Danes, ko spremljamo to politični klobasanje in hkrati gospodarsko in ekonomsko tonemo, je mogoče čas, da se ozremo nazaj in si pogledamo, kako so se v zgodovini borili proti finančnim krizam. Kakšno vlogo so imele vlade, kakšni so bili proti krizni ukrepi, kdo se je rešil in zakaj. Pod drobnogled sem vzel malo manj znana primera Nizozemske in Nove Zelandije ter njun boj proti “Veliki depresiji”.
“Velika depresija”, mati vseh finančnih kriz
24. oktobra 1929 se je v New Yorku zgodil »črni četrtek«, ko se je na Wall Streetu znašlo 70 milijonov delnic, ki pa jih nihče ni hotel kupiti. Zaradi panike je sledil nagel padec vrednosti delnic, dnevna izguba delničarjev pa se je povzpela na 18 milijonov USD. Zajec naj bi tičal v tem grmu, da gospodarska rast, ki so ji bili priča pred krizo, ni zajela kmetovalcev in nekvalificiranih delavcev. Leta 1929 je bila ena tretjina narodnega dohodka ZDA v rokah komaj 5 % ljudi, več kot 70 % prebivalstva pa je imelo letni dohodek pod 2500 USD. H krizi so pripomogle tudi majhne banke, ki so servisirale pretirane kredite. ZDA so bile v tistem času sočasno največji kreditodajalec na svetu, kreditojemalci pa niso mogli plačevati svojih obveznosti.
Države lahko po stopnji krize razdelimo v 3 skupine. Prvi blok oz. »zlati blok« predstavljajo države, ki so obdržale zlato podlago in so še imele razmeroma zdrave finance, branile pa so se tudi z visokimi carinami. Sem spadajo ZDA, Francija, Beneluks, Švica in Nizozemska. Drugi blok so vodile Velika Britanija in članice Commonwealtha (brez Kanade), ki so sistem vzdrževale s kupovanjem in prodajo funtov. Zadnji blok predstavljajo države, ki so bile najbolj »na psu«, Sovjetska Rusija, Nemčija itd.
Zlati blok, ki se ne sveti
Nizozemska je imela zelo specifično ekonomijo, ki se je zelo razlikovala od ostalih držav, prav tako pa je bila ena izmed tistih, ki je obdržala zlato podlago. Za razliko od ostalih držav se je Nizozemska na začetku relativno uspešno izogibala krizi z zmanjševanjem števila delovnih ur ter plač. Težav v gospodarstvu ni imela tudi zaradi nevtralnosti v prvi svetovni vojni, se pravi, ni imela nobenih reparacij ali vojnih dolgov, vlada pa je nudila pomoč najbolj prizadetim sektorjem gospodarstva. No, tukaj so naredili že prvo napako, pomagali so najbolj prizadetim, ostali sektorji, ki po mnenju vlade niso bili tako kritični, pa pomoči niso prejemal. Na tem mestu je treba poudariti, da so obstajali sektorji, kot je tobačna industrija, ki so v bistvu ostali v prvi fazi krize skorajda neprizadeti. Konzervativna vlada na Nizozemskem (1933-39) je na začetku sprejemala nekaj protikriznih ukrepov, predvsem v smeri podpiranja nizozemskega kmetijstva. A v glavnem se je ukvarjala samo z rebalansom proračuna. Po svetovni ekonomski konferenci 1933, ko je postalo jasno, da bo vsaka država sama reševala svoje težave, so se zganili tudi na Nizozemskem. Vlada je izdala protikrizne zakone, ki so šli v smer ameriškega New Deala, ampak so bili neuspešni. Kabinet se ni hotel odpovedati zlati podlagi in tako se je kriza v letih 1933-34 samo še poglobila, medtem ko je gospodarstvo v nekaterih drugih državah že splezalo na zeleno vejo. Leta 1935 so imele zlato podlago v Evropi še samo Francija, Švica in Nizozemska. Šele tedaj, ko se je Francija odločila sprejeti devalvacijo leta 1936, so se Nizozemci odločili slediti. Že istega leta se je začel nizozemski finančni trg vzpenjati, a zelo počasi. 1937 so imeli v ZDA recesijo, kar se je poznalo tudi na Nizozemskem, saj je njihov trg stagniral. Čas je prehitel državo, ko je bila pahnjena v drugo svetovno vojno in gospodarstvo je dokončno okrevalo šele po vojni.
“Pošteni George” in “bizarni” protikrizni ukrepi
George William Forbes, 22. premier Nove Zelandije (NZ), se je v njihovo zgodovino vpisal kot vodja najmanj priljubljene vlade v zgodovini. Njegovi nasprotniki so ga opisovali kot apatičnega in fatalističnega premiera brez vizije in cilja. Leta 1930 je po smrti premiera Josepha Warda zasedel njegovo funkcijo, se obdržal na njej tudi po volitvah 1931 in ostal na položaju do 1935. Njegova Združena stranka (United Party) je tvorila koalicijo z reformisti, ki pa so imeli svoje poglede na obvladovanje krize, zato je vseskozi prihajalo do razprtij in je že samo po sebi čudež, da je koalicija obstala do volitev. Politika Nove Zelandije do krize se je ujemala s politiko Velike Britanije oz. jo je imela za zgled. V aprilu in maju 1932 so se posledice depresije poznale v zmanjšanih plačah in veliki brezposelnosti. Posledično so izbruhnili tudi kratki nemiri in protesti, ki so z zamerami do vlade trajali vse do 1935. V ekonomiji se je vlada posvetila zmanjšanju državnih trošarin, da bi tako uravnotežila proračun. “Prisiljevali” so brezposelne, da so delali javna dela in druge družbeno koristne dejavnosti, da so sploh dobili denarno nadomestilo za brezposelnost. Starostno leto za začetek šole so dvignili na 6 let, da bi prihranili denar, prav tako so zaradi istega razloga ukinili učiteljišča. Vlada je bila zaradi takšnih ukrepov označena za brezčutno in neusmiljeno, obdajale pa so jo tudi po vsej verjetnosti neresnične zgodbe. Ena takšnih je ta, da je Forbes neki delegaciji brezposelnih mož svetoval, naj gredo jest travo.
Statistika ne laže
Glavna težavaNove Zelandije je bil izvoz, ki je med marcem 1929 in marcem 1931 padel za 40 %. Prihodki države so se zmanjšali za tretjino in med leti 1931-1933 se je število brezposelnih moških čez 20 let dvignilo na 70.000 z rekordom v oktobru 1933 na 79.500. Med 1929-1932/33 so izdelali za 30 % manj oblačil, za 27 % manj otroških čevljev in škornjev, gradnja lesenih hiš pa se je po vrednosti prepolovila. A najpomembnejše je to, da se je vlagalo v nove proizvajalne panoge, ki so kasneje pripomogle k hitremu okrevanju države. Med najpomembnejšima sta proizvodnja plastike in gume, nato pa še: električne baterije, kosilnice, lesene vžigalice itd. Razmah so doživeli tudi v medicini in v proizvodnji radijskih prejemnikov. Sredi leta 1935 je bila Nova Zelandija že na zelo dobri poti, da se reši krize. A nekdo mora biti grešni kozel in zaradi nepriljubljenosti svojih reform je Forbes konec leta 1935 gladko izgubil volitve.
Statistika za Novo Zelandijo:
Konec marca št. zaposlenih v proizvajalni industriji vrednost izvoza v £ (000)
1930 66.000 43.250
1931 62.000 39.200
1932 53.000 31.000
1933 53.000 30.000
1934 55.000 31.750
1935 62.000 36.000
Foto: Wikipedia
