tisti, ki menijo, da so nedotakljivi.

    Če si naš, je že to, če se bobu reče bob, žalitev, in tožilci takoj skočijo pokonci. Če nisi naš, ob grožnjah s smrtjo ali ob širjenju dokazanih laži, samo zamahnejo z roko.

  2. Dr. Maca Jogan, dr. Mirjana Ule, dr. Milica Antić Gaber in novinarki Ksenija Horvat Petrovčič ter Sonja Grizila, ki ste podale ovadbo državnim organom, v čem je bila kršena slovenska ustava? Ali se zavedate posledic krive ovadbe? Tudi to je kaznivo dejanje. Če bo dr. Strehovec oproščen – in trdno sem prepričan, da bo, če ne prej, v Strassbourgu – ali to ne bo dokaz krive ovadbe? V civiliziranih državah zanesljivo, pri nas pa je žal vse mogoče.
    Ne strinjam se s piscem članka, da so nekateri deli omenjenega zapisa, npr. da se nekoga, ki je podpisal pobudo v zvezi s 55. členom slovenske ustave, pri čemer je tudi objavljen poimenski seznam teh ljudi, javno označi za člana »abortivnega lobija«. Kaj pa so drugega, kot člani tega lobija? Če niso vedeli, kaj podpisujejo, je to njihov problem, problem zlonamernega razumevanja 55. člena ustave, ki s splavi nima nobene zveze, ampak govori o svobodnem ROJSTVU (!) otrok. Ali ni to zlonamerno podtikanje in kriva obsodba o neustavnem delovanju, ki naj bi ga država preprečila?
    Sicer pa je verjetno naša največja pravosodna avtoriteta dr. Boštjan M. Zupančič na več kot 30 straneh strokovno in prepričljivo tudi za laike dobesedno raztrgal ta pravosodni konstrukt in v njem celo namignil o krivi ovadbi državne tožilke in kaznivem dejanju sodnice, ki je ovadbo sprejela in začela postopek. Če to drži, eo ipso pomeni, da so dale kaznivi predlog krive ovadbe tudi zgoraj navedene državljanke. Drži?

      • Vsako prizadevanje za pravico do ubijanja nerojenih bitij je prizadevanje za izumiranje slovenskega naroda. Kolikor vem, je bilo do sedaj v Sloveniji izvršenih 700.000 splavov. Če bi jih bilo “samo” 200.000, bi bilo sedaj Slovencev vsaj 3.000.000.

        Sam spornega besedila nisem bral, se mi pa zdi, da je navedek vzet malo iz konteksta. Vsekakor 55. člen ne govori o pravici do ubijanja, temveč o pravici do spočetja, s čimer se začne rojstvo.

  3. V prispevku na 24kul so poimensko navedeni tisti, ki jih je že pred tem poimensko navedla Mladina: podpisniki pobude za prepoved molitve pred lj. porodnišnico. V enem mediju so brez problemov navedeni, a ko se jih ‘prilepi’ v drugega, je vse narobe. Kaj neki je zavzemanje za ustavno zagotovljene pravice, kot jih opredeljujejo v pobudi, če ne zavzemanje za (neomejen, prosto dostopen, ‘rutinski’) splav? A kaj je pravzaprav splav? Če govorimo o nekih abstraktnih pravicah glede abstraktnih ‘skupkov celic’, je to nekaj veliko bolj lahkotnega, kot če te celice poimenujemo z njihovo ‘vsebino’: razvijajoči se človek. In če splavu damo ime, ki razkriva njegov pravi pomen: končanje človeškega življenja. Umor ali uboj – kaj drugega naj bi to bilo? Je to lahko kdaj človekova pravica?

    (Drugače pa bi članek na 24kul potreboval vsaj nekaj ‘kozmetičnih’ popravkov pri nekaterih nerodnih izrazih, kjer lahko bolj ugibamo, kaj je imel avtor v mislih, npr.: “… zaščititi pravico žensk, da so splavljene” ali “… se … zavzemajo za brezplačne kirurške splave nerojenih žensk, homoseksualcev in lezbijk …)

  4. SPLAV.
    Zapisano pod: Življenjske zadeve — babica 09:58 dne 10.10.2018 Uredi
    Bojim se povedati, da sem noseča
    26. 8. 2018 | Za življenje

