Začetek meseca maja je v Sloveniji, tako kot drugod po svetu, posvečen delu. Pri nas imamo celo dva takšna praznika, ki pa skupaj s tretjem, obskurnem sedeimdvajseto-aprilskem praznimom tvorijo takoimenovane prvomajske počitnice. Morda malce paradoksalno sta prvomajska praznika dela prosta dneva, zato ju je moj prijatelj šaljivo poimenoval »dnevi upora proti delu«, kar, resnica na ljubo, dostikrat reflektira resnični duh celotne zgodbe.
Delo je vsekakor plemenit koncept, ki ponazarja nexus med družbo in naravo. Često je prva misel na delo velikokrat agrarnega porekla, morda tudi industrijskega. Srp in kladivo sta simbola ki izhajata ravno iz takšnih reprezentacij, danes morda malo obsoletne, ker se je zaradi razvoja družbe in tehnologije delo preoblikovalo v mnogo kompleksnejše dejavnosti kot sta oranje ali kopanje premoga. Delo že dolgo ni več le način za zadovoljevanje osnovnih potreb kot so prehrana, obleka, bivanje, itd, temveč pokriva zelo širok spekter najrazličnejših dejavnosti, od najbolj neposrednih pa do tistih abstraktnih, visokonivojskih storitev, katerih namen včasih ni več tako povezan s zadovoljevanjem kakšnih osnovnih potreb: borzno posredništvo, marketing, izvajanje javnomnenskih raziskav, itd. Zato je delo dostikrat dojeto ne kot osnovna dejavnost za zagotavljanja preživetja temveč kot sistemska potreba kompleksnega družbenega aparata.
Zaradi dostojanstva ki ga ta daje človeku je delo razumljeno ne le kot vrednota temveč celo kot pravica, kar v nekem smislu je. Vendar eno je pravica do dela, čisto drugo pa je pravica do zaposlitve. Prva govori o tem, kako se ne sme nikomur preprečiti, da si na zakonit način zasluži sredstva za preživetje. Drugače pa je če govorimo o pravici do zaposlitve in s tem mislimo na upravičenost do plačanega delovnega mesta, kakršnegakoli že, ki ga mora nekdo zagotoviti v okvirih, ki jih določa nek zakon o delovnih razmerij in za plačilo določeno v ustrezni kolektivni pogodbi. Slednja trditev implicitno predpostavlja, da obstaja tisti nekdo, ki razpolaga s sredstvi za zagotovitev takšnih pogojev, in je dolžan to storiti (vsaka pravica namreč predpostavlja neko dolžnost). Tisti nekdo je lahko država, korporacija ali podjetnik; njegov priviligiran položaj naj bi mu nalagalo, naj poskrbi za preživetje »najšibkejših«. Takšno razumevanje »pravice do dela«ki se na prvi pogled zdi tako velikodušno solidaren in naj bi bil odraz napredne socialne države po drugi strani ne izhaja iz dojemanja človeka kot svobodnega, ustvarjalnega posameznika ki ima dostojanstvo, temveč nanj gleda kot na nedoraslega otroka, ki mu mora nekdo nujno zagotoviti sendvič in žepnino. Zaposlitev ne more biti pravica: to je podobno, kot da bi nekdo zahteval pravico do stanvanja z balkonom in pepelnikom.
Na to problematiko se navezuje še eno bolj nevarno vprašanje. V zadnjem času se pojavlja v javnosti razprava o temeljnem dohodku; to naj bi bil nek osnovni dohodek, ki bi ga družba zagotovila vsakemu posamezniku za preživetje, kar tako, »zastonj«. Podobno kot smo ugotavljali v prejšnjem poglavju, je takšno početje do neke mere zaničujoče do človeka. Na misel mi pride prispodoba bolnika, ni namesto da bi zdravil bolezen le blaži bolečine z aspirinom. Temeljni dohodek ne zdravi bedo proletarca in reveža, temveč le blaži njen neposredni učinek. Hkrati pa povzroča odvisnost, podobno kot droge: nekdo ki prejema zastonj preživnino bo težje našel motivacijo, da prekine to stanje odvisnosti in nekaj ustvari. Z uvedbo temeljnega dohodka bi se močno oslabela ustvarjalnost družbe kot celote. To je že velik argument proti uvedbi takšnega dohodka, vendar to še ni vse.
