Prikrito nasprotovanje osamosvojitvi Slovenije – 1. del

5
745

Odlomek iz knjige Antona Tomažiča: V objemu slovenske pomladi

Tako kot je imel Demos dva bistvena cilja (poenostavljeno) – demokratizacijo in osamosvojitev – tako so tudi stare politične sile nasprotovale obema!

Že v letu 1989, ko so bili še trdno na oblasti, so sicer po eni strani začeli z »demontažo« enopartijske (totalitarne) ureditve, ker se je pač začenjal rušiti berlinski zid in s tem komunizem, po drugi strani pa so že začeli z idejami o nestrankarskem pluralizmu ter z infiltriranjem »usmerjevalcev« v nova družbena gibanja ter celo v nove politične stranke. Vendar jih je čas povozil in morali so opustiti idejo o nekakšnem formalnem nadaljevanju »ljudske fronte« v okviru SZDL in se zadovoljiti z oviranjem normalne demokratizacije (=nagajanjem) v prehodnem trodomnem »parlamentu«, vsaj v prehodnem obdobju do drugih volitev. Če bi bile njihove namere o sprejetju normalne evropske demokracije iskrene, bi (se) ukinili Skupščino SRS, razpustili obstoječe »družbeno-politične organizacije« ter razpisali resnično demokratične volitve v nov enodomni parlament. Tako pa so omogočili le omejene demokratične volitve, preimenovali (=prebarvali) totalitarne družbeno-politične organizacije v politične stranke ter s tem za nekaj desetletij dejansko ohranili oblast in v nedogled podaljšali tranzicijo.

Osamosvojitvi Slovenije so stare sile nasprotovale odkrito le do prvih volitev 1990. Ko pa so videli, da je Demos med drugim tudi zaradi napovedi osamosvajanja med slovenskim narodom naletel na največje odobravanje, so začeli svojo navezanost na internacionalizem ter na Beograd skrivati in računati bolj na to, da Demosu nagajajo in s tem ohranijo Jugoslavijo vsaj kot konfederacijo. Še posebno pa so morali takšne svoje intimne usmeritve skrivati po plebiscitu, ko je bilo jasno, da s kakšnim odkritim nasprotovanjem osamosvojitvi ne bi v slovenski javnosti nič kaj uspevali in bi bili na naslednjih volitvah še bolj poraženi. Na novo prebarvane stare politične stranke so se zato predvsem po svojih delegatih v Skupščini RS usmerile v čim večje nagajanje Demosu pri izvedbi osamosvojitvenega projekta. To mi bo potrdil vsakdo, ki je imel v letu 1991 kakšne funkcije ali naloge za izvedbo plebiscita.

Predsednik SDP (Stranka demokratične prenove) dr. Ciril Ribičič je na koordinaciji strank dejal, da bodo prenovitelji privolili v odcepitev samo ob direktni uporabi sile. Ker bo imel pravni akt odcepitve značaj ustavnega zakona, bo za njegovo sprejetje potrebna dvotretjinska večina, torej lahko tako nasprotovanje pomeni, da zakon ne bo sprejet … (Delo, 22. marec 1991)

Ko je predsednik Socialdemokratske stranke Slovenije dr. Jože Pučnik marca 1991 izjavil, da je dozorel čas, da se Slovenija osamosvoji, je predsedstvo Stranke demokratične prenove sprejelo naslednje stališče: »Gospodu Pučniku sporočamo, da bomo res nasprotovali enostranski odcepitvi Slovenije vse dotlej, dokler bodo možnosti za sporazumno razdružitev, oziroma dokler zaradi nasilnih posegov zveznih organov v suverenost Slovenije take odločitve ne bomo primorani enostransko razglasiti … Poslanci naše stranke ne bomo glasovali za predloge, ki nam jih bo ‘v nasprotju s plebiscitno določitvijo’ vsiljeval Demos, zato ker jih je javno vnaprej enostransko napovedal njegov predsednik dr. Pučnik. Če te zahteve ne bodo spoštovane, bomo zahtevali, da se o vašem spreminjanju plebiscitne odločitve državljani Slovenije ponovno odločamo na referendumu oziroma na predčasnih volitvah.« (Delo, 23. marec 1991)

