Prikrita resničnost

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Prihajamo čas, ko vlada velika zmeda. Načrtno ustvarjena in vzdrževana zmeda. Podobno kot pred II. svetovno vojno. Zaradi lažjega razumevanja bom na kratko orisal dogajanje v Švici med II sv. vojno. Dogajanje v državi, ki slovenski mitologiji služi kot vzor. Švica ima ugled tradicionalno demokratične, pravne, urejene, stabilne, predvidljive, čiste, humane in humanitarne države,…, kar pomeni, da so države z nižjimi civilizacijskimi standardi v turbulentnih časih še toliko bolj brutalne.

Zakaj je Švica med II. svetovno vojno ohranila nevtralnost? Obstajata dve teoriji. Prva uradno uveljavljena, da zaradi svoje vojaške moči in zahtevnega reliefa. Druga pa trdi, da zaradi prekrivanja interesov korporacij oziroma njihovih delničarjev ter Tretjega Rajha. Švica je med celotno drugo svetovno vojno predstavljala zavetišče za nemoteno finančno poslovanje med Tretjim Rajhom in ostalim svetom ter hkrati pomembno industrijsko ter logistično izhodišče za oskrbo nemškega vojaškega stroja.

V zelo znani Banki za mednarodne poravnave (Bank for International Settlements – BIS) s sedežem v Bernu so ves čas vojne dominirali Nemci in Američani – Paul Hechler je bil vpliven član nacistične stranke in je opravljal funkcijo izvršnega direktorja banke. Funkcijo predsednika upravnega odpora banke pa je opravljal Thomas H. McKittrick, tesen prijatelj ameriškega veleposlanika v Švici in osebni prijatelj Allena Dulles, ki je med vojno deloval kot agent Ameriške obveščevalne službe (OSS) v Švici. Allena Dulles in njegov brat John Foster Dulles sta bila pred vojno partnerja v odvetniški družbi Sullivan & Cromwell, ki je bila specializirana za ameriške investicije v nacistično Nemčijo. Po izbruhu druge svetovne vojne pa je John Foster Dulles postal »the corporate lawyer« pri BIS v New Yorku, njegov brat Allen Dulles pa je med vojno gojil tesne stike s predsednikom upravnega odpora BIS v Švici Thomasom H. McKittrick. Med celotno med II. svetovno vojno je bilo skozi Banko za mednarodne poravnave poslano na svetovna tržišča kot plačilno sredstvo ogromno s strani nacistov naropanega zlata in deviz – tudi Nemčija je morala plačevati blago in storitve na svetovnih tržiščih. Tretji Rajh pa prav nikoli med drugo svetovno vojno ni razlastil velikih hčerinskih družb ameriških korporacij, ki so delovale v Nemčiji in v ostalih državah okupirane Evrope. Niti ni bistveno vplival na njihovo poslovodenje. Še več, navedene družbe so celotno II. svetovno vojno resnično izjemno uspešno in nadpovprečno dobičkonosno poslovale s tem, da so oskrbovale nemško vojsko (vojaška in tovorna vozila, letalska industrija, komunikacije, …). Zgolj kot primer naj navedem pomembne proizvodne obrate Forda, Opla (GM), IBM-a, ITT,…. Kljub temu, da so bile tovarne prej navedenih družb skoraj izključno v službi proizvodnje vojaške tehnike, je na njih zgolj izjemoma oziroma po pomoti padla kakšna zavezniška bomba – kot primer navajam mesto Köln, ki je bil spremenjen v prah in pepel, Fordova ogromna tovarna na obrobju mesta pa je veljala za najbolj varen kraj med bombnimi napadi.

Švica je imela z namenom tekočega usklajevanja v Berlinu tudi svoje stalno gospodarsko delegacijo, Nemčiji pa je odobrila za tedanje čase ogromnih 850 milijonov frankov kredita (zgolj za informacijo: vrednost 1 kg zlata je bila 4.869,80 frankov) s katerim je Nemčija plačevala blago, ki ga je uvažala iz Švice. Izvoz v Nemčijo je imel od leta 1939 do 1943 dobesedno sanjsko rast: (a) pri železu in jeklu iz 5,9 na 107,3 mil. frankov; (b) pri proizvodnji motorjev, strojev in njihovih sestavnih delov iz 25,3 na 156,6 mil. frankov; (c) pri proizvodnji instrumentov in podobnih naprav iz 3,7 na 97 mil. frankov; (d)… Navedene stopnje švicarskega izvoza med vojno najbolj nazorno kažejo na resnično ne-iskrenost zaveznikov pri sprejemanju in izvajanju sankcij zoper Švico in posredno zoper Tretji Rajh. Še bolj nazorno se to kaže v plačilih Reichsbank, ki so bila izvedena v fizičnem zlatu Narodni banki Švice in komercialnim bankam v Švici, ki so skupno obsegala 1.922.3 ton zlata (1939 = 0 t; 1940 = 222,9 t; 1941 = 329,9 t; 1942 = 492,0 t; 1943= 582,4 t; 1944 = 280,4 t in 1945 = 15,6 t). Med prej navedenim zlatom je bilo tudi 2,6 tone zlata pokradenega žrtvam v koncentracijskih taboriščih. Kljub temu je klirinški dolg Tretjega Rajha do Švice v aprilu 1944 presegal eno milijardo frankov. Poleg tega je imela Nemčija tedaj še klirinški dolg: do Turčije v višini 5,7 milijona, do Švedske 30 milijonov, do Portugalske 31.3 milijona in do Španije 183,2 milijona. Pri tem gre izključno za neto dolg (torej dolg zmanjšan za že izvedena plačila v fizičnem zlatu tem državam oziroma njihovim centralnim bankam (85 ton zlata) in za plačila v devizah ter v blagu). Prej navedeni finančni tokovi so se ustrezno odražali tudi v logističnih tokovih – npr. preko tunelov Gotthard in Simplon se je dnevno prepeljalo tudi po 1.800 železniških vagonov. Ko so sile »osišča« sredi 1943 začele očitno izgubljati vojno, je tudi Švica začela ubirati vse bolj diplomatsko taktiko do Nemčije. Primarno iz preračunljivosti, deloma pa tudi zaradi vse večjega pritiska zaveznikov, ki so zgoraj opisano dogajanje vse težje skrivali oz. pojasnjevali svojim javnostim – nenazadnje so zavezniški vojaki v zaplenjenih oziroma uničenih nemških bojnih in transportnih vozilih v Italiji in Normandiji videli Fordove in GM motorje, vlade okupiranih držav v izgnanstvu so začele vse glasneje in odločneje opozarjati, kaj se dogaja z zlatom pokradenim iz njihovih centralnih bank, …. Proti koncu vojne se je nato začel beg nemškega kapitala v Švico in preko nje tudi v ostale nevtralne države. Zavezniki so se bali, da bo nacistična stranka prenesla kapital iz Nemčije in ga po vojni uporabljala za svoje povojno organiziranje in delovanje, zato so sprejemali ukrepe za preprečevanje tega. Mimo teh ukrepov pa so številni nacistični funkcionarji in ostali premožni Nemci brez večjih težav oziroma izgub za svoje osebne potrebe prenesli v tujino znatne količine kapitala in ga tam tudi ustrezno spravili v obtok.

Za zaključek naj omenim še Maxa Huberja, ki je do 1944 predsedoval Mednarodnemu odboru Rdečega križa, nato pa je postal njegov častni predsednik. Decembra 1945 je kot častni predsednik v imenu MORK prevzel Nobelovo nagrado za mir zaradi njegovih zaslug med drugo svetovno vojno. Zamolčano pa je, da je bil Max Huber veleindustrialec, ki je pred in med vojno obogatel z orožarsko industrijo v Italiji in Nemčiji, delavci v njegovih švicarskih tovarnah pa so delali za plače, ki niso krile niti njihovih minimalnih življenjskih stroškov. Njegova družba s sedežem v Nemčiji pa je uporabljala tudi ruske vojake kot suženjsko delovno silo. Med 1941 in 1943 je Švica po pokroviteljstvom Rdečega križa poslala na nemško vzhodno fronto štiri medicinske misije s po 250 osebami. Delovanje teh misij so financirali švicarski industrialci, ki so na veliko oskrbovali nemško vojsko. Njihov motiv verjetno ni bil primarno humanitarne narave, temveč je služil bolj predpripravam na kolonizacijo ogromnih novih »nemških« tržišč. Pričevanja nemških dezerterjev in oporečnikov, ki so pobegnili v Švico, ter nekaterih švicarskih zdravnikov pa so bila izpostavljena sistematičnemu državnemu cenzuriranju in smešenju. Za zaključek tega kratkega povzetka poudarjam, da sem bil, in vedno bom, absolutno bistveno bolj naklonjen zahodnemu (evropskemu, ameriškemu) modelu organiziranja družb, kot pa rusko-komunističnemu, turško-bizantinskemu ali plemensko-arabskemu modelu, ker so slednji še bistveno slabši.

Zgornji povzetek dogajanja v Švici med vojno omogoča boljše razumevanje sedanjega dogajanja v Siriji in Iraku. Pri tem moramo upoštevati, da je Bližnji vzhod neprimerno bolj brutalno divji, kaotičen, primitiven, raznolik,…, in pod vplivom bistveno večjega števila držav in interesnih skupin, kot pa je bila Švica med drugo svetovno vojno. Zgolj kot zanimivost naj omenim, da so celo naši južni sosedje že 2013 sodelovali pri dobavah orožja najprej skupinam, ki so se vključili v ISIL, nato pa njihovim nasprotnikom – preko zagrebškega letališča Pleso je bilo tedaj na bojišča Sirije (pre-)poslano najmanj 3.000 ton (!) orožja in streliva. Pri tem dobavitelji tega orožja in streliva niso bile nikakršne lokalne kriminalne združbe, temveč je vse potekalo uradno s soglasjem njihovega ministrstva za obrambo in vlade. Njihov minister za notranje zadeve Ranko Ostojić pa se je ob letošnji napovedi, da bo Slovenija začela postavljati ograjo na svoji južni meji, kljub temu upal javno repenčiti: »Ja ću stati na čelo kolone izbjeglica, ako će tko pucati, neka puca u mene!« Gre za izraz neverjetno podobne hinavščine, kot je opisana v zvezi s poslovanjem Švice med drugo svetovno vojno, in za neverjetno podoben molk prav vseh akterjev glede takšne hinavščine. V zvezi s tem se moramo zavedati, da je Hrvaška resnično marginalen in pritlikavi igralec v sirijsko-iraškem konfliktu – kako velika in pokvarjena je šele hinavščina velikih igralcev.

Za zaključek bom zapisal še pripovedko o specifičnem značaju ljudi iz vasi, kjer sem odraščal: »Ker je volk pokončal ovco, so se zbrali vaški lovci in šli v lov za volkom. V grmovju se je nekaj začelo premikati in lovci so začeli streljati ter nato vpiti in se prepirati: »Jaz sem ga (ustrelil), Ti ga nisi!!! Jaz sem ga, Ti ga nisi! … Ko so prišli bližje kraju dogodka, so videli, da v mlaki krvi ni obležal krvoločni volk, temveč tele ubogega kmeta. Takoj se je začelo vpitje in nov prepir: »Ti si ga, jaz ga nisem!!! Ti si ga, jaz ga nisem! …«. Ravnanje svetovnih elit je glede oboroževanja, financiranja in logistične podpore ISIL-u, kupovanja nafte od njega, podpore Basarjevemu režimu, begunske krize, destabilizacije in islamizacije Evrope, reševanja gospodarske in socialne krize, …, identično ravnanju lovcev v zgornji pripovedi. Mali človek, ki mu je bilo v egotripu prepotentnežev ubito njegovo »edino tele«, pa tiho trpi, pri čemer trpi na svoj način na Bližnjem vzhodu, na drugi način pa trpimo in bomo zagotovo še bistveno bolj trpeli številni Evropejci. Zato bodite ne glede na svoj ugled in družbeno moč prekleti, tisočkrat prekleti, trgovci z orožjem, in vsi tisti, ki povzročate vojno, nasilje, zlo, trpljenje in laž!