Privoščimo si nek »laboratorijski« razmislek, s katerim bomo poskusili pokazati na eno veliko nevarnost. Temeljni dohodek nikoli ne bi mogel biti povsem zastonj, kar tako iz čiste solidarnosti: v zameno zanj bi prej ali slej bilo treba postaviti določene pogoje, h katerim bi se prejemnik zavezal. Vsaka sklenjena pogodba po svoji naravi vpletene stranke zaveže k izpolnjevanju pogojev – to je tako po definiciji. Kjer ni pogojev, ni pogodbe. Ako se sleherniku zagotovi doživljenjska pravica do preživnine, bojo pogoji za takšno pravice tudi univerzalni in doživljenski. To pomeni, da bo družba v celoti zavezana k zagotavljanu teh sredstev: nekdo bo moral ustvariti tisto, kar bo zakonsko zagotovljeno vsem. To pa povzroči neko asimetrijo v sistemu pravic in dolžnosti: vsi so upravičeni do sredstev, nihče ni zavezan k ustvarjanju le teh. To ne more zdržati: nobenega zagotovila ni, da bo večina prebivalstva dolgoročno ustvarjala toliko presežka, da bo mogoče 100% zagotavljati preživnino komurkoli se bo spomnil nič delati. Povsem možno je, da bi se izpostavilo stanje, ko bi bil delež neto prejemnikov večji od deleža ustvarjalcev. Tudi v najnaprednejših družbah z močno delovno kulturo se lahko to zgodi, naprimer če bi se pojavil migracijski tok, ki bi porušil ravnotežje. Prej ali slej bi bilo treba to asimetrijo pravic in dolžnosti popraviti, kar pa je možno na dva načina: 1) vsak prejemnik temeljnega dohodka bi moral v zameno zanj obvezno opravljati določeno delo, ali 2) vsak posameznik bi bil zakonsko zavezan do pavšalne količine obveznega dela, ki bi formalno zagotovila vzdoržnost sistema. »You do the math«, bi rekli Američani.
Nikakor ni namen tega prispevka napadati socialno varnost najšibkejših v družbi ali promovirati neoliberalna ali »buržoazno-izkoriščevalska« načela, kot bi kdo hitro sklepal. Dostojanstvo človeka je v veliki meri v tem, da ima možnost si zagotoviti pogojev za lastno preživetje z nekim minimalnim standardom, ki je sorazmeren razvoju družbe. Je pa potrebno opozoriti na slabe rešitve in na stranpoti ki se jih ubere pri iskanju socialne varnosti. Sodobna družba je obsedena z varnostjo, predvsem socialno. Vsaka garancija ali pravica lahko resda kratkoročno blaži slab položaj najšibkejših v družbi, vendar prinaša za sabo omejitve in zaveze, ki niso vedno nujno v prid teh, katere naj bi ščitila. Družbenih neenakosti ni moč odpraviti s socialnimi transferi , s »temeljnim dohodkom« ali s pravico do zaposlitve, temeč s spodbujanjem ustvarjalnosti ter z ugodnimi pogoji za razvoj.
Delo je častna stvar, je družbena vrednota in je pravica. Vendar človek ima dostojanstvo, ima pamet in ima svobodo. Dokler smo vsi svobodni in enakopravni, smo odgovorni za varnost in za pravice: nikogar ni, razen nas samih, ki bi nam lahko to zagotavljal. Tisti dan, ko bo odpravljena zadnja nestanovitnost ter zagotovlena popolna varnost bo človek izgubil tisti ostanek neke pretekle, morda manj napredne dobe: izgubil bo svobodo. Ampak to ni tako hudo, mar ne?