    Pišem vam, ker sem se znašla v velikih težavah. Z možem sva poročena že dvanajst let. Po dveh otrocih, ki zdaj že obiskujeta osnovno šolo, sva se odločila, da ne bova imela več otrok. Navzven smo videti običajna družina. Navadili smo se na rutinsko življenje: služba, šola, dom, obiski, kakšen izlet, počitnice … Z možem pa sva se v zadnjem času močno oddaljila. Zelo malo se pogovarjava, občasno se prepirava. Včeraj sem ugotovila, da sem spet noseča. Bojim se povedati možu, saj vem, da novice ne bo z veseljem sprejel. Otrok bi močno pretresel naše življenje. Najraje bi skrivaj naredila splav, da se izognem novim težavam, in prepričana sem, da bi bil to tudi možev predlog. Prosim vas za nasvet!
    Adrijana

    Pred nekaj tedni sem tole pismo prebrala v DRUŽINI. Pomislila sem, da sem bila pred skoraj 50 leti tudi jaz v podobnem položaju.

    Naš četrti otroček se je napovedal ko sem bila stara štirideset let. Ker sem imela otroke rada sem s razveselila vsakega otroka , takrat pa me je nosečnost presenetila in prestrašila. Poleg službe in velike družine sva z možem pomagala pri delu še staršem na kmetiji. Bila sem tako preutrujena, da si nisem mogla predstavljat, da bom zmogla še eno nosečnost in skrb za dojenčka. Pa še več stvari je bilo proti otroku; Takrat otroškega vrtca v našem kraju še ni bilo in dolga leta sem po vasi iskala varuške, jeseni bi mlajši sin šel v šolo in varušk ne bi več potrebovali. Poleg tega družbena klima takrat družini ni bila naklonjena. Nekakšna norma je bila dva otroka na družino . Če so bili trije, štirje, ali Bog ne daj, celo več otrok je okolica gledala na taka zakonca, kod na malo zaostala, ki si ne znata pomagati. Prav v tistem času je tudi prišlo v navada, da je bilo prvo vprašanje, ki so ga v otroški posvetovalnici postavili noseči ženi; “Ali boste tega otroka obdržali”. Ženi je bilo treba reči samo kratko besedico NE in takoj so vse uredili za splav. Poleg tega sem vedela, da se bo, pri mojih letih in da je to že četrti otrok, zdravstveno osebje še posebej potrudilo, da me nagovorijo za splav. Vse to me je begalo, počutila sem se tako negotovo, da sem se odločila, da ne grem v posvetovalnico, dokler ne bo prepozno za splav. Ko sem po štirih mesecih nosečnosti šla prvič v posvetovalnico, mi je zdravnica, starejša gospa, po pregledu z nasmehom rekla; “Vse je v redu, moram vas pa pohvaliti, da niste šli na stranska vrata”! Ta stavek me je pobožal po duši. Od takrat se je vse začelo postavljati na pravo mesto. Z možem sva otroka sprejela in se ga začela veseliti. Tudi otroci,katerim sem povedala, da bomo dobili dojenčka so ga težko pričakovali.

    Sredi cvetoče pomladi je prišla naša “ta mala”, bila je tako leeepa, zdrava in dobrovoljna punčka, da smo bili vsi srečni. Ta otrok je naši družini in meni osebno prinesel toliko lepega, da sem neštetokrat rekla Bogu hvala ti zanjo. Danes je ta deklica dobra mama sedmim otrokom in velikokrat premišljujem koliko bi prikrajšala sebe, družino, okolico in nazadnje tudi domovino ( saj nam mladih ljudi manjka ), če bi takrat napravila splav.

    Upam Adrijana, da se bo tudi tvoja zgodba tako srečno razpletla, kot se je moja.
    Pozdrav
    babica.

    Share/Bookmark
    Komentarji (0)

    Brez komentarjev »
    Še brez komentarjev.

    RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

    Komentiraj
    Prijavljeni ste kot babica. Odjava »

    XHTML: Uporabite lahko naslednje tage:

    Si avtor tega vnosa. Uredi naročnine.

    Strani

  5. Ne razumem, zakaj se abortivni lobij razburja. Če bi jaz zadel gol na SP v Rusiji, ne bi imel nič proti, če bi vsi pisali o meni. Če bi pa napadel koga na cesti, bi se najraje skril. Potemtakem je edini logični sklep, da je abortivnemu lobiju povsem jasno, da dela, kar ne sme.

Prijava

Za komentiranje se prijavite