Če takšno stališče dopolnimo z njihovim prizadevanjem za »demilitarizacijo Slovenije« ter izrazitim nasprotovanjem zakonodaje za vzpostavitev slovenske vojske, je jasno, da so osamosvojitvi izrazito nasprotovali: V primeru nasilnega nastopa JLA, bi se Slovenija pač ne mogla (u)braniti …

V tistih kritičnih časih, ko je po Balkanu že tekla kri in sta si Demosova ministra Janša in Bavčar prizadevala za čim hitrejšo vzpostavitev obrambnih sil Slovenije, so stare-nove stranke tedanje opozicije kar tekmovale v tem, kako takšne aktivnosti čim bolj otežiti. Na skupnem delovnem posvetu Liberalno demokratske stranke in Socialistične stranke Slovenije, ki je potekala 21. marca 1991, so se pogovarjali, kako bodo čim bolj nagajali Demosu: O demilitarizaciji imata stranki različni stališči. LDS nanjo prisega, medtem ko socialisti mislijo, da je najboljša rešitev trajna nevtralnost z majhno vojsko. Obe stranki pa poudarjata, da je treba stroške za vojsko in oboroževanje zmanjšati. (Delo, 22. marec 1991)

Dr. Lev Kreft za NIN: Če naj bi začeli iz nič, so potrebne nove generacije, ki bi lahko ustvarile nekaj novega. O tem, kako živeti skupaj, ne bi ugibal. Pripadam generaciji, ki je bila zaljubljena v Jugoslavijo, vse to pa govorim, ker sem razočaran: to je negativna podoba ustvarjenega. (Delo, 2. april 1991)

Dr. Lev Kreft za Nedeljno borbo: Jaz pravim temu »kardeljansko prednjačenje«, ki se nadaljuje, in mislim, da v bistvu ne pomeni nič dobrega. V širšem okviru to slovensko prednjačenje ni dobro, ker sili vse druge, da se opredeljujejo enako, nastajajo enaki bloki, nove možnosti za povezovanje pa se ne odpirajo …

5 KOMENTARJI

  1. Da, težko bitko za osamosvojitev so vodili Demosovci, ker niso imeli nasprotnike le v Beogradu, ampak tudi doma. To so bili politiki, ki so delovali v navezi z Beogradom.

    Ko so ti politiki videli, da Slovenci podpirajo osamosvojitev, so se omejili na nasprotovanje voditeljev Demosa in slovenskih vodij, ki so porazili agresorsko JLA, kar je bilo odločilno za osamosvojitev Slovenije.
    Takšen njihov odnos do slovenskih vodij ( Janša, Krkovič in Bavčar)je še danes.

    Zakaj? Zato, ker vedo, da so jim ti vodje najbolj nevarni pri preprečevanju rušenja slovenske države. Rušenja, ki ga želi in izvaja levica.
    Dokazi rušenja slovenske države, ki ga izvaja levica:
    – oslabitev slovenske vojske in policije
    – pranje denarja v NLB
    – skupne seje srbske in slovenske vlade v Beogradu
    – pogubne slovenske investicije na Balkanu
    – izničevanje slovenske kulturne dediščine in poveličevanje balkanske kulture
    – protispravno delovanje
    – podreditev ruskim, kar pomeni tudi srbskim, hegemonističnim interesom
    – nesodelovanje z zahodnimi razvitimi državami
    – negospodarno upravljanje s slovensko državo
    – nasprotovanje obsodbi komunističnega jugoslovanskega totalitarizma
    – podreditev pravosodja, javne uprave, medijev in šolstva totalitarni levi politiki…

  2. Velik dokaz rušenja slovenske države po levici je tudi njihov pozitiven odnos do migracij iz juga, saj vedo, da bodo te najbolj učinkovito izničile slovensko kulturo in slovensko državo.

  3. Skratka, levica hoče izničiti slovensko kulturo in slovensko vrednotno tradicijo in nasploh slovensko državo..

  4. Levica tudi spodbuja nedelo in trošenje, ne pa delovno ustvarjalnost in dobro gospodarjenje.

    Leviva tudi spodbuja izničevanje vrednot in nevrednotno življenje, ki povzroča nazadovanje, ne pa napredek!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite