Od Murske republike do izgube Porabja in Radgonskega kota

2
503

Pravkar sem zaprl zadnjo stran knjige Prekmurje v vrtincu Pariške mirovne konference 1919 avtorja dr. Uroša Lipuščka; novinarja, publicista in zgodovinarja; dolgoletnega dopisnika RTVS iz ZDA; zdaj dopisnika Radio Slovenije iz Pekinga. Omenjena knjiga, s poudarkom o vlogi ZDA in kartografa Douglasa W. Johnsona pri določanju slovenskih (prekmurskih) meja leta 1919 na mirovni konferenci, je bila predstavljena v prepolni avli Pokrajinske študijske knjižnice v Murski Soboti kot del programa Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije ob proslavljanju letošnje stoletnice priključitve Prekmurja k matični domovini.

Prekmurci smo vedno predaleč od oči vladarjev in Brozov

Že na sami predstavitvi se mi je odprlo veliko vprašanj. Še več vprašanj pa je nastalo, ko sem prebral vsa javna in zakulisna dogajanja na Pariški mirovni konferenci. Očitno je, da smo bili Prekmurci v več tisočletni zgodovini drobižek, žrtev in predmet političnih, gospodarskih, kulturnih in vojaških interesov velikih kraljestev in monarhij. In to ni moja osebna mantra. Ko vem že od malega, smo vedno bili predaleč od oči vladarjev in Brozov.

Zgodovina je zapisovalka ne samo preteklih dogajanj; ampak politično družbenih permutacij, ki zarisujejo koordinate prihodnosti. Kajti tudi dandanašnja državna oblast samostojne slovenske države ponavlja stare vzorce odnosa do Prekmurja. Slovani smo stanovalci v Panoniji ob Blatnem jezeru skoraj 1.200 let, ko je Pribina prvi knez slovenskega rodu ustanovil slovansko kneževino, kmalu za njim pa knez Kocelj z odprtimi rokami pozdravil sveta brata Cirila in Metoda, ki sta posejala seme krščanstva med naše slovanske prednike.

Priključitev Prekmurja k matični domovini neponovljivi zgodovinski dogodek

Zgodovinska prelomnica pred sto leti, ko so veliki zmagovalci in akterji risali zemljevide in premikali meje je bila podobna. Kot Daniel v levjem brlogu, ko so lačni levi Italijani, Nemci in Madžari krvoločno nenasitno trgali slovensko narodovo in kulturno telo. V Prekmurju so med Muro in Rabo in na meji potoka Kučnice, ki je bil stoletja razmejitvena točka nemško-ogrskega dualizma na področju med Cankovo in Gornjo Radgono živeli v kulturni etnični simbiozi večinoma Slovenci. Zato je priključitev Prekmurja k matični domovini neponovljivi zgodovinski dogodek, ki ga je vredno, ne samo proslavljati, ampak vsakodnevno ozaveščati v odgovorno samorefleksijo nam Prekmurcem in vsem v Sloveniji.

Osebno si želim, da me bo bližnja prihodnost demantirala, kajti bojim se, da bodo letošnja proslavljanja in dogodki samo priložnost, da se bo, v soju kamer in žarometov, v prvih vrstah proslav in simpozijev na ogled postavljala politična elita. Ko pa bodo luči ugasnile, bomo Prekmurci ostali v demografsko-gospodarsko-socialnem zaostanku. Na pariški konferenci in v zakulisju, ko se je po strašni vojni moriji delil plen na pogorišču avstro- ogrske monarhije, slovenski pogajalci in osrednja deželna vlada niso poznali vseh zgodovinskih razsežnosti Prekmurcev po tisočletju življenja v primežu brezobzirnega madžarskega nacionalizma. V teh odločujočih dogajanjih na konferenci so prekmurski in štajerski katoliški duhovniki z vso diplomatsko spretnostjo in argumentirano dokumentirano prepričljivostjo uspeli vplivati, da meja ni bila Mura in da je Prekmurje rešeno. Žal je izven matičnega narodovega telesa ostalo Porabje in Radgonski kot, kljub dejstvom, da je večina ljudi jezikovno in kulturno bilo Slovencev.

Absurdna aroganca do slovenske in prekmurske zgodovine

Bodimo ponosni in hvaležni vsem, ki so pred sto leti v krempljih vsega političnega kupčkanja, si prizadevali za vključitev Prekmurja k matici. Zapisujem pa javno vprašanje vsej slovenski politični, kulturni in zgodovinsko znanstveni javnosti; ali so z vseh paradigem relevantnih dogajanj obravnavani prelomni časi za prihodnost pomurske krajine. Priznam, da ne poznam zgodovinskih knjig, ki jih v svojih torbah nosijo dandanašnji slovenski šolarji; bojim pa se, da jih šola o tem nič ne seznanja.

Ko našo mladež dnevno faktografsko obremenjujejo z nepomembnimi podatki in številkami, se šolska politika obnaša do lastne slovenske in prekmurske zgodovine po absurdni ignoranci. Pred dvema letoma sem se na okrogli mizi Avgust Pavel med Slovenci, Madžari in Avstrijci, ki je potekala na Cankovi, osebno podpisal pod javno pobudo za vključitev prekmurskega jezika v šolski program.

Vendar niso naši šolarju krivi, ker poznajo veliko ameriških in drugih tujih pevskih in filmskih »zvezd«, ne vedo pa nič o tolikih častnih intelektualcih in domoljubih, kulturnikih in duhovnikih od Slaviča, Kovačiča, Korošca, Klekla …

In še mnogih ne poznajo, ki so prepričevali nepoznavanje in nedoslednost takratnih »velikih« svetovnih državnikov in komisij na pariški konferenci. Kakšen odnos državne in kulturne politike do dr. Franca Ivanociya, ki je javno zavrnil mesto škofa na Ogrskem z naslednjimi besedami: »Rajši bom župnik med svojim ljudstvom na Tišini …« Ne poznajo tudi njegovega rojaka Jožefa Borovnjaka, dolgoletnega župnika na Cankovi (oba rojena v Kančevcih), ki sta z narodnostno buditeljsko kulturnim delovanjem, neprestanih brutalnih pritiskih s strani madžarskega političnega in cerkvenega nacionalizma, je postavljal temelje za prej omenjene, ki so sodelovali na pariški konferenci.

Pa kdo je ta vaš Borovnjak?

Ohranjam v spominu, ko sem pred desetimi leti, ob dolžnosti postaviti doprsni kip župniku Borovnjaku na Cankovi – »Čedermacu prekmurske krajine«, prepričeval ministra za kulturo za podporo. Ta pa me je takrat vprašal: »Pa kdo je ta vaš Borovnjak?« Takšen odnos političnih in kulturnih oblastnikov , je tudi naša krivda, saj je vedno preveč Prekmurcev, ki ne poznajo odločilnih zgodovinskih dogajanj prekmurske zgodovine, kulture in jezika, ki ga na teh prostorih ohranjali naši prekmurski rojaki.

Kakšna hipokrizija in oportuna morala dolgoletnih politikov in kulturnikov, ko po več kot 70-tih letih »postavljajo« spomenike našim prekmurskim zgodovinskim velikanom, ki so jih ves čas zatajevali.  Spomnimo se političnega in kulturnega molka slovenskih oblastnikov v prejšnji državi v zvezi s Štajerskimi Slovenci v Radgonskem kotu, ko so, kljub pluralnosti slovenskih društev in organizacij na avstrijskem Koroškem, ideološko enostransko podpirali politiko samo enih društev. Tako so razdirali sožitje in sodelovanje vseh tam živečih naših rojakov.

Ali bomo Prekmurci ob vseh letošnjih slovesnostih in praznovanjih končno spoznali vse zgodovinsko-politične razsežnosti, da je Prekmurje sto let del matičnega slovenskega telesa. Da se bomo odgovorno zavedali, da smo vsi mi dandanašnji stanovalci Prekmurja in Slovenije dolžni z vso človeško etično odgovornostjo ohranjati zgodovinski spomin. Da bomo skupaj zmogli v skupnosti pluralnosti evropskih držav in kultur »stati inu obstali«, kljub vsem prihajajočim vetrovom, ki nam jih bo namenila usoda in zgodovina.

2 KOMENTARJI

  1. Velika večina Slovenskih državljanov niti približno ne pozna resnične Slovenske zgodovine-še huje:niti nočejo je spoznati!

    • Seveda. Kako bi sicer lahko jamrali, da nas stoletja samo izkoriščajo in tlačijo. Tega nobena zgodovina ne prenese.